Ker imajo čebelarji tega področja zelo slabe več kot deset letne izkušnje z uradnimi inšpekcijskimi in drugimi pristojnimi organi v vsakoletnih primerih zastrupitev čebel, so se letos prvič odločili, da pomorov čebel ne bodo več uradno prijavljali. Po telefonu so o zaznanem primeru padanja čebel obvestili le dežurno veterinarko Nacionalnega veterinarskega inštituta (NVI ) gospo Alenko Jurič, ki jih je sicer skušala prepričati, da naj vendar pokličejo številko 112 in sprožijo s protokolom predviden postopek. Prizadetih čebelarjev ji seveda ni uspelo prepričati, ker so ji ti navedli toliko tehtnih argumentov zakaj tega odslej ne nameravajo več početi, da se je potem odločila, da jih bo v četrtek 21.06.2016 v popoldanskem času sama obiskala in si padanje čebel tudi ogledala pri obeh znanih prizadetih čebelarjih. Pri tem jim je tudi zagotovila, da ne bo sprožala postopkov v katere bi se potem po službeni dolžnosti vključevali še veterinarski, kmetijski, fitosanitarni inšpektorji ali predstavniki kakih drugih služb oziroma institucij.
Zakaj čebelarji pomorov čebel v bodoče ne želijo več prijavljati je vprašanje, ki bi vsekakor terjalo korektne odgovore tako radgonskih čebelarjev kot tudi pristojnih slovenskih veterinarskih in kmetijskih oblasti. Čebelarji namreč pravijo, da so doslej bili zadovoljni edino le z ukrepanjem policije in veterinarji NVI, ki so vedno svoje delo opravili korektno in strokovno ter s primernim odnosom do prizadetih čebelarjev. Prav tako pravijo, da inšpektorjev, ki so jih ob pomorih čebel obiskali niso kaj posebej veliko zanimali storilci oziroma krivci za povzročene pomore čebel in so tudi storili zelo malo, da bi se do teh krivcev nekako dokopali, temveč so raje pregledovali čebelarjev čebelarski dnevnik in to kar za pet let nazaj, si ogledovali napajalnike oziroma druge vodne vire iz katerih se čebele oskrbujejo z vodo ter podobno.
Prav tako prizadete čebelarje zelo moti, da inšpektorji govorijo in v praksi ravnajo tako kakor, da so čebelarji sami krivi za pomor svojih čebelic. Takšen odnos jih ob vsem kar se jim je že dogodilo zelo prizadene, ker bi vendarle kazalo tudi upoštevati, da imajo čebelarji do svojih čebelic zelo specifičen in močan čustven odnos in to bi morali državni uradniki poznati ter vsekakor upoštevati.Prav tako so čebelarji zelo nezadovoljni z dobljenimi laboratorijskimi izvidi opravljenimi na osnovi odvzetih mrtvic pri čebelnjakih, ker pravijo, da strokovnosti in korektnosti laboratorijem ne očitajo, temveč si s tistim "papirnatim špehom", kot pravijo, ki ga potem dobijo po pošti, nimajo kaj početi, ker vseh tistih tabel ter številk niti približno ne razumejo.
Nadalje čebelarji inšpekcijskim in drugim strokovnim državnim institucijam ter službam očitajo pišmeuhovski odnos tako do prizadetih čebelarjev in njihovih težav ter še veliko bolj do nezainteresiranosti pri iskanja poti do povzročitelja, da bi se enkrat za spremembo le potrudili in odkrili povzročitelja ter ga v smislu generalne prevencije tudi primerno kaznovali. Tako v poduk in opozorilo vsem drugim neodgovornežem, ki v kmetijstvu in vinogradništvu uporabljajo FFS, pa se ob tem ne držijo zakonskih in podzakonskih napotil ter navodil kot tudi priporočil ter zahtev posameznih proizvajalcev FFS.
Kaj nam bo mednarodno priznan dan čebel, če si jih bomo doma kar sami pomorili. Kakšna korist od tega, če uspemo institucije EU prepričati, da čebelo razglasijo za ogroženo vrsto, ko pa sami doma zelo malo ali skoraj nič ne storimo, da bi to isto čebelo zavarovali pred nami samimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar