|
|
|
|
|
|
|
|
Ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi
svet
Sobota, 19.8.2017
Zagrebški filozof dr. Boris Buden, ki že od konca 80. let živi
v Berlinu, verjame, da je konec z iluzijami dobe postkomunizma, ki jo
je analiziral v knjigi Cona prehoda. Jasno je, da so bile
obljube ob prehodu v novi red, kako bo vse fantastično, prazne.
"Imamo celo generacijo, ki se je osvobodila ideoloških plašnic.
Glavni razlog za vstop Hrvaške v EU, se zdi, je bil, da lahko mladi
najdejo službo v tujini. Obstaja le še turizem. Na trajektih
Jadrolinije pripravljajo stavko, saj natakarji ne zaslužijo niti 350
evrov mesečno. Druge industrije ni. Na Hrvaškem je v turizmu
prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je
prihodnost!" opisuje pogorišče, na katerem pa vendar vidi
možnosti za gradnjo popolnoma novega časa.
Se je naivna vera v demokracijo in razvoj dokončno
razblinila?
"Mislim, da. Obstaja le še lažni idealizem zmagovalcev,
novih elit, ki ponavljajo, da še malo in bo vse prav: rešiti se
moramo le še komunistov, ostankov Jugoslavije in stare družbe,
socialistične mentalitete, vseh, ki mislijo, da obstaja družbena
lastnina, ki hočejo javni prostor. Na Hrvaškem je danes ta boj
proti komunizmu mnogo ostrejši kot pred 25 leti. Poleg teh elit
obstajajo še klasični kompradorji, ki vztrajajo, da smo
kulturnozgodovinsko še vedno zaostali. Gre za govorico
normalizacije, ki elitam omogoča vzpostavljanje razlike med njimi in
množicami, ki se še niso naučile. Elite so učitelji –
predstavniki prihodnosti in zgodovine. Večina pa smo otroci, ki šele
morajo skozi šolanje."
Kaj to prinaša?
"Gre za ideološko zanko, v katero se ulovijo ljudje –
prepriča se jih, da morajo ves čas poskušati nadoknaditi zamujeno.
Vse to služi enemu samemu namenu: zamegliti dejstvo, da sta bili
leti 1990 in 1991 v vzhodnem bloku in Jugoslaviji trenutek končne,
brezpogojne integracije v globalni neoliberalni kapitalizem. Leto
1991 ni leto zmage procesa narodne osvoboditve, ampak prav nasprotno.
Procesa vzpostavljanja nacionalnih držav in nacionalne osvoboditve
sta tekla med drugo svetovno vojno in po njej. Od Makedonije do
Slovenije so se vzpostavile teritorialne države z vsemi ideološkimi
aparati nacionalnih držav: z akademijami in univerzami, s šolskimi
sistemi in jeziki. To je zgodovinski dosežek komunistov.
Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare
(natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost!
Za integracijo nacionalnih držav v globalni neoliberalni
kapitalizem pa je treba žrtvovati suverenost. Danes je integracija
bolj ali manj dokončana in na Hrvaškem so njene posledice
katastrofalne. Elite se legitimirajo le še v odnosu do mednarodnih
institucij kapitala in transnacionalnih institucij, kot sta EU in
Nato. So kompradorji in kriminalci, saj je bila privatizacija
skupnega, družbenega bogastva kriminalna. V Sloveniji morda najmanj
očitno, a povsod, kjer je bila vojna, je šlo za čisti kriminal.
Nujno je, da začnemo pripovedovati to zgodbo, ki je popolnoma
drugačna od te, ki jo poznamo. Proces nacionalne osvoboditve se je
zaključil v nekdanji Jugoslaviji in od devetdesetih let dalje se
dogaja le še integracija suverenih, nacionalnih držav v globalni
neoliberalni kapitalizem. To je konec suverenosti."
Kdaj se je ta konec začel?
"V šestdesetih je Jugoslavija vstopila v institucije
mednarodnega kapitala in kot suverena država začela postajati del
svetovnega kapitalizma. Naftna kriza leta 1973 je Jugoslavijo
prisilila v dolžniško suženjstvo. V začetku osemdesetih pride
IMF, kot pred leti v Grčijo. Zato je treba o tem govoriti. Le tako
lahko razumemo zgodovinske kontinuitete in to, kako je naša
situacija povezana s stanjem v Grčiji. Naša zgodovinska izkušnja
bi nam morala služiti, da prepoznamo in razumemo varčevalne ukrepe.
Padec življenjskega standarda za 40 odstotkov v osemdesetih v
Jugoslaviji je bil uvod v razpad in vojno. Problemi, ki jih
ustvarjata trg in mednarodna trgovina, v povezavi z ekonomskimi
razlikami med severom in jugom, ostajajo. Razlike le rastejo. S tem
ima danes težave EU in zato govori o Evropah dveh hitrosti. Za
zgodovinsko zavedanje in razumevanje lastnega položaja je ključno,
da se osredotočimo na kontinuitete. Kontinuitete dominacije,
podjarmljenja in bojev.
Veljalo bi pogledati, kako je v Jugoslaviji socializem vzpostavil
materialne predpogoje, da se je oblikoval srednji sloj, ki je bil
materialni temelj državljanstva. Vzpostavil je kulturne in ideološke
institucije nacionalnih držav: nacionalne zgodovine, kulture,
književnosti, jezike, akademije znanosti in umetnosti. A s tem je
Jugoslaviji uspelo ustvariti svojega grobarja – nacionalni sloj, ki
je nosil idejo nacionalizma. Slobodanu Miloševiću se ni bilo treba
izmisliti srbske akademije znanosti in umetnosti, bila je že tam kot
institucija nacionalizma. Komunisti niso nikoli postavili pod vprašaj
ideje nacionalnih institucij. Hkrati je v Jugoslaviji obstajala
unikatna izkušnja samoupravljanja in neuvrščenosti, ki se je po
koncu hladne vojne popolnoma razgradila. Samoupravljanje je dokončno
razpadlo s privatizacijo. Ostal je le nacionalni okvir: meščanstvo,
kulturniška civilna družba, nacionalni srednji sloj. A ti so z
vstopom v globalni kapitalizem začeli izgubljati. Globalni
kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske
elite in morda kuharje, kelnarje in kurbe.
Ivica Todorić je bil zadnja personifikacija iluzije, da je mogoč
lokalni kapitalistični sloj. Nekdo, ki je naš, spreten in podjeten.
Hrvatje so verjeli, da imajo svojega kapitalista. Pokazalo pa se je,
da to ni bil genialni podjetnik, ampak koruptiven kriminalec,
prepleten s politiko. Ta kriminalna zgodba je obstajala le, dokler ni
prišlo do trenutka resnice: suverenosti v kapitalizmu ni. Ni
hrvaškega kapitalizma – kapitalizem je le globalen. Država pa
služi temu, da intervenira in kapitalizem rešuje. V Nemčiji in
Franciji morda obstaja sloj meščanskih kapitalistov, deloma v
Britaniji, v Rusiji so to oligarhi in Putin je njihov predstavnik. Mi
v prostoru nekdanje Jugoslavije tega nimamo. Imamo le
kompradorsko-kriminalne elite. Ob tem korupcija ni bolezensko stanje,
ampak temelj kapitalističnega sistema. Sistem je koruptiven.
Množice
so žrtvovane."
Pred stoletjem so obstajale različne ideje alternativ in
upora proti krivični akumulaciji kapitala. Kje so danes? Edini upor,
se zdi, temelji na nacionalizmu. Je lahko ta kot nasprotovanje
globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu kadarkoli napredna sila?
"Zgodovinsko obdobje, ko je imel nacionalizem v naših krajih
pozitivno vlogo, je bil čas nekdanje Jugoslavije. Tisto je bil
nacionalizem – ideja nacionalne osvoboditve."
Jugoslovanski nacionalizem?
"Nacionalizem ni zla ideologija. V osnovi gre za osvoboditev
in suverenost nacije."
Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje
kompradorske elite in morda, kuharje, kelnarje in kurbe
A kdo je lahko del nacije?
"Nacija se vseskozi artikulira in gradi v svoji suvereni
državi skozi lastne institucije. Retorika političnega boja v
nekdanjem jugoslovanskem komunizmu je ves čas trdila, da je
nacionalizem ne-prijatelj socializma. A narodnoosvobodilni boj,
antifašistična, narodnoosvobodilna borba je imela funkcijo narodne
osvoboditve. Nikjer drugje bolj očitno kot v Sloveniji. Šlo je za
klasičen nacionalizem 19. stoletja, utemeljen na isti ideji kot
francoska nacija – enakost, bratstvo, svoboda. Ko so komunisti
prišli v Zagreb, so glavni trg poimenovali Trg republike. Republika
je bila ideal, abstrakcija države, v kateri so vsi enaki pred
zakonom. Kaj se zgodi leta 1990? Trg republike preimenujejo v Trg
bana Jelačića. Josip Jelačić se je sredi 19. stoletja boril v
imenu avstrijskega cesarstva proti tistim, ki so hoteli nacionalno
osvoboditev in meščansko demokracijo na Madžarskem in na Dunaju.
Antifevdalno, anticaristično, republikansko idejo je zadušil v
imenu fevdalnega imperija.
A leta 1990 ni nihče vprašal, kaj je narobe z republiko. To še
dodatno potrjuje analizo, da smo v Jugoslaviji dosegli vrh
nacionalnih državljanskih osvoboditev. Zato je pomembno razumeti, da
zgodovinski revizionizem ni obrobna ideja. Z njo je začel Ernst
Nolte v osemdesetih v Nemčiji, ko je trdil, da je bil nacifašizem
le pretiran odziv na izziv, ki ga je predstavljal komunistični
avtoritarizem gulagov. Oblikuje se ideja dveh totalitarizmov.
Domenico Losurdo pa je pokazal, da se zgodovinski revizionizem nikoli
ne ustavi na tezi, da naj bi bil prvi in osnovni zločin
komunistični. Ne, zgodovinski revizionizem gre dlje, vse do
francoske revolucije. V Ameriki danes revizionistični zgodovinarji
trdijo, da so gulagi teror enciklopedije – izvor totalitarizma naj
bi bili francoski enciklopedisti."
Kako se to prevede v naš prostor?
"Tudi tu ne gre le za očrnitev komunizma. Na kocki je mnogo
več. Zbrisati se želi celotna tradicija francoske revolucije,
državljanske osvoboditve, pravic posameznika in državljanskih
svoboščin. Zato moramo govoriti o tem, o čemer piše Rastko Močnik
– o refevdalizaciji naših družb. Na Hrvaškem je to zelo očitno.
Obstajajo privilegirani, ki se reproducirajo, in nato podložni, ki
niso niti razred, saj razrednega boja ni več. Oblast na Hrvaškem se
prek HDZ ves čas obnavlja prek reprodukcije privilegiranih:
kriminalnih zmagovalcev tranzicije, intelektualno-nacionalističnih
kulturnikov in veteranov. Te tri skupine imajo državo, za druge pa
ta opravlja funkcijo, ki jo ima v neoliberalnem globalnem
kapitalizmu: prodaja jih kot poceni delovno silo na globalnem trgu.
To je usoda večine. Odnosi so iz časa fevdalizma."
Kako se to povezuje z zgodovinskim revizionizmom?
"Zgodovinski revizionizem ni le stvar frikov, kot so nekdanji
hrvaški kulturni minister Zlatan Hasanbegović. Evropski parlament
je leta 2009 sprejel resolucijo, s katero je EU utemeljil na
zapuščini dveh totalitarizmov: nacistično-fašističnega in
komunističnega. V tem razumevanju zgodovine ni prostora za
antifašizem, kakršen je bil jugoslovanski. Nedavno so se v Slunju
zbrali slavilci ustašev na koncertu Thompsona in zahtevali, da se iz
ustave izbriše vsaka omemba antifašizma. Oni predstavljajo
prevladujočo logiko. Niso Antievropejci, ki bi jih bilo treba
pacifirati, da bi začeli razmišljati na evropski način. Oni do
ekstrema razumejo, kaj je EU, saj so proizvod dokončne evropeizacije
– ideološke pacifikacije tega prostora, ki zahteva, da se je
vnaprej treba odreči vsaki ideji revolucije, vsaki ideji povezave
med svobodo in komunizmom. Zlatan Hasanbegović, ki mu pravijo Titov
Nietzsche, je radikalni Evropejec, ki Hrvaško na simbolni ravni
končno vodi v Evropo s tem, da likvidira maršala Tita. Gre za
simbolno čiščenje in ideološko integracijo."
Zakaj?
"V vseh evropskih državah so med letoma 1941 in 1945
obstajali kvizlinški nacistični režimi. Nikjer ni bilo nič
podobnega antifastičnemu, narodnoosvobodilnemu boju, ki je obstajal
v Jugoslaviji. In za to ni mesta v Evropi. Neuvrščenost, obrnjenost
k tretjemu svetu, k državam, ki so prihodnost. Vse to se briše.
Zdaj smo Evropa in pripadamo evropskemu kulturnemu krogu. Vedno se
sprašujem, zakaj krog. Zakaj ne pravokotnik ali kvadrat?
Hrvaška ugotavlja, da bi morala uvoziti tuje delavce za sektor
turizma. Filipinci bi delali ceneje kot domači delavci in to bi se
domačim elitam splačalo. Tako kot se jim splača iz Ukrajine
uvažati varilce. A po drugi strani je ogromno prebivalcev Hrvaške,
ki potrebujejo delo, tako begunci kot brezposelni, a njih potrebujejo
za grožnjo zaposlenim. Hkrati poslušamo ministra, ki svari, da ne
smemo uvoziti muslimanskih delavcev, saj bi lahko prišlo do
kulturnega šoka. Istočasno smo veseli tujcev – Evropejcev in
Britancev, ki bruhajo po ulicah, se tam onegavijo in iztrebljajo ...
To ni kulturni šok."
To je naša kultura.
"Da. Če je evropski, nam očitno diši tudi drek. To so
rasistične matrice. Gre za temelj globalne desnice, katere del so
Trump, čajankarji, Putin, poljski konservativci, Viktor Orban,
Marine Le Pen, HDZ ... Globalna skrajna desnica deluje kot
politični odgovor na krizo kapitalizma. S tem se vrneva na vaše
vprašanje, ali je v naciji rešitev. Ekstremna desnica verjame, da
lahko nacija, kot jo razumejo – etnično čista – ponudi rešitev.
Da je rešitev v tem, da se prepreči vsako mešanje etničnih
skupin. Gre za rasizem, ki zahteva nasilje. Vseeno je, ali to nasilje
poteka na mejah Evrope ali s čiščenjem po državah. O tem sanjajo
in govorijo. In to je popolnoma skladno z idejo, ki jo je Franjo
Tuđman zapisal v svoji leta 1989 izdani knjigi Bespuća
povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske resničnosti),
namreč da je Nemčija uspešna in bogata država, ker se je med
drugo svetovno vojno rešila svojih manjšin. S tem ni imel nihče
težav, ko so priznavali hrvaško državo. Obstaja kontinuiteta
rasizma, ki jo najočitneje vidimo v odnosu do beguncev. Begunci in
migranti so nujni mehanizem globalizacije. Brez migracij ni
globalnega kapitalizma. A z njimi pridejo nadzor na mejah in poskusi
kontrole. Zidovi so nujni mehanizem sodobnega kapitalizma, ki
omogočajo nadzor nad vsem: razslojuješ družbo, držiš ob strani
rezervne delavce, ki vskočijo, če se delavstvo začne upirati in
zahtevati boljše pogoje za delo ter višje plače. Sodobni
kapitalizem deluje le tako. Potrebuje rasizem, ki je instrument
oblasti."
Je od ideje internacionalizma še kaj ostalo?
"Mislim, da obstaja le še desni, fašistični
internacionalizem. Ideja, da je globalni svet mogoč kot
internacionala etnično čistih držav."
Etnopluralizem.
"Da. Ideja etnično, rasno čistih držav, ki obstaja od
Amerike do vzhodnoevropskih in ruske desnice. Željka Markić je
povezana z ameriškimi čajankarji in neokonservativci. Preigravajo
iste teme: prevprašujejo pravico do splava in enakopravnost ljudi.
To odmeva na Poljskem in Madžarskem. To je sodobna internacionala.
Zato stara ideja internacionalizma ne more biti več pozicija levice.
Svobodne nacije, ki vsaka v svoji državi ustvarjajo svoj socialni
sistem in se nato na temelju načela suverenosti dogovarjajo med
seboj, zagotavljajo mir na svetu in socialno varnost, ekonomsko
blaginjo, širitev pravic in kulturni napredek. To je stara ideja."
Jugoslovanska?
"In širše. To je bil komunistični internacionalizem.
Zgodovinski komunizem je bil skladen in združljiv z idejo nacionalne
osvoboditve. Boljševiki so se borili proti carističnemu unitarizmu.
Kot so se jugoslovanski komunisti borili proti srbskemu unitarizmu.
Problem danes je odsotnost levega odpora in leve politične
alternative. Ni ju ne globalno ne lokalno. Imamo točke, poskuse
upora, a to je vse. Te točke so pomembne, a ni koncepta, ki bi jih
povezoval. Geopolitično levice ni. V trenutku, ko se je kriza
zaostrila, je obstajal le desni odgovor – to je klasično. Zato na
Hrvaškem ljudje sprejemajo, da je kriza posledica tega, da imamo še
vedno ostanke komunizma in manjšine. Zato obstane ideja zapiranja in
gradnje mej, kar pomeni uporabo masovnega nasilja."
To nasilje je dovolj daleč in ne vidno.
"Morda za nas, ki smo znotraj mej, a zelo vidno in občutno
za vse, ki umirajo na Sredozemlju. Gre za tisoče ljudi. Zakaj
umirajo? Poslušamo, da bi lahko ostali, kjer so bili. A zakaj niso?
Ker nimajo izbire. To je nasilje. Evropske meje so nasilne. Schengen
je orožje, ki ubija. Ne vseh, a ubija množice ljudi. Vsa okolica
Evrope je danes ustvarjena in zaznamovana z nasiljem, ki ga ustvarja
in širi Evropa. Severna Afrika, Bližnji vzhod, Ukrajina ... to
so cone nasilja, v katerem je Zahod sodeloval in še vedno sodeluje.
In spet je treba pogledati razpad nekdanje Jugoslavije. Kaj je
danes Bosna? Država, protektorat? Kaj je Kosovo? Kakšno prihodnost
imajo ti prostori? To so nove, politično nedefinirane cone. Podobno
kot Libija in Sirija. Cone nasilja, ki jih ni več mogoče vključiti
v režim suverenih nacionalnih držav. Nikoli več. Ne Libije, ne
Sirije, ne Makedonije, ne Bosne – v teh krajih se ne more več
vzpostaviti idealni model suverene, nacionalne države. Da je ta
režim iluzija, nam pričajo že naše kvazisuverene države, ali
Slovenija ali Hrvaška.
Podobno kot Trump, ki zanika segrevanje podnebja, naši politiki,
ki se borijo z duhovi komunistov, zanikajo resnične izzive –
nimajo niti idej niti koncepta za dolgoročni razvoj nacije. Imajo le
načrt, kako ostati na oblasti. Perspektive prihodnosti ni. Politiki
nimajo nobenih načrtov blaginje, ki bi koristila prebivalcem
republike. Nobenih načrtov, kako obogatiti kulturo in jezik, ki je
še vedno pomemben. Celo v Nemčiji govorijo o dometu nemščine.
Poleg francoščine je ob angleščini najmočnejši jezik, a
izgublja svojo relevantnost celo v Nemčiji. Iztiska se ga iz glavnih
debat – ekonomskih, političnih, iz proizvodnje znanja, kulture,
umetnosti. Ostaja jezik vsakdana; v nemščini naročiš pivo, a o
prihodnosti Evrope, sodobni umetnosti in mednarodnih finančnih
problemih debatiraš v angleščini. Z jeziki se danes dogaja podobno
kot v srednjem veku. V refevdaliziranem prostoru služijo le za
vsakdanje življenje, v njih in z njimi pa se ne ustvarja nič
pomembnega. Kaj to pomeni za nacionalno kulturo, suverenost, za
prihodnost? Vračamo se v trenutek, ko ni bilo vezi med jezikom in
narodom, v čas pred koncem 18. stoletja."
Te razprave, ali o številu "domačega"
prebivalstva ali o izumiranju jezika, so hitro izrabljene za
razpihovanje ideologije bele nadvlade in rasizma. A tako prebivalstvo
kot jezik se vseskozi spreminjata – v Ameriki so nekoč za "rjave",
nebelce, veljali priseljenci iz Italije, Nizozemske,
Avstro-Ogrske ... Razumevanje lastne ali tuje pripadnosti
jeziku, določeni rasi in naciji se spreminja. Družbe so lahko
vključujoče. Kako govoriti o tem, ne da postane govorica
rasistična, etnocentrična in sovražna do vsega tujega?
"To je ključni izziv za levico. Predstaviti vsaj neko obliko
alternativne vizije desničarskemu pogledu na svet, ki zagovarja
vrnitev k zagrajenim, nacionalnim, etničnim in identitarnim
skupnostim, ki so 'zaščitene' od preostanka sveta. Multikulturnost
ni rešitev, saj moramo sprejeti dejstvo, da besedo kultura
uporabljamo v množini šele od konca 19. stoletja. Ideja, da imamo
različne kulture, slovensko, hrvaško, belsko, žensko ..., ni
od nekdaj."
Je treba govoriti o radikalni enakopravnosti?
"O radikalni enakopravnosti se ni nikoli govorilo onkraj
lokalnih in konkretnih situacij, v katerih je obstajala. A kaj se
zgodi, če je družba razpadla? Radikalna enakopravnost je lahko in
bi morala biti vrednota ter načelo levice. Problem je, kako jo
artikulirati – ali gre za radikalno enakopravnost znotraj družbe,
ki obstaja v okviru nacionalne države, ki se prepozna kot
identitetna skupnost? Ali jo definiramo kako drugače? To je odprto
vprašanje. Radikalna enakopravnost je bojni klic, poziv k borbi.
Wolfgang Streeck verjame, da je ideja socialne nacionalne države še
vedno nekaj, kar mora levica braniti, a zame ostaja odprto vprašanje,
kako braniti nekaj, kar lahko prevzame desnica.
Desnica nima koncepta in načrta radikalne enakopravnosti, verjame
pa v načrt naravne neenakopravnosti in ima ta koncept; obstajajo
vodje in sledilci – to je ideja klasičnega neokonservativizma.
Resnično želijo radikalne spremembe, od temeljev gor in od
zapuščine francoske revolucije naprej.
Zato moramo o pojmu refevdalizacije razmišljati in govoriti.
Pozabiti na vse, kar slišimo, in ozavestiti, da je konec obdobja, ko
smo živeli kot svobodni in enakopravni posamezniki znotraj
nacionalnih držav, ki so tudi politično prepoznane kot svobodne,
enakopravne in suverene. Ta klasična politična kategorija evropske
meščanske države svobodnih in enakopravnih posameznikov izumira.
Zamenjujejo jo identitarne skupnosti. Politična, abstraktna
enakopravnost je vse bolj irelevantna. Misli se etnično.
Neokonservativci svobodnih in enakopravnih posameznikov ne
potrebujejo."
Moč, ki jo oblast želi projicirati na posameznika, je,
da moči onkraj upravljanja sebe nima, saj je, globalno gledano, vse
preveč kompleksno.
"To je klasika. Moč politične sfere meščanske države je
bila v enakopravnosti in vrednoti en človek – en glas. Ni bilo
važno, ali je državljan ženska ali moški, zelen ali roza, črn
ali bel, oblečen v burko ali toples. Abstraktna figura posameznika,
ki je nosilec državljanskih pravic in enakopravnosti, izumira.
Odmirajo abstraktni pojmi. Na Hrvaškem so abstraktni spomeniki
narodnoosvobodilni borbi v javnem prostoru izginili. Leta 1992 so
zminirali spomenik Vojina Bakića v Kamenski. Hrvaška vojska je več
dni nastavljala eksploziv na avantgardni spomenik revoluciji. Šlo je
za največjo in verjetno najlepšo abstraktno plastiko v Evropi, ki
je bila v celoti jugoslovanski know-how: s posebnimi kovinskimi
nosilci, domačim inženirskim znanjem.
Danes naše države nimajo ne tehnologije ne znanja, da bi
naredile kaj podobnega. Oficir, ki je spomenik zminiral, pa je danes
ugleden general. Simbolno je to pomembno: sovraštvo do abstrakcije.
Rušili so spomenike in na njihovo mesto postavljali katoliške
križe, z idejama meščanske države in abstraktnega, svobodnega in
enakopravnega posameznika je bilo konec. Uničevala se je ideja
republike. Gre za sovraštvo do avantgarde in to sovraštvo je
avtentično, neokonservativno in rasistično. Uničuje politično
sfero. Ni bilo osvoboditve od komunističnega totalitarizma, ni se
zgodilo ustvarjanje ideala državljanske svobode. Ne, z zemljo se je
zravnala ideja meščanske družbe politično enakopravnih
državljanov. Vpeljal se je etnični ključ.
Danes, 27 let po vzpostavitvi hrvaške samostojnosti, je vsem
jasno, da biti etnični, katoliški Hrvat pomeni največ v odnosu do
vseh privilegijev in položajev družbenih skupin. Tu gre za etnično
načelo. Podobno se je dogajalo v Sloveniji z izbrisom. Ne gre le za
etnično čiščenje, temveč za avtentično nezaupanje in zanikanje
politične sfere enakopravnih posameznikov, za sovraštvo do
abstraktne politične moči ljudi. V tem nismo zaostali za Evropo in
globalnim kapitalizmom. Naši kraji so pionirji."
Tu se dogaja eksperiment prihodnosti?
"Dogaja se kaos, ki opisuje, kar prihaja. Tomislav Sunić v
razpadu nekdanje Jugoslavije vidi dokaz, da multikulturna tvorba ni
mogoča. Njegovo ustaštvo in fašizem, ki sta avtentična, sta zanj
v zgodovinski optiki pionirska: Hrvatje smo bili pionirji. Najavili
smo, kar zdaj pravijo Trump, Marine Le Pen in drugi. Že pred
desetletji, ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet. In v
tej luči je treba videti nove cone. Prihodnost Sirije je v
najboljšem primeru Bosna – nekakšen mir, a nacionalna, suverena
država ne bo nikoli več mogoča."
Ali identitetno pripadnost sistem vedno uporabi za
krepitev lastne moči z razdvajanjem?
"Neoliberalizem ne potrebuje družbe. To je najpomembnejše,
da razumemo. Ne gre za preoblikovanje ene oblike družbe v drugačno,
ampak je družba kot taka uničena. To so besede Margaret Thatcher:
ni družbe, so le posamezniki in družine. Konservativna ideja in
ideja neoliberalizma sovpadeta. A ideja neoliberalizma je v krizi.
Celo britanski konservativci govorijo kritično o svobodnem trgu in
da je treba divje, korumpirano kapitalistično vztrajanje na
svobodnem trgu, brez intervencij države, omejiti. Ideja absolutne
deregulacije in odsotnosti državnih intervencij v svobodni trg je
mrtva."
Ampak saj tega ni nihče zares želel. Neoliberalci in
kapitalistične elite potrebujejo nacionalno državo.
"Da, gre le za del ideologije. Ali v globalnem neoliberalnem
kapitalizmu izgine pomen države? Nikakor. Ta ostaja enako pomembna,
a počne druge stvari. Kot hrvaška in slovenska, ne skrbi za
socialno in družbeno enakost, za izobraževanje in zdravje družbe.
V koordinaciji s transnacionalnimi institucijami globalnega
kapitalizma v interesu kapitala regulira trg in odnose ter izpolnjuje
svoje naloge, ko je treba pravno omogočiti širitev in možnosti
globalnega kapitala. To obvlada.
Hrvaške oblasti so sprejele novi zakon o koncesijah, ki omogoča
privatizacijo tudi javne obale. Država širi prostor svobode za
globalni kapital. V Pulju so staro vilo, ki so jo 1945.
nacionalizirali in je delovala kot dom za starejše, dali Cerkvi, da
bo tam bivala in delala cerkvena birokracija. Podobno se je zgodilo v
Splitu z nadbiskupsko palačo – nekoč so bile tam javne
institucije, knjižnica, fakulteta, zdaj so tam privatizirani,
zasebni apartmaji za primer, če nas obišče papež. Gre za
privatizacijo javnih prostorov. V zameno bo Cerkev podprla režim. Za
ljudi, stare, bolne in onemogle ne skrbita ne Cerkev ne država –
to je zasebni problem teh ljudi in interes zasebnih zavarovalnic: z
razgradnjo državnega socialnega sistema, oni prevzemajo vse sisteme
zavarovanj."
Kakšna oblika suverenosti je potrebna za sodobnega,
svobodnega človeka?
"To je vprašanje za arheologe. Forenzike. Kategoriji
svobodnega človeka in suverenosti sta le še del kulturnega spomina.
To so ideje, ki so kot dinozavri. Svobodni človek v svobodni družbi
– to je danes radikalna, ultralevičarska ideja, ki nima za seboj
nobene politične moči niti reprezentacije. Ni niti ene države, ki
bi zasledovala ti dve ideji."
Kje pa obstaja emancipacijski potencial?
"To je raziskovalna naloga levice. Danes se že beseda
emancipacija ne uporablja več. Akademija in univerze so polne leve
misli, ki pa nima ne družbenega ne političnega učinka. Ne
komunicira z resničnostjo, ne govori z ljudmi. Ljudi nagovarja
govorica Trumpa, Le Penove, Putina, desničarjev. Oni nagovarjajo
množice. Temu rečemo danes populizem. Nekoč sem zapisal, da levica
govori latinsko, kot v srednjem veku. Vprašanje je, kako in kdaj bo
to spoznala in se odločila spregovoriti v jeziku, ki bo razumljiv in
relevanten za ljudi. Tu ne gre za nacionalne jezike, gre za to, ali
bo znala najti besede in povedati, kar ljudje živijo – bo
spregovorila za vse, ki so poraženci globalizacije? Od migrantov do
brezposelnih, ljudi, ki jim ni uspelo ... Na Hrvaškem jih je
polno. Vemo, da problem ni v fašistih, ampak v večini, ki se ne
upre, ne zoperstavi politikam sovraštva. Te množice ne razumejo
Slavoja Žižka."
Pa razumejo, o čemer se midva pogovarjava? Je to
govorica, ki lahko nagovori ljudi?
"Ne vem. A ne gre samo za govor. Gre za politične prakse,
prakse socializacije, za politične in socialne prakse, prakse
ustvarjanja teorije in znanja. Akademizacija leve misli je del
problema."
A ljudje se zdijo utrujeni, dovolj imajo krize. Želijo si
udobja in ugodja, obet možnosti, da uspejo, morda postanejo del
elit.
"Tako je na Zahodu."
Tudi tu.
"To je Zahod. A milijarde imajo podoben sen, ki ga ne morejo
uresničiti. Globalni neoliberalni kapitalizem ni rešitev.
Privilegiranim prinaša blagostanje, poglablja in širi pa razredne
razlike, ustvarja družbene napetosti, ima zločinske učinke na
množice in ni v stanju, da bi zagotovil vsaj minimum, ki bi mu lahko
rekli politika miru. Neoliberalni kapitalizem refevdalizira. Otroško
delo ni posledica tradicionalizma, ampak je novoustvarjena posledica
vstopa neoliberalnega kapitala v države, kjer ustvarja razmere, ko
je otroško delo mogoče. Neoliberalni kapitalizem odvzema otrokom
otroštvo in mi kupujemo v H&M kavbojke, ki jih otroci s
kemikalijami preparirajo, da nato umirajo kot muhe. To so resnične
družbene razlike.
Mi lahko sanjamo sanje srednjega razreda, ampak ali je mogoče, da
tak sistem obstane v režimu tako radikalnih in še poglabljajočih
se razlik? To vprašanje se vse bolj zastavlja ne le na ravni
globalnih odnosov, ampak tudi znotraj držav. V Ameriki in na Balkanu
vidimo, kako nam družbe razpadajo, razlike se poglabljajo. Del ljudi
se marginalizira. Ljudje nimajo prihodnosti. Na Hrvaškem se ne ve,
kako in od česa bodo živeli upokojenci. Ni idej, ni perspektiv, ni
možnosti."
Je tudi zato optimizem danes del drže upora?
"Optimizem je možnost misliti prihodnost. V naših krajih
prihodnosti ni. A pogoj za to je poskusiti rešiti probleme pred
nami. Postkomunizem je pomenil prav obračanje stran od prihodnosti.
Prihodnost naj bi bila iluzija moderne. O tem govorijo
neokonservativci – da se moramo osvoboditi ideje napredka in
misliti svet brez prihodnosti. Zanje ni potrebna, saj si želijo le
obnove obstoječih in nekdanjih odnosov – naravnih neenakosti,
danih od boga in narave, ki naj bi bile transčasovne. Radikalna
sočasnost bi zato pomenila ponovno misliti življenje tudi v času,
ki ima dimenzijo radikalne spremembe, dimenzijo prihodnosti."
|