Ime česa sta Balažic in Pahor?

Vir: portal plus

Naslov objavljenega prispevka na portal plusu:  Ime česa je Pahor?

Avtor. dr. Milan Balažic, politik, poslanec, profesor, diplomat in še veliko kaj drugega

Z zanimanjem spremljam obračunavanje odstavljenega slovenskega diplomata v Avstraliji dr. Milana Balažica z vsemi za katere je prepričan, da so krivi za za njegov osebni karierni polom in težave, ki ga pestijo. Že takoj uvodoma je potrebno napisati, da tako sedanji predsednik države Borut Pahor kot razžaljeni in maščevalni dr. Milan Balažic izhajata iz istega ideološkega, političnega in strankarskega gnezda. Sta politična in karierna sopotnika in v preteklosti dobra strankarska tovariša. Vsaj navzven sta tako delovala in ne spomnim se, da bi si takrat med sabo javno izmenjevala kakšne očitke glede razlik na njuni skupni ideološki in politični poti po kateri sta oba strumno korakala in se vzpenjala po kariernih stopnicah. Priznam pa tudi, da me zgodba  njunega strankarskega in političnega sobivanja ni v preteklosti niti preveč zanimala, pa tudi možnosti nisem imel, da bi lahko pokukal v ozadja njunih medsebojnih odnosov in spoznal vse njune skupne politične botre, ki so verjetno tudi zaslužni, da jima je v političnem življenju marsikaj uspevalo.

Vse to tako dolgo dokler se pred meseci v Sloveniji ni zgodila tragikomična naftna zgodba v katero so bili vpleteni skoraj vsi najvidnejši takratni politiki od predsednice vlade Alenke Bratušek, zunanjega ministra Karla Erjavca, predsednika stranke SD dr. Igorja Lukšiča, predsednika države Boruta Pahorja, slovenskih tajnih služb in nekaterih visokih državnih uradnikov in mogoče še kdo. Pa seveda ambasador Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milan Balažic ter v Avstraliji živeči poslovnež in obsojeni pedofil slovenskega rodu Nikolas Oman, ki je prej navedenim slovenskim oblastnim in političnim mogočnežem po zelo ugodni ceni ponudil v odkup z nafto zelo bogata zemljišča v Bosni in Hercegovini katerih lastnik naj bi bil. Dober štos s strani tega prefriganega  Omana, ker so navedeni slovenski oblastni in politični mogočneži v vabo zagrizli in se verjetno v sanjah že videli kot novi  slovenski in evropski naftni šejki. Slovenski navedeni politični elitneži so za posrednika med njimi kot bodočimi slovenskimi naftarji in prodajalcem naftnih polj v BiH Nikolasom Omanom,  določili kar slovenskega ambasadorja Balažica, ki je to nalogo moral opraviti po "službeni dolžnosti", ker je med bodočimi nesojenimi slovenskimi naftarji bil tudi njegov šef  zunanji minister Karel Erjavec. Ko so v Sloveniji spoznali, da jih je tisti nesrečni Oman vse skupaj krepko nategnil in za povrh še hudo osmešil, so se iz te godlje morali nekako izvleči. Žrtvovali so pač ambasadorja v Avstraliji dr. Milana Balažica, ga odpoklicali, mu preprečili, da bi se kot profesor vrnil na fakulteto in ga tako potisnili na obrobje ter sprožili zaplotniške mehanizme, da se potem v slovenskih medijih o tej blamaži in sramoti skoraj ni pisalo. Slovenski svobodni in neodvisni ter bralstvu in resnici zavezani novinarji ter uredniki pa so seveda ukazom o molčanju in nasilni pozabi te sramote slovenske politične elite pridno sledili.

Tako bi verjetno tudi ostalo in danes bi se le še malo kdo spomnil te epizode o rojevanju slovenskega naftnega lobija, če prizadet in užaljen dr. Milan Balažic ne bi bil tako zelo trmast in maščevalen. Že kar nekaj njegovih, v zadnjem času objavljenih, pisnih prispevkov v katerih je dr. Balažic odkrival ozadja te naftne zgodbe sem z zanimanjem prebral in ves čas sem naivno pričakoval, da se bo oglasil kdo od vpletenih in kaj zanikal ali vsaj kaj relativiziral. Vendar vsi molčijo in ravnajo po načelu kar je zamolčano je v črni grob zakopano. Le dr. Balažic še lomasti, krili in kriči po raznih internetnih portalih, ker v kakih drugih slovenskih tiskanih in elektronskih medijih mu verjetno prostora za njegove izpovedi ne dodelijo. Ker pa so ga njegovi nekdanji politični in ideološki tovariši izobčili, je dr. Balažic sedaj zavetje poiskal na drugi strani slovenskega ideološkega in političnega pola in svojo taktiko obračunavanja z nesojenimi naftarji prenesel na področje politično ideološkega obračunavanja. Star pregovor pravi, da hudič v sili tudi muhe žre in tako se je dr. Milan Balažic sedaj pač po svoji volji znašel med tistimi, ki so mu posredno iz Avstralije s svojimi pismi in fotografijami to godljo tudi zakuhali in se zaradi njih ni dala zamolčati ter prikriti.

Kot sem že zapisal, sem to slovensko politično veseloigro prejšnje oblastne garniture na čelu  s predsednico vlade Alenko Bratušek in Borutom Pahorjem kot predsednikom države, sicer spremljal in se ob vsem tem prav prijetno zabaval. Nisem bil niti posebej presenečen nad to njihovo šlamastiko, ker od slovenskih političnih in oblastnih elit, tako desnih kot levih, kaj veliko več od tega kar je ta zgodba razkrila, niti nisem pričakoval takrat in ne pričakujem danes. Edino kaj me je pri vsem tem motilo je bil odnos oblastnikov do odpoklicanega ambasadorja dr. Balažica in njihova naivnost ter prepričanje v vsemogočnost svoje oblastniške moči, da če Balažica vržejo na cesto in ga izpostavijo socialni in karierni ogroženosti, mu bodo na ta način krepko upognili hrbtenico in dosegli njegov molk ter  vsesplošno pozabo te svoje mednarodne kolektivne blamaže in sramote. 

Da je nastal ta današnji prispevek, pa je razlog, ker me je zmotil odstavek, ki ga je napisal dr. Milana Balažic v svojem zapisu objavljenem na "portalu plus" z naslovom " Ime česar je Pahor?" in sicer:

Pahor je ime socializma s človeškim obrazom, ki mu je odpadel oportunistični omet – kar je ostalo od njegovega socializma, je enakost v revščini. Pahor je ime propadlih zgodb 20. stoletja, ki ga ni sposoben zapustiti, ime post-politike brez idej. Pahor je ime poslednjega rdečega Mohikanca, ki po leninsko sklepa vse mogoče gnile kompromise, pakte, zavezništva in njih izdaje zgolj za to, da politično preživi. Pahor je ime praznine, kjer je vsaka morebitna politična misel dozdevek, vsaka gesta pa utelešenje bebavega užitka. Končno je Pahor še eno ime socialistične monarhije: Sloveniji vlada ena sama socialistična dinastija, kjer brez prekinitve vladajo levi monarhi za določen čas – Milan I., Janez I., Danilo I., Borut I. – državljani pa so podaniki te dinastije za vse večne čase. Demokracija velja samo za levico, zato gre za prepolovljeno demokracijo, za pol-legitimni režim. 

Moj ugovor citiranemu zapisu dr. Milana Balažica se nanaša le in izključno na njegovo večkrat ponovljeno trditev, da je Borut Pahor socialist. Borut Pahor je socialist, v tistem žlahtnem pomenu te besede, toliko kot sem sam rimski sveti oče. Dr. Milan Balažic bi bil veliko bolj verodostojen, če bi bil v svoji jezi in maščevalnosti sposoben sebi in bralstvu priznati, da sta si s Pahorjem politično in ideološko tako zelo blizu, da ga to verjetno že neizmerno straši in mu mogoče povzroča celo že kakšne frustracije. Naj pa dr. Balažica potolažim, da sploh ne mislim, da bi on bil socialist in ne verjamem, da je kdo v Sloveniji, ki bi si kaj takega upal misliti. Če bi dr. Balažic iz gornjega teksta črtal oznako  Pahorja kot socialista, kakršnega koli socialista, v žlahtnem ali slabšalnem pomenu te besede, bi sam ta njegov zapis smatral za odličen psihološki portret politika Boruta Pahorja.

Čemu čudenje in zgražanje?

Na Facebooku je nekdo s psevdonimom Zakladnik Mitja objavil to sporočilo, ki ga vidite in lahko preberete, čeprav naj bi ga avtor že brisal. Po zaslugi tistih, ki edini v tej deželi vedo kaj je prav, se je kot dokaz obstoja skrajnega in nevarnega slovenskega levičarstva ohranilo.

 V naši ljubi podalpski deželi je nastal pravi halo in obsodbe ter zgražanje na spletnih omrežjih so se kar vrstile. Najbolj glasni so seveda  bili pisci, ki redno objavljajo v Demokraciji in Reporterju in tudi Politikis ni v obsodbah zaostajal.

Desna stran slovenskega političnega in medijskega pola je torej zagnala vik ter krik in tudi zahteve po posredovanju organov pregona in tožilstva niso izostale. Nekemu državljanu se je očitno malo utrgalo od besa ob spremljanju dogajanj v Sloveniji in se mu je v tej silni jezi ter razočaranju, pač zapisalo nekaj neprimernih stavkov. Tudi sam bi se ostro pridružil obsodbam napisanega, če pred tem tudi s te ljube desne strani ne bi pogosto prileteli zelo podobni ali že kar skoraj enaki zapisi na račun partizanov, Kučana ter drugih levih preteklih politikov, udeležencev raznih proslav v počastitev dogodkov iz NOB in naše pretekle zgodovine ter še mnogo česa. Kar nekaj od tega imam namreč tudi shranjenega na svojem računalniku in lahko tistim malo bolj pozabljivim z desnice, nekaj od njihovih objavljenih umotvorov ponovno objavim na teh straneh. Tako, za osvežitev spomina seveda.

Vendar od pred nekaj dni nazaj je seveda vse drugače. Merila in kriteriji, kaj od tega kar je kje zapisanega in objavljenega je žaljivo ali kaj bi lahko bile celo grožnje ali hudo izzivanje in podobne kvalifikacije, so se namreč močno spremenili. Sam namreč sedaj gornji zapis razumem kot malce neokusno šalo s katero je avtor Zakladnik Mitja pač izrazil svoje nestrinjanje s pisanjem nekaterih desnih medijev in pristašev desnih strank na raznih internetnih omrežjih. Saj drugače tega niti ni mogoče razumeti. Kdo pa še danes kje koga natika na kole. Zadnji, ki bi naj kaj takšnega nekoč počeli so bili zloglasni Turki, ki so v času mračnega srednjega veka na svojih turističnih potovanjih na Dunaj,  se med potjo malo ustavili v naših krajih in tako za zabavo na kole nataknili še nekaj slovenskih domorodcev, ki jim ni uspelo pobegniti v gozdove.

Še najmanj razloga za kakšno ogorčenje pa ima v tem spornem zapisu omenjeni Gašper Blažič, ki že nekaj let neusmiljeno ter občasno tudi krepko neokusno in žaljivo v svojih objavljenih pisnih prispevkih "na svoje kole" natika ljudi, ki z njim ne delijo enakih političnih in ideoloških vrednot. Cenjeni gospod Gašper Blažič, prosim za malo samokritičnosti!

Antisemitizem in antiislamizem!

Tokrat pa res s precejšnjo zaskrbljenostjo spremljam zadnje dogodke v delu zahodnega sveta in predvsem v EU ter v ZDA. Kot bi rekel moj znanec: hudič šalo jemlje. In vedno večje vprašanje je, ali je prihodnje dogodke sploh še mogoče nadzorovati in jih imeti pod kontrolo ter kdo vse jih iz ozadja vzpodbuja in s kakšnimi vse nameni ter cilji?

Vsi, ki ur zgodovine v času svojega izobraževanja niso ravno prespali in so tudi pozneje v roke vzeli še kakšno verodostojno zgodovinsko knjigo, enostavno ne morejo spregledati velikih podobnosti v izbruhu nekdanjega evropskega antisemitizma in današnjega antiislamizma. Zgodbi sta si tako zelo podobni in imata toliko skupnih družbenih in socioloških, teritorialnih ter ideoloških značilnosti in zgodovinskih podobnosti, da se moramo kar zgroziti in resno zamisliti.

Ne, ni Hitler izumil evropskega antisemitizma, čeprav poenostavljeno učenje zgodovine že lep čas to tako prikazuje, temveč je bil Hitler tisti, ki je le krepko zajahal veter te katastrofalne nestrpnosti prisotne v mnogih deželah Evrope in ji prav v nacistični Nemčiji dal novo uničujočo energijo ter grozljivo razsežnost. Posledice tega početja, ki ga danes imenujemo holokavst, poznamo in o tem sedaj ne kaže več na veliko razglabljati. Ker Judje bi naj bili krivi  za veliko večino finančnih, ekonomskih, socialnih in mnogih drugih težav, ki so takrat po prvi svetovni vojni pestile veliko večino evropskih držav. Tako tistih v vojni zmagovitih in seveda še veliko bolj tistih v vojni poraženih. Bes siromašnih, brezposelnih in sploh ljudskih množic brez prihodnosti, je bilo potrebno v nekoga in v nekaj usmeriti in jih tako mobilizirati za ustvaritev novih političnih ciljev novih nacionalnih, političnih, ideoloških, finančnih, gospodarskih in drugih elit. Vedno, ko boste razmišljali o teh nesrečnih časih in tragediji, ki so jo svetu povzročili, se ne pozabite vprašati odkod Hitlerju denar, da je uspel v vojni razrušeno in ponižano Nemčijo tako hitro postaviti na noge in iz nje narediti najmočnejšo gospodarsko in vojaško silo tistega časa?

Tudi novega antiislamizma niso izumili Nemci, čeprav dogodki zadnjih dni kažejo tako. Enako kot je bil nekoč antisemitizem prisoten v prav vseh državah tedanje Evrope in je potem le v Nemčiji dobil prav katastrofalne razsežnosti, tudi druge države pri tem niso niti malo nedolžne in brez velikih zgodovinskih grehov. Res pa je, da je danes sinonim za zločinski antisemitizem in holokavst le nekdanja Hitlerjeva Nemčija. Z novim družbenim pojavom imenovanim antiislamizem, ki se prav ta čas nezadržno širi po Evropi je zelo podobno. Prisoten je v prav vseh evropskih državah in se iz Nemčije, kjer je dobil najbolj masovno ter aktivno in organizirano obliko v gibanju Pegida, nezadržno širi v skandinavske države, Francijo in ostale dele Evrope. Združeni Evropi iz ZDA vsiljen neoliberalni družbeni in gospodarski sistem in posledice njegovega delovanja na socialnem in drugih družbenih področjih, so prav idealno gojišče za razvoj tovrstnih ideologij. Za vse nesreče, ki vedno bolj pestijo ter stiskajo milijone Evropejcev, je tudi tokrat potrebno poiskati krivca in ves nakopičen bes vedno bolj osiromašenih in ljudi brez prave perspektive in bodočnosti, usmeriti v skupnega sovražnika.

Tako sedaj iz ranjene Francije prihajajo sporočila, da so aktivirali vojsko in mobilizirali 10.000 novih vojakov, da bodo varovali vse pomembne objekte v državi pred novimi napadi, ki naj bi jim grozili. Ne vem si prav razložiti pravega namena in ciljev teh in podobnih vojaško policijskih ukrepov v Franciji, ker francoske varnostne sile vključno z vojsko ne morejo tako dolgo uspešno varovati vseh objektov, ki bi lahko bili tarča nekih novih terorističnih napadov, kot lahko morebitni teroristi mirno čakajo na svojo novo priložnost in ponovno udarijo. S povečano in neprestano agresivno aktivnostjo tajnih služb, policije in vojske, se pojavu terorizma ne da uspešno ubraniti. Premalo so poskusi vplivanja le na posledice nekega družbenega pojava, ker vplivati bo potrebno na vzroke za nastanek in razmah tako imenovanega arabskega islamskega terorizma v Evropi. Najprej pa bo potrebno zajeziti razmah evropskega antiislamizma v vseh državah Evrope in šele potem bodo nastopili pogoji za obračun z zlom imenovanim arabski islamski terorizem. Ker v nasprotnem se bomo v Evropi ves čas vrteli okrog vprašanja kaj je bilo prej, ali kura ali jajce in preštevali mrtve ali pa zapadli v vsesplošno svetovno klanje s katastrofalnimi posledicami.

Evropejci ne bomo mogli ob še tako veliki podpori ZDA ( in Ukrajine ), pobiti vseh Arabcev, vseh Rusov in jutri še morebiti vseh Kitajcev ter še koga, ki bi se nam kot sovražnik lahko pojavil. Če bi Američani radi kaj takšnega počeli, naj to delajo brez nas in naj tudi sami trpijo posledice. Evrope ne ogrožajo vsi prej navedeni tako zelo kot jo ogroža prav pospešena in nekritična amerikanizacija Evrope.

Manjkal je le prvi med neenakimi!

Pariz včeraj, 11.01.2015.

Vsi so prišli le njega ni bilo. Ameriškega predsednika Obame namreč. Prišli so, da podprejo zgroženo in presenečeno Francijo in njenega predsednika Françoisa  Hollandea.

Prišlo je tudi več kot milijon njegovih sodržavljank in sodržavljanov, da s pohodom solidarnosti po pariških ulicah izrazijo svoj gnev nad morijo, ki se jim je dogodila ter svojo odločenost, da se ne pustijo zlomiti in prestrašiti. Demokracija se je daljnega leta 1789 rodila prav Franciji in danes jo je potrebno tukaj tudi ubraniti. Tej ogromni množici državljank in državljanov Francije so se na pohodu miru, svobode in odpora  pridružili tudi številni voditelji držav sveta. Ko sem včeraj v medijih prebiral in poslušal novinarska poročanja iz Pariza in si ogledoval tam narejene posnetke ter fotografije kdo vse se je na čelu kolone postavil levo in desno od francoskega predsednika, se mi je počasi začelo svitati zakaj ameriškega predsednika Obame ni med njimi. Veliko bolj verodostojno bi se mi zdelo in tudi veliko bolj ganljivo bi bilo ter ogromno sporočilno moč Franciji, EU in svetu bi imelo, če bi se včeraj na čelo te ogromne množice postavil francoski predsednik Hollande sam ter tako simbolno celotno Francijo popeljal v svobodnejši, mirnejši in lepši jutrišnji dan. Tako pa so mu to enkratno priložnost njegovi EU in nekateri svetovni državniški kolegi odvzeli in posledice bo začutil na naslednjih volitvah.

Le malo pred tem zgodovinskim pohodom je bilo v Afriki pobitih okrog 2000 nedolžnih ljudi in tudi v času trajanja pohoda po pariških ulicah so se na drugi strani Sredozemskega morja razstreljevale zavedene in zlorabljene desetletne deklice in s tem morile vse okrog sebe in neusmiljeno se je morilo še na mnogih mestih afriškega in arabskega sveta. Svetovni mediji so vsem tem množičnim tragičnim dogodkom namenili obrobno pozornost. Tam daleč vstran od nas pač niso masovno umirali naši sodržavljani, soevropejci, naši zahodni  prijatelji, ki tudi v prave bogove ne verjamejo in se za mnoge sploh ne ve h katerim veram pripadajo. Pozorni spremljevalci teh zadnjih tragičnih pariških dogodkov namreč niso  mogli spregledati sporočil, ki so jih tudi včeraj iz Pariza in drugih evropskih in svetovnih okolij, na prebivalstvo Evrope in celotnega zahodnega sveta naslavljali nekateri zbrani svetovni voditelji in mediji , da so za vse nesreče zahodnega sveta krivi islamski fundamentalisti, islamski skrajneži, islamski teroristi in sploh nesrečniki z morilskimi nagnjenji, ki zelo sovražijo vse kar ni islamsko ter ne izhaja iz islamskega sveta in islamske vere. Sam namreč niti malo ne verjamem, da je tem raznim islamskim uporniškim organizacijam, njihovim borcem in raznim terorističnim bojevnikom, končni cilj njihovega boja prevlada muslimanske vere, temveč jim služi muslimanska vera in njeno ideološko ter versko sporočilo le kot mobilizacijsko sredstvo ter ideološko vezivo v boju proti sovražnemu in pretežno katoliškemu zahodu.

Nihče na zahodu niti z besedo ne pove zakaj ti "islamski fundamentalisti in morilci" kar naenkrat tako zelo sovražijo vse kar je katoliško zahodnega ali evropskega ali ameriškega? Njihovo sovraštvo do zahodnega sveta in zahodne civilizacije ter njenih vrednot in ravnanj je lahko le posledica nečesa kar se je tem ljudem moralo dogoditi. Prav tako nihče ne pove, da so prav vse najbolj znane teroristične muslimanske organizacije in pretežni del njihovih najbolj radikalnih vodij, ustvarile tajne službe ZDA in Velike Britanije za uresničevanje svojih interesov ter ciljev in so se pozneje prav vse obrnile proti njim in so danes njihovi največji sovražniki. Spomin mi sega kar nekaj desetletij nazaj in takrat o kakšnem islamskem fundamentalizmu, islamskem terorizmu, islamskih skrajnežih z hudimi morilskimi nagnjenji ni bilo nič slišati. Prav nasprotno, države različnih religij in z različnimi kulturnimi izročili ter različnimi barvami kože so sodelovale, se povezovale in se medsebojno kulturno, gospodarsko ter civilizacijsko plemenitile. Potem pa se nam je dogodil velik pok v katerem je kot simbolno dejanje padel berlinski zid in po katerem je največji del tako imenovane zahodne civilizacije popolnoma ponorel in vse se je skozi noč spremenilo. Če želimo to svetovno norijo omejiti in jo spraviti pod kontrolo osveščenih in razumnih ljudskih množic zahoda in celotnega sveta, se moramo takoj začeti odgovorno in odkrito pogovarjati ter začeti odločno v svojih državah vplivati na  vzroke nesreč, ki nas vse skupaj sedaj že dnevno uničujejo. Če je seveda ta drveči vlak zahodne norosti sploh še mogoče zaustaviti in ne bomo v kratkem vsi skupaj zdrveli v prepad popolnega samouničenja.

Sporočila, ki so nam jih včeraj iz Pariza poslali nekateri voditelji držav, niso prav nič spodbudna in vso to nesrečno in krvi ter smrti polno zgodbo le še dodatno zapletajo. Gospa in gospodje, ki so se včeraj postavili na levo in desno stran francoskega predsednika na čelu te veličastne pariške kolone se očitno niso zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka in svoje zgodovinske odgovornosti, da bi s svojimi sporočili Urbi et Orbi umirili razplamtele strasti. Posledice odsotnosti njihovega zdravega razuma in državniške odgovornosti ter modrosti se že čutijo po celotni Evropi. Duha, ki jim je včeraj ušel iz steklenice bo zelo težko ali skoraj nemogoče spraviti nazaj. Zahodni povampirjen ter militantni neoliberalizem in arabsko muslimanski fundamentalizem se brez velike medsebojne morije pomiriti ter spraviti očitno več ne moreta. Težava je le v tem, da ta spopad res lahko preraste v spopad civilizacij in veliko versko vojno, ki pa zmagovalca ne bo imela. Evropejci bomo ob vsem drugem hudem in tragičnem zgubili še tisto najsvetejše kar smo skozi zgodovino dobili, to je, našo demokracijo in svobodo govora ter svobodo javne besede.

Presenečenje ali sprenevedava hipokrizija in lomljenje svinčnika!

Smo ob zadnjih dogodkih v Parizu res lahko le neprijetno presenečeni in prizadeti ali pa se malo tudi sprenevedamo in lažno moraliziramo? Za uvod tega zapisa si bom kar sposodil uvodno misel znane hrvaške pisateljice Vedrane Rudan, ki je svoj komentar na temo pariških dogodkov naslovila z besedami: Če leta po širnem svetu ubijaš tuje otroke, starce, ženske in jim rušiš domove, zakaj se potem čudiš, ko smrt pride po tvojega otroka?

Zadnji nesrečni dogodki v Parizu imajo svoje korenine najmanj že v Afganistanu, Pakistanu, Iraku in potem nadaljevanje v Libiji, Siriji, pa skoraj zagotovo tudi v palestinski Gazi in še kje. Podobne in odmevne teroristične napade so v preteklosti že doživeli Američani, Britanci, Španci in manjše tudi v nekaterih drugih deželah velike proti islamske svetovne koalicije pod vodstvom ZDA. V primeru priprav na veliko klanje v Iraku smo se tudi Slovenci nekaj silili v tisto koalicijo ter vojaško propagandno petelinili in ob tem niti najmanj nismo bili v stanju oceniti kaj bi nam takšno nerazumno početje v prihodnosti še lahko povzročilo.

Gre za boj proti islamskemu terorizmu, nas danes prepričujejo in za uničenje tega svetovnega zla naj bi bila dovoljena vsa sredstva. In v ne pokorjenih deželah arabskega sveta tudi so dovoljena in masovno uporabljena. Pretežno belopolti in vojaško premočan zahod na čelu z ZDA in EU jim želi vsiliti svoje civilizacijske vrednote, svojo kulturo in vero ter si prilastiti njihova naravna ter druga bogastva. Kako pa naj se zatirani arabski narodi uprejo zblojenemu in vojaško premočnemu ter vedno bolj agresivnemu in krvoločnemu zahodu, če ne s partizanskim načinom bojevanja ali s terorizmom kot se ta pojav vojaške doktrine danes imenuje? Nekateri gredo celo že tako daleč, da vso to neusmiljeno svetovno morijo označujejo kot vojno religij. Mogoče imajo deloma celo prav, ker videti je res tako. V krvavo in uničujoče apokaliptično kolo so se ta hip zavrtele že vse največje svetovne religije. Na čelu, z od krvi prepojenim robcem, grozeče opleta novodobni zahodni bog Kapital in sledijo mu muslimanski, pravoslavni in rimsko katoliški bogovi. Kaj hitro se lahko temu smrtnemu plesu pridružijo še ostali bogovi in napočil bo čas konca bogov in konec civiliziranega človeštva.

Zahodni svet se je na dogodke v Parizu odzval pričakovano zgroženo in zahodnjaki so ponovno strnili svoje ideološke vrste. Zaposleni v medijih po vsej Evropi in in tudi v ZDA, so si za simbol svojega upravičenega odpora proti terorizmu in za medijsko svobodo, izbrali svinčnik. Medijska svoboda je velika civilizacijska pridobitev zahodnega sveta in zanjo se je potrebni boriti in se zaposlenim v medijih v tem boju moramo vsi pridružiti in ne dovoliti lomljenja svinčnikov. Vendar je medijska svoboda sama po sebi lahko tudi zelo nevarna, če ni sočasno združena z bojem za medijsko resnico. Svoboda brez resnice je uničujoča in je zelo učinkovito orožje v službi kapitala in puške in niti najmanj svinčnika kot novega medijskega simbola. Brez medijske resnice je svinčnik zlomljen.

Ti zadnji pariški dogodki so me spomnili na leto 1999, ko je NATO aliansa iz zraka stolkla zgradbo TV Beograd in pobila vse živo kar se je takrat tam zateklo. Nič se ne spomnim, da bi takrat svobodomiselni novinarji Evrope in Slovenije visoko v zrak dvignili svinčnike in zahtevali medijsko  svobodo tudi za svoje srbske kolegice in kolege. Želim verjeti, da tokrat pa le ni tako in da včeraj visoko v zrak dvignjeni svinčniki pomenijo medijsko svobodo tudi za tiste s katerimi se vojaško, politično in ideološko ne strinjamo in ne delimo istih civilizacijskih in kulturnih vrednot. Za oboje pa mora veljati, da je medijska svoboda lahko in bi morala biti omejena le z objektivno resnico ter s striktnim spoštovanjem obče veljavnih načel morale in etike. Ker vse drugo ni novinarstvo, temveč čisto navadno pisunstvo ali pa hujskaška propaganda in podlo zavajanje bralcev ali gledalcev.

Tragična smrt nesrečnih delavcev pariškega satiričnega časopisa je v celotni Evropi visoko v zrak dvignila svinčnike kot simbol upora proti zatiranju medijske svobode. Simbolno dejanje zaposlenih v medijskih hišah pa bi moralo vzpodbuditi tudi vse druge svobodomiselne, razumne ter odgovorne  ljudi v državah Evrope, da bi že danes visoko v zrak dvignili plišaste medvedke kot simbol ljudskega  upora proti masovnemu pobijanju otročičev, žensk in starčkov v Gazi, Afganistanu, Siriji, Iraku, Libiji in drugih deželah, ki jih tlači in smrt seje naš zavezniški zahodni vojaški škorenj. Če tega civilizirana Evropa ni sposobna, potem smo včeraj sami polomili vse svinčnike in jih v doglednem času tudi potrebovali več ne bomo. Tisti, ki bodo ostali, bodo lahko le še po pesku pisali s  polomljenimi in ožganimi vejami..

Če nimaš svoje zgodovine, te ni!

Vir: Web-tribune.com 

Ob ekonomiji, pravu, politologiji in še kakšni od  družbenih ved, med ljudstvom že kar nekaj časa velja trdno prepričanje, da tudi zgodovina ni ravno preveč eksaktna veda. Na osnovi tega prepričanja, ki niti ni tako zelo napačno, se potem seveda da hitro zaključiti, da ne kaže vsemu kar vam strokovnjaki ali novodobni šarlatani s teh področij povedo ali kje zapišejo   tudi verjeti.  Vsem navedenim družbenim znanstvenim disciplinam s katerimi nas stroka in politika ves čas krepko stiskata in obdelujeta je lastno tudi to, da je vse zelo relativno. Še posebej ta relativnost resnice velja za zgodovino. 

Ste kdaj pomislili na to, da naši arheologi, zgodovinarji, antropologi in drugi tovrstni modreci, vedo vse kar se je dogajalo, kaj je kdo rekel ali zapisal v stari Grčiji ali starem Rimu, skoraj nič pa ne vedo ali nam vsaj ne povedo, kaj pa je bilo z našimi starimi slovenskimi predniki? Kjerkoli v deželi kdo zapiči lopato ali koplje s krampom, zagotovo najde zgodovinske ostanke vseh nekdanjih naseljencev,  le naši predniki Slovani skoraj niso pustili nobenih pravih ostankov in sledi na katere bi lahko bili danes ponosni. Skoraj nič ne vemo o stari slovanski mitologiji in boginjah ter bogovih v katere so verjeli, kako so živeli in kakšen civilizacijski ter kulturni nivo so dosegli. Edino kar od nas zahtevajo je, da verjamemo, da so se naši predniki na ozemlje današnje Slovenije in seveda veliko širše, od nekod priselili tam nekje  ob koncu šestega stoletja ali celo prva desetletja sedmega. Potem pa vse do sredine šestnajstega stoletja ali do pojava Primoža Trubarja in njegovih knjig, Slovenci svoje zgodovine sploh nimamo. Seveda pa nas učijo vse kar se je dogajalo tisoč ali celo več tisoč let pred tem, ko naj bi se naši barbarsko ponoreli predniki prikazali v teh krajih. Potem pa nam zgodovinska stroka še pove, da smo svojo zgodovino ponovno za kratek čas dobili šele leta 1848. Torej v letu, ko je tudi bradati nemški stric Marx izdal svoj znameniti Manifest. In najnovejša zgodovinska stroka nas danes uči, da tudi to obdobje ni vredno kake naše posebne pozornosti, ker se je naša prava zgodovina v resnici začela šele leta 1991. 

Drugi naši sosednji narodi na severu, jugu, vzhodu in zahodu pa se na tem področju ne pustijo tako zlahka. Ves čas pridno iščejo svoje prastare korenine, pri tem pridno raziskujejo, manipulirajo, ponarejajo in prirejajo razne obstoječe zgodovinske vire. Če pravih in primernih virov ni, pa jih ustvarijo in razglasijo za avtentične. Tako to vsi pridno delajo že stoletja in mnogi danes žanjejo sadove truda svojih umnih prednikov in sodobnikov. Slovenci pa se nekako v vsem tem ne znajdemo ravno najbolje. Razen že prav odvratnega stokanja nad krivicami, ki se nam ves čas dogajajo, nismo v stanju skoraj ničesar narediti zase in za svoj narodni obstoj. Ob vsem tem pa smo vsem drugim še hudo nevoščljivi za njihovo zgodovino v kateri nas ti sploh ne omenjajo. Če te v dosedanji zgodovini ni, potem te pač ni in te tudi jutri ne bo. 

To kar zgoraj navajam je tudi razlog zakaj povzemam spodnji "zgodovinski ?" zapis, s katerim Srbi veselo utrjujejo svojo zgodovinsko bit in ob tem našim sosedom Hrvatom krepko dvigajo pritisk. Najmanjšega pojma nimam kaj od tega kar lahko spodaj preberete, je res in kaj ni. Če odmislimo prave politične razloge zakaj se ta in drugi tovrstni zgodovinski zapisi v zadnjem času pogosto pojavljajo tako pri Srbih kot tudi pri Hrvatih in skušamo v tem iskati le zgodovinsko resnico, potem se Slovenci znajdemo v velikih težavah. Ker mi kakšnih takšnih in ob vsem še vsaj malo verodostojnih ter slovenski javnosti predstavljenih zgodovinskih virov enostavno nimamo ali pa so nam prikriti in zamolčani. Razlog, da jih nimamo, pa je v tem, ker se je naša zgodovina očitno res začela šele leta 1990/1. 

Nekateri bodo, ko bodo prebrali spodnji zapis, verjetno dejali, da je to zgodovinski ponaredek ali pa vsaj huda zgodovinska manipulacija. Mogoče res. Zakaj pa bi moralo nekoč v davnini biti vse res natančno tako kot je zapisano? Saj tudi v današnji zgodovini NOB ni bilo vse tako kot nas nekateri učijo ali kot je zapisano. In tudi v času nekaj let pred letom 1991 pa vse do danes veliko kaj ni bilo ravno tako kot nam pišejo, govorijo, pripovedujejo in nam zatrjujejo, da bi naj bilo.

SENZACIONALNO OTKRIĆE: Srpski knez Borna osnivač hrvatske države!

Da li ste znali da je jedan Srbin osnovao hrvatsku državu?

Nedavnim odustajanjem Nemačke od germansko-nordijske istorijske škole, na osnovu koje se pišu naši udžbenici istorije duže od jednog veka, otvara se prostor raznim manipulacijama i prekrajanju istorije. Ovo decenijama već rade pojedine države, što može imati dalekosežne posledice na “balkansko bure baruta”.

Konstantin VII Porfirogenit, vizantijski vladar (913-959), čija je vladavina sa političkog aspekta beznačajna, navodno je autor spisa O upravljanju državom (De administrando imperio) u kojem je opisao i mnoge narode sa kojima je vizantijsko carstvo dolazilo u dodir. Porfirogenit je jedini izvor tvrdnje o doseljavanju Srba i Hrvata na Balkansko poluostrvo u VII veku. Porfirogenita su se slepo držali i Vatikan i predstavnici germansko-nordijske istorijske škole.

Na našim prostorima Porfirogenit je mlako osporavan, najviše zbog činjenice da je u X veku opisivao događaje iz VI i VII veka. Padom zapadne istorijske škole, proučavanjem srpskih istorijskih knjiga pre Berlinskog kongresa, analizom najnovijih naučnih otkrića na našim prostorima u podunavlju i detaljnom obradom dela antičkih istoričara, srpski istoričari mogu napokon postaviti temelje prave srpske istorije.

Ovo je priča o Borni, knezu timočko-kučevskom koji se smatra osnivačem Hrvatske države.
Najstariju vest o Borni nalazimo kod Ajnharda, poznatog letopisca na franačkom dvoru. Godine 818, beležeći kako su dva slovenska poslanstva stupila pred cara Ludovika žaleći se na Bugare, on u nastavku iznosi da su to bili “legati Abodritorum ac Bornæ, ducis Guduscanorum et Timocianorum, qui nuper a Bulgarorum societate desciverant et ad nostros fines se contulerant” (poslanici Braničevaca i Borne, kneza Guduščana i Timočana, koji su nedavno iz zajednice s Bugarima otpali i u naše krajeve prešli).

Borna, Timočanin, bio je zajednički knez Guduščanaca i Timočana. Guduščanci su srpsko pleme tada nastanjeno u dolini Peka. Ime su dobili po antičkom gradu Guduscum, današnje Kučevo, čiji se slabo istraženi ostaci nalaze nedaleko od današnje varošice Kučeva, na suprotnoj strani Peka, pri ušću rečice Kučajne. Temelji građevina ovog grada, zidani od opeke i kamena, protežu se duž Peka dužinom od 4 kilometra. Dakle, pleme Guduščanaca geografski se nalazilo između Braničevaca i Timočana.

Sposobni knez Borna ubrzo postaje gospodar u primorskoj Hrvatskoj. Godine 818, pre izbijanja ustanka, on je kod Ajnharda zapisan samo kao knez Guduščana i Timočana (dux Guduscanorum et Timocianorum). Već iduće godine, kad je vodio na Kupi veliku bitku s Ljudevitom, bio je već “dux Dalmatiæ”. U trećoj godini ustanka (821.) Borna postaje “dux Dalmatiæ atque Liburniæ”, dakle knez cele dalmatinsko-hrvatske oblasti.

Iz gradacije ovih titula, može se izvući zaključak: da su Franci Borni, kao nagradu i pomoć, davali sve veću vlast, na sve većoj teritoriji, dok mu najzad nisu dali i kneževski položaj.
Borna je umro 821. godine, a za njegovog naslednika postavljen je njegov sinovac Vladislav. “Interea Borna, dux Dalmatiæ atque Liburniæ, defunctus est, et petente populo atque imperatore consentiente, nepos illius nomine Ladasclavus successor ei constitutus est.” (U međuvremenu umro je Borna, knez Dalmacije i Liburnije, i po želji naroda, kao i saglasnošću cara, njegov sinovac po imenu Vladislav postavljen je za njegovog naslednika).

Posle sloma ustanka 822. godine, Ljudevit je napustio svoj glavni grad Sisak i prebegao Srbima. (Liudevitus Siscia civitate relicta ad Sordbos, qui natio magnam partem Dalmatiæ optinere dicitur, fugiendo se contulit). Ne zna se gde je tačno Ljudevit pobegao, ali se zna da je 923. godine pobegao kod Borninog ujaka Ljudemisla u Dalmaciju. Ljudemisl je i sam imao titulu kneza. Krajem 923. godine Ljudemisl je pogubio Ljudevita.

Ljudevit Posavski ustankom je pokušao da stvori zajedničku državu Južnih Slovena. Takva država stvorena je 1100 godina kasnije. U nju je Srbija ušla kao pobednik u Velikom ratu, plaćenu ogromnim žrtvama, a izašla sa granicama iz 1912. godine.

Vode ne damo!

Ropotali ter glasno kričali so, ter ustvarjali močan javni vtis, da tresejo goro, pa izpod nje doma v svoji deželici niso zbezali niti miške.

Veliko so resničnega in pametnega napisali ali povedali v svojih javnih  nastopih, se petelinili povsod in pred vsakim, ki jih je bil voljan poslušati in mi smo jim celo verjeli. Prepričali so nas, da mislijo resno. Od nas so zahtevali, da sodelujemo in se podpisujemo pod razne peticije. Da vplivamo na svoje manj informirane in osveščene sodržavljane, jih opozarjamo in jih prepričujemo v nevarnosti, ki pretijo nam in našim zanamcem, če mednarodnemu kapitalu uspe s privatizacijo pitne vode tudi v naši deželi. Prikazovali so nam slabe prakse in hude posledice tovrstnih privatizacij v deželah v katerih je kapitalu to že uspelo.

Poslušali smo jih, jim verjeli, se jim vsak na svoj način in v okviru možnosti tudi pridružili. Imeli smo občutek, da smo postali masovno ter osveščeno ljudsko gibanje za zavarovanje najbolj osnovne človekove pravice - pravice do pitne vode. Gibanje, ki ima evropsko razsežnost in ki so mu morale prisluhniti ter ga upoštevati celo oblastne institucije EU. Vsaj začasno, dokler se energija tega vsesplošnega evropskega ljudskega gibanja za pravico vseh ljudi do naravne dobrine - pitne vode - ne razvodeni in bo potem ponovno prišel čas, da mednarodni kapital uresniči svoje cilje.

Nas pa tokrat zanimajo predvsem aktivnosti slovenskega dela tega evropskega gibanja za pravico do pitne vode katerega del seveda smo. V zadnjem času je vse nekam sumljivo potihnilo. Najbolj aktivni, vneti in zagreti aktivisti gibanja so očitno postali utrujeni ali pa celo že obupujejo nad počasnostjo uresničevanja njihovih in s tem seveda tudi naših, kolektivnih zahtev. Iskal sem po slovenskih spletnih medijih in drugih spletnih virih, da bi kje kaj našel o prodaji Radenske. Radenska namreč ni le blagovna znamka treh rdečih src, zemljišča, poslovnih in proizvodnih zgradb, strojev in drugih proizvodnih naprav, temveč je Radenska tudi ali predvsem koncesija za črpanje najboljše in najbolj kvalitetne mineralne  vode v celotni Evropi. Slovenski borci za vodo so utihnili in se potuhnili. Od velikih besed je ostal le sramoten molk.

Ker želi vlada prodati podjetje Telekom in še nekaj drugih podjetij, se sedaj sklicujejo javne tribune in mediji so polni komentarjev v katerih razni pisci tej prodaji ostro nasprotujejo in na vlado naslavljajo zahteve, da od prodaje odstopi. Zakaj pa naj bi bil Telekom za državo Slovenijo in njen dolgoročni nacionalni interes strateško pomembnejši od Radenske? Telekomu podobnih podjetij je v Evropi ogromno in celo v Sloveniji jih je že nekaj. Radenska s svojo kvalitetno mineralno vodo pa je  ena in edina in ne v Evropi in ne v Sloveniji druge več ne more biti. Država Slovenija lahko v nekaj letih ustvari nov Telekom ali celo dva, če bi menila, da ju potrebuje ali želi imeti. Nove Radenske pa se nikoli več ne bo dalo ustvariti. Zakaj se ni vlada odločila in prodala obeh pivovarn. Pivo se vari in prodaja v skoraj vseh evropskih deželah in tudi v Sloveniji imamo že kar nekaj odličnih zasebnih pivovarn in bi tako na Laško ter Union, kot slovenski podjetji, sčasoma mirno pozabili, ker bi ju z lahkoto nadomestile druge slovenske zasebne pivovarne. Radenska in njena mineralna voda pa je ena in edina ter neponovljiva. In prav to so slovenski zablojeni politiki vseh barv in političnih ter ideoloških opredelitev zamešetarili in daleč pod vsako razumno ceno prodali.

Radenska pač ni locirana v Ljubljani ali ljubljanski krajini ali njenem interesnem obrobju in ker je daleč od oči ljubljanskih ter osrednje slovenskih političnih, kapitalskih, finančnih in drugih oblastnih nacionalnih elit, je tako pač tudi zelo daleč od njihovih src in zatrtih slovenskih nacionalnih interesov. Govorimo o Radenski, ki je bila zibelka vsega pomurskega zdraviliškega turizma, ki je bila osnova za razvoj gospodarskega, kulturnega in vsakršnega drugega življenja, ne le v nekdanji veliki občini Gornja Radona, temveč v celotnem  Pomurju in tudi širše. To je tista Radenska, ki je v času barbarskega tornada privatizacij, denacionalizacij in mnogih drugih kriminalnih ali diletantskih ekonomskih zablod slovenske po osamosvojitvene politike in ekonomske stroke, s svojo ustvarjeno presežno vrednostjo mnogo let celila rane zavoženim podjetjem iz osrednje Slovenije ter tako reševala obraz mnogim nesposobnim gospodarstvenikom in predvsem politikom.

Prodaja Radenske je nacionalna sramota brez primera. Je pa tudi prodajo Radenske mogoče enačiti z veleizdajo temeljih nacionalnih in državnih interesov, ker smo skupaj s podjetjem Radenska zabarantali in v roke zasebnega kapitala predali enkratno radensko mineralno vodo. Vode torej ne damo, jo pa za piškav denar prodamo ali kar podarimo!

Poziv na javno tribuno!

Skupina društev in gibanj

Državljani proti razprodaji

vabi na javno tribuno

NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE.

Javna tribuna bo v sredo, 7. januarja 2015, ob 18. uri v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Na javni tribuni bodo govorci predstavili razloge proti razprodaji državnega premoženja in alternativne predloge o tem, kako izboljšati njegovo upravljanje. Predstavljeni bodo primeri dobre prakse iz tujine, na rešeto pa bomo postavili tudi mite, ki privatizacijo predstavljajo kot edino možnost.

Izognili se ne bomo niti načrtovani prodaji Telekoma. Napovedana prodaja te družbe je v javnosti dvignila veliko prahu, polemik je veliko, pravih informacij in konkretnih argumentov pa malo. Telekom ni le uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Zato je nujno, da se o morebitni prodaji javno razpravlja in poišče najboljšo rešitev.

.

Na javni tribuni bodo v argumentirani razpravi sodelovali uvodni razpravljavci:

dr. Jože Mencinger, avtor peticije proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je v manj kot desetih dneh podpisalo več kot 9000 ljudi, bo predstavi vsebinske razloge iz njegove peticije.

Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču, se bo osredotočil zlasti na vprašanja: kje, kako in zakaj so naše »obveze« za prodajo zavezujoče, kdo jih je dal in komu ter kaj lahko sledi, če Telekom umaknemo iz spiska petnajstih podjetij, ki so določena za prodajo.

dr. Bogomir Kovač, ekonomist, bo poskušal osvetliti dilemo,  če je bila država doslej slab upravljavec, ali je res treba vse razprodati, ali pa je možno uveljaviti tudi bolj razumno upravljanje?

Po uvodnem delu bo na  vrsti javna razprava, na kateri bo imel vsak razpravljavec na voljo 5 minut.

K razpravi so že prijavljeni:

Dušan Semolič, predsednik Zveze  svobodnih sindikatov Slovenije

Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije

Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, ki  bo predstavil primer upravljanja v nemškem podjetju Fraport, ki je jeseni kupilo Aerodrom Ljubljana

Drago Pavšelj, ki  bo predstavil in argumentiral razloge proti prodaji Telekoma.

Drugi udeleženci okrogle mize se k razpravi lahko prijavijo pol ure pred začetkom.

Okroglo mizo pripravlja skupina Državljani proti razprodaji, ki od Vlade RS zahteva:

1.  da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij ter odpove vse dogovore o prodaji Telekoma;

2. da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in le na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja slovenije;

3. da se spremeni način upravljanja državnih podjetij tako, da pri upravljanju enakopravno sodelujejo predstavniki države,  zaposlenih, stroke in širšega družbenega interesa (soupravljanje);

4. da takoj začne uvajati spremembe zakonodaje za upravljanje podjetij v državni lasti in pri tem upošteva dobre prakse upravljanja v uspešnih državnih podjetjih, na primer v  Nemčiji ali v skandinavskih državah in okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.

Od Vlade zahtevamo tudi, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda predvolilne zaobljube – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb. Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!

Vljudno vabljeni

Skupina Državljani proti razprodaji
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (GDD&SD), Skupina kazenska ovadva (SKO), Protestival, Sinteza, Iskra, Puntarji, Mreža za neposredno demokracijo (MND), 4. skupina ZL, Piratska stranka Slovenije, stranka Solidarnost, stranka TRS

Vsi odgovorni državljani, ki se zaradi oddaljenosti ali drugih razlogov javne razprave ne morejo udeležiti, pa se gibanju lahko pridružijo tako, da podpišejo peticijo na: http://www.mladina.si/peticije/

Odprto pismo državljana Ustavnemu sodišču Republike Slovenije!

Znanec mi je popoldan po internetni pošti v vednost poslal odprto pismo, ki ga je spisal anonimen državljan Republike Slovenije in naslovil na Ustavno sodišče. Pozorno sem ga prebral in ker je pisanje napisano vzorno, brez kakršnih koli žaljivih vložkov in za povrh še v lepi slovenščini ter slovnično pravilno, sem se odločil, da ga objavim tudi na teh straneh. Tudi na samo vsebino nimam pripomb in pravzaprav smem brez kančka slabe vesti zapisati, da se z anonimnim avtorjem ali morebiti celo avtorico strinjam, pa se mi je zdelo prav, da to pisanje podelim še z rednimi in občasnimi obiskovalci teh strani.

Spoštovani ustavni sodniki!

Denarja za drage odvetnike žal nimam, zato se na tem mestu želim pritožiti, da so mi kršene človekove pravice in človeško dostojanstvo.

Po ustavi je Slovenija pravna država (Ustava RS, splošne določbe – 2. člen) in ta člen je hudo kršen. Prav tako sem zaznal kršitev 34. člena Ustave RS  in sicer mi ni omogočena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti.

Da pojasnim. Sem starejši državljan in večji del svojega življenja sem živel v Jugoslaviji. Po narodnosti sem Slovenec, to so bili tudi moji starši. Živeli smo zadovoljno, imeli smo stanovanje, hodili smo na dopust in šolanje je bilo res brezplačno. Diplomiral sem in takoj dobil tudi službo. Nisem bil član kakšne stranke in tudi sedaj nisem. In sedaj posamezniki, ki so bili v tistih časih še v plenicah, na ves glas razpravljajo, kako je bilo takrat hudo, kako smo bili brez pravic, govorijo o železnih časih. Neumnost.!!  Kljub temu, da sem živel dobro, sem na plebiscitu tudi jaz dal  svoj glas za samostojno Slovenijo, saj je to moja domovina, ki jo imam neznansko rad.

In v tej moji domovini doživljam nekaj nepojmljivega in sicer, da me v parlamentu zastopa pravnomočno obsojeni zapornik. O dolžini njegove kazni ne bom komentiral, čeprav bi po mojem mnenju moral odsedeti vsaj 10 let, pa žal njegovi odvetniki uporabljajo pravna in še kakšna druga sredstva za izločanje vrste dokazov, ki so seveda v vseh demokratičnih državah legitimna. In ta pravnomočno obsojeni zapornik po twiterju in ostalih medijih grdo blati našo Slovenijo doma in v tujini, kritizira delo vlade, blati ugled našega pravosodnega sistema, katerega pa do skrajnih meja izkorišča za svoje manipulacije, sklicuje se na tistih nekaj več kot šest tisoč glasov, ki jih je dobil na volitvah, ki jih sicer ne priznava za legitimne, sklicuje se na zakon o poslancih, ki ga v primeru njegove izločitve kot poslanca v parlamentu prav tako ne priznava, ker, da so mu kršene poslanske pravice, itd. itd. itd. Vse je eno samo sprenevedanje in prav zanima me, kaj si o tem mislijo pošteni in razumni člani njegove stranke. Saj jih mora biti prav sram.

Sicer pa da preidem na bistvo moje pritožbe, s katero se obračam na vas. Kot sem že omenil,  V Ustavi RS piše, da je Slovenija pravna država. Pod poglavjem o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah pa je navedeno, da mi mora biti omogočena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. To seveda pomeni, da nikakor ni dopustno, da mene kot državljana Slovenije zastopa poslanec, ki je pravnomočno obsojen. To je popolna kršitev ustave, saj me kot tak ne more in ne sme zastopati  o zadevah, ki se tičejo mojega življenja, še manj o njih  tudi odločati. Saj je to v pravni državi nesprejemljivo, torej pomeni grobo kršitev mojih pravic.

Če so pravo in zakoni res takšni, da si jih lahko vsak po svoje tolmači, kakor mu odgovarja, oziroma, kateri opciji pač pripada, jih je potrebno nemudoma spremeniti. Ustavno sodišče kot skrbnik ljudstva, kot najvišja pravna avtoriteta, teh dilem sploh ne bi smelo imeti. V kolikor, spoštovani ustavni sodniki, imate res različne poglede na zakone in ustavo, ali pa je morda to le zaradi  pripadnosti različnim strankam (kar je sicer nedopustno, pa vendar v Sloveniji možno), pa vas pozivam, da namesto prava uporabite zdravo kmečko pamet, ki še nikoli ni zatajila. In ta nikakor ne dopušča dileme o tem, da pravnomočno obsojeni zapornik nima kaj iskati v parlamentu, še manj pa odločati o stvareh, ki se tičejo nas državljanov Slovenije. To je huda kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti vseh nas v Sloveniji in s tem seveda huda kršitev ustave.

Upam, da boste mojo vlogo obravnavali absolutno prednostno.

Lepo vas pozdravljam,

državljan naše prelepe Slovenije.

Blamaža nacionalne RTV hiše!

Za povečavo kliknite na fotografijo

Spominjam se. kako se je nekoč v šoli pri predmetu pisarniškega poslovanja, predavatelj trudil, da bi nam v naše trde betice zabil občutek odgovornosti do videza dokumenta, ki ga ustvarimo in komu pošljemo.

Med vsem ostalim pomembnim, na kaj bi morali biti še posebej pozorni, je  ob lepem in pravilnem videzu dokumenta, neprestano  poudarjal skrb in odgovornost za lep slovenski jezik in slovnično pravilnost besedila.

Nikoli namreč predavatelj ni pozabil dodati, da je dokument, ki ga damo iz rok, kot naša osebna fotografija. Kakršen je dokument, takšni pač smo. Videz ne vara!

In kaj si naj sedaj mislimo o avtorju ali avtorici gornjega dokumenta, ki je opremljen z glavo naše nacionalne TV hiše? Kaj naj si mislimo tudi o šefu avtorja oziroma avtorice tega pisarniškega skrpucala in kaj o instituciji v kateri takšne dokumente ustvarjajo in jih razpošiljajo svojim poslovnim in drugim partnerjem?

S svojim obveznim plačevanjem RTV naročnine zagotavljamo službo ter plačo tudi takšnim polpismenim zaposlenim v javnem zavodu RTV Slovenija. Na zavodu za zaposlovanje pa je prijavljenih kar nekaj tisoč zelo pismenih in tudi odgovornih mladih, ki kakšnega takšnega izdelka nikoli ne bi dali iz rok ali celo v imenu svojega uglednega delodajalca razposlali poslovnim in drugim partnerjem. Res ni razloga za trditve, da v javnem sektorju ni potrebe po kakšni temeljiti kadrovski reformi, v kateri bi vsaj nesposobne zamenjali s sposobnimi, če že  obstoječega števila zaposlenih ni mogoče občutno zmanjšati. Gospe šefice in gospodje šefi na RTV Slovenija, sedaj ste pa vi na vrsti, da k vsemu temu nekaj porečete. Želel bi si, da vsaj vi niste takšni kot je izdelek vaše sodelavke oziroma sodelavca in da to ni tudi podoba vas ter vašega ( in našega ) javnega RTV zavoda.