Ne vem in si niti ne upam napovedovati kako se bo iztekla akcija zbiranja podpisov za razpis referenduma kot tudi ne vem kako bo sploh zastavljeno referendumsko vprašanje. Ker prav od pravne modrosti oziroma zvitosti avtorjev referendumskega vprašanja, bo potem odvisno ali bo prišlo do zbiranja potrebnih podpisov za razpis referenduma. Če bodo avtorji zamočili pri vsebinski obliki referendumskega vprašanja, potem seveda referenduma ne bo in je vse to kar se je dogajalo včeraj in se dogaja danes ter se bo dogajalo še v naslednjih dneh, le primitivno politikantstvo in mešetarjenje z ideološkimi čustvi državljank in državljanov. Strinjam pa se tudi s tistimi, ki pravijo, da če bo tudi referendumsko vprašanje še tako dobro zastavljeno in nedvoumno ter mu ne bo mogoče očitati izjasnjevanja ljudi o človekovih pravicah, je glede na dosedanjo pogosto prakso odločitev Ustavnega sodišča mogoče pričakovati prepoved referenduma. V Sloveniji je seveda vse mogoče in tako tudi to, da politika in ideologija povozita pravo in demokracijo.
Že ob vložitvi predloga novele zakona s strani poslanske skupine Združene levice ( ZL ) sem se spraševal zakaj so izbrali to najkrajšo ter najbolj nedemokratično pot do uveljavitve svojega predloga in enostavno iz zakona vrgli moškega in žensko, ko pa so imeli na voljo bolj pragmatično in za veliko večino ljudi bolj sprejemljivo možnost. Le nekaj več besed, stavkov in stavčnih ločil bi pač morali v svojem predlogu uporabiti in zadovoljili bi veliko večino ljudi. Ko si oblast in ZL se očitno v veliki neformalni liberalni koaliciji tako počuti, potem si pač smeš privoščiti tudi nekaj grobih nedemokratičnih prijemov, oblastne bahatosti in političnega ter ideološkega nasilja nad ljudmi. Kot sem enkrat na teh straneh že zapisal, je ZL z golo roko šla po kostanj v žerjavico za članice ALDE in si pri tem zadala strel v koleno. Pa to je njihov problem in verjetno računajo, da se bodo pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami zlili s katero od neoliberalnih parlamentarnih strank ( SMC, ZAB DeSUS ali celo SD ) in tako svojim vidnim predstavnikom poskušali zagotoviti še kakšen sedež v bodoči sestavi parlamenta.
Tega zapisa se seveda nisem lotil, da bi napovedoval politično usodo ZL in pustimo jih, da se v prihodnosti cvrejo v vročem olju lastne naivnosti in politične zaletavosti ter oblastne bahatosti. S tem današnjim zapisom sem namreč želel opozoriti na stanje duha v deželi, ko se velika večina državljank in državljanov, ki so sicer ideološko in politično precej ali celo zelo levo in liberalno usmerjeni, danes javno ne upa več govoriti o tem vprašanju, ker se intimno z nekaterimi posledicami sprememb zakona ne strinjajo. Bojijo se namreč, da jih bodo takoj javno razglasili, za zadrte desničarje, konzervativce, nazadnjake, homofobe in še kaj podobnega in tako raje molčijo ter svojo državljansko zagrenjenost ter razočaranje skrivajo. Zakaj je bilo potrebno iz zakona tako nasilno vreči moškega in žensko in ju spremeniti v nek neoseben in nedoločen pojem "osebe", ki sklepa zakonsko skupnost? Z malo pravne modrosti in uporabo nekaj več besed bi ta problem lahko bil povsem inteligentno ter praktično razrešen in vsi bi bili bolj ali manj zadovoljni. Moškemu in ženski, ki sklepata zakonsko zvezo bi se v predlogu zakona pač pridružila še dva moška in dve ženski, ki prav tako sklepajo zakonsko zvezo in tako dobijo vse pravice iz tega zakonskega statusa. Tako namreč danes razmišlja veliko molčečih državljank in državljanov v vrstah volivk in volivcev strank velike nenačelne koalicije, ki so jo pri tem projektu sestavljale SMC, DeSUS, SD, ZAB in ZL.
Napako delajo vsi tisti, ki danes seštevajo volivke in volivce SDS in NSi in se veselijo tega seštevka, ki naj ne bi zagotovil uspešnosti referenduma, če bo seveda do njega sploh prišlo. Prepričan sem, da bi se tega referenduma udeležilo veliko več ljudi, ki bi množično glasovali proti ali za, pač odvisno kako bi bilo referendumsko vprašanje zastavljeno, ker ne želijo biti le "osebe", ki sklepajo zakonsko skupnost, temveč še nadalje moški in ženske. O drugih posledicah, ki jih ta novela zakona prinaša in kaj si ljudje o tem mislijo, pa so že mnogi drugi dovolj pisali in povedali in tako sam o tem tokrat ne bom. Ta zapis bom zaključil le še z ugotovitvijo, da tako neoliberalno brutalne zlorabe instituta človekovih pravic v tej deželi še nismo doživeli kot smo to lahko nekaj ur poslušali v Državnem zboru in te dni prebiramo v medijih ter družbenih omrežjih. In da se tako človeško ter intimno ponižane državljanke in državljani od poslank in poslancev, ki so jih izvolili, tudi doslej še niso počutili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar