Slovenski čebelarji v primežu lokalnih ter globalnih vremenskih in denarnih težav!

Zadnje čase lahko na raznih čebelarskih blogih in forumih zasledimo zanimive razprave o razmerah in problemih s katerimi se slovenski čebelarji srečujejo. Največ kritik tako leti na vremenske razmere, ki da zadnja leta niso prav nič prijazne do čebel in čebelarjev. Čebelarji ugotavljajo, da se več prav ne znajdejo v pogojih, ko zima ni več podobna zimi, ko se vsako leto slabšajo naravni in vremenski pogoji za pridobivanje medu, jih vedno bolj pestijo zdravstvene težave čebel od nadležne varoze do hude gnilobe in ko je država s svojo povsem nespametno politiko finančnih vzpodbud sprožila plaz nastajanja novih čebelarstev in povečevanja števila čebeljih družin v državi. Iz slovenskega specifičnega čebelarstva si je očitno nekdo zadal nalogo narediti slovensko čebelarsko industrijo in je s tem v resnici zelo ogrozil celoten ustaljen sistem ter celotno slovensko čebelarstvo izpostavil nepredvidljivim posledicam. Vse to in še veliko kaj drugega vedno bolj glasno kritizirajo številni slovenski čebelarji in kličejo k temeljitemu kolektivnemu razmisleku kako in kam v slovenskem čebelarstvu naprej.

Tako je cenjeni kolegi slovenski čebelarji! O globalnih in še posebej lokalnih problemih slovenskega čebelarstva in vremenskih (ne)prilikah,  je potreben temeljit razmislek. Zadnji čas je, da se reševanju teh nadlog resno posvetimo. Sam dodajam, da bo le resen razmislek premalo, temveč bo potrebno tudi odločno ukrepanje. Saj bi zapisal kaj vse si pod to "odločno ukrepanje" predstavljam in kaj predlagam, pa tega storiti ne upam, ker bi si tako ponovno za vrat spravil cel trop pravovernih in "najboljših" slovenskih čebelarjev. Imam že nekaj tovrstnih izkušenj iz preteklosti in kot pravi star rek, da kogar enkrat kača piči, ta se potem še zvite vrvi boji, se bom raje tokrat kakšnemu posebej kunštemu pametovanju izognil. Ne, tudi tokrat se ne bom razmetaval s strašno pametnimi nasveti in strokovnimi hipotezami kako se reševanja tega globalnega problema lotiti in končno to nesrečno vreme spraviti v normalne okvire. Da pa se ne izneverim svoji prikriti vedno malo uporniški naravi, bom pa le zapisal, da je skrajni čas, da odločno od oblasti zahtevamo, da se nam vrne vsaj staro dobro vreme v katerem bo zima zima in pomlad pač pomlad in ne tako kot je sedaj, ko je vse pomešano.Ker so pred vrati volitve, bomo morebiti celo od kakšnega politika le lahko iztisnili kakšno takšno obljubo. Razmetavali se bodo v tem času še z veliko bolj nemogočimi obljubami, da jim ta vremenska res ne bi smela delati težav.

Upam, da smo si enotni tudi v tem, da s tem in takšnim vremenom nihče med nami ni posebej zadovoljen. Verjamem, da vsaj medsebojno zelo interesno razdeljeni slovenski čebelarji tokrat pri vremenu uspemo doseči potrebno soglasje. Ta predpostavljena dosežena enotnost pa je že močno zagotovilo, da pa bi se vsaj v nečem enkrat le dalo poenotiti in skupaj kaj za vse koristnega doseči. Od OZN kaj več kot to kar smo že dosegli z razglasitvijo mednarodnega dneva čebel ne moremo in ne smemo pričakovati. Dali so nam ta mednarodni dan čebel, da so se nas le rešili, ker tako oni tam v NY kot mi v Sloveniji vemo, da čebelam na svetu zaradi tega ne bo nič bolje. Nič maj se jih ne bo zastrupilo z raznimi kemičnimi sredstvi v kmetijstvu, z onesnaženo vodo v naravnem okolju in nič manj jih ne bodo pobrale razne bolezni, ki jim doslej vsa velika svetovna znanost ni uspela priti do živega. Pošteno je potrebno tudi reči, da se okrog rešitve tega čebelarskega problema ta znanost tudi potrudila ni kaj posebej.

Lahko kaj pametnega na področju ohranjanja čebelarstva in ureditve vremenskih razmer pričakujemo od EU? Težka bo! Vsakemu strupu, ki ga kakšen kemični proizvajalec ponudi za zalivanje polj, sadovnjakov in vinogradov dajo soglasje in jim je bolj malo mar koliko čebel, čmrljev in drugih drobnih živalic bo zaradi tega pomrlo ali celo za vedno izginilo s tega nesrečnega sveta. Naša  slovenska ČZS pravi, da bodo čebelarji za vsak panj dobili od dobre nam matere EU denarno nadomestilo kot neke vrsten podporo. Res ? Potem so tam, v tem cesarskem Bruslju očitno veliko bolj v glavo udarjeni kot bi si človek sploh lahko ali upal misliti. Sam pa nekako le še vedno upam, da bo pri kakšnem EU oblastniku le zmagala zdrava pamet in iz takšnih neumnih ter zelo škodljivih predlogov nič ne bo. Če pa bodo čebelarjem z eno roko res dali kakšen drobiž, potem naj ti kar pričakujejo, da bodo oblastniki na drugi strani z drugo roko nekaj tudi krepko vzeli nazaj. V današnjem neoliberalnem kapitalizmu namreč ni zastonj kosil in ne daril. Vse se plača, tako ali drugače.

Tako nam je ostala le še domača lokalna slovenska Vlada, da nam nekako razreši te probleme v našem domačem čebelarstvu in še posebej z vremenom. Kako? Kaj pa to nam mar, ker tudi nismo mi zadolženi, da sami razmišljamo ter iščemo rešitve kako se problemi iz pristojnosti parlamenta ali Vlade razrešujejo. Za to pa imamo demokracijo in v njenem okviru parlament in vlado, da probleme ljudstva razrešujeta! Ker bodo to leto v Sloveniji ponovno volitve, se tudi na področju oblastnega ujčkanja slovenskega čebelarstva lahko hitro kaj spremeni in tako se lahko pojavi kdo dovolj brihten ter še politično in oblastno vpliven, ki bo začel pripirati pipico dotoka sredstev iz državnega proračuna v čebelarstvo oziroma v ČZS. Pa to seveda ne zaradi tega, ker ne bi imel rad slovenskih čebelarjev in njihovih zelo ogroženih čebelic, temveč, ker mu bo zmanjkovalo denarja na drugih veliko pomembnejših področjih. Vsi bi radi denar iz državnega proračuna in vseh zadovoljiti enostavno ne bo mogoče. NATO hoče močno, številčnejšo in dobro oboroženo slovensko vojsko, da bo lahko še nadalje hodil na mejo izzivat Ruse, slovenska vojska je sestavila obširen seznam privilegijev, ki jih hoče le zase in svoje pripadnike in se vedno bolj obnaša kot četrta veja oblasti, slovenska policija ima prav tako obširen seznam potreb, ki jih želi uveljaviti, celoten slovenski javni sektor zahteva občutno večje plače in še kup drugih ugodnosti, osiromašeni upokojenci bi radi vsaj malo večje pokojnine in ne le skromnih povišanj v višini štirih kepic sladoleda na letni ravni, številni, ki živijo pod pragom revščine prosijo za malo več državne miloščine, da bi lažje poravnali zneske na položnicah in ob tem še kdaj tudi kaj pojedli in tako zahtev, prošenj ter potreb po več denarja iz skupne državne blagajne ni ne kraja in ne konca.

Niti posebej brihten ni potrebno biti in hitro je mogoče ugotoviti, da je to slovensko, zadnje čase tako zelo opevano, čebelarstvo glede na svojo narodno ekonomsko pomembnost krepko preplačano iz davkoplačevalskih sredstev. Prihajajoči novi državni oblastnik, ki bo želel s skupnim denarjem malo bolj varčno ter skrbno ravnati, bo mogoče le sprevidel, da tako dalje le ne bo več šlo in in bo odločil, da si naj čebelarji pač v glavnem svoje "biznise" tudi sami v večji meri financirajo. Denar za zdravstveno varstvo čebel bi bil seveda več kot koristno investiran in ga bo tudi nova oblast morala zagotavljala v zadostni meri, vse drugo pa bi morebiti le kazalo malo „finančno zreducirati“. Možnosti kako poseči v čebelarske žepe pa ima oblast seveda veliko na zalogi. Modro bi od čebelarjev bilo, da se začnejo kar pripravljati na to, da se zlati časi ujčkanja slovenskega čebelarstva počasi iztekajo in da prihaja čas prepotrebne streznitve. Ker primernega vremena čebelarjem pač "zrihtati" ne morejo ne v OZN, ne v cesarskem Bruslju in ne naša Vlada, lahko pa celoten slovenski čebelarski ceh vsi navedeni oblastniki hitro postavijo na realna tla in povedo, da je bilo ujčkanja ter božanja že dovolj ter da je sedaj napočil čas, ko bo moralo biti tega razvajanja konec. Ker pa tudi možnosti, da bi se novi oblastniki še nadalje vozili v NY v palačo OZN na promocijska fotografiranja več ni, bo tako tudi zanimanja za velike promocijske aktivnosti na področju slovenskega malega čebelarstva precej manj.

In na koncu si dovolimo še malo zlobe ter zapišimo, da je tudi res, da slovenskim čebelarjem ostane še organiziran, uporniški ter seveda kolektivni čebelarski nastop pred institucijami OZN, EU in domačimi slovenskimi oblastmi, da z javnim in odločnim apelom zahtevajo, da se jim vrnejo vremenske razmere kot so jih nekoč že imeli in do katerih imajo tudi naravno pravico. To bi verjetno šlo. In slovenski čebelarji so tudi dovolj brihtni, da bi takšno zahtevo lahko postavili. Še veliko bolj res pa je tudi, da so gospe in gospodje tam v vzvišeni organizaciji OZN, cesarskem Bruslju in tudi v slovenskih političnih ter oblastnih krogih dovolj prefrigano nabriti, da bi jim rešitev teh vremenskih težav tudi obljubili.