Katastrofa v Sloveniji:
Če bi naredili
analizo cvetnega prahu, bi bili verjetno bliže razkritju misteriju odmrtja
več sto čebeljih družin ( če ne že kar več tisoč? ) v času od septembra 2014 do marca 2015 ??
Že lansko jesen sem na teh straneh
opozarjal na veliko umiranje čebeljih družin po celotni državi in
napovedal pravo katastrofo spomladi, ko bodo čebelarji imeli prazne
panje. Točno to se je tudi dogodilo in vseh razsežnosti te
čebelarske tragedije danes niti še ne poznamo. Zanimivo pa je, da
vsaj okvirno razmere vsi poznajo in vztrajno molčijo. Kakor, da bi
bil od nekoga zaukazan molk. Molčijo vsi slovenski mediji, molčijo
na ČZS, KIS, NVI, molčijo področne čebelarske organizacije in
molčijo celo čebelarska društva. Molčijo in svojo nesrečo pa
skrivajo tudi premnogi čebelarji, ki so jim zabili v glavo, da so za
svojo nesrečo sami krivi, ker niso bili dovolj pazljivi pri
zatiranju zajedavca varoje.
Ta ( očitno zaukazan ) zid medijskega
molka pa je sinoči v svoji oddaji Svet prebil Kanal A, ki je med
ostalim povedal: Svet: Izginile celotne družine: Čebelarjem po
državi izginilo na stotine čebeljih družin. Kaj je razlog? In
predvsem, kakšne bodo posledice? Se pa to ne dogaja prvič in
postaja problem celotnega sveta.
Nekaterim prizadetim čebelarjem na
Notranjskem je očitno prekipelo in o tem tragičnem jesensko -
zimskem pojavu umiranja čebel so obvestili novinarje Kanala A ter
tako razbili oklep molka. Mnogi prizadeti čebelarji pa tudi doslej niso
mirovali in so želeli vzrokom te nove slovenske čebelarske
tragedije priti do dna. Že jeseni 2014 so posamezni čebelarji, ki
so koncem meseca oktobra, po uspešno opravljenem zimskem krmljenju
čebel, ugotovili prisotnost ropa ter prazne panje ali v panjih naši
mrtve čebele, na pomoč poklicali terenske veterinarje NVI. V
nekaterih primerih so bili tako odvzeti tudi vzorci mrtvih čebel ter
vzorci satja z zalego za laboratorijsko analizo. Je pa prizadetim
čebelarjem že ob obisku veterinarjev bilo rečeno, da jim je čebele
pomorila varoja, ker pač niso bili pri njenem zatiranju dovolj
uspešni. Poznejši laboratorijski pregledi odvzetih vzorcev, ki naj
bi jih opravil NVI, naj bi ugotovili v nekaj primerih prisotnost
bolezni noseme in v večini drugih primerov pregledanih vzorcev pa
prisotnost določenih virusov, ki spremljajo zajedavca varojo. S tem
je bila zgodba za NVI očitno zaključena in čebelarjem posredno
sporočeno, da so si za svojo nesrečo krivi sami.
Vendar se mnogi čebelarji s tem niso
povsem zadovoljili in so sami raziskovali dalje. Združila sta se
tudi dva vestna čebelarja iz Slovenskih goric, ki precej natančno
vodita svoje čebelarske dnevnike in izpolnjujeta panjske liste za
vsako čebeljo družino. Oba sta v le enem dobrem mesecu dni ( od 15.
septembra do 20. oktobra ) izgubila vsak krepko preko polovice ( 3/4
) svojih čebeljih družin. Ker z ugotovitvami veterinarske službe
ter rezultati laboratorijskih analiz nista bila povsem zadovoljna in
na premnoga vprašanja nista dobila odgovorov, sta se lotila analize
svojih dokumentov, postopkov in pregleda zaporedja opravil, ki sta
jih opravila v oskrbi svojih čebel v času od pomladi 2014 pa do
oktobra, ko so jima čebelje družine masovno pomrle.
Kaj sta ugotovila?
1. da sta kljub slabemu letu imela vse
leto povprečo dobro živalne( močne ) čebelje družine;
2. da sta zajedavca varojo zatirala
povsem enako kot vsa pretekla leta;
3. da sta v tem letu naselila v panje
vsak kar nekaj rojev, ki sta jih, ker sta v teh panjih imela prazna
medišča, roje še dodatno očistila zajedavca varoje, ker ni
obstajala prav nobena nevarnost za onesnaženostjo medu;
4. da sta oba z zimskim krmljenjem
začela prve dni meseca avgusta in končala okrog 15. septembra in da
so bile čebelje družina lepo živalne ( močne ) in vzele ter
predelale vso vstavljeno hrano;
5. da sta po končanem krmljenju čebel
za zimsko zalogo hrane ponovno in na ustaljen način zatirala varojo;
6. da sta oba skoraj sočasno v prvi
polovici meseca oktobra zaznala prve rope čebel in seveda takoj
ukrepala ter potem še ugotovila, da so nekateri panji že povsem
prazni in v nekaterih sta našla mrtve čebelje družine;
7. pri pregledu zapiskov sta ugotovila, da so prvi
padli v tem letu naseljeni roji, ki so bili dodatno podvrženi
zatiranju varoje ter živalno zelo močni in to ju je povsem
presenetilo;
8. čeprav oslabljene, pa so preživele
( tudi zimo ) družine, ki so bile vse leto ocenjene kot najslabše
in v katerih bi bile zamenjane matice, če bi bilo lansko leto
čebelam bolj prijazno in bi vzrejevalci čebeljih matic le te imeli
pravočasno na razpolago. Ker vse do 15. junija matic nista uspela
dobiti sta pač pustila družine pri miru in matic zaradi slabih
vremenskih razmer pozneje nista želela zamenjevati - in te družine so
jima potem tudi preživele jesensko kalvarijo in letošnjo
zimo. Zanimivo!!!
Zaključek njunega internega
preverjanja vzrokov za odmrtje čebeljih družin:
1. dotok cvetnega prahu, ki ga čebele
za svoj razvoj in obstoj nujno potrebujejo, je bil vse leto izredno
slab;
2. največ jesenskega cvetnega prahu so
čebele v lanskem letu nabrale na koruzi. To sta opazila že takrat
in koruzna njiva je šumela kakor, da bi vanjo čebele rojile. Vendar
si takrat v času cvetenja koruze nista delala pretiranih skrbi, ker
je bilo v njunih čebelarstvih vse videti v najlepšem redu.
3. to zaznavo sta takoj povezala s
tem, da so jima prve umrle čebelje družine ( lansko leto naseljeni
roji ), ki praktično drugih zalog cvetnega prahu kakor s koruze
skoraj niso imele!!!!!!!!!
Analiz cvetnega prahu v odmrlih
družinah pa ni opravil nihče in tako tudi njuna hipotetična
ugotovitev dobljena na osnovi skrbnega pregleda njunih lastnih
doktrin in postopkov oskrbe čebel v lanskem letu, ni ter nikoli ne
bo dobila strokovne potrditve. Oba čebelarja sta prepričana, da bi
odgovore na premnoga vprašanja, ki se danes postavljajo prizadetim
čebelarjem, lahko dala prav laboratorijska analiza cvetnega prahu.
Tako kot vse prepogosto krat doslej
bodo prizadeti slovenski čebelarji tudi tokrat ostali v svoji
nesreči sami. Nihče jim ne bo pomagal, da bi svoja čebelarstva
obnovili in svoje prazne panje ponovno napolnili s šumečimi
čebelicami. Najlažje je vso krivdo zvaliti na čebelarje in jim ob
tem še očitati neznanje, malomarnost, šlampavost in še kaj ter
tako pozornost javnosti in državnih strokovnih ter društvenih
institucij od pravih vzrokov za masovno umiranje čebel
usmeriti daleč vstran - na nemočne čebelarje seveda!. In to tako leto za letom ter verjetno vse
tako dolgo dokler panji slovenskih čebelarjev ne bodo povsem prazni.
Vse bolj očitno tudi postaja, da slovenske čebele in slovensko
čebelarstvo lahko rešijo le še mediji in osveščena slovenska
javnost, ker vsi drugi, ki so prvenstveno za to zadolženi, so že
zdavnaj odpovedali.
Drage državljanke in cenjeni
državljani rešite slovensko čebelo, našo pridno kranjico in
pomagajte slovenskim čebelarjem!