Slovenski fenomen: preživeli bodo čebelarji in umrle bodo čebelice!

Vir: spletna stran ČZS

Datum: 20.12.2017

Slovenija si je dobra tri leta prizadevala za razglasitev svetovnega dne čebel. Veseli nas, da vam lahko med prvimi povemo, da je bil danes na plenarnem zasedanju Generalne skupščine OZN v New Yorku 20. maj razglašen kot svetovni dan čebel.

Projekt, ki je nastal na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, je po svetu naletel na široko odprta vrata, saj ima v okviru prizadevanj za zaščito čebel in čebelarstva pomembno mesto pri osveščanju javnosti o pomenu čebel in čebeljih pridelkov.

Ne samo slovenski čebelarji, ampak celotna Slovenija je ob tem uspehu, dosegla veliko zmago, ki nas za vedno postavlja na svetovni zemljevid.

 

Predsednik ČZS, Boštjan Noč je ob tej priliki povedal:

»Verjamem, da se vsi strinjamo, da si vsak človek na tem planetu zasluži imeti vsak dan hrano, vsak dan jo moramo pridelati več in vsak dan je več hrane odvisne od opraševalcev, na prvem mestu od medonosnih čebel. Govoriti o zmanjšanju svetovne lakote brez zagotavljanja pogojev za obstoj čebel in drugih opraševalcev, je metanje peska v oči. Zato bo 20. maj ne samo svetovni dan čebel, verjamem, da bo to tudi svetovno gibanje za zeleni planet, gibanje za zagotavljanje hrane vsem po svetu. Treba je končno preiti od besed k dejanjem, ustaviti podnebne spremembe, za katere je odgovoren človek, zmanjšati uporabo raznoraznih škodljivih FFS, več vlagati v razvoj sonaravnih sredstev za zatiranje raznih škodljivcev in bolezni, ki uničujejo čebele… Opazujmo čebele in jim sledimo, one nas bodo vodile v smer čistega in zdravega okolja - čebelam in ljudem prijaznega. Tega si namreč želimo vsi. Čebelam je treba zagotoviti tako okolje, da bodo lahko preživele in opravljale svoje osnovno poslanstvo – opraševanje!

Svetovni dan čebel je torej poleg ozaveščanja o pomenu čebel in drugih opraševalcev tudi projekt ohranjanja našega planeta. Čebela je pravi kazalnik čistosti okolja, saj prva začuti spremembe v okolju, zato je treba na čebele gledati tudi kot na prave naravne »okoljevarstvenice«. Čas je, da jim prisluhnemo, da jim prisluhnejo predvsem tisti, ki odločajo, tisti, ki vodijo svet …

20. maj bo odslej svetovni praznik čebel in čebelarjev!«

***

Tako, 20. maj je odslej svetovni dan ter praznik čebel in sedaj smo rešeni slovenski čebelarji in tudi naše čebelice. V Sloveniji je vsako leto več čebelarjev in ali je tudi temu primerno in sorazmerno več zdravih ter primerno oskrbovanih čebel pa ne vem! Po tem kar poročajo nekateri starejši čebelarji bi skoraj lahko sklepal, da ne. Jezijo se na državo, ministra Židana in ČZS, ki vsako leto namenjajo davkoplačevalska sredstva iz državnega proračuna za stimuliranje začetnikov, da si nabavijo potrebno opremo in se lotijo čebelarjenja. Izkušeni čebelarji svarijo pred posledicami ki jih bo predvsem na področju zdravstvenega varstva čebel in urejanja ter zagotavljanja ustreznih čebeljih paš, povzročila takšna nespametna praksa pospeševanja čebelarstva na slovenskem. Pa o tem kaj več ob kakšni drugi priložnosti.

Včeraj je potekel čas velikih besed in demagoških ter propagandnih sporočil in odslej bodo veljala le še dejanja in vsakodnevna praksa. V tej vsesplošni evforiji in zanesenosti si bom tudi sam dovolil malo realnega cinizma, ker pač v uresničitev velikih besed ter obljub na področju varovanja čebel ne verjamem. Vse kar se je te dni na veliko obljubljalo, da se bo na področju naravovarstva v Sloveniji in svetu v prihodnje dogodilo, bi se prav mirno lahko dogodilo že doslej pa se ni in se tako večina tega obljubljenega tudi v bodoče še lep čas ne bo. Naj kar takoj zapišem, da me aktivnosti kmetijskega ministrstva in ČZS na področju krepitev svetovnega slovesa slovenskega čebelarstva niti posebej ne zanimajo. Kar me v čebelarstvu zanima je zdravstveno varstvo čebel in izboljševanje naravnega okolja v katerem bodo čebele lahko preživele. Če bo razglasitev svetovnega dneva čebel k temu lahko kaj doprinesla, potem seveda vse te aktivnosti kaže podpirati in jih nadalje razvijati. Če pa se bo ponovila stara zgodba, da nas po tej svečani razglasitvi svetovnega dneva čebel sedaj čakajo le vsakoletne demagoške in propagandne proslavite praznika čebel, v praksi na področju reje čebel in  v naravnem prostoru pa se kaj bistveno ne bo spremenilo, potem pa je škoda vsakega evra, ki je bil porabljen.

Tako bi danes verjetno z malo cinizma lahko rekli, da je strašni kemični FFS nevarnosti, ki je doslej vsako leto zapored morila naše čebelice, napovedana brezkompromisna vojna. Odslej čebele vsaj v Sloveniji ne bi smele več masovno umirati zaradi zastrupitve s FFS pri uporabi v kmetijstvu, sadjarstvu, vinogradništvu in še kje. Ker sedaj jih ščiti in varuje organizacija OZN ter vse države, ki so pred dnevi v NY glasovale "za".Tudi vse štiri svetovne vojaške, ekonomske in finančne velesile ( EU, ZDA, Rusija, Kitajska ) so se rame ob rame  postavile v bran ubogim čebelicam po svetu ter podprle sprejem resolucije s katero se je v skupščini OZN razglasil svetovni dan čebel in se bo s tem dokumentom na področju zaščite čebel vzpostavila nova praksa in nov svetovni red. Rad bi ga videl junaka, ki bo odslej ubogim čebelicam upal storiti kaj hudega ali jih kakor koli ogrožati! Ta velika mednarodna čebelarska zaveza bo seveda veljala najmanj tako dolgo dokler si ameriški predsednik in slovenski zet Donald Trump ne premisli in od zavez ne odstopi. Zaslužna za ta svetovni dosežek pa je seveda najbolj čebelarska država na svetu z najboljšimi čebelarji na svetu - Slovenija!

Potrebno pa bo sedaj tudi v državi Sloveniji na tem področju še malo reda narediti ter seveda v praksi uresničiti vse obljube in zaveze, ki sta jih domači ter predvsem tuji svetovni javnosti dajala kmetijski minister Dejan Židan in predsednik ČZS Boštjan Noč. Zastrupitev čebel s FFS si tako odslej skoraj ne bomo več smeli privoščiti, ker svetovni mediji bodo takšne pojave seveda hitro pograbili in naš velik nacionalni čebelarski ugled bi hud bil hudo ogrožen. Kako torej odslej dovolj prepričljivo kmetijcem, vinogradnikom, sadjarjem in drugim velikim koristnikom kemijskih strupov v naravnem prostoru dopovedati, da bo pa odslej te kemične strupene zvarke potrebno v naravnem prostoru uporabljati natančno v skladu z napotili ter navodili proizvajalca, državnih predpisov ter uveljavljene dobre prakse? Pa to še ni vse. Tudi veterinarskim, fitosanitarnim, kmetijskim in drugim inšpektorjem bo sedaj nekako potrebno dopovedati, da bo odslej v primerih pojava zastrupitve čebel s FFS, kdaj pa kdaj le potrebno poiskati kakšnega povzročitelja in ga kaznovati. Vsaj toliko, da se ostale nemarneže, ki s FFS ne ravnajo tako kot se od njih pričakuje in zahteva, malo prestraši in spametuje.Saj veste, tudi v tem primeru po že v praksi preizkušenem načelu generalne prevencije  kot zgovoren in dovolj razumljiv poduk vsem, ki imajo težave z razumevanjem priporočil le, da pri teh seveda veliko bolj selektivno in mnogo poredkeje kot pri kakšnih neposlušnih in ne dovolj dojemljivih ter trdoglavih čebelarjih.

Ker največji del čebelarjev, ki so v preteklosti redno prijavljali pomore svojih čebel s FFS, smo v glavnem doslej že uspeli krepko prestrašiti tako, da mnogi zastrupitev sploh ne upajo več prijaviti pristojnim državnim inšpekcijskim in veterinarskim institucijam in predvsem ne medijem, ki potem vsak tak pomor razbobnajo po celi deželi in celo preko njenih meja. Kar potem seveda gledajo ter prebirajo tudi v drugih državah in bi nam, ki smo daleč najbolj zaslužni za razglasitev svetovnega dneva čebel in odslej veljamo za najboljše čebelarje in najbolj čebelarsko državo na svetu, takšno vsakoletno zastrupljanje čebel lahko prav nesramno privoščili.Takega veselja pa jim ne bomo naredili in takšnih priložnosti ponudili. Preventivno bomo v slovenski državi še dalje ukrepali po že do sedaj v praksi uveljavljenem ter preizkušenem načelu, da tega kar se ne vidi in o čem se ne govori ali piše, tega preprosto ni in vsakega slovenskega čebelarja, ki si bo v bodoče drznil  pristojnim državnim inšpekcijskim službam prijavil pomor svojih čebel in bo ob tem še to razbobnal slovenskim medijem ter naravovarstvenim organizacijam, je potrebno strogo in trdo prijeti. Takoj  mu je potrebno opraviti temeljit inšpekcijski pregled njegovega čebelarstva za nekaj let nazaj. Vsako morebitno odkrito nepravilnost ( tega pa, če se inšpektorji le malo potrudijo tudi ni tako težko najti ) kaznovati z najmanj 400 evri za vsak posamični prekršek in takoj bosta v najbolj čebelarski državi na svetu zavladala potrebna red in mir! In kar je pri vsem tem najpomembnejše je, da bo s tem ustrezno zavarovan težko priborjen mednarodni slovenski čebelarski ugled! Pravniki takšnim učinkovitim ukrepom in preventivnim ravnanjem oblasti pravijo „generalna prevencija“, kar po domače povedano pomeni: enega čebelarskega tepca in predrzneža, ki si je drznil oblastem in medijem naznaniti primer zastrupitve čebel s FFS, pošteno kresneš po denarnici in velika večina ostalih se bo takoj streznila ter spametovala in jim več na kraj pameti ne bo padlo, da bi kdaj še zastrupitve svojih čebel prijavljali in takšne dogodke javno v medijih razglašali.! Če je ta praksa uspešno delovala doslej, ni prav nobenega razloga, da ne bi delovala tudi še nadalje! Zastrupitev čebel s FFS pa tako v Slovenji v bodoče zanesljivo več ne bo! Ob zavzetih inšpektorjih bo za ta dosežek vsekakor zaslužen tudi mednarodni dan čebel.

Naj živi svetovni dan čebel!

Arbitražni sporazum - poln skrivnosti, vohunov, trgovine, nesposobnežev. prevarantov, izsiljevanj, laži....!

dr. Milan Balažic

PO KAJ JE HODIL PAHOR V 

ZAGREB???

Balažic v knjigi Diplomatska vojna za mejo med

SLO in HR sesul Boruta Pahorja, ki je pri arbitražnem sporazumu pokleknil pred hrvaškimi pritiski in izsiljevanji !

 

Arbitražni sporazum kot reševanje vojaka Boruta, ali kako je Pahor bolj zaupal hrvaški politiki kot lastni diplomaciji!

Knjiga “Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško”, ki se je pisala kot neke vrste osebni dnevnik nekdanjega diplomata Milana Balažica v času, ko je bil drugi človek zunanjega ministrstva. Od konca leta 2008 do leta 2011, torej ravno v času, ko je nastajal arbitražni sporazum. Balažic razkriva ozadje nastajanja arbitražnega sporazuma.

Kdo je Milan Balažic, avtor te knjige?

Vir: Vikipedia- prosta enciklopedija

Milan Balažic, slovenski politolog, politik in diplomat, * 19. oktober 1958, Ljubljana.

Balažic je leta 1985 diplomiral iz politologije na Fakulteti za družbene vede z diplomsko nalogo "Kritika scientističnega objektivizma: monopolni kapital in revolucionarni subjekt."[1] Leta 1994 je doktoriral iz sociologije kulture na Filozofski fakulteti z disertacijo "Psihoanalitična pristopa Frankfurtske in Lacanovske šole k polju družbenega in političnega."[2] Med letoma 1981 in 1982 je bil glavni urednik študentskega časopisa Tribuna in med 1982 in 1990 član uredništva Časopisa za kritiko znanosti.

Akademsko delovanje Od 1999 do 2011 je bil predavatelj in predstojnik oddelka za teoretsko politologijo na Fakulteti za družbene vede ter sodelavec centra za mednarodne odnose. Predaval je na diplomatskih akademijah v Evropi, Aziji in Avstraliji.[6] Njegova akademska področja so politična zgodovina, politična filozofija, lacanovska psihoanaliza in epistemologija. Je avtor petih monografij o slovenski osamosvojitvi in štirih strokovnih del, ki se ukvarjajo s psihoanalitično in filozofsko obravnavo političnega diskurza.
Diplomatsko delovanje
Balažic je bil ustanovitelj in prvi predsednik slovenske Diplomatske akademije. Na Ministrstvu za zunanje zadeve je deloval kot državni podsekretar, direktor oddelka za analize in razvoj, sekretar za strateške zadeve ter uradni govorec ministrstva. Bil je tudi soustanovitelj Sindikata slovenskih diplomatov in njegov drugi predsednik.[navedi vir]
Leta 2011 je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji, Novi Zelandiji, Indoneziji in pri Zvezi držav Jugovzhodne Azije. Mandata ni končal, ker ga je predsednik republike Borut Pahor junija 2014 odpoklical zaradi udeležbe Nicholasa Omana na odprtju konzulata v Melbournu, ker je ta razburila skupnost avstralskih Slovencev.[7] Balažic je pri tem zatrdil, da ga je vlada Alenke Bratušek v zvezi z Omanom angažirala za tajno diplomatsko dejavnost prepisa naftnih zemljišč, kar je podkrepil z elektronsko korespondenco in drugimi dokumenti.[8] [9] Nadzor Ministrstva za zunanje zadeve je podal ugotovitev, da ni bilo najti nepravilnosti pri delu veleposlanika.[10] Zaradi razkritja podrobnosti diplomatske dejavnosti, ki jo je potrdilo Ministrstvo za notranje zadeve, je bila Balažiceva objava dokumentov označena kot slovenski WikiLeaks.[11]

Njima se je takrat zelo smejalo, nam se danes vedno manj!

Iz knjige Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško:

 

“Šlo je za konflikt izjemnih razsežnosti, vsaj kar se Slovenije in Hrvaške tiče, kajti obe državi sta potegnili v ta konflikt vse svoje sile, razen oboroženih,” ugotavlja Balažic. Na simbolni ravni diplomacijo, politiko, skratka vse, kar je bilo na voljo – medije – v ta spopad. Lahko bi ta spopad opredelili kot vprašanje, ali bo Sloveniji uspelo potegniti Hrvaško iz Balkana v Evropo, ali bo Hrvaški uspelo potegniti Slovenijo nazaj na Balkan. V knjigi opisuje tudi nek dogodek, ko komisar Oli Rehn na neki točki besednega spoprijema med zunanjima ministroma Žbogarjem in Jandrokovićem oba vrže iz pisarne.

“Na Zunanjem ministrstvu imate jastrebe, tako imenovane jastrebe, to se pravi diplomati, ki se zavzemajo za trša pogajalska stališča s Hrvaško, na drugi strani imate predsednika takratne vlade Pahorja in kabinet predsednika vlade, ki jih imenujem golobi, ki želijo torej, mehkejša stališča in pridobiti sporazum tako rekoč za vsako ceno. Ravno zato, ker smo na
zunanjem ministrstvu imeli težave s kabinetom predsednika vlade, smo si izmislili institucijo uradnega govorca, ki sem jo sam opravljal tista leta in neko igro, kjer je skratka mehke, prijazne tone igral zunanji minister Samuel Žbogar, tiste trde, ki so bili potrebni, za to da se je Hrvaška zavedela, da je igra resna, pa sem prevzel nase.

Včasih smo bili skupaj, dostikrat pa je predsednik vlade pravzaprav šele iz novinarske konference izvedel, kakšna so stališča Slovenije in dostikrat smo dobivali tudi iz strani Olija Rhena in Bildta pozitivne odzive na te konference, ker je bilo lažje potem voditi politiko in tudi posredovanje. To povem zato, ker želim izpostaviti, da je predsednik vlade Pahor takrat soliral. Da ni obveščal zunanjega ministrstva, da se ni posvetoval z diplomacijo oziroma je to počel zelo redko, pa tudi o stvareh, ki smo se dogovorili, je hitro menjal stališče, kot robce tako, da včasih sami diplomati nismo vedeli, kakšno stališče zagovarja predsednik vlade. 

Na eni strani mu je takrat stal koalicijski partner Erjavec, ki je takrat izjavil, to je v knjigi tudi posebej zapisno, da naj Slovenija pusti Hrvaško v EU, da meja ni važna. To je bilo stališče Erjavca leta 2009.

Lahko rečem, da so bili trenutki, ki so jih nekateri opisali tudi kot “vojna med kabineti”. Sanader je kot buldožer ril po evropskih prestolnicah in zagovarjal hrvaška stališča, pri predsedniku slovenske vlade Pahorju, pa smo opazili neko politično manekenstvo in ko smo se res borili za to, da je Pahor dobil eno uro sprejema pri francoskem predsedniku Sarkozyju, on v celi uri ni niti omenil arbitraže in ključnega zunanje-političnega problema Slovenije. Mi smo bili zgroženi nad tem.

Želim povedati, da je takratni predsednik vlade Pahor pokleknil pred hrvaškimi pritiski in izsiljevanji. Zakaj? Nekateri se boste spomnili 10. julija 2009, ko je nek čuden možakar prišel v Slovenijo z namero, da izvede atentat na predsednika Pahorja.

Pozneje se je ugotavljalo, da na tem gospodu Zagajskemu, so prstni odtisi hrvaških tajnih služb. Poleg tega, tisti večer hrvaška „dalekovidnica“ – HRT, zelo od blizu, z večih strani fokusira vikend Pahorjeve partnerice na Hrvaškem. To so seveda pritiski, ki so se stopnjevali vsak dan in takrat sta zunanji minister in predsednik države, torej Žbogar in Türk ugotovila, da je Pahor največje slovensko tveganje v tem spoprijemu s Hrvaško.

V tistih trenutkih 10. julija je tudi šef kabineta Arih takrat dejal, da pravzaprav se gremo igro reševanja vojaka Boruta, kar preprosto pomeni, da v tistih trenutkih predsednik vlade ni bil na ravni svoje naloge. Zdaj iz spodobnosti ne bom omenjal njegovih psihičnih stanj in
raznih substanc, ki so spremljale ta psihična stanja. V tistem trenutku seveda Pahor ne čaka, kaj se bo na hrvaškem zgodilo, ampak poleti v objem nove predsednice vlade Kosorjeve. Tako predsednik države, kot zunanji minister, sta naročila diplomatom naj to preprečimo. Imam citat, ki mi ga je osebno povedal predsednik Türk: “Pahorja je treba umiriti, in počakati. V tem nismo bili najbolj uspešni.”

Vsakodnevno hrvaška vojaška letala nenehno kršijo slovenski zračni prostor. Pahor je seveda preprečeval objave v medijih teh novic zato, da se ne bi slovenska javnost usmerila proti sporazumevanju s Hrvaško. Od tega trenutka naprej lahko rečem, da se Pahor umika, da popušča in to včasih do te mere, da smo se spraševali na zunanjem ministrstvu, kaj se dogaja s predsednikom vlade. Trakoščanski dogovor 31. julija 2009 ni pomenil nič drugega kot to, da bo Hrvaška šla v EU brez prej določene meje. Izjemen popust, ki smo ga dali Hrvaški.

Pahor je ta dokument o tem skrival pred lastno diplomacijo, pred zunanjim ministrstvom in smo po ovinku potem prišli do tega dokumenta. Pahor je bolj zaupal in nasedal hrvaški politiki, kot je zaupal svoji lastni diplomaciji, pa tudi lastni opoziciji. Pahor ni obveščal opozicije, kaj se dogovarja, zato je prišlo do konflikta in pozneje do nepotrebnega razkola v slovenski politiki in do referenduma, ki ne bi bil potreben. Res je tudi, da je seveda Janša postavil svojo ceno za dogovor, to je koalicija med SD in SDS in to, da naj Pahor ustavi sodni pregon proti Janši zaradi Patrije. To je bila njegova cena, da skratka gredo zadeve znova skupaj v slovenski politiki. Rupel je pa meni osebno tudi povedal in to imam dokumentirano, da SDS ne bo dovolila, da uspe tej vladi in da se kulturni boj nadaljuje. Na drugi strani Pahor želi sporazum za vsako ceno, samo da se vpiše v zgodovino, ker če uspe, je nagrada na strani predsednika vlade, če pa ne uspe, potem bodo pa krivi Žbogar, Balažic, slovenska diplomacija, pa še kdo. Pahorju smo za pogajalca, za tehničnega pogajalca s Hrvaško podtaknili izkušenega diplomata Iztoka Mirošiča in ko se je vračal iz pogovorov, je poročal o tem, da se nepremišljeno popušča in da se s tem odpira vrata na stežaj hrvaški prevrtljivosti. Drugič je prišel nazaj, nam je poročal, da zaradi Pahorja, nas Hrvati režejo kot salamo. Ko se je tretjič
vrnil je njegov sklep bil, da Pahor ne potrebuje uradnega govorca ampak uradnega misleca.

Hkrati je pa Pahor od diplomacije zahteval, da gre v odkrit spopad z opozicijo, z Janezom Janšo, kar sva midva z Žbogarjem takrat zavrnila, ker sva zavrnila politizacijo diplomacije. To se ne sme zgoditi. In v zahvalo je potem Pahor v nekaterih javnih izjavah “bruhal” po slovenski diplomaciji, izjavil je, da mu gre na bruhanje in tako naprej in seveda je zmanjšal finančna sredstva slovenske diplomacije. 

V tem času, ko smo jih najbolj potrebovali za naše akcije diplomacije po evropskih prestolnicah. Za razliko od nas, je Hrvaška diplomacija imela na voljo neomejen finančni resor, s katerim je lahko korumpirala evropske politike. Da ne bo pomote. Slovenska diplomacija je bila za kompromis, torej za arbitražni sporazum, toda za boljša slovenska izhodišča, ki bi jih takrat lahko dosegli, če Pahor ne bi sproti izničeval teh naših poskusov in tega našega truda. V nekem trenutku je vrh zunanjega ministrstva bil na pa da se gre v podpis tako omejenega Arbitražnega sporazuma. Povedali smo, da ne gremo, da noben diplomat ne bo šel v Zagreb s Pahorjem podpisovati takšnega sporazuma in tudi ne v slovenski Parlament zagovarjati takšen arbitražni sporazum, tako da je Pahor doživel upor lastne diplomacije. Tega seveda nikoli ni bilo v javnosti, vam pa danes lahko povem, kako se je zadeva odvijala, ker mislim, da so stvari pomembne, da se povedo.

Zgodi se to, da po tem 26. oktobra 2009 Pahor, brez posveta z lastno diplomacijo, odide v Zagreb, pred tem pa se njegov svetovalec za zunanjo politiko Marko Makovec kar po telefonu pogaja, tako z levo roko, o zadnji različici arbitražnega sporazuma, ne. Škoda je bila storjena in Mirošič nam je potem poročal, da tehničnih pogajanj, pravzaprav sploh ni bilo … Mi smo javnosti govorili, da obstajajo zdaj tehnična pogajanja, v resnici, kot je sam rekel, ne, je Slovenija, zaradi Pahorja na vse zahteve, ki so prišle iz Zagreba, pristala. S tem je padla še časovnica, se pravi: “Dogovor o meji ne bo sklenjen, preden bo Hrvaška stopila v EU”; in s tem smo izgubili, seveda iz rok, en pomemben element vpliva na to, da se meja dokončno dogovori. Diplomati smo bili do te mere obupani, da je Žbogar celo sklical, oz. organiziral tajni sestanek s Kučanom, samo zato, da Kučan vpliva na Pahorja, da naj vendarle postavi nekoliko bolj trde pogoje v tej končnici pogajanj, z ne preveliko uspeha. Torej Pahor odide, po tem, v začetku novembra v Stockholm podpisat arbitražni sporazum, to kar je znano, brez podpore opozicije, pa tudi brez podpore slovenske diplomacije, ali pa vsaj rečem vrha zunanjega ministrstva.

Dobili bi lahko več, če bi slovenska politika takrat, s Pahorjem na čelu, bolj odgovorno in bolj odločno vodila ta pogajanja. Tako da, Pahorja opisujem v tisto linijo ljudi od Kardelja, pa Bavčarja 91, pa Erjavca s temi izjavami, okroglimi, kakršne ima, ki so škodili slovenski stvari in za politično odgovornost upam, da bo, hm, poskrbelo ljudstvo, tudi za primernost, za oceno primernosti obeh ljudi za funkcije, ki jih zasedata, ne.«

Gornja Radgona - bo končno kdo že naredil konec širjenju hude gnilobe čebelje zalege

Huda gniloba čebelje zalege- kužna bolezen - na področju Gornje Radgone

Huda gniloba je bakterijska bolezen pokrite čebelje zalege, ki jo povzroča bacil Paenbacillus larve. To je bacil, ki v neugodnih razmerah za svoj razvoj, tvori spore ali trose, ki so glavni problem pri zatiranju te bolezni. Trosi so namreč zelo odporni na zunanje vplive in v vosku ali medu ostanejo sposobni za okužbo 50 let in več.

Bolezenski znaki so vidni le na pokrovčkih pokrite zalege, ki se spremenijo približno mesec dni po tem, ko je ličinka obolela. Pokrovčki celic v katerih so odmrle ličinke, so običajno nagrizeni in imajo luknjice nepravilne oblike ali pa so celi in vdrti. V obeh primerih lahko iz celice z vžigalico izvlečemo rjavo-zeleno brezoblično maso, ki se vleče v tanke niti. Zanesljivo diagnozo potrdimo le z laboratorijsko preiskavo. Bolezen se zatira po zakonu in spada na tako imenovano B listo bolezni. Sem spadajo praviloma kužne bolezni, katerih širjenje se da preprečiti z ustreznimi veterinarskimi ukrepi

Čebelarji, ki jih doleti ta nesreča so seveda besni na ves svet, svoje okoliške čebelarske kolege, državne institucije, veterinarje in tudi na svojo stanovsko organizacijo Čebelarsko zvezo Slovenije ( ČZS ), ker takrat, ko se jim v njihovem čebelarstvu dogodi huda gniloba ( HG ) ugotovijo, da so sami in ne morejo pričakovati pomoči od nikogar. Pogosto se jih izogibajo celo njihovi čebelarski kolegi, nihče jim s kakšno odškodnino ne poplača vsaj delne škode, ki so jo zaradi zatiranja HG utpeli in še veliko časa potem jih spremlja "sloves" tistega, ki je imel čebeljo kugo. Sam sem prepričan, da HG ni stvar s katero bi se naj ukvarjala ČZS, temveč je to problem Nacionalnega veterinarskega inštituta ( v nadaljevanju: NVI ) in Veterinarske inšpekcije in neposredno prizadetih ter ogroženih čebelarjev, kot tudi Upravne enote oziroma Občine v kateri se HG odkrije, ker gre za hudo kužno bolezen in so postopki zdravljenja ter preprečevanja bolezni zelo natančno zakonsko predpisani in to seveda še kako zadeva tudi teritorialna čebelarska društva, ki morajo pristojnim veterinarskim ustanovam nuditi vso potrebno pomoč. Vsak od navedenih subjektov ima zelo natančno predpisane obveznosti kaj mora in v kakšnem času ter na kakšen način storiti.

Pa smo malo bliže razumevanju razmer ter ključu rešitve težav, ki že nekaj let še kako zelo tarejo čebelarje na ožjem in širšem področju Upravne enote in Občine Gornja Radgona. Huda gniloba čebelje zalege se je pred leti na tem področju pojavila in kot kažejo razmere kar lepo udomačila, ker se nihče prav ne potrudi, da bi tej škodljivi nadlogi naredil konec. Razen terenskih veterinarjev NVI in potem delno še Veterinarske inšpekcije drugi svojega dela ne opravijo zadovoljivo ali pa ga opravijo površno in pišmeuhovsko. Vključno z mnogimi prizadetimi ter ogroženimi čebelarji ter njihovimi čebelarskimi društvi. Ne bom sedaj tukaj ponavljal in na drobno opisoval kaj bi moral kdo od navedenih zadolženih subjektov storiti, ker je vse to že napisano v zakonu in v podzakonskih predpisih. In drugih strokovnih veterinarskih pisnih navodilih ter napotilih. Na žalost pa ni nikogar v tej državi, ki bi dovolj odločno udaril po mizi in od vseh odgovornih zahteval, da svoje delo korektno opravijo in tiste, ki tega ne bi naredili tudi primerno sankcioniral. Od vseh navedenih se na koncu računi izstavijo le prizadetim in tudi ogroženim čebelarjem, vsi ostali pa se lepo tiho iz zgodbe umaknejo do nekega novega odkritja žarišča HG, ko se celotna neučinkovita zgodba ponovi. In tako v Gornji Radgoni iz leta v leto! Nikogar ne prizadene, da si prizadeti in ogroženi čebelarji, eni od prizadete nesreče in drugi od neizmernega strahu, da bo že jutri zadelo tudi njih, pulijo lase in obupujejo.

Kako se ravna v primeru izbruha kužne bolezni HG pokrite čebelje zalege je že dolgo znano in tudi v zakonskih ter podzakonskih ter drugih dokumentih zapisano ter predpisano. O tem torej razprave več ni in ne bi smelo biti. Zakaj pa sistem v praksi na terenu ne funkcionira bom prikazal na enem samem področju - to je informiranje prizadetih in ogroženih čebelarjev! V primeru Gornje Radgone je tako, da nihče nikogar o ničemer ne informira in velika večina ogroženih čebelarjev izve, da je v njihovi soseščini oziroma v oddaljenosti 3. km zaznano novo žarišče HG šele, ko jih pokliče veterinarka NVI z obvestilom, da bo opravila pregled čebeljih družin ali pa nekateri čebelarji že prej "nekaj slišijo" iz govoric, ki se med čebelarji neformalno širijo. Pa je način informiranja v tovrstnih in podobnih primerih z zakonom lepo predpisan in navedeno je kdo in v kakšnem času mora kaj storiti, ker gre za kužno bolezen.. V tem zadnjem primeru, ki se prav te dni na terenu rešuje, niti lokalno čebelarsko društvo svojih članov, ki so zajeti v nov 3 km krog, ni obvestilo, čeprav je predsednik društva od Veterinarske inšpekcije dobil pisne informacije z vsemi potrebnimi napotili in navodili. Na področju obveščanja čebelarjev o pojavih novih žarišč HG sta zatajili tako tudi Upravna enota kot Občina, ki ju zakonodaja prav tako zavezuje, da sta dolžni obveščati prizadete in ogrožene, ne le čebelarje, temveč vse občane, ker, ponavljam, gre za kužno bolezen katere zatiranje in preprečevanje določa in zapoveduje zakon in tudi zaradi tega, ker vsi čebelarji niso člani čebelarskih društev in teh društvo seveda ni dolžno obveščani, sta pa jih dolžni obvestiti državna in lokalna oblast.

Ta nesrečna že več let trajajoča zgodba z HG na ožjem in širšem področju Gornje Radgone traja že veliko preveč časa in ni videti, da bi v kratkem smeli upati na skorajšnji konec te čebelarske nesreče. Vse kar se nanaša na to nesrečno HG na področju Gornje Radgone je obravnavano kot največja državna skrivnost, nihče nikogar o ničemer ne obvešča in tako čebelarji ne vedo kako in na kak način se pristopa k sanaciji posameznih žarišč HG, kaj se na terenu res dogaja in kdo sploh nadzira ter kontrolira razmere na tem okuženem področju. Ob vsem tem se zadnje čase celo šušlja med čebelarji, da je teh žarišč HG nekaj več kot jih je uradno odkritih, ker naj bi nekateri čebelarji sami tiho ter skrivoma "reševali kar se pač rešiti da". Razlogov zakaj to na ta način počnejo je verjetno več. Eden od teh je zagotovo ta, da je še vedno med čebelarji razširjeno napačno mnenje, da je za vsak izbruh HG kriv izključno prizadeti čebelar. V določenih primerih je lahko res tako, v mnogih ali celo v večini primerov pa seveda ne. In drugi razlog zakaj čebelarji ne prijavijo ugotovitev, da imajo v svojem čebelarstvu HG je, ker naj bi se neizmerno bali temeljitega pregleda svojega čebelarstva in predvsem predpisane dokumentacije ( čebelarski dnevniki, razna potrdila, dokazila, računi in drugo za kar je predpisana dalj časa trajajoča hramba ) s strani Veterinarske inšpekcije. Koliko je takšen strah pri čebelarjih upravičen ne vem, vem pa, da je med veliko čebelarji strah zelo prisoten in to v zasebnih pogovorih nekateri čebelarji tudi odkrito priznajo.

Pri sanaciji žarišč HG sploh ni vprašanje ali čebelar kaj "hoče" ali nečesa "noče" izvršiti kot mu je z upravno odločbo predpisala in zaukazala Veterinarska inšpekcija! Po pripovedovanju nekaterih čebelarjev se težava pojavi potem pri izvršitvi tega kar se je z odločbo odredilo. To pa je seveda potem že vprašanje nadzora in sankcioniranja in prav možno je, da na tem področju potem ni vse tako kot bi moralo biti. Nekaj nam namreč mora biti jasno, da veterinarke NVI same na terenu HG brez pomoči vseh prizadetih ter pristojnih, ne bodo uspele izkoreniniti in zatreti.

Tukaj bo morala svoje opraviti prvenstveno Veterinarska inšpekcija in to ne tako, da se je bodo prizadeti ter ogroženi čebelarji bali kot hudič križa in se je, kot že kažejo nekateri znaki na terenu, sedaj skoraj enako kot čebelarji bojijo tudi že terenske veterinarke NVI. Veterinarska inšpekcija mora postati zaupanja vreden strokovni partner čebelarjem na terenu in tudi veterinarjem NVI, na strokovno in upravno pomoč katere se bo dalo računati v najbolj zapletenih ali kritičnih razmerah in ne institucija, ki bo okrog sebe sejala strah in katere se vsi neizmerno bojijo in pred njo vse skrivajo.

Nevzdržne razmere na področju zdravstvenega varstva čebel ter zatiranja hude gnilobe čebelje zalege na ožjem in širšem področju Gornje Radgone trajajo že predolgo in za to nevzdržno stanje ni strokovnega ali upravnega opravičila. Nekdo svojega dela ne opravi tako kot bi ga moral in kot ga zavezujejo strokovni standardi ter veljavna pozitivna zakonodaja. Zadnji čas je, da se pristojni državni organi ter institucije zganejo in z izvedbo radikalnih strokovno veterinarskih in upravnih ukrepov tej kužni moriji v Gornji Radgoni naredijo konec.

Kdaj, zakaj in predvsem kako smo postali sužnji neoliberalnega režima EU!

dr. Boris Buden

Vir: VEČER, 19.08.2017

Povzemam po Večeru, ker sem prepričan, da bi to moral prebrati vsak, ki še ni ujetnik ter zasvojenec novodobnih ekonomističnih, političnih in ideoloških neoliberalističnih demagogij. Saj bolj jasno in razumljivo kaj se nam je v času od začetka razpada nekdanje skupne države Jugoslavije pa  do danes  resnično dogajalo in zakaj smo se kot narod in kot posamezniki znašli v v današnjih suženjskih razmerah, skoraj ni mogoče povedati.

Vzemite si čas, preberite pisanje v nadaljevanju in se predvsem zamislite nad povedanim. Koristno pa bi tudi bilo, da večino tega kar je dr. Buden povedal posvojimo in se tega potem spomnimo ob vsakih državnozborskih ali predsedniških volitvah, kakšnih referendumih ( 2. tir ), velikih investicijah multinacionalk v Sloveniji ( Magna ) in predvsem tudi ob raznih invalidnih "reformah" s katerimi nas vsake toliko časa želi osrečiti naš vladajoči družbeni razred. In seveda,  ko pripravljajo vedno nove  zakonske rešitve s katerimi urejajo, kontrolirajo in usmerjajo ter si nas podrejajo v vseh elementih našega vsakodnevnega osebnega in kolektivnega družbenega funkcioniranja in življenja. Nimamo več svobode odločanja o ničemer in kar je najhuje, da se tega zavemo šele takrat, ko smo osebno zelo prizadeti. Kako, kdaj in zakaj smo izgubili svojo svobodo ter postali sužnji neoliberalnega EU režima pa nam v nadaljevanju tega branja prav lepo in nazorno pojasni dr. Buden.

Ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet

Sobota, 19.8.2017

Kristina Božič

Zagrebški filozof dr. Boris Buden, ki že od konca 80. let živi v Berlinu, verjame, da je konec z iluzijami dobe postkomunizma, ki jo je analiziral v knjigi Cona prehoda. Jasno je, da so bile obljube ob prehodu v novi red, kako bo vse fantastično, prazne. "Imamo celo generacijo, ki se je osvobodila ideoloških plašnic. Glavni razlog za vstop Hrvaške v EU, se zdi, je bil, da lahko mladi najdejo službo v tujini. Obstaja le še turizem. Na trajektih Jadrolinije pripravljajo stavko, saj natakarji ne zaslužijo niti 350 evrov mesečno. Druge industrije ni. Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost!" opisuje pogorišče, na katerem pa vendar vidi možnosti za gradnjo popolnoma novega časa.

Se je naivna vera v demokracijo in razvoj dokončno razblinila?
"Mislim, da. Obstaja le še lažni idealizem zmagovalcev, novih elit, ki ponavljajo, da še malo in bo vse prav: rešiti se moramo le še komunistov, ostankov Jugoslavije in stare družbe, socialistične mentalitete, vseh, ki mislijo, da obstaja družbena lastnina, ki hočejo javni prostor. Na Hrvaškem je danes ta boj proti komunizmu mnogo ostrejši kot pred 25 leti. Poleg teh elit obstajajo še klasični kompradorji, ki vztrajajo, da smo kulturnozgodovinsko še vedno zaostali. Gre za govorico normalizacije, ki elitam omogoča vzpostavljanje razlike med njimi in množicami, ki se še niso naučile. Elite so učitelji – predstavniki prihodnosti in zgodovine. Večina pa smo otroci, ki šele morajo skozi šolanje."

Kaj to prinaša?
"Gre za ideološko zanko, v katero se ulovijo ljudje – prepriča se jih, da morajo ves čas poskušati nadoknaditi zamujeno. Vse to služi enemu samemu namenu: zamegliti dejstvo, da sta bili leti 1990 in 1991 v vzhodnem bloku in Jugoslaviji trenutek končne, brezpogojne integracije v globalni neoliberalni kapitalizem. Leto 1991 ni leto zmage procesa narodne osvoboditve, ampak prav nasprotno. Procesa vzpostavljanja nacionalnih držav in nacionalne osvoboditve sta tekla med drugo svetovno vojno in po njej. Od Makedonije do Slovenije so se vzpostavile teritorialne države z vsemi ideološkimi aparati nacionalnih držav: z akademijami in univerzami, s šolskimi sistemi in jeziki. To je zgodovinski dosežek komunistov.
Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost!

Za integracijo nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem pa je treba žrtvovati suverenost. Danes je integracija bolj ali manj dokončana in na Hrvaškem so njene posledice katastrofalne. Elite se legitimirajo le še v odnosu do mednarodnih institucij kapitala in transnacionalnih institucij, kot sta EU in Nato. So kompradorji in kriminalci, saj je bila privatizacija skupnega, družbenega bogastva kriminalna. V Sloveniji morda najmanj očitno, a povsod, kjer je bila vojna, je šlo za čisti kriminal. Nujno je, da začnemo pripovedovati to zgodbo, ki je popolnoma drugačna od te, ki jo poznamo. Proces nacionalne osvoboditve se je zaključil v nekdanji Jugoslaviji in od devetdesetih let dalje se dogaja le še integracija suverenih, nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem. To je konec suverenosti."

Kdaj se je ta konec začel?
"V šestdesetih je Jugoslavija vstopila v institucije mednarodnega kapitala in kot suverena država začela postajati del svetovnega kapitalizma. Naftna kriza leta 1973 je Jugoslavijo prisilila v dolžniško suženjstvo. V začetku osemdesetih pride IMF, kot pred leti v Grčijo. Zato je treba o tem govoriti. Le tako lahko razumemo zgodovinske kontinuitete in to, kako je naša situacija povezana s stanjem v Grčiji. Naša zgodovinska izkušnja bi nam morala služiti, da prepoznamo in razumemo varčevalne ukrepe. Padec življenjskega standarda za 40 odstotkov v osemdesetih v Jugoslaviji je bil uvod v razpad in vojno. Problemi, ki jih ustvarjata trg in mednarodna trgovina, v povezavi z ekonomskimi razlikami med severom in jugom, ostajajo. Razlike le rastejo. S tem ima danes težave EU in zato govori o Evropah dveh hitrosti. Za zgodovinsko zavedanje in razumevanje lastnega položaja je ključno, da se osredotočimo na kontinuitete. Kontinuitete dominacije, podjarmljenja in bojev.

Veljalo bi pogledati, kako je v Jugoslaviji socializem vzpostavil materialne predpogoje, da se je oblikoval srednji sloj, ki je bil materialni temelj državljanstva. Vzpostavil je kulturne in ideološke institucije nacionalnih držav: nacionalne zgodovine, kulture, književnosti, jezike, akademije znanosti in umetnosti. A s tem je Jugoslaviji uspelo ustvariti svojega grobarja – nacionalni sloj, ki je nosil idejo nacionalizma. Slobodanu Miloševiću se ni bilo treba izmisliti srbske akademije znanosti in umetnosti, bila je že tam kot institucija nacionalizma. Komunisti niso nikoli postavili pod vprašaj ideje nacionalnih institucij. Hkrati je v Jugoslaviji obstajala unikatna izkušnja samoupravljanja in neuvrščenosti, ki se je po koncu hladne vojne popolnoma razgradila. Samoupravljanje je dokončno razpadlo s privatizacijo. Ostal je le nacionalni okvir: meščanstvo, kulturniška civilna družba, nacionalni srednji sloj. A ti so z vstopom v globalni kapitalizem začeli izgubljati. Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda kuharje, kelnarje in kurbe.

Ivica Todorić je bil zadnja personifikacija iluzije, da je mogoč lokalni kapitalistični sloj. Nekdo, ki je naš, spreten in podjeten. Hrvatje so verjeli, da imajo svojega kapitalista. Pokazalo pa se je, da to ni bil genialni podjetnik, ampak koruptiven kriminalec, prepleten s politiko. Ta kriminalna zgodba je obstajala le, dokler ni prišlo do trenutka resnice: suverenosti v kapitalizmu ni. Ni hrvaškega kapitalizma – kapitalizem je le globalen. Država pa služi temu, da intervenira in kapitalizem rešuje. V Nemčiji in Franciji morda obstaja sloj meščanskih kapitalistov, deloma v Britaniji, v Rusiji so to oligarhi in Putin je njihov predstavnik. Mi v prostoru nekdanje Jugoslavije tega nimamo. Imamo le kompradorsko-kriminalne elite. Ob tem korupcija ni bolezensko stanje, ampak temelj kapitalističnega sistema. Sistem je koruptiven.

Množice so žrtvovane."
Pred stoletjem so obstajale različne ideje alternativ in upora proti krivični akumulaciji kapitala. Kje so danes? Edini upor, se zdi, temelji na nacionalizmu. Je lahko ta kot nasprotovanje globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu kadarkoli napredna sila?
"Zgodovinsko obdobje, ko je imel nacionalizem v naših krajih pozitivno vlogo, je bil čas nekdanje Jugoslavije. Tisto je bil nacionalizem – ideja nacionalne osvoboditve."

Jugoslovanski nacionalizem?
"Nacionalizem ni zla ideologija. V osnovi gre za osvoboditev in suverenost nacije."
Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda, kuharje, kelnarje in kurbe

A kdo je lahko del nacije?
"Nacija se vseskozi artikulira in gradi v svoji suvereni državi skozi lastne institucije. Retorika političnega boja v nekdanjem jugoslovanskem komunizmu je ves čas trdila, da je nacionalizem ne-prijatelj socializma. A narodnoosvobodilni boj, antifašistična, narodnoosvobodilna borba je imela funkcijo narodne osvoboditve. Nikjer drugje bolj očitno kot v Sloveniji. Šlo je za klasičen nacionalizem 19. stoletja, utemeljen na isti ideji kot francoska nacija – enakost, bratstvo, svoboda. Ko so komunisti prišli v Zagreb, so glavni trg poimenovali Trg republike. Republika je bila ideal, abstrakcija države, v kateri so vsi enaki pred zakonom. Kaj se zgodi leta 1990? Trg republike preimenujejo v Trg bana Jelačića. Josip Jelačić se je sredi 19. stoletja boril v imenu avstrijskega cesarstva proti tistim, ki so hoteli nacionalno osvoboditev in meščansko demokracijo na Madžarskem in na Dunaju. Antifevdalno, anticaristično, republikansko idejo je zadušil v imenu fevdalnega imperija.

A leta 1990 ni nihče vprašal, kaj je narobe z republiko. To še dodatno potrjuje analizo, da smo v Jugoslaviji dosegli vrh nacionalnih državljanskih osvoboditev. Zato je pomembno razumeti, da zgodovinski revizionizem ni obrobna ideja. Z njo je začel Ernst Nolte v osemdesetih v Nemčiji, ko je trdil, da je bil nacifašizem le pretiran odziv na izziv, ki ga je predstavljal komunistični avtoritarizem gulagov. Oblikuje se ideja dveh totalitarizmov. Domenico Losurdo pa je pokazal, da se zgodovinski revizionizem nikoli ne ustavi na tezi, da naj bi bil prvi in osnovni zločin komunistični. Ne, zgodovinski revizionizem gre dlje, vse do francoske revolucije. V Ameriki danes revizionistični zgodovinarji trdijo, da so gulagi teror enciklopedije – izvor totalitarizma naj bi bili francoski enciklopedisti."

Kako se to prevede v naš prostor?
"Tudi tu ne gre le za očrnitev komunizma. Na kocki je mnogo več. Zbrisati se želi celotna tradicija francoske revolucije, državljanske osvoboditve, pravic posameznika in državljanskih svoboščin. Zato moramo govoriti o tem, o čemer piše Rastko Močnik – o refevdalizaciji naših družb. Na Hrvaškem je to zelo očitno. Obstajajo privilegirani, ki se reproducirajo, in nato podložni, ki niso niti razred, saj razrednega boja ni več. Oblast na Hrvaškem se prek HDZ ves čas obnavlja prek reprodukcije privilegiranih: kriminalnih zmagovalcev tranzicije, intelektualno-nacionalističnih kulturnikov in veteranov. Te tri skupine imajo državo, za druge pa ta opravlja funkcijo, ki jo ima v neoliberalnem globalnem kapitalizmu: prodaja jih kot poceni delovno silo na globalnem trgu. To je usoda večine. Odnosi so iz časa fevdalizma."

Kako se to povezuje z zgodovinskim revizionizmom?
"Zgodovinski revizionizem ni le stvar frikov, kot so nekdanji hrvaški kulturni minister Zlatan Hasanbegović. Evropski parlament je leta 2009 sprejel resolucijo, s katero je EU utemeljil na zapuščini dveh totalitarizmov: nacistično-fašističnega in komunističnega. V tem razumevanju zgodovine ni prostora za antifašizem, kakršen je bil jugoslovanski. Nedavno so se v Slunju zbrali slavilci ustašev na koncertu Thompsona in zahtevali, da se iz ustave izbriše vsaka omemba antifašizma. Oni predstavljajo prevladujočo logiko. Niso Antievropejci, ki bi jih bilo treba pacifirati, da bi začeli razmišljati na evropski način. Oni do ekstrema razumejo, kaj je EU, saj so proizvod dokončne evropeizacije – ideološke pacifikacije tega prostora, ki zahteva, da se je vnaprej treba odreči vsaki ideji revolucije, vsaki ideji povezave med svobodo in komunizmom. Zlatan Hasanbegović, ki mu pravijo Titov Nietzsche, je radikalni Evropejec, ki Hrvaško na simbolni ravni končno vodi v Evropo s tem, da likvidira maršala Tita. Gre za simbolno čiščenje in ideološko integracijo."

Zakaj?
"V vseh evropskih državah so med letoma 1941 in 1945 obstajali kvizlinški nacistični režimi. Nikjer ni bilo nič podobnega antifastičnemu, narodnoosvobodilnemu boju, ki je obstajal v Jugoslaviji. In za to ni mesta v Evropi. Neuvrščenost, obrnjenost k tretjemu svetu, k državam, ki so prihodnost. Vse to se briše. Zdaj smo Evropa in pripadamo evropskemu kulturnemu krogu. Vedno se sprašujem, zakaj krog. Zakaj ne pravokotnik ali kvadrat?
Hrvaška ugotavlja, da bi morala uvoziti tuje delavce za sektor turizma. Filipinci bi delali ceneje kot domači delavci in to bi se domačim elitam splačalo. Tako kot se jim splača iz Ukrajine uvažati varilce. A po drugi strani je ogromno prebivalcev Hrvaške, ki potrebujejo delo, tako begunci kot brezposelni, a njih potrebujejo za grožnjo zaposlenim. Hkrati poslušamo ministra, ki svari, da ne smemo uvoziti muslimanskih delavcev, saj bi lahko prišlo do kulturnega šoka. Istočasno smo veseli tujcev – Evropejcev in Britancev, ki bruhajo po ulicah, se tam onegavijo in iztrebljajo ... To ni kulturni šok."

To je naša kultura.
"Da. Če je evropski, nam očitno diši tudi drek. To so rasistične matrice. Gre za temelj globalne desnice, katere del so Trump, čajankarji, Putin, poljski konservativci, Viktor Orban, Marine Le Pen, HDZ ... Globalna skrajna desnica deluje kot politični odgovor na krizo kapitalizma. S tem se vrneva na vaše vprašanje, ali je v naciji rešitev. Ekstremna desnica verjame, da lahko nacija, kot jo razumejo – etnično čista – ponudi rešitev. Da je rešitev v tem, da se prepreči vsako mešanje etničnih skupin. Gre za rasizem, ki zahteva nasilje. Vseeno je, ali to nasilje poteka na mejah Evrope ali s čiščenjem po državah. O tem sanjajo in govorijo. In to je popolnoma skladno z idejo, ki jo je Franjo Tuđman zapisal v svoji leta 1989 izdani knjigi Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske resničnosti), namreč da je Nemčija uspešna in bogata država, ker se je med drugo svetovno vojno rešila svojih manjšin. S tem ni imel nihče težav, ko so priznavali hrvaško državo. Obstaja kontinuiteta rasizma, ki jo najočitneje vidimo v odnosu do beguncev. Begunci in migranti so nujni mehanizem globalizacije. Brez migracij ni globalnega kapitalizma. A z njimi pridejo nadzor na mejah in poskusi kontrole. Zidovi so nujni mehanizem sodobnega kapitalizma, ki omogočajo nadzor nad vsem: razslojuješ družbo, držiš ob strani rezervne delavce, ki vskočijo, če se delavstvo začne upirati in zahtevati boljše pogoje za delo ter višje plače. Sodobni kapitalizem deluje le tako. Potrebuje rasizem, ki je instrument oblasti."

Je od ideje internacionalizma še kaj ostalo?
"Mislim, da obstaja le še desni, fašistični internacionalizem. Ideja, da je globalni svet mogoč kot internacionala etnično čistih držav."

Etnopluralizem.
"Da. Ideja etnično, rasno čistih držav, ki obstaja od Amerike do vzhodnoevropskih in ruske desnice. Željka Markić je povezana z ameriškimi čajankarji in neokonservativci. Preigravajo iste teme: prevprašujejo pravico do splava in enakopravnost ljudi. To odmeva na Poljskem in Madžarskem. To je sodobna internacionala. Zato stara ideja internacionalizma ne more biti več pozicija levice. Svobodne nacije, ki vsaka v svoji državi ustvarjajo svoj socialni sistem in se nato na temelju načela suverenosti dogovarjajo med seboj, zagotavljajo mir na svetu in socialno varnost, ekonomsko blaginjo, širitev pravic in kulturni napredek. To je stara ideja."

Jugoslovanska?
"In širše. To je bil komunistični internacionalizem. Zgodovinski komunizem je bil skladen in združljiv z idejo nacionalne osvoboditve. Boljševiki so se borili proti carističnemu unitarizmu. Kot so se jugoslovanski komunisti borili proti srbskemu unitarizmu. Problem danes je odsotnost levega odpora in leve politične alternative. Ni ju ne globalno ne lokalno. Imamo točke, poskuse upora, a to je vse. Te točke so pomembne, a ni koncepta, ki bi jih povezoval. Geopolitično levice ni. V trenutku, ko se je kriza zaostrila, je obstajal le desni odgovor – to je klasično. Zato na Hrvaškem ljudje sprejemajo, da je kriza posledica tega, da imamo še vedno ostanke komunizma in manjšine. Zato obstane ideja zapiranja in gradnje mej, kar pomeni uporabo masovnega nasilja."

To nasilje je dovolj daleč in ne vidno.
"Morda za nas, ki smo znotraj mej, a zelo vidno in občutno za vse, ki umirajo na Sredozemlju. Gre za tisoče ljudi. Zakaj umirajo? Poslušamo, da bi lahko ostali, kjer so bili. A zakaj niso? Ker nimajo izbire. To je nasilje. Evropske meje so nasilne. Schengen je orožje, ki ubija. Ne vseh, a ubija množice ljudi. Vsa okolica Evrope je danes ustvarjena in zaznamovana z nasiljem, ki ga ustvarja in širi Evropa. Severna Afrika, Bližnji vzhod, Ukrajina ... to so cone nasilja, v katerem je Zahod sodeloval in še vedno sodeluje.

In spet je treba pogledati razpad nekdanje Jugoslavije. Kaj je danes Bosna? Država, protektorat? Kaj je Kosovo? Kakšno prihodnost imajo ti prostori? To so nove, politično nedefinirane cone. Podobno kot Libija in Sirija. Cone nasilja, ki jih ni več mogoče vključiti v režim suverenih nacionalnih držav. Nikoli več. Ne Libije, ne Sirije, ne Makedonije, ne Bosne – v teh krajih se ne more več vzpostaviti idealni model suverene, nacionalne države. Da je ta režim iluzija, nam pričajo že naše kvazisuverene države, ali Slovenija ali Hrvaška.
Podobno kot Trump, ki zanika segrevanje podnebja, naši politiki, ki se borijo z duhovi komunistov, zanikajo resnične izzive – nimajo niti idej niti koncepta za dolgoročni razvoj nacije. Imajo le načrt, kako ostati na oblasti. Perspektive prihodnosti ni. Politiki nimajo nobenih načrtov blaginje, ki bi koristila prebivalcem republike. Nobenih načrtov, kako obogatiti kulturo in jezik, ki je še vedno pomemben. Celo v Nemčiji govorijo o dometu nemščine. Poleg francoščine je ob angleščini najmočnejši jezik, a izgublja svojo relevantnost celo v Nemčiji. Iztiska se ga iz glavnih debat – ekonomskih, političnih, iz proizvodnje znanja, kulture, umetnosti. Ostaja jezik vsakdana; v nemščini naročiš pivo, a o prihodnosti Evrope, sodobni umetnosti in mednarodnih finančnih problemih debatiraš v angleščini. Z jeziki se danes dogaja podobno kot v srednjem veku. V refevdaliziranem prostoru služijo le za vsakdanje življenje, v njih in z njimi pa se ne ustvarja nič pomembnega. Kaj to pomeni za nacionalno kulturo, suverenost, za prihodnost? Vračamo se v trenutek, ko ni bilo vezi med jezikom in narodom, v čas pred koncem 18. stoletja."

Te razprave, ali o številu "domačega" prebivalstva ali o izumiranju jezika, so hitro izrabljene za razpihovanje ideologije bele nadvlade in rasizma. A tako prebivalstvo kot jezik se vseskozi spreminjata – v Ameriki so nekoč za "rjave", nebelce, veljali priseljenci iz Italije, Nizozemske, Avstro-Ogrske ... Razumevanje lastne ali tuje pripadnosti jeziku, določeni rasi in naciji se spreminja. Družbe so lahko vključujoče. Kako govoriti o tem, ne da postane govorica rasistična, etnocentrična in sovražna do vsega tujega?
"To je ključni izziv za levico. Predstaviti vsaj neko obliko alternativne vizije desničarskemu pogledu na svet, ki zagovarja vrnitev k zagrajenim, nacionalnim, etničnim in identitarnim skupnostim, ki so 'zaščitene' od preostanka sveta. Multikulturnost ni rešitev, saj moramo sprejeti dejstvo, da besedo kultura uporabljamo v množini šele od konca 19. stoletja. Ideja, da imamo različne kulture, slovensko, hrvaško, belsko, žensko ..., ni od nekdaj."

Je treba govoriti o radikalni enakopravnosti?
"O radikalni enakopravnosti se ni nikoli govorilo onkraj lokalnih in konkretnih situacij, v katerih je obstajala. A kaj se zgodi, če je družba razpadla? Radikalna enakopravnost je lahko in bi morala biti vrednota ter načelo levice. Problem je, kako jo artikulirati – ali gre za radikalno enakopravnost znotraj družbe, ki obstaja v okviru nacionalne države, ki se prepozna kot identitetna skupnost? Ali jo definiramo kako drugače? To je odprto vprašanje. Radikalna enakopravnost je bojni klic, poziv k borbi. Wolfgang Streeck verjame, da je ideja socialne nacionalne države še vedno nekaj, kar mora levica braniti, a zame ostaja odprto vprašanje, kako braniti nekaj, kar lahko prevzame desnica.

Desnica nima koncepta in načrta radikalne enakopravnosti, verjame pa v načrt naravne neenakopravnosti in ima ta koncept; obstajajo vodje in sledilci – to je ideja klasičnega neokonservativizma. Resnično želijo radikalne spremembe, od temeljev gor in od zapuščine francoske revolucije naprej.

Zato moramo o pojmu refevdalizacije razmišljati in govoriti. Pozabiti na vse, kar slišimo, in ozavestiti, da je konec obdobja, ko smo živeli kot svobodni in enakopravni posamezniki znotraj nacionalnih držav, ki so tudi politično prepoznane kot svobodne, enakopravne in suverene. Ta klasična politična kategorija evropske meščanske države svobodnih in enakopravnih posameznikov izumira. Zamenjujejo jo identitarne skupnosti. Politična, abstraktna enakopravnost je vse bolj irelevantna. Misli se etnično. Neokonservativci svobodnih in enakopravnih posameznikov ne potrebujejo."

Moč, ki jo oblast želi projicirati na posameznika, je, da moči onkraj upravljanja sebe nima, saj je, globalno gledano, vse preveč kompleksno.
"To je klasika. Moč politične sfere meščanske države je bila v enakopravnosti in vrednoti en človek – en glas. Ni bilo važno, ali je državljan ženska ali moški, zelen ali roza, črn ali bel, oblečen v burko ali toples. Abstraktna figura posameznika, ki je nosilec državljanskih pravic in enakopravnosti, izumira. Odmirajo abstraktni pojmi. Na Hrvaškem so abstraktni spomeniki narodnoosvobodilni borbi v javnem prostoru izginili. Leta 1992 so zminirali spomenik Vojina Bakića v Kamenski. Hrvaška vojska je več dni nastavljala eksploziv na avantgardni spomenik revoluciji. Šlo je za največjo in verjetno najlepšo abstraktno plastiko v Evropi, ki je bila v celoti jugoslovanski know-how: s posebnimi kovinskimi nosilci, domačim inženirskim znanjem.

Danes naše države nimajo ne tehnologije ne znanja, da bi naredile kaj podobnega. Oficir, ki je spomenik zminiral, pa je danes ugleden general. Simbolno je to pomembno: sovraštvo do abstrakcije. Rušili so spomenike in na njihovo mesto postavljali katoliške križe, z idejama meščanske države in abstraktnega, svobodnega in enakopravnega posameznika je bilo konec. Uničevala se je ideja republike. Gre za sovraštvo do avantgarde in to sovraštvo je avtentično, neokonservativno in rasistično. Uničuje politično sfero. Ni bilo osvoboditve od komunističnega totalitarizma, ni se zgodilo ustvarjanje ideala državljanske svobode. Ne, z zemljo se je zravnala ideja meščanske družbe politično enakopravnih državljanov. Vpeljal se je etnični ključ.

Danes, 27 let po vzpostavitvi hrvaške samostojnosti, je vsem jasno, da biti etnični, katoliški Hrvat pomeni največ v odnosu do vseh privilegijev in položajev družbenih skupin. Tu gre za etnično načelo. Podobno se je dogajalo v Sloveniji z izbrisom. Ne gre le za etnično čiščenje, temveč za avtentično nezaupanje in zanikanje politične sfere enakopravnih posameznikov, za sovraštvo do abstraktne politične moči ljudi. V tem nismo zaostali za Evropo in globalnim kapitalizmom. Naši kraji so pionirji."

Tu se dogaja eksperiment prihodnosti?
"Dogaja se kaos, ki opisuje, kar prihaja. Tomislav Sunić v razpadu nekdanje Jugoslavije vidi dokaz, da multikulturna tvorba ni mogoča. Njegovo ustaštvo in fašizem, ki sta avtentična, sta zanj v zgodovinski optiki pionirska: Hrvatje smo bili pionirji. Najavili smo, kar zdaj pravijo Trump, Marine Le Pen in drugi. Že pred desetletji, ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet. In v tej luči je treba videti nove cone. Prihodnost Sirije je v najboljšem primeru Bosna – nekakšen mir, a nacionalna, suverena država ne bo nikoli več mogoča."

Ali identitetno pripadnost sistem vedno uporabi za krepitev lastne moči z razdvajanjem?
"Neoliberalizem ne potrebuje družbe. To je najpomembnejše, da razumemo. Ne gre za preoblikovanje ene oblike družbe v drugačno, ampak je družba kot taka uničena. To so besede Margaret Thatcher: ni družbe, so le posamezniki in družine. Konservativna ideja in ideja neoliberalizma sovpadeta. A ideja neoliberalizma je v krizi. Celo britanski konservativci govorijo kritično o svobodnem trgu in da je treba divje, korumpirano kapitalistično vztrajanje na svobodnem trgu, brez intervencij države, omejiti. Ideja absolutne deregulacije in odsotnosti državnih intervencij v svobodni trg je mrtva."

Ampak saj tega ni nihče zares želel. Neoliberalci in kapitalistične elite potrebujejo nacionalno državo.
"Da, gre le za del ideologije. Ali v globalnem neoliberalnem kapitalizmu izgine pomen države? Nikakor. Ta ostaja enako pomembna, a počne druge stvari. Kot hrvaška in slovenska, ne skrbi za socialno in družbeno enakost, za izobraževanje in zdravje družbe. V koordinaciji s transnacionalnimi institucijami globalnega kapitalizma v interesu kapitala regulira trg in odnose ter izpolnjuje svoje naloge, ko je treba pravno omogočiti širitev in možnosti globalnega kapitala. To obvlada.

Hrvaške oblasti so sprejele novi zakon o koncesijah, ki omogoča privatizacijo tudi javne obale. Država širi prostor svobode za globalni kapital. V Pulju so staro vilo, ki so jo 1945. nacionalizirali in je delovala kot dom za starejše, dali Cerkvi, da bo tam bivala in delala cerkvena birokracija. Podobno se je zgodilo v Splitu z nadbiskupsko palačo – nekoč so bile tam javne institucije, knjižnica, fakulteta, zdaj so tam privatizirani, zasebni apartmaji za primer, če nas obišče papež. Gre za privatizacijo javnih prostorov. V zameno bo Cerkev podprla režim. Za ljudi, stare, bolne in onemogle ne skrbita ne Cerkev ne država – to je zasebni problem teh ljudi in interes zasebnih zavarovalnic: z razgradnjo državnega socialnega sistema, oni prevzemajo vse sisteme zavarovanj."

Kakšna oblika suverenosti je potrebna za sodobnega, svobodnega človeka?
"To je vprašanje za arheologe. Forenzike. Kategoriji svobodnega človeka in suverenosti sta le še del kulturnega spomina. To so ideje, ki so kot dinozavri. Svobodni človek v svobodni družbi – to je danes radikalna, ultralevičarska ideja, ki nima za seboj nobene politične moči niti reprezentacije. Ni niti ene države, ki bi zasledovala ti dve ideji."
Kje pa obstaja emancipacijski potencial?

"To je raziskovalna naloga levice. Danes se že beseda emancipacija ne uporablja več. Akademija in univerze so polne leve misli, ki pa nima ne družbenega ne političnega učinka. Ne komunicira z resničnostjo, ne govori z ljudmi. Ljudi nagovarja govorica Trumpa, Le Penove, Putina, desničarjev. Oni nagovarjajo množice. Temu rečemo danes populizem. Nekoč sem zapisal, da levica govori latinsko, kot v srednjem veku. Vprašanje je, kako in kdaj bo to spoznala in se odločila spregovoriti v jeziku, ki bo razumljiv in relevanten za ljudi. Tu ne gre za nacionalne jezike, gre za to, ali bo znala najti besede in povedati, kar ljudje živijo – bo spregovorila za vse, ki so poraženci globalizacije? Od migrantov do brezposelnih, ljudi, ki jim ni uspelo ... Na Hrvaškem jih je polno. Vemo, da problem ni v fašistih, ampak v večini, ki se ne upre, ne zoperstavi politikam sovraštva. Te množice ne razumejo Slavoja Žižka."

Pa razumejo, o čemer se midva pogovarjava? Je to govorica, ki lahko nagovori ljudi?
"Ne vem. A ne gre samo za govor. Gre za politične prakse, prakse socializacije, za politične in socialne prakse, prakse ustvarjanja teorije in znanja. Akademizacija leve misli je del problema."

A ljudje se zdijo utrujeni, dovolj imajo krize. Želijo si udobja in ugodja, obet možnosti, da uspejo, morda postanejo del elit.
"Tako je na Zahodu."

Tudi tu.
"To je Zahod. A milijarde imajo podoben sen, ki ga ne morejo uresničiti. Globalni neoliberalni kapitalizem ni rešitev. Privilegiranim prinaša blagostanje, poglablja in širi pa razredne razlike, ustvarja družbene napetosti, ima zločinske učinke na množice in ni v stanju, da bi zagotovil vsaj minimum, ki bi mu lahko rekli politika miru. Neoliberalni kapitalizem refevdalizira. Otroško delo ni posledica tradicionalizma, ampak je novoustvarjena posledica vstopa neoliberalnega kapitala v države, kjer ustvarja razmere, ko je otroško delo mogoče. Neoliberalni kapitalizem odvzema otrokom otroštvo in mi kupujemo v H&M kavbojke, ki jih otroci s kemikalijami preparirajo, da nato umirajo kot muhe. To so resnične družbene razlike.
Mi lahko sanjamo sanje srednjega razreda, ampak ali je mogoče, da tak sistem obstane v režimu tako radikalnih in še poglabljajočih se razlik? To vprašanje se vse bolj zastavlja ne le na ravni globalnih odnosov, ampak tudi znotraj držav. V Ameriki in na Balkanu vidimo, kako nam družbe razpadajo, razlike se poglabljajo. Del ljudi se marginalizira. Ljudje nimajo prihodnosti. Na Hrvaškem se ne ve, kako in od česa bodo živeli upokojenci. Ni idej, ni perspektiv, ni možnosti."

Je tudi zato optimizem danes del drže upora?
"Optimizem je možnost misliti prihodnost. V naših krajih prihodnosti ni. A pogoj za to je poskusiti rešiti probleme pred nami. Postkomunizem je pomenil prav obračanje stran od prihodnosti. Prihodnost naj bi bila iluzija moderne. O tem govorijo neokonservativci – da se moramo osvoboditi ideje napredka in misliti svet brez prihodnosti. Zanje ni potrebna, saj si želijo le obnove obstoječih in nekdanjih odnosov – naravnih neenakosti, danih od boga in narave, ki naj bi bile transčasovne. Radikalna sočasnost bi zato pomenila ponovno misliti življenje tudi v času, ki ima dimenzijo radikalne spremembe, dimenzijo prihodnosti."

Za dobro babo se je vredno stepsti!

( Za povečavo klikni na sliko )

Orehovski vrh, 05.08.2017

Danes zjutraj je v naselju Orehovski vrh pri Gornji Radgoni prišlo do hudega fizičnega spopada med dvema mladcema za naklonjenost in še kaj več seveda, simpatične in voljne srnje mladenke. Zaradi moje vsiljene mirovniške intervencije do kakih večjih fizičnih poškodb ni prišlo, razen seveda, če spopada potem kje na kaki drugi lokaciji nista nadaljevala. Današnji dogodek ponovno potrjujejo staro štajersko resnico, da se je za dobro babo vredno kadarkoli in kjerkoli pošteno stepsti. Kateri od njiju je bil na koncu nagrajen s prijaznostjo ter radodarnostjo srnje mladenke pa ostaja skrivnost. Skoraj zagotovo bo srnja mladenka mamica postala. O očetovstvu pa lahko le ugibamo in še najbolj verjetno je, da gre tudi v tem primeru za delovanje starega reka, ki pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Ni pa tudi izključeno, da je ta ravs srnjih mladcev kje iz prijetne sence listov vinograda ter udobno zleknjen v od jutranje rose ohlajeni travi in prijetno omamljen od strastne utrujenosti, prav mirno opazoval star moder orehovskovrški srnjak.

Ruski pogled na Slovence!

Vir: RBTH Slovenija, junij 2017

Za velik del prebivalcev Slovenije je današnja sodobna Rusija še vedno precej skrivnostna dežela o kateri sicer pretežno vemo le toliko kot nam občasno poročajo slovenski mediji. Tako kot ima kdo iz Rusije stereotipe o Slovencih in Sloveniji imamo seveda tudi Slovenci svoje stereotipe o Rusih in Rusiji. Da povprečen državljan Slovenije danes precej slabo pozna sodobno Rusijo pa niso krivi le slovenski mediji, temveč bi sam krivdo pripisal predvsem ruski strani, čeprav se tudi tukaj zadnje čase razmere zelo hitro spreminjajo. To je seveda dobro in koristno. 

Tako je te dni ruski spletni portal RBTH Slovenija, ki nagovarja slovenske bralce in se ga zaradi tega dežurni  slovenski politični ter ideološki dušebrižniki neizmerno bojijo in z grozo opozarjajo na njegov vpliv na ideološko zdravje Slovencev, objavil prav zanimiv prispevek o tem kako Rusi vidijo in doživljajo Slovenijo in Slovence ter nekaj stereotipov, ki so si jih o nas ustvarili. V nadaljevanju ta prispevek objavljam in si bom dovolil nekatere najbolj značilne stereotipe ali ugotovitve tudi malo pokomentirati in tako relativizirati ta nadvse simpatičen "ruski pogled" na Slovenijo in Slovence.

32 stvari, ki presenetijo Ruse v Sloveniji

16. Junij 2017 Jevgenija Marija Škonda

Življenje Rusov v Sloveniji je zelo udobno: veliko je mešanih zakonov, veliko Rusov živi in dela v Sloveniji, mnogi so Slovenijo sprejeli za svojo drugo domovino. Rusi in Slovenci brez težav najdejo skupni jezik, vseeno pa imajo Slovenci svoje "cvetke", ki Ruse zabavajo in čudijo. Predstavljamo vam nabor najznačilnejših lastnosti slovenskega življenja, ki Rusom padejo v oči takoj, ko pridejo v Slovenijo.

1. Slovenija je dežela vasic, posledice, ki izhajajo iz takšnega okolja, pa so čist zrak, čiste reke in odlična živila – to je država s čudovito ekologijo. Ko v Slovenijo pride prebivalec Moskve, se mu zdi, da je padel v raj, letovišče ali v naravni rezervat (kar pravzaprav ustreza resničnosti). V Sloveniji si želite preprosto globoko dihati in občudovati pokrajino, ki vas obdaja.

2. Vsak vikend Slovenci iz nekega razloga hodijo v hribe, prosto ali s palicami za nordijsko hojo, na gorskih kolesih, z dojenčki, ki jih mama ali oče nosita v kenguruju … Vsak Slovenec že od malih nog hodi v hribe, to je posebna nacionalna zabava. Obstajajo tudi ljudje, ki se vsakodnevno povzpnejo na najljubši vrh, kar zabeležijo v posebni knjigi, ki je shranjena v posebnem železnem predalčku. To je čudovito!

3. Poleg športa je najljubše preživljanje prostega časa Slovencev – pijača, kar običajno ne pomeni le alkoholnih pijač. Na pijačo hodijo iz različnih razlogov: klepet s prijateljico, med vikendi, po službi, v času odmora za kosilo, zvečer ali pa zato, ker so zunaj srečali prijatelja. Vse to je precej čudno za Rusa (Moskovčana), ki ves čas nekam teče, hiti in zamuja, medtem ko Slovenec v lokalih preživi znaten delež svojega prostega časa. Gremo na pijačo?
** seveda, z veseljem! Ti plačaš? Šalim se in z veseljem grem s tabo na pijačo tako kot bi te z  veseljem na pijačo povabila velika večina mojih sonarodnjakov. Nikoli nam ni žal časa ali denarja, ki bi ga porabili za druženje s prijatelji, znanci ter predvsem s prijaznimi tujci oziroma tujkami.

4. V Sloveniji je malo kadilcev. Zdrav način življenja je nacionalna lastnost Slovencev.
** uh, da bi le bilo tako. Pa na žalost kadilcev ni tako malo in še te zadnje čase preganjajo kakor kakšne vojne zločince. In če h kadilcem prištejemo še malo večje potrošnike alkohola, prepovedanih drog in zaradi socialnih razmer nezdravo prehranjevanje, pa je podoba slovenskega "zdravega načina življenja" že veliko manj bleščeča.

5. Kozarec vina je za Slovence sveto opravilo, ob osebnih priložnostih pa si ga lahko privoščijo že zjutraj. "Poživljajoča kapljica," pravijo Slovenci. Sprva celo zavidaš takšnemu neobremenjenemu načinu življenja. Najbolj neverjetno pa je to, da lahko spijejo kozarec vina in se vrnejo na delo, v Rusiji pa te hitro odpustijo za kaj takšnega. Morda se zato Rusi ne moremo ustaliti?
** nisem prepričan, da so slovenski delodajalci kaj veliko bolj tolerantni do alkohola na delovnem mestu od ruskih. Vsaj v zadnjih letih bijejo slovenski delodajalci oster boj proti alkoholiziranosti na delovnem mestu in ta pojav preganjajo celo s pomočjo privatnih detektivov ter drugimi ukrepi.

6. Slovenci niso nagnjeni k igram na srečo (morda so zato v Sloveniji dovoljene igralnice?), kljub temu pa mnogi sanjajo o glavnem dobitku na jackpotu, zato kupujejo loterijske srečke. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da bi vsak Slovenec z veseljem zadel milijon evrov.
** tukaj pa se naša draga ruska prijateljica zelo moti. Slovenci so še pred časom bili prav patološki hazarderji in še krepko naivni in pogoltni za povrh. Nategnil in iz žepov izpulil denar jim je lahko vsak, ki je imel pet minut časa ter malo sposobnosti sladkega ter prepričljivega govora. Koliko težko privarčevanega denarja so naivni Slovenci v preteklosti izgubili v raznih verižnih igrah, lažnih zasebnih ter hitro bankrotiranih skladih, bančnih in drugih delnicah in na ostalih borznih finančnih dokumentih, vlaganjih v družbe v zasebni ter cerkveni lasti in še bi lahko naštevali. Danes temu seveda ni več tako, ker Slovenci tudi denarja več nimajo toliko in malo jih je vendarle že srečala pamet in tudi naivni niso več tako zelo. Vsaka šola pač nekaj stane in svojo kapitalistično smo Slovenci izredno drago plačali.

7. Malica je slovenska dragocenost in bolje, da vanjo ne posegate. Malica je poseben obrok med 11. in 12. uro. Za Slovenca, ki je šel na malico, ni važno, kaj se dogaja okoli njega. To je sveto! V slovenskih šolah obstaja celo dan slovenskega zajtrka, nekakšen praznik, ob katerem otrokom delijo tradicionalno slovensko malico: kruh z medom in kozarec mleka ali kaj drugega, samo da je zajtrk sestavljen iz tradicionalnih slovenskih živil, proizvedenih v Sloveniji.

8. Če že govorimo o hrani, moramo nujno omeniti tudi njihov odnos do hrane, ki je preprosto neverjeten! Ni pomembno, ali je to malica, kosilo ali večerja – obrok je za Slovence zelo pomemben. Večina slovenskih družin pripravlja obroke vedno ob istem času, kar je še posebej nenavadno za Ruse, ki običajno jedo kar med potjo in kadar imajo čas.

9. Skoraj povsod po Sloveniji lahko pijete vodo iz pipe, ki je nenavadno okusna.
** res si zelo želimo, da bi tako tudi ostalo in da bi tudi naši otroci ter vnuki lahko čisto pitno vodo pili iz vodovodnih pip. Zadnji dogodki na področju varovanja okolja v Sloveniji in v svetu, pohlep vulgarnega neoliberalnega kapitala, hlapčevska cincavost slovenske politike in pogoltnost finančnih ter gospodarskih domačih ter EU elit pa nas opozarjajo, da se to lahko kaj hitro spremeni.

10. Če se vam kam zelo mudi ali morate nujno nekaj narediti (popraviti avto, natisniti vizitke, popraviti vodovodno pipo), vedite, da priganjanje ne bo pomagalo. Slovenci so se navadili vse delati počasi, njihov način pa je edini pravilen.
*** vsako delo pač svoj čas potrebuje in seveda tudi svojega mojstra.

11. Slovenci ljubijo svoje vrtove. Za delo na vrtu so pripravljeni porabiti cel dan. Red in natančnost, s katerima je pri njih vse urejeno, zbujata pri Rusih spoštovanje.
** lastna hišica ( stanovanje ) in vrt ( vikend ) so sanje skoraj vsakega Slovenca, ki se na žalost mnogim ne uresničijo. Vendar sanjati o tem vse do smrti pa vendarle ni prepovedano.

12. Če govorimo o slovenskih ženskah, moramo povedati, da so one tukaj glavne. Tako za Slovenko kot za Rusinjo lahko rečemo, da bi "še konja ustavile in stekle v gorečo hišo". Slovenke so močne, delavne, vzdržljive in odgovorne. So lepe, ampak ne punčkaste. So naravne. Pravzaprav med Slovenkami ne boste našli ženske z botoksom v gubah, kot je to trenutno popularno v Rusiji. Za ruske moške so tako še bolj privlačne. Če se Rus oženi s Slovenko, je padel v varne roke.

13. Mladostniki preklinjajo v prisotnosti starejših in jih ni niti malo sram. V Rusiji otroci in mladostniki običajno ne uporabljajo kletvic pred odraslimi. Če upoštevamo še bližino korenin grdih ruskih in slovenskih besed, je večina Rusov zares zmedenih.
** pred časom od politike in nacionalnih moralističnih diktatorjev zapovedana permisivna vzgoja otrok je seveda pustila določene posledice in ta o preklinjanju mladih v prisotnosti starejših je še najmanj skrb vzbujajoča in bi bila tudi najlaže rešljiva. So še druge posledice, ki so veliko usodnejše s katerimi se bomo v bližnji prihodnosti v Sloveniji še dolgo ukvarjali, se z njimi spopadali ter jih bolj ali manj uspešno razreševali.

14. Mnogi Slovenci, ki so stari okoli 50 let, se z nostalgijo spominjajo časov nekdanje Jugoslavije in še danes spoštujejo Tita.

15. Slovenci niso agresivni ljudje. Zelo težko boste videli koga, ki se dere na ulici.

16. Za Slovence je značilna pridnost. Pomembno se jim zdi, kaj si o njih mislijo drugi, kako izpadejo v očeh sosedov, prijateljev in sorodnikov. Od tod verjetno izvira njihova zadržanost.

17. Slovenci te hitro začnejo tikati. Nič ni narobe, če se nenadoma začnejo s teboj pogovarjati na "ti", še posebej, če pripadaš mlajši generaciji.

18. Slovenci vas bodo začudeno pogledali, ko ugotovijo, da je mlada ženska v državo prišla s svojim možem, ki je za povrhu še Rus!
** ???!!!

19. Ruse zelo čudi tudi to, da v Sloveniji večina državnih ustanov dela le do 16. ure. To, in dejstvo, da se delovni dan običajno začne ob 7.30. Slovenci so zgodnje ptice.

20. Slovenci so zelo gostoljubni, vendar se za obisk pri njih dogovorite že prej. Slovenci sicer ne poznajo pregovora, da je nepovabljen gost hujši od Tatara, vendar nepovabljeni gostje vseeno ne pridejo v poštev.
** tega pregovora o Tataru Slovenci res ne poznamo, smo pa posvojili srbski rek, ki glasi : "svakog gosta tri dana dosta", ki je prav tako zelo poveden in ga ob obisku kaže upoštevati. Še posebej, kot že avtorica ugotavlja, če ste prišli na obisk predhodno ne najavljeni ali nepovabljeni.

21. Skoraj vsi Slovenci odlično govorijo angleško, s čimer se ne moreta pohvaliti celo Moskva in Peterburg.

22. Slovenci ne marajo, kadar jim rečejo, da so Balkanci. V Rusiji je to geografski izraz, ki se nanaša na celoten Balkanski polotok, v Sloveniji pa ima zgodovinsko-kulturni pomen. Pravzaprav lahko s tem izrazom užalite tudi nekatere Hrvate in Srbe.

23. Slovenci so zelo ponosni na vse, kar je slovenskega – od svoje narodnosti do živilskih produktov.
 ** gornji zapis avtorice bi lahko vzeli kot enega od dokazov, da videz pogosto lahko prevara, ker Slovenci smo v zadnjih dveh desetletjih zapravili, zabarantali, pod ceno razprodali ali kako drugače uničili največji del svojega nacionalnega bogastva, ki smo ga iz ene države prenesli v drugo. Kakega velikega nacionalnega ponosa ob teh uničevalnih rabotah seveda nismo izkazovali, ker smo najprej uničili ter popolnoma zatrli nacionalni interes. Brez terana, kranjske klobase in potice bi lažje preživeli kot moramo sedaj brez nekoč razvitega gospodarstva in z zelo omejeno državno suverenostjo.

24. V Sloveniji obstaja posebna tradicija izdelovanja cvetličnih šopkov. Pogosto je to lahko samo en cvet, ovit s trakovi in drugimi okraski. Za rusko gospodično, ki je navajena na milijone vrtnic, je lahko sprva to malo nenavadno, potem se pa že navadi.

25. V navadi je, da se na hišo umrlega izobesi zastava, na kar se Rusi pogosto odzovejo z vprašanjem: "Je danes kakšen državni praznik?"
** priznam, da me je ta ugotovitev avtorice krepko presenetila, ker sam tega običaja namreč ne poznam in mi tako ni znano v katerem delu Slovenije naj bi bil uveljavljen običaj, da bi na hiše umrlih izobešali slovenske zastave? Slovenci smo namreč znani po tem, da nacionalnih zastav ne izobešajo niti za največje državne praznike in zaman so prizadevanja politikov in drugih, ki se že leta trudijo Slovence nekako prepričati naj vendar ob praznikih izobesijo zastave na svojih hišah. Vendar Slovenci večinsko ostajajo neomajni in gluhi za vsa tovrstna priporočila in prošnje. Tako je pred dnevi šefica opozicijske stranke NSI Ljudmila Novak spravila v smeh največji del Slovencev, ko je predlagala, da bi država vsakemu mlado poročenemu paru ob poroki podarila slovensko zastavo. Družbena omrežja so preplavili različni "dodatni domoljubni predlogi" in nacija se je nekaj dni na ves glas krohotala.

26. Slovenci so katoliki, vendar niso preveč verni (v primerjavi s svojimi sosedi Italijani).

27. Ne želimo ničesar prehitro reči, vendar v Sloveniji zelo malo kradejo. Tudi sami Slovenci niso nagnjeni k temu. Če v košari svojega kolesa pozabiš dežnik, medtem pa skočiš v trgovino, te bo ta najverjetneje pričakal na istem mestu. Prijetno presenečenje za Ruse.
** tega pa raje ne bom preveč komentiral, ker o tem ali se je oziroma se v Sloveniji še krade, imajo Slovenci jasno in trdno vedenje ter izkušnjo. Verjamem, da vam preprost državljan pred trgovino marele iz vozička ne bo ukradel. Kaj pa si o tej starodavni pridobitniški veščini svojih politikov in drugih družbenih privilegirancev mislijo povprečni Slovenci pa je tudi dobro znano.

28. Slovenci se običajno pozdravljajo z rokovanjem, tudi z ženskami. Na to se je morda težko navaditi, ampak kaj kmalu začneš segati v roko tudi ruskim moškim, ki te čudno pogledajo in ti nato stisnejo roko ali pa te ignorirajo.
** z ženskami ( s svojimi in tujimi ) se Slovenci tudi z veseljem objemamo. še posebej če so lepe in urejene. Tako, da ni problema. Enako velja za naše ženske in tuje moške.

29. Mnogi Slovenci verjamejo stereotipom o Rusih. Prepričani so, da Rusi že zjutraj začnejo s pitjem vodke, da je v Rusiji vedno mraz, da se Sibirija nahaja takoj za Moskvo. Kljub temu imajo Slovenci radi Rusijo in si pogosto želijo, da bi lahko prečkali Rusijo na Transibirski železnici.
** mnogi Slovenci imajo Rusijo in Ruse radi še iz veliko zgodovinskih, kulturnih, političnih ter mnogih drugih razlogov in na tem tradicionalnem medsebojnem spoštovanju bi kazalo bolj pospešeno graditi različna sodelovanja med obema narodoma. Saj tudi Slovenci v šali pogosto radi rečemo, da je nas in Rusov toliko in toliko milijonov in da nas je skupaj pač potrebno upoštevati in spoštovati.

30. Mnogi starejši prebivalci znajo brati po rusko in razumejo nekatere besede, saj so se ruščine učili v šoli. Mladina pa pogosto pravi, da je za njih cirilica isto kot kitajski hieroglifi.

31. Za ruskega človeka je slovenska zastava povsem domača. To, da je na ruski zastavi upodobljen Triglav, slovenski simbol, nima nobenega pomena (samo šala …).
** pravzaprav imajo Rusi srečo, da jim Slovenci dovolimo uporabljati svojo zastavo in bi nam morali biti za to hvaležni  ( samo šala...! ).

32. Med Slovenci se je iz neznanega razloga zakoreninil stereotip, da je večina Rusov, ki pride v Slovenijo, zelo bogatih in razmetavajo z denarjem levo in desno.
** ne gre za stereotip. Takšne goste si kot turiste želimo in jih potrebujemo. Revežev imamo sami dovolj.

Nedvoumno sporočilo KEMISA Vrhnika prebivalcem Slovenije!

ZASTRAŠUJOČE SPOROČILO, KI NAM GA JE PRED DOBRIM TEDNOM POSLAL VRHNIŠKI KEMIS!

Tako ali vsaj zelo podobno kot so pristojne državne institucije s slovensko Vlado na čelu ukrepale v primeru hude kemijske ekološke katastrofe po požaru v Kemisu na Vrhniki, lahko pričakujemo, da se nam bo zgodilo in bo ukrepanje, če se nam pripeti nesreča v nuklearni elektrarni Krško.

Po nedavni katastrofalni izkušnji na Vrhniki nimamo državljani te države prav nobenega razloga, da bi smeli danes verjeti ali upati, da bodo pristojne državne institucije in slovenska oblast sposobne ukrepati kaj veliko drugače in v korist ter v zavarovanje zdravja in življenja državljank in državljanov Slovenije, če se kaj hudega zalomi v nuklearni elektrarni Krško in nam deželo pokrije radioaktiven oblak. Kdo in kako bi nam v tem primeru sploh lahko pomagal? Odgovor je: nihče! V primeru nuklearne nesreče v Krškem se tudi na naše vsemogočne gasilce ne bomo mogli zanašati in upati, da bi nam lahko pričarali kako rešitev. Razen, da bodo prve žrtve, kaj več od naših sodobnih narodnih junakov ne smemo in ne moremo pričakovati. Že s tem kar so storili na Vrhniki so praktično presegli svoje objektivne operativne sposobnosti in tega v primeru morebitne nesreče v nuklearki ponoviti ne bi mogli, pa če se bi ali se bodo še tako zelo potrudili in se osebno žrtvovali za obče narodovo dobro. Nedavna Japonska izkušnja je več kot dovolj zgovorna in predvsem tragično poučna.

In prav ta čas, ko spremljamo posledice hude ekološke nesreče na Vrhniki in se upravičeno zgražamo nad operativno nesposobnostjo oblasti, ministrice za okolje in načelniki raznih državnih inšpekcij ter drugih strokovnih ter upravnih institucij, si nekateri predstavniki nuklearnega lobija in oblasti drznejo ponovno javno govoriti o nujnosti izgradnje drugega bloka nuklearne elektrarne Krško. Ti nuklearni tepci nas očitno res želijo kot narod zbrisati z zemeljskega obličja in državljani Slovenije tako lahko rešitev iščemo le še v osveščenosti ter odločnosti politikov in stroke v naših "zalednih državah", ki se očitno bolj kot naša oblast, politika, nuklearni lobi in stroka zavedajo, hude nevarnosti, ki nam ter tako tudi njim preti iz Slovenije.

Prav mirno lahko danes, ko že poznamo nekatere okoliščine preteklih dogajanj v podjetju Kemis na Vrhniki, zapišemo, da bi bilo to ekološko nesrečo mogoče preprečiti, če bi le pristojni državni inšpekcijski in drugi organi opravili svoje delo. Pa ga na žalost niso kot še v premnogih drugih podobnih primerih, ki pa se na srečo niso končali s tako tragičnimi dogodki. Od tragičnega dogodka v Kemisu na Vrhniki dalje ne more več biti nekritičnega zaupanja slovenske javnosti v poročila vladnih in drugih  državnih ter strokovnih institucij. Še najmanj pa v poročila o zagotavljanju varnosti na področjih kot so nuklearna elektrarna Krško, o posledicah masovne uporabe FFS v kmetijstvu, vinogradništvu in sadjarstvu, zagotavljanju neoporečnosti pitne vode ter drugih vodnih virov in življenja v vodi ter mokriščih, na področjih varne in neoporečne hrane in ostalih podobnih naravovarstvenih področjih. Nujno potrebno je začeti dvomiti in potem v skladu z dvomi tudi v praksi ravnati! Vnaprejšnja in neomajna vera javnosti v poročila in zagotovila pristojnih vladnih in strokovnih institucij morajo biti od Vrhnike dalje le še preteklost.

Zloraba javnega medija za poveličevanje zločinskega ustaštva!

Igor Pirkovič, urednik in novinar na RTV SLO

Vir: MLADINA

Jure Trampuš
19. 5. 2017

»Globoko me je sram«

Kako je TV Slovenija naklonila Thompsonu 12 minut reklame

Igor Pirkovič, urednik in novinar Tednika v eni osebi, glasbenik in avtor himne SDS Za Slovenijo živim, je v Tedniku objavil prispevek o Thompsonu, hrvaškem domoljubnem pevcu, ki je odkrito naklonjen ustaškemu gibanju, ljubezen do domovine, o kateri pridiga, pa je krinka za širjenje, kot pravi kulturolog dr. Mitja Velikonja, »skrajnega šovinizma in neofašizma«. Thompson je hujskač za mikrofonom.

"Nekaterim na  Slovenskem se je očitno zmešalo in ni nam skoraj več pomoči":, mi je pred dnevi dejal znanec, ko sva komentirala odločitev Upravne enote Maribor, da prepove hujskaško ustaški  nastop hrvaškega pevca Thomsona. Skrajno nerazumna se normalnemu človeku zdi že sama ideja, da se nekdo odloči v Sloveniji organizirati koncert tega hrvaškega pevca, ki v svojih pesmih slavi ustaštvo ter klanje Srbov. V podporo tej ideji, da se v Maribor povabi Thomsona in organizira njegov koncert, prav na dan, ko ima v tem mestu svoj kongres Janševa stranka SDS, se je na nacionalni TV s svojim zavajajočim prispevkom vključil še urednik in novinar Igor Pirkovič. Ob tem pa se mi postavlja vprašanje ali se kongres SDS in ta Thomsonov koncert v Mariboru  res datumsko le slučajno pokrivata in ali morebiti ne gre za namerno režijo obeh dogodkov ob istem času v istem mestu? Potem lahko k tej "slučajnosti" prav mirno dodamo še Pirkovičevo zlorabo njegovega službenega  položaja na nacionalni TV  in predvajanje njegovega prispevka o Thomsonu. Verjetno pa nekateri razmišljajo tudi tako, da če Štajerci že nekoč in tako tudi še danes, masovno ne primejo na idejo slovenskega domobranstva, mogoče pa bodo zagrabili ponujeno idejo hrvaškega ustaštva.

Pirkovičev prispevek v oddaji Tednik je čisto navaden novinarski propagandni zmazek v katerem prav nič ne pove o vsebinah pesmi, ki jih Thomson prepeva, pove in potem še ponovi pa, da na Thomsonovih koncertih sploh ni prisotne ustaške ikonografije, razen kakšnega posameznika kje v ozadju. Halo, politični domoljub, novinar in urednik Igor Pirkovič! Nas to imaš ti Pirkovič za popolne tepce? Nagledali smo se v preteklosti in bližnji sedanjosti posnetkov hrvaške nacionalne in drugih TV s koncertov tega nesrečnega Thomsona in seveda imeli kaj videti in tudi kaj slišati. Če na hrvaškem želijo ponovno obuditi duh ustaštva za svoje  ideološke ter notranje in zunanje politične potrebe, potem naj to pač še nekaj časa počnejo, ker dolgo tako ne bodo mogli, ker čas streznitve bo prišel. V Sloveniji pa tega res ne potrebujemo in se je potrebno proti vsakršnemu ponovnemu oživljanju ustaštva, domobranstva, nacizma in fašizma odločno upreti in takšne poskuse v kali zatreti, ne glede s katere strani prihajajo in kdo so avtorji ali pobudniki ponovnega oživljanja takšnih idej.

Zavedati se je že enkrat potrebno, da nobena civilizirana in sodobna evropska družba ne more dovoliti, da bi se pod krinko lažne demokracije uveljavljalo in oživljalo zločinske ideologije in celo javno pozivalo k nasilnim obračunom z nasprotniki teh ideologij in njihovih političnih ter ideoloških praks. Sistem demokratične družbe z vsemi zanjo značilnimi vrednotami in doseženimi človekovimi pravicami ne more sočasno obstajati s sistemom oživljanja ustaštva, domobranstva, fašizma in nacizma, ker takšno stanje nujno vodi v hude družbene in medčloveške konflikte, ki jih na kocu ni več mogoče obvladovati s prav nobenimi demokratičnimi sredstvi. Nekaj podobnega smo Slovenci pred desetletji v prejšnjem stoletju že izkusili in na srečo preživeli. Prav nobenih zagotovil pa nimamo in nam jih tudi nihče ne more dati, da bomo kot država in narod preživeli tudi kak naslednji tak ali podoben notranji ideološko političen nacionalni spopad v katerem bi ponovno brat ubijal brata. Danes so razmere v svetu precej drugačne in tudi razmerja moči svetovnih ekonomskih, finančnih in vojaških sil so razporejena bistveno drugače kot pred skoraj sto leti. Skrajni čas je, da se Slovenci prenehamo zanašati na srečo in začnemo sami skrbeti za svojo bodočnost tako, da si svoje prijatelje in zaveznike tudi sami izberemo in se več ne zanašamo na to ali bodo drugi izbrali nas. Na pot v varno prihodnost naroda in države pa seveda ne bomo mogli vstopiti z navlako dediščine ustaštva, domobranstva, fašizma in nacizma.