Ko obupa Vedrana Rudan, mora biti pa res že zelo hudo!

Najbolj znana in plodovita hrvaška pisateljica in najbolj brana blogerka Vedrana Rudan, je na svojem blogu objavila svoj zadnji prispevek in se tako poslovila od premnogih ter zvestih bralk in bralcev. Prebirali so njene prispevke vsi. Tisti, ki so z njo delili enaka ali podobna mnenja in tisti, ki bi jo utopili v žlici vode ali ji kar prerezali vrat. Množično so jo prebirali v skoraj vseh državah bivše Jugoslavije. Mnogi so ob prebiranju njenih zapisov doživljali prave živčne zlome, jo kritizirali, preklinjali, ji grozili s smrtjo in počeli še veliko kaj drugega, da bi jo za vedno utišali.

Očitno so njeni kritiki in sovražniki uspeli in sedaj lahko razglasijo zmago nove hrvaške demokracije. Prihaja "za dom spremni" in odhaja Vedrana Rudan. Na svojem blogu ( http://www.rudan.info/ ) je v zadnjem objavljenem zapisu naslovljenem z "Odustajem" med drugim napisala:  

Drage moje čitateljice, dragi moji čitatelji, od danas bez mene. Odustajem. Ovu bijednu zemljicu napušta sve što ima malo soli u glavi. Ja izbora nemam. Ostajem ali ni na koji način ne želim učestvovati u ratu koji se Hrvatskom širi poput kuge.

Ipak, nedostajat ćete mi. Pozdravljam vas, da budem malo patetična na kraju, od srca koje će do smrti kucati samo u slavu dobrih ljudi. Jebeš sve nacije, sve razlike u boji kože, sve vjernike koji misle da su jedini pravi, jebeš sve gadove kojima nikad dosta zlata, krvi i moći.

Ćirilica, latinica, Srbi zločinci, Hrvati žrtve, iskapanje kostiju starih šezdeset, pedeset, četrdeset, dvadeset godina… Tko normalan može preživjeti toliku količinu zla?

 

 Postoji li neki razlog? Što me uznemirilo do te mjere da više ne želim dva puta tjedno pisati a onda čitati što moje čitateljice i čitatelji misle o istoj temi? Bolje je pitanje, zašto sam uopće krenula pisati blog?

 

Slovenija ne premore blogerke ali blogerja in seveda še manj javnega medija, ki bi s tako objektivno ostrino ter osebnim intelektualnim pogumom nastavljal ogledalo slovenski politiki in slovenski javnosti, kot je to počela Vedrana Rudan na Hrvaškem. Pa bi tudi v Sloveniji nujno potrebovali svojo Vedrano Rudan. Očitno je bila doslej slovenska "demokracija" učinkovitejša od hrvaške in je že v kali onemogočila ter zatrla vse, ki so v preteklosti s svojimi javnimi nastopi ali pisanji nakazovali, da bi lahko postali nadležna slaba vest slovenske politike, kulture in slovenskih družbenih razmer nasploh. 

 

Razmere v Hrvaški in v Sloveniji so si v mnogo čem tako zelo podobne ter medsebojno prepletene, da smo bralci njenih blogerskih zapisov ali z njo narejenih intervjujev vse prepogosto imeli občutek, da njene kritike družbenih razmer na hrvaškem lahko kar posvojimo in v njih vidimo tudi kritiko razmer v slovenski družbi. Iz njenega zadnjega blogerskega zapisa povzemam še odstavek, ki prav nazorno prikazuje tudi slovenske notranje družbene razmere in stanje duha v naši deželi: 

 

Na strani naših pokvarenih političara, bankara, Crkve i ostalih zločinaca širokoga spektra su svi mediji u kojima rade robovi spremni za sto kuna po tekstu, ako ih dobiju, napisati najstrašniju laž. Nakon objave će preko portala krenuti horde ratnika zapjenušanih gubica i ubijati riječima “njihove” i krivomisleće “naše”. Njima, glupanima, nisu problem hrvatski bankari kojima će plaćati danak u krvi dok budu živi, njima nisu neprijatelji “vođe” koji ih hrane mržnjom da bi se dokopali još više moći. Njima glupanima jedina je radost preko neta “četnike” ili “ustaše” hvatati za grlo pa im, zasad, virtualno tupim nožem rezati vratove.

 

V čem se hrvaška in slovenska družba ter državi sploh še razlikujeta? Obe se soočata z brezobzirnim izkoriščanjem ter siromašenjem svojega prebivalstva, sramotnim udinjanjem zahodnim političnim, finančnim in vojaškim silam, brez kančka sramu in povsem nekritično v svojih uradnih politikah podpirata vse vojne , ki jih za svoje ekonomske in politične potrebe izzivajo njuni zahodni zavezniki v Natu in EU. Obe državi in njune politike funkcionirajo po načelu dobrih in slabih dečkov v katerem so dobri seveda le zahodnjaki z ZDA na čelu in slabi Rusi, Arabci, Afričani, Kitajci, Severni Korejci in pač še vsi drugi, ki se jih ne uvrsti med dobre. 

 

V obeh državah je zaznati vedno večjo tolerantnost do pojavov vulgarnega neoliberalizma, nacifašizma, ustaštva in domobranstva, političnega prevzema določenih vej sodne oblasti, kršenja temeljnih človekovih pravic, zmanjševanja pravic delavcev, zmanjševanja pravic iz zdravstvenega in pokojninskega varstva, sociale, izobraževanja, kulture. Socialna razslojenost v obeh družbah dobiva že prav nevarne razsežnosti in kjer se ljudi pospešeno spreminja v kapitalistične brezpravne tlačane in v mnogih primerih tudi že kar v novodobne sužnje. Kako se ti dve državi politično in mednarodno pravno ne marata, si nagajata in se grdo gledata, ko pa sta si tako zelo podobni, da sta v svojih temeljnih družbenih, političnih, kulturnih in ideoloških postulatih že skoraj povsem enaki? Verjetno ravno zaradi te velike podobnosti in tudi zaradi patološke zakopleksiranosti njunih političnih in kulturnih elit.