Koliko čebeljih družin je v resnici pomrlo in zakaj to nikogar ne zanima?

Katastrofa v Sloveniji: 

Če bi naredili analizo cvetnega prahu, bi bili verjetno bliže razkritju misteriju odmrtja več sto čebeljih družin ( če ne že kar več tisoč? ) v času od septembra 2014 do marca 2015 ??

Že lansko jesen sem na teh straneh opozarjal na veliko umiranje čebeljih družin po celotni državi in napovedal pravo katastrofo spomladi, ko bodo čebelarji imeli prazne panje. Točno to se je tudi dogodilo in vseh razsežnosti te čebelarske tragedije danes niti še ne poznamo. Zanimivo pa je, da vsaj okvirno razmere vsi poznajo in vztrajno molčijo. Kakor, da bi bil od nekoga zaukazan molk. Molčijo vsi slovenski mediji, molčijo na ČZS, KIS, NVI, molčijo področne čebelarske organizacije in molčijo celo čebelarska društva. Molčijo in svojo nesrečo pa skrivajo tudi premnogi čebelarji, ki so jim zabili v glavo, da so za svojo nesrečo sami krivi, ker niso bili dovolj pazljivi pri zatiranju zajedavca varoje.

Ta ( očitno zaukazan ) zid medijskega molka pa je sinoči v svoji oddaji Svet prebil Kanal A, ki je med ostalim povedal: Svet: Izginile celotne družine: Čebelarjem po državi izginilo na stotine čebeljih družin. Kaj je razlog? In predvsem, kakšne bodo posledice? Se pa to ne dogaja prvič in postaja problem celotnega sveta.

Nekaterim prizadetim čebelarjem na Notranjskem je očitno prekipelo in o tem tragičnem jesensko - zimskem pojavu umiranja čebel so obvestili novinarje Kanala A ter tako razbili oklep molka. Mnogi prizadeti čebelarji pa tudi doslej niso mirovali in so želeli vzrokom te nove slovenske čebelarske tragedije priti do dna. Že jeseni 2014 so posamezni čebelarji, ki so koncem meseca oktobra, po uspešno opravljenem zimskem krmljenju čebel, ugotovili prisotnost ropa ter prazne panje ali v panjih naši mrtve čebele, na pomoč poklicali terenske veterinarje NVI. V nekaterih primerih so bili tako odvzeti tudi vzorci mrtvih čebel ter vzorci satja z zalego za laboratorijsko analizo. Je pa prizadetim čebelarjem že ob obisku veterinarjev bilo rečeno, da jim je čebele pomorila varoja, ker pač niso bili pri njenem zatiranju dovolj uspešni. Poznejši laboratorijski pregledi odvzetih vzorcev, ki naj bi jih opravil NVI, naj bi ugotovili v nekaj primerih prisotnost bolezni noseme in v večini drugih primerov pregledanih vzorcev pa prisotnost določenih virusov, ki spremljajo zajedavca varojo. S tem je bila zgodba za NVI očitno zaključena in čebelarjem posredno sporočeno, da so si za svojo nesrečo krivi sami.

Vendar se mnogi čebelarji s tem niso povsem zadovoljili in so sami raziskovali dalje. Združila sta se tudi dva vestna čebelarja iz Slovenskih goric, ki precej natančno vodita svoje čebelarske dnevnike in izpolnjujeta panjske liste za vsako čebeljo družino. Oba sta v le enem dobrem mesecu dni ( od 15. septembra do 20. oktobra ) izgubila vsak krepko preko polovice ( 3/4 ) svojih čebeljih družin. Ker z ugotovitvami veterinarske službe ter rezultati laboratorijskih analiz nista bila povsem zadovoljna in na premnoga vprašanja nista dobila odgovorov, sta se lotila analize svojih dokumentov, postopkov in pregleda zaporedja opravil, ki sta jih opravila v oskrbi svojih čebel v času od pomladi 2014 pa do oktobra, ko so jima čebelje družine masovno pomrle.

Kaj sta ugotovila?

1. da sta kljub slabemu letu imela vse leto povprečo dobro živalne( močne ) čebelje družine;

2. da sta zajedavca varojo zatirala povsem enako kot vsa pretekla leta;

3. da sta v tem letu naselila v panje vsak kar nekaj rojev, ki sta jih, ker sta v teh panjih imela prazna medišča, roje še dodatno očistila zajedavca varoje, ker ni obstajala prav nobena nevarnost za onesnaženostjo medu;

4. da sta oba z zimskim krmljenjem začela prve dni meseca avgusta in končala okrog 15. septembra in da so bile čebelje družina lepo živalne ( močne ) in vzele ter predelale vso vstavljeno hrano;

5. da sta po končanem krmljenju čebel za zimsko zalogo hrane ponovno in na ustaljen način zatirala varojo;

6. da sta oba skoraj sočasno v prvi polovici meseca oktobra zaznala prve rope čebel in seveda takoj ukrepala ter potem še ugotovila, da so nekateri panji že povsem prazni in v nekaterih sta našla mrtve čebelje družine;

7. pri pregledu zapiskov sta ugotovila, da so prvi padli v tem letu naseljeni roji, ki so bili dodatno podvrženi zatiranju varoje ter živalno zelo močni in to ju je povsem presenetilo;

8. čeprav oslabljene, pa so preživele ( tudi zimo ) družine, ki so bile vse leto ocenjene kot najslabše in v katerih bi bile zamenjane matice, če bi bilo lansko leto čebelam bolj prijazno in bi vzrejevalci čebeljih matic le te imeli pravočasno na razpolago. Ker vse do 15. junija matic nista uspela dobiti sta pač pustila družine pri miru in matic zaradi slabih vremenskih razmer pozneje nista želela zamenjevati - in te družine so jima potem tudi preživele jesensko kalvarijo in letošnjo zimo. Zanimivo!!!

Zaključek njunega internega preverjanja vzrokov za odmrtje čebeljih družin:

1. dotok cvetnega prahu, ki ga čebele za svoj razvoj in obstoj nujno potrebujejo, je bil vse leto izredno slab;

2. največ jesenskega cvetnega prahu so čebele v lanskem letu nabrale na koruzi. To sta opazila že takrat in koruzna njiva je šumela kakor, da bi vanjo čebele rojile. Vendar si takrat v času cvetenja koruze nista delala pretiranih skrbi, ker je bilo v njunih čebelarstvih vse videti v najlepšem redu.

3. to zaznavo sta takoj povezala s tem, da so jima prve umrle čebelje družine ( lansko leto naseljeni roji ), ki praktično drugih zalog cvetnega prahu kakor s koruze skoraj niso imele!!!!!!!!!

Analiz cvetnega prahu v odmrlih družinah pa ni opravil nihče in tako tudi njuna hipotetična ugotovitev dobljena na osnovi skrbnega pregleda njunih lastnih doktrin in postopkov oskrbe čebel v lanskem letu, ni ter nikoli ne bo dobila strokovne potrditve. Oba čebelarja sta prepričana, da bi odgovore na premnoga vprašanja, ki se danes postavljajo prizadetim čebelarjem, lahko dala prav laboratorijska analiza cvetnega prahu.

Tako kot vse prepogosto krat doslej bodo prizadeti slovenski čebelarji tudi tokrat ostali v svoji nesreči sami. Nihče jim ne bo pomagal, da bi svoja čebelarstva obnovili in svoje prazne panje ponovno napolnili s šumečimi čebelicami. Najlažje je vso krivdo zvaliti na čebelarje in jim ob tem še očitati neznanje, malomarnost, šlampavost in še kaj ter tako pozornost javnosti in državnih strokovnih ter društvenih institucij od pravih vzrokov za masovno umiranje čebel usmeriti daleč vstran - na nemočne čebelarje seveda!. In to tako leto za letom ter verjetno vse tako dolgo dokler panji slovenskih čebelarjev ne bodo povsem prazni. Vse bolj očitno tudi postaja, da slovenske čebele in slovensko čebelarstvo lahko rešijo le še mediji in osveščena slovenska javnost, ker vsi drugi, ki so prvenstveno za to zadolženi, so že zdavnaj odpovedali.

Drage državljanke in cenjeni državljani rešite slovensko čebelo, našo pridno kranjico in pomagajte slovenskim čebelarjem!

Slovenske oblastne politične elite so svojo pravo podobo na ogled postavile!

Minister za obrambo v Vladi Republike  Slovenije in član koalicijske stranke SD JankoVeber, bi bil danes že razglašen za nacionalnega junaka ter ob bok postavljen narodnemu velikanu Janezu Janši in skoraj zagotovo bi ga predsednik države  Borut Pahor te dni okitil z zelo prestižnim najvišjim državnim odličjem, če bi se za nakup Telekoma namesto Nemcev potegovali  Rusi. Tako pa ima pač smolo, da Rusi po tem strateškem slovenskem podjetju ne stegujejo svojih grabežljivih prstov. Nemci pa so seveda nekaj povsem drugega, ker imajo v državi Sloveniji veliko minulih zaslug od katerih moramo nekatere povsem pozabiti in druge zopet zelo poveličevati.

Tudi nekdanja premierka Alenka Bratušek bi te dni Slovenijo verjetno opazovala od daleč in iz varnega azilnega zavetja kakšne balkanske državice oziroma morebiti celo iz velike Rusije, če bi v času njenega vladanja namesto nemški Angelci prodajo Telekoma obljubila ruskemu Vladimiru. Če pa ji slučajno ne bi bilo uspelo pobegniti, pa bi jo njeni bližnji danes lahko hodili obiskovat v kako slovensko norišnico kamor bi jo strpali in v kateri bi jo pridno basali z razno raznimi tabletami.

Tako je pač to v naši prelepi demokratični, neodvisni in suvereni državi Sloveniji. Kdor ni z nami je pač proti nam. Tako te dni zelo glasno in agresivno kričijo največji demokrati in liberalci ter borci za pravice istospolnih v parlamentarnih strankah SMC, ZL, DeSUS, ZL in ZAAB in vse, ki ne mislijo ali ne čutijo kot oni, prav neusmiljeno razglašajo za nestrpneže, katolibane, nazadnjake, nepismene primitivce in sploh so v oznakah svojih, danes drugače od njih mislečih včerajšnjih volivcev, izredno inovativni. Prepovedali bomo referendum na katerem bi ljudstvo odločalo, so se zaprisegli neoliberalni socialisti v ZL in med svojimi veliko koalicijskimi liberalnimi poslanskimi partnerji zbrali zadostno število podpisov za sejo državnega zbora na kateri bodo z argumentom oblastne moči in sile,  ljudstvu odvzeli opravilno sposobnost in mu tako preprečili, da se izjasni o sprejetih zakonskih spremembah in pravni izenačitvi zakonskih skupnosti.

Odkod naenkrat tako grozen strah pred referendumom, ko pa so še nekaj dni nazaj bahato v TV kamere govorili, da referendum nikakor ne more uspeti, ker so s pred časom sprejetimi spremembami ustave, tako zelo zaostrili pogoje pod katerimi je na referendumu mogoče sprejeti kakšno referendumsko odločitev? Po odzivih ljudstva pa so očitno spoznali, da pri spreminjanju ustave le niso bili dovolj dosledni in restriktivni in bi tokrat to bebavo ljudstvo mogoče res lahko množično obiskalo volišča in zavrnilo to kar so oni v parlamentu sprejeli in za kar se tako krčevito prizadevajo. Težko je pač ugoditi našim političnim in oblastnim elitam. Enkrat nas kot volivce grajajo in nam očitajo, da nismo domoljubni in ne državotvorni, ker nas skoraj polovica na prepogoste volitve in referendume sploh ne pride, da bi potem v tem konkretnem primeru, ko pa jim obljubimo, da bomo pa tokrat res masovno šli na referendum, bi nam ga pa sedaj radi na vsak način prepovedali. Očitno se zelo bojijo, da bi se jim na tem referendumu zgodilo tisto ljudstvo, ki bi naj po ustavi imelo v državi oblast. Lahko to razumete? Ne trudite se, ker vam ne bo uspelo. Napredni, demokratični, domoljubni in svetovljanski in pravi Evropejci ste lahko le tako dolgo dokler slepo kot ovce sledite političnim in ideološkim zapovedim ter usmeritvam oblastnih, političnih in ideoloških mnenjskih voditeljev. V trenutku, ko začnete misliti s svojo glavo in začnete slediti svojim čustvom, pa vas bodo grobo izobčili. Tako levi, liberalni kot desni in vsi ostali. Tu med njimi ni razlike.

Ko smo volivke in volivci na volitvah oddajali glasove za stranke SMC, ZL, DeSUS, SD in ZAAB smo bili označeni kot levo in liberalno usmerjeni volivci, ki smo proti neoliberalnemu mračnjaštvu in neofašizmu ter vulgarnemu finačnemu kapitalizmu in smo borci za demokracijo, vladavino ljudstva, svobodo govora, pravno državo, proti vladanju bahatih političnih, gospodarskih, finančnih in drugih elit. Da bi nas te dni prav ti isti, iz strank, ki smo jih izvolili v državni zbor, označevali povsem drugače in nas preko TV, časopisov in družbenih omrežij zmerjali ter obkladali z razno raznimi vzdevki, ki z oznakami, ki so nam jih pripenjali nekaj mesecev nazaj, res nimajo prav nič skupnega. Le kako smo se volivke in volivci uspeli v tako kratkem času tako zelo spremeniti na slabše in vse to kar je doslej veljalo za neke druge volivke in volivce, odslej velja tudi za vse nas. So pač svojo pravo podobo na ogled postavili in ogledalo nikoli ne laže. Na nas pa je, da v tem ogledalu prepoznamo prave podobe in tega kar danes v njem vidimo ter prepoznavamo ne pozabimo.

Se vam je tam v Ljubljani do konca zmešalo?

Že takrat, ko je zgodba s kandidaturo takratne slovenske premierke Alenke Bratušek za evropsko komisarko in celo podpredsednico EU Komisije, bila najbolj aktualna sem postal pozoren predvsem na aktivnosti, ki so to kandidaturo spremljale ob strani in iz raznih ozadij. Očitek, da se je sama predlagala, se mi je zdel že takrat skrajno butast in se mi kot tak zdi danes še bolj, ko so nekateri krogi tam v polnoritnih ljubljanskih političnih in medijskih elitah to zgodbo ponovno privlekli na dan. Tisti famozni magnetogram, ki naj bi dokazoval samo predlaganje Bratuškove, me namreč sploh ne zanima, ker vsakdo, ki kje za kakšno mesto ali funkcijo kandidira mora predhodno podati osebno soglasje, kar je skoraj enako samo kandidiranju. Nič kaj veliko drugače kot Bratuškova se ni (samo ) kandidiral tudi Karel Erjavec, ki je kot predsednik koalicijskega DeSUS-a in kot zunanji minister prav tako bil član vlade. In potem je Dejan Židan kot vršilec dolžnosti predsednika stranke SD in kot kmetijski minister bil tudi član vlade, predlagal še EU poslanko Tanjo Fajon. Pravzaprav mi je bila takrat kandidatura Fajonove še nekam najbolj skrivnostna in na njeni kandidaturi bi verjetno med ostalimi našli tudi prstne odtise zelo visokega državnega funkcionarja in nekaterih vidnih članov liberalnega lobija doma ter v Bruslju. Vsaj poznejši dogodki zelo kažejo v to smer.

Zakaj so prav te dni nekateri politični in novinarski mrhovinarji ter stalni zdraharji v Ljubljani ponovno aktualizirali to nesrečno zgodbo s kandidaturo Alenke Bratušek bo verjetno pokazal čas. Ni tako zelo zanimivo to kar nam sedaj v vseh medijih javno prikazujejo, o čem pišejo ter o čem na TV nakladajo, temveč predvsem to o čemer molčijo. Kakšen je torej pravi namen in cilj ponovnega medijskega obračunavanja z Alenko Bratušek, ki je danes le še predsednica male in politično povsem nepomembne parlamentarne strančice ZAAB in poslanka v državnem zboru? Bratuškova je danes povsem brez vsakršne omembe vredne politične moči in vpliva in je zaradi tega še toliko bolj ranljiva ter lahka tarča svojih poslanskih ter političnih kolegic in kolegov. Ali gre v tem primeru za grobo maščevanje Bratuškovi za kakšne stare zamere iz teh elitnih političnih in medijskih krogov ali pa gre za namerno povzročen medijski trušč, v katerem je primer Bratuškove povzročen, da se pozornost slovenske javnosti usmeri vstran od kakšnih pomembnejših in usodnejših stvari. Ker okoliščina ali se je predlagala sama ali pa so jo predlagali Marija, Tonček in Slavko, je res sedaj in danes že povsem nepomembna in tokrat namerno umetno ustvarjena.

Prav rad bi vedel kateri tepec je kar naenkrat na noge dvignil tožilce, preiskovalne sodnike, kriminaliste in nekaj deset uniformiranih policistov in zaukazal hišne preiskave pri Bratuškovi na njenem domu, prostore poslanke skupine njene stranke ZAAB, in celo prostore aktualnega predsednika vlade. In vse to le zaradi ugotavljanja ali se je Bratuškova za neko funkcijo predlagala sama ali pa jo je morebiti le predlagal še kdo drug. Ko sem tega dne zjutraj zvedel za te hišne preiskave v zadevi Bratušek, sem bil prepričan, da mi bodo zvečer po TV že sporočili, da je Alenka osumljena povezanosti z mednarodnim terorizmom in obstaja realna nevarnost, da namerava v zloglasno islamsko državo transferirati nekaj sto milijonov evrov v škodo slovenske državne blagajne. Aktivnosti slovenskega obrambno imunskega sistema so bile namreč zastavljene in izvedene že tako temeljito in obširno kot, da bi šlo za kaj takšnega ali temu zelo podobnega. Od danes dalje pa me kot državljana te države sploh več ne zanima kdo je predlagal Bratuškovo za tisto funkcijo v institucijah EU, temveč me še kako zelo zanima, kdo je sprožil te nesorazmerne aktivnosti slovenskih preiskovalnih organov in s kakšnim namenom? Imena teh osebkov, ki si lahko za dnevno politične potrebe in medsebojna politična obračunavanja privatizirajo tožilstvo, preiskovalne sodnike in policijo nam morajo biti znana, ker že jutri bodo ti lahko dobili krila in potem se nam bo vsem slabo pisalo.

Ima pa ta zgodba tudi še drugo plat medalje o kateri pa danes nihče ne črne niti besede. Pa bi se prav o tem bilo potrebno pogovarjati, ker bi to lahko bilo za očiščenje slovenske politične higiene še kako zelo koristno. Blamaža države Slovenije in njene vladajoče politike ter večine medijev, ki jo spremljajo, namreč ni v samo predlaganju Alenke Bratušek za evropsko komisarko in celo podpredsednico EU Komisije, temveč v tistih zaplotniških ter skrajno nečastnih dejanjih nekaterih vidnih slovenskih politikov in nekaterih EU poslank ter poslancev v Bruslju. Ne torej Alenka Bratušek, temveč ti navedeni so s svojimi pisanji v Bruselj in še kam, z javnimi nastopi doma in v Bruslju, z aktiviranjem nekaterih nadzornih državnih institucij z namenom osramotitve in diskvalifikacije kandidatke Bratuškove, z lobiranjem med poslankami in poslanci v nekaterih političnih grupacijah v EU Parlamentu, z v naprej zrežiranim rušenjem in javnim ponižanjem Alenke Bratušek ob njeni uradni predstavitvi v EU Parlamentu, naredili državi Sloveniji veliko ter težko popravljivo politično škodo.
O tem pa bi se v Sloveniji morali pogovoriti in razčistiti kdo je v tej zgodbi igral kakšno vlogo in sramotil državo v tujini in kdo bi rad danes za te svoje nečastne rabote bil deležen določenih političnih ter kariernih privilegijev in ugodnosti.

Seznam imen teh politično in medijsko intrigantnih mešetarjev bi ob takšnem razčiščevanju bil zelo dolg in slovenska javnost bi bila zelo presenečena in celo zgrožena nad tem kdo vse bi se na tem seznamu znašel. Z veliko gotovostjo lahko zapišem, da bi se slovenska politična in medijska scena po objavi takšnega seznama vplivnih in znanih ljudi iz slovenske politike ter medijev in njihovih sramotnih ter za državo Slovenijo zelo škodljivih rabot, zelo premešali in verjetno tudi vsaj delno prečistili. Imena Alenke Bratušek na tem seznamu pa seveda skoraj zagotovo ne bi bilo.

To kar pa si je sinoči po TV dnevniku na POP TV privoščila Krčmarjeva pa je pravo medijsko dno dna. Takšni novinarji in novinarke, ki v svojem javnem medijskem nastopanju ne premorejo izkazati niti osnovnih in že doma v ranih otroških letih privzgojenih, osnov civiliziranega ter kulturnega obnašanja in komuniciranja, so velika sramota celotnega slovenskega novinarstva. Nekdo je očitno v njeni mladosti hudo zatajil. O tem pa bi morali resno razmisliti tudi njeni predpostavljeni na POP TV, če jim je seveda za ugled njihove TV hiše kaj mar.

Pozdravljena, zvezda rdeča, ponovno med nami!

Vrača se rdeča zvezda v deželo in lepo jo pozdravimo ter ji z razprtimi rokami zaželimo prisrčno dobrodošlico.

Pozdravljena spet med nami, zvezdica mila in tako zelo ter težko pričakovana. Ti nam vzbujaš nova upanja in krepiš našo na silo razgrajeno narodovo samozavest.

Z odprtimi rokami te sprejemamo zvezdica našega novega upanja. Zavrgli in tujcem odstopili smo stara tri rdeča srca, da bi lahko tebe, zvezdica naša rdeča, še bolj ljubili, ti izkazovali zvestobo in te dnevno častili.

S tvojo pomočjo, mila zvezdica rdeča, bomo lažje premagovali vse muke in težave s katerimi nas tako blagohotno obdarjata naša Slovenska in EU oblast in v tebi bomo dnevno utapljali vse naše žalosti ter grenkobe nad uničeno sedanjostjo in  ukradeno bodočnostjo. 

Demokracija na preizkušnji!

Brez skrbi, ne bom pisal o fizičnih, spolnih ali čustvenih razlikah med moškim in žensko, očetih in materah, dedkih in babicah, o enakosti in neenakosti med spoloma, o posvojitvah otrok ter drugih temam povezanih s to problematiko. O tem je te dni že veliko preveč napisanega in objavljenega. Pišejo vsi. Od tistih, ki o tem kaj vedo pa do tistih, ki le mislijo, da kaj vedo. Mnogi pač pišejo, ker so intimno pripadniki nekih ideoloških ali političnih družbenih skupin in ker je to tema o kateri lahko vsakdo kaj napiše in se tako izjasni ter si olajša svojo ranjeno dušico. Pa sploh niso problem ti, ki te dni o tem veliko pišejo in govorijo. Problem bi lahko bila  ogromna množica tistih anonimnih državljank in državljanov, ki o tem nič nikjer ne pišejo in si o tej temi javno sploh ne upajo spregovoriti ter se opredeliti. Da, dragi moji, ti imajo svoj intimni problem in so lahko jutri družbeni problem, ker se s svojim problemov niso v stanju zadovoljivo spraviti in ga posvojiti..

Ne vem in si niti ne upam napovedovati kako se bo iztekla akcija zbiranja podpisov za razpis referenduma kot tudi ne vem kako bo sploh zastavljeno referendumsko vprašanje. Ker prav od pravne modrosti oziroma zvitosti avtorjev referendumskega vprašanja, bo potem odvisno ali bo prišlo do zbiranja potrebnih podpisov za razpis referenduma. Če bodo avtorji zamočili pri vsebinski obliki referendumskega vprašanja, potem seveda referenduma ne bo in je vse to kar se je dogajalo včeraj in se dogaja danes ter se bo dogajalo še v naslednjih dneh, le primitivno politikantstvo in mešetarjenje z ideološkimi čustvi državljank in državljanov. Strinjam pa se tudi s tistimi, ki pravijo, da če bo tudi referendumsko vprašanje še tako dobro zastavljeno in nedvoumno ter mu ne bo mogoče očitati izjasnjevanja ljudi o človekovih pravicah, je glede na dosedanjo pogosto prakso odločitev Ustavnega sodišča mogoče pričakovati prepoved referenduma. V Sloveniji je seveda vse mogoče in tako tudi to, da politika in ideologija povozita pravo in demokracijo.

Že ob vložitvi predloga novele zakona s strani poslanske skupine Združene levice ( ZL ) sem se spraševal zakaj so izbrali to najkrajšo ter najbolj nedemokratično pot do uveljavitve svojega predloga in enostavno iz zakona vrgli moškega in žensko, ko pa so imeli na voljo bolj pragmatično in za veliko večino ljudi bolj sprejemljivo možnost. Le nekaj več besed, stavkov in stavčnih ločil bi pač morali v svojem predlogu uporabiti in zadovoljili bi veliko večino ljudi. Ko si oblast in ZL se očitno v veliki neformalni liberalni koaliciji tako počuti, potem si pač smeš privoščiti tudi nekaj grobih nedemokratičnih prijemov, oblastne bahatosti in političnega ter ideološkega nasilja nad ljudmi. Kot sem enkrat na teh straneh že zapisal, je ZL z golo roko šla po kostanj v žerjavico za članice ALDE in si pri tem zadala strel v koleno. Pa to je njihov problem in verjetno računajo, da se bodo pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami zlili s katero od neoliberalnih parlamentarnih strank ( SMC, ZAB DeSUS ali celo SD ) in tako svojim vidnim predstavnikom poskušali zagotoviti še kakšen sedež v bodoči sestavi parlamenta.

Tega zapisa se seveda nisem lotil, da bi napovedoval politično usodo ZL in pustimo jih, da se v prihodnosti cvrejo v vročem olju lastne naivnosti in politične zaletavosti ter oblastne bahatosti. S tem današnjim zapisom sem namreč želel opozoriti na stanje duha v deželi, ko se velika večina državljank in državljanov, ki so sicer ideološko in politično precej ali celo zelo levo in liberalno usmerjeni, danes javno ne upa več govoriti o tem vprašanju, ker se intimno z nekaterimi posledicami sprememb zakona ne strinjajo. Bojijo se namreč, da jih bodo takoj javno razglasili, za zadrte desničarje, konzervativce, nazadnjake, homofobe in še kaj podobnega in tako raje molčijo ter svojo državljansko zagrenjenost ter razočaranje skrivajo. Zakaj je bilo potrebno iz zakona tako nasilno vreči moškega in žensko in ju spremeniti v nek neoseben in nedoločen pojem "osebe", ki sklepa zakonsko skupnost? Z malo pravne modrosti in uporabo nekaj več besed bi ta problem lahko bil povsem inteligentno ter praktično razrešen in vsi bi bili bolj ali manj zadovoljni. Moškemu in ženski, ki sklepata zakonsko zvezo bi se v predlogu zakona pač pridružila še dva moška in dve ženski, ki prav tako sklepajo zakonsko zvezo in tako dobijo vse pravice iz tega zakonskega statusa. Tako namreč danes razmišlja veliko molčečih državljank in državljanov v vrstah volivk in volivcev strank velike nenačelne koalicije, ki so jo pri tem projektu sestavljale SMC, DeSUS, SD, ZAB in ZL.

Napako delajo vsi tisti, ki danes seštevajo volivke in volivce SDS in NSi in se veselijo tega seštevka, ki naj ne bi zagotovil uspešnosti referenduma, če bo seveda do njega sploh prišlo. Prepričan sem, da  bi se tega referenduma udeležilo veliko več ljudi, ki bi množično glasovali proti ali za, pač odvisno kako bi bilo referendumsko vprašanje zastavljeno, ker ne želijo biti le "osebe", ki sklepajo zakonsko skupnost, temveč še nadalje moški in ženske. O drugih posledicah, ki jih ta novela zakona prinaša in kaj si ljudje o tem mislijo, pa so že mnogi drugi dovolj pisali in povedali in tako sam o tem tokrat ne bom. Ta zapis bom zaključil le še z ugotovitvijo, da tako neoliberalno brutalne zlorabe instituta človekovih pravic v tej deželi še nismo doživeli kot smo to lahko nekaj ur poslušali v Državnem zboru in te dni prebiramo v medijih ter družbenih omrežjih. In da se tako človeško ter intimno  ponižane državljanke in državljani od poslank in poslancev, ki so jih izvolili, tudi doslej še niso počutili.

Sprenevedanje in hinavščina zavarovalničarjev!

Časopis Dnevnik danes objavlja prispevek z naslovom "S popusti razvajajo nove zavarovance, kaj pa zveste stranke? v katerem je govora o zavarovalniških popustih in drugih ugodnostih, ki naj bi jih zavarovalnice ponujale predvsem novim strankam. Pri tem pa naj bi se stare in zavarovalnici več let zveste stranke, počutile neenakopravno ter prikrajšane. Zavarovalničarji seveda to zanikajo in potem navajajo nekaj primerov s katerimi želijo pomiriti nejevoljo zvestih strank in tako dokazati, da mislijo tudi nanje in jim za njihovo zvestobo nudijo skoraj enak obseg ugodnosti.

Vendar zavarovalničarjem, razen pri obveznem avtomobilskem zavarovanju, kjer zvesta stranka res verjame, da ji zavarovalnica vsako leto za njeno zvestobo nudi ugodnosti v obliki raznih popustov, kakih drugih primerov popustov in ugodnosti ni uspelo dovolj argumentirano predstaviti. Pa tudi pri obveznem avtomobilskem zavarovanju zgodba ni povsem takšna kot se jo trudijo prikazati zavarovalničarji. To lahko preverite tudi sami in še nič vas vse skupaj ne bo stalo. Ob poteku registracije in zavarovanja vašega avtomobila zahtevajte vsaj od treh ( ali raje še več ) zavarovalnic ponudbe za zavarovanje vašega avtomobila in po prejemu ponudb boste ugotovili, da se zneski niti ne bodo veliko razlikovali. Res pa je, da se zavarovalnice trudijo, da bi vas prepričale in si vas v popolnosti pridobile, da bi pri njih ob avtomobilskem zavarovanju sklenili še življenjska in premoženjska zavarovanja. Če boste to nekritično tudi storili in nasedli na ponudbo tistih nekaj odstotkov raznih popustov pri zavarovanju določenih zavarovalnih vrst, pa to še ne pomeni, da ste v resnici tudi sklenili dober in finančno ugoden posel na račun popustov in zvestobe.

Kot sem že zgoraj zapisal se pri avtomobilskem zavarovanju zavarovalnice med sabo niti tako zelo ne razlikujejo in vas tisti zagotovljeni popusti ne smejo zavesti, ker se zavarovalnice med sabo precej bolj razlikujejo v ponujenih produktih raznih življenjskih in predvsem premoženjskih zavarovanj. Tako se vam lahko kaj hitro dogodi, da boste tisto kar naj bi privarčevali pri avtomobilskem zavarovanju potem večkratno izgubili pri premoženjskem zavarovanju. Previdnost torej ni odveč in splača se pridobiti več ponudb različnih zavarovalnic ter jih skrbno proučiti, ker gre za vaš denar.

Ugotovitev ljudi, da zavarovalničarji več in večje ugodnosti nudijo novim zavarovancem kot stalnim in zvestim strankam je seveda točna. To je še kako lahko dokazati predvsem pri zavarovanju nepremičnin, pa se s tem dokazovanjem danes ne bomo ukvarjali. Očitno je zavarovalničarjem uspelo pretentati tudi avtorje objavljenega prispevka v Dnevniku, ki svoj zapis zaključujejo s "prenosom krivde" na zavarovalne zastopnike in zavarovalne posrednike. Predsednik neke zavarovalnice naj bi celo izjavil, da na trgu "vlada teksas" in je pri tem namerno pozabil dodati, ki so ga sami ustvarili in kar nekaj let agresivno negovali. In potem celo še pove ( ter ostane živ ), da se zavarovalnice trudijo znebiti takšnih agresivnih zavarovalnih zastopnikov, ki preko telefonskega marketinga in drugih, ne posebej nežnih ter neetičnih načinov pridobivajo nove stranke. Ker takšni zastopniki naj bi jim na ta način celo kvarili ugled ter "metali slabo luč na celotno zavarovalniško srenjo".  Sprenevedanje in hinavščina brez primere.

Zavarovalničarji pa so v pogovoru z novinarji pozabili povedati, da se že nekaj let trudijo večino svojih redno zaposlenih zastopnikov spraviti v status samostojnih podjetnikov ( sp ) in jim je v glavnem to tudi že uspelo ter, da zanje stranke pridobivajo razne zasebne zavarovalne agencije. Torej po zavarovalniškem trgu zanje šarijo vsi drugi, le njihovih redno zaposlenih in zaupanja vrednih ter profesionalnih in korektnih zavarovalnih zastopnikov skoraj več ni. Zavarovalniški ( interni ) sp-ji in pa zavarovalniške agencije ter pri njih za določen čas zaposleni, pa morajo dnevno pridobivati nove stranke, da bi dosegali zelo visoko zastavljene mesečne in finančno ovrednotene plane, če želijo preživeti mesec. Zavarovalniški sp-ji in pri zavarovalnih agencijah za določen čas zaposleni, so nedvomno najbolj vulgarno izkoriščana delovna sila, ki je dnevno podvržena raznim metodam zelo agresivnega in zvito prikritega mobinga ter dnevno izpostavljena raznim oblikam psihološkega nasilja.

Od Agencije za zavarovalni nadzor bi moral nekdo zahtevati, da se tej kategoriji ljudi posebej posveti in med njimi naredi anonimno anketo o njihovih pogojih dela, zahtevah zavarovalnic in agencijskih delodajalcev do svojih delavcev glede pridobivanja novih strank in izpolnjevanju dnevnih, tedenskih in mesečnih planskih obveznosti ter drugih okoliščinah, ki jih sedaj nekdo označuje kot " vladanje teksasa". Seveda ta "teksas" na zavarovalniškem trgu ustvarjajo sodelavci in poslovni partnerji one druge ter konkurenčne zavarovalne hiše in ne njihove. Njihovi seveda raje ne sklenejo zavarovanja s stranko, če niso prepričani, da je stranka povsem razumela kaj podpisuje in ji je bilo prej vse natančno ter korektno pojasnjeno. Malo morgen, gospod predsednik uprave neke zavarovalnice.

Enkrat sem na teh straneh o tej temi že nekaj zapisal. Takrat sem tudi vsem svetoval, da v nobenem primeru ne sklenite prav nobenega zavarovanja s tako imenovanimi internimi zavarovalniškimi sp-ji ter z zaposlenimi pri raznih zavarovalniških agencijah. Zahtevajte obisk pri izbrani zavarovalnici redno zaposlenega zavarovalnega zastopnika in se z njim pogovorite vse o skleniti zavarovanja,  plačilih, ugodnostih in predvsem poznejšem servisiranju ter strokovni pomoči v primeru potrebe oziroma škodnega primera. Od zavarovalnega zastopnika zahtevajte dokazilo o redni zaposlitvi pri zavarovalnici in dokazilo, da poseduje licenco za opravljanje zavarovalniških poslov pri strankah na terenu. Kdor se s temi dokumenti ne more izkazati, ga kar mirno odslovite.

Za svoj denar zahtevajte torej to kar vam na področju zavarovanj zagotavlja slovenska pozitivna zakonodaja in z zelo malimi črkami napisani ter zgoščeno stisnjeni zavarovalni pogoji zavarovalnice. Na žalost se večini ljudi teh "zavarovalnih pogojev" ne da prebirati in tega pravno skopega jezika v katerem so napisani niti prav ne razumejo. In vendar je to "pogodba", ki jo z zavarovalnico sklepajo in s tem ne prevzemajo le zavez zavarovalnice do njih, temveč tudi zaveze njih samih do zavarovalnice. Starejši ljudje pa te pogoje še s povečevalnim steklom težko preberejo. da pa bi potem še kaj razumeli, pa je že misija nemogoče. Ko pa se zgodba zaplete, pa se boste namesto z zavarovalničarji, pogovarjali le še z njihovimi odvetniki.
Od zavarovalnice torej zahtevajte, da ste njen pogodbeni partner in ne navadna stranka.