Oblastniška bahatost brez primere!

Veseli ministri: Stanko STEPIŠNIK, Roman JAKIČ, Tina KOMEL in Uroš GRILC

Predsednica vlade Alenka Bratušek je sinoči dobila zaupnico in bo politično ter oblastno še nekaj časa torej živela in z njo tudi njeni koalicijski partnerji ter seveda tudi njeni veselo razpoloženi ter udobno zleknjeni ministri in ministrice. Prav krepko mi gre na smeh ob današnjih poročanjih o dobljeni zaupnici predsednici vlade kakor, da bi ta bila od kogar koli ali kakor koli ogrožena. Če bi namreč pri koalicijskih partnerjih obstajal najmanjši dvom ali strah, da bi morebiti lahko šlo kaj narobe, včeraj o kakšni nezaupnici oziroma zaupnici ne bi nihče črhnil niti besedice.

Ogledate si lahko fotografijo, ki naj bi jo na Twitterju nekdo objavil ( naj bi to bil Gorenak, čeprav ni znano kako je do te fotografije prišel ) in ki prikazuje ministre ter ministrico PS kako sproščeno ter brezskrbno spremljajo dogajanje v Državnem zboru. Fotografija naj bi bila potem hitro umaknjena, ker je verjetno nekdo, ki se mu um zaradi oblastniške bahatosti ni še popolnoma zamračil, ugotovil, da ministrov slovenske vlade v javnosti le ne kaže prikazovati na način kot jih na fotografiji lahko vidimo. Zgrožene državljanke in državljani se ob gledanju gornje fotografije sedaj seveda upravičeno smemo vprašati kaj za boga milega je bilo sinoči v Državnem zboru tako zabavnega in smešnega, kar je tako zelo razveseljevalo in zabavalo ljubko ministrico in njene ministrske kolege? Jih je morebiti zabavala razprava ob sprejemu diletantskega in oderuškega davka na nepremičnine, z uveljavitvijo katerega bodo največji del državljank in državljanov spravili v hude denarne ter eksistenčne težave? So se mogoče zabavali nad slaboumnimi retoričnimi izbruhi svojih in koalicijskih strankarskih kolegic in kolegov, s katerimi so ti skušali opozicijskim nasprotnikom tega davka dokazati kakšni veliki bedaki da so vsi,  ki opozarjajo na hude posledice tega davka? Mogoče pa jim je te velike nasmeške na lica zvabilo spremljanje dogovorno režiranega koalicijskega cirkusa sprejema proračuna in podeljevanja zaupnice predsednici vlade in s tem seveda tudi njim samim? Verjetno vse kar navajam in še veliko kaj drugega, kar bi večino državljank in državljanov danes moralo hudo vsaj zaskrbeti, če ne že kar krepko razjeziti.

Star pregovor pravi, da ima vsako ljudstvo tako oblast kot si jo zasluži. Od včeraj v sporočilo tega ljudskega reka več prav nič ne verjamem. Državljanke in državljani Slovenije si takšnih oblasti kot jim vladajo zadnjih dvajset in nekaj let enostavno nikoli niso zaslužili. Spremljal sem včerajšnje dogajanje v našem parlamentu in to kar sem videl ter slišal potem primerjal z dogajanji in slišanim pred dobrim letom, ko je v parlamentu glavno besedo imela stranka SDS in je vlado vodil Janez Janša. Sam nisem opazil ene same razlike med tistim Janševim in današnjim Alenkinim časom. Ste jo morebiti vi? Zamenjane so le vloge, da so sedaj tisti, ki so bili takrat opozicija sedaj pozicija in tisti, ki so bili takrat pozicija so sedaj opozicija. Nekaj pa jih je bilo pozicija takrat in so pozicija tudi sedaj. Pustimo tokrat ob strani politikantsko in zavajajočo demagoško desničarsko ideologijo s katero so prejšnji oblastniki okraševali svoj čas vladanja in s tem spravljali v obup ljudske množice. Tega tokrat res ni toliko, ker aktualni koalicijski oblastniki ta čas prav dobro vedo, da ljudstvo še ne bo masovno šlo na ulice ter jih ne bo nagnalo z oblasti, ker jih nima s kom zamenjati in se jim zaradi tega zaenkrat še ni potrebno zatekati v politikantsko ter ideološko zavajanje ter poneumljanje ljudstva.

Pravzaprav sedanjim oblastnikom pri tem še najbolj pomaga kar njihov politični in ideološki nasprotnik Janez Janša s svojimi domačimi ter  evropskimi desničarskimi talibani, ki vsake toliko časa uprizorijo kak napad na rdeče komunistične mline na veter in ob tem še spišejo kakšno slaboumno resolucijo ali kakšen drug temu podoben pamflet. Tako se potem pač vedno bolj lačno, golo in boso ljudstvo na slovenskem, namesto s pravimi težavami, še nadalje ukvarja s komunisti ter raznimi nevarnimi levičarji, ki jih že dolgo več nikjer ni in pa seveda z rdečo zvezdo ali srpom in kladivom ter rdečimi zastavami, modrimi kapami in rdečimi rutkami in podobno nikogar ogrožajočo zgodovinsko ikonografijo. Politični in ideološki desničarski EU eksorcisti so si pač zadali nalogo, da bodo iskali in izganjali rdečega hudiča iz vseh lukenj in špranj v katerih bi se morebiti lahko potuhnil ali vanje zavlekel. Vse to seveda počnejo na račun svojih davkoplačevalcev. Tudi slovenskih. Takšnemu pojavu se je nekoč reklo rojstvo fašizma in nacizma, kako pa se danes temu reče pa mi ni najbolj znano. Se bo že našel kdo dovolj moder in pogumen, ki si bo ta nevaren družbeni pojav, ki se kot kuga širi po Evropi, upal poimenovati s pravim imenom ter posvariti ljudi pred nevarnostmi, ki jim jih ti družbeni pojavi prinašajo. Da le tudi tokrat ne bo prepozno, kot se je to v naši zgodovini vse prepogosto rado dogajalo.

Ker niste gotofi, se vam bomo pridružili!

Sporočilo Odbora za pravično in solidarno družbo, včeraj dne, 12.11.2013:

Sporočilo za javnost
PREDSTAVNIKI TREH VSTAJNIŠKIH GIBANJ NAPOVEDALI NASTANEK SKUPNE POLITIČNE STRANKE
V torek, 12. novembra 2013, so predstavniki treh vstajniških gibanj napovedali ustanovitev skupne politične stranke. Pri ustanovitvi nove politične stranke bodo sodelovali Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja (VLV), Odbor za pravično in solidarno družbo (Odbor) in nekateri vidni člani Mreže za neposredno demokracijo (MND). Uroš Lubej (VLV), Lenart Zajc (MND) in Damjan Mandelc (Odbor) so ob tem poudarili, da vsa tri gibanja ohranjajo svojo avtonomijo in bodo ostala dejavna v vstajniškem gibanju in v civilni družbi.

Odboru sem se pridružil relativno zgodaj, ko še ni bilo na spletni strani Odbora javno objavljenih niti dvesto članov. Danes naj bi jih bilo že nekaj čez osemsto. Ko sem izpolnil prijavnico in se včlanil, sem bil prepričan, da sem s tem postal upoštevan subjekt te civilno družbene skupine in da me bo v nadaljevanju načrtovanj aktivnosti Odbora kdo kaj povprašal, me povabil k aktivnemu sodelovanju in bo morebiti koga iz vodstva odbora celo zanimalo kaj si sam o posameznih aktivnostih ter javno izraženih stališčih Odbora  mislim.

Edina vez med mano kot "članom" Odbora ter Odborom je bila spletna stran Odbora na kateri sem lahko, tako kot vsi, ki so se tja priklikali, prebiral dokumente Odbora ter sporočila za javnost in pač vse ostalo kar se tam objavlja. Še vedno sem naivno verjel, da bom po elektronski pošto dobil vsaj kakšen vprašalnik ali anketni list ali karkoli pač že temu podobnega, kjer bom lahko "svojemu" vodstvu Odbora izrazil svoja mnenja, soglasja, predloge in sugestije in bi tako vsaj dobil dober občutek, da sem v tej cenjeni druščini "neko i nešto". Nič takšnega se v času mojega eno leto trajajočega "članstva" v Odboru ni dogodilo. Saj priznam, da sem vodstvu Odbora in premnogim njegovim vidnim, cenjenim in znanim članom, poklanjal kar precej vere in se z večino njihovih aktivnosti ter javno izraženih stališč tudi strinjal in jih tako prisilno tiho ter seveda lahko le od daleč podpiral. Pa bi se lahko vsaj delali, da smo demokratična druščina podobno mislečih.

Kot za vsako organizirano civilno družbeno skupino in vsako organizacijo sem bil prepričan, da bo tudi Odbor po končanem obdobju lomastenja po ulicah Maribora in Ljubljane ter še kakšnega slovenskega mesta, sedaj našel čas, da se notranje strukturira, kadrovsko in programsko ter teritorialno organizira in  konsolidira in kot močno civilno družbeno gibanje začne uveljavljati svoja programska ter politična stališča. Želel sem sodelovati v civilno družbenem političnem gibanju in ne v politični stranki. Političnih strank je v Sloveniji že dovolj in razlike med njimi so že tako zelo zabrisane, da jih lahko ločujemo le še po tem katere so na oblasti in katere v opoziciji ali pa jih v parlamentu sploh ni. Ter seveda po njihovih  nazivih in za javnost spisanih programih, ki veljajo le dokler ne prevzamejo oblasti. Takrat pa iz predalov vzamejo neke povsem druge programe, ki so jih do volitev skrbno prikrivali in ki so jim jih pomagale  pisati razne interesne politične, finančne, ideološke in druge skupine doma ter v tujini.

Po zgoraj povzetem sporočilu treh predstavnikov vstajniških skupin v katerem najavljajo, da so se ( torej tudi v mojem imenu, čeprav me o tem ni nihče nič vprašal ) odločili za ustanovitev nove politične stranke, sedaj ugotavljam, da je notranji organizacijski ustroj delovanja teh vstajniških skupin popolnoma enako nedemokratičen kot to velja za politične stranke. Ker tisti proti katerim so se vse razdrobljene vstajniške skupine tako goreče borile niso "gotofi", so se vstajniki sedaj torej odločili ravnati ter delovati po načelu, če nasprotnika ne moreš uničiti, pa se mu pridruži. Za politične stranke in njihovo delovanje ter funkcioniranje veljajo v vsaki družbi neka povsem druga pravila igre kot za aktivna civilno družbena politična gibanja ter na teh temeljih organizirane skupine ali organizacije.

Gospodje "voditelji" vstajniških skupin pa bi pri tem ob novi politični stranki, v kateri bodo obvladovali in kontrolirali predvsem kadrovske procese, ker na programskem področju v danih razmerah v Sloveniji ter EU tople vode ni mogoče več odkriti, obdržali seveda tudi še civilno družbeni organizacijski del ( na primer Odbor ) v upanju, da bodo s tem novi stranki zagotovili volivce. Že danes lahko povsem mirno zapišem, da se jim to ne bo izšlo. Ogromno vnetih pristašev in podpornikov ter članov posameznih vstajniških skupin, na katere ustanovitelji nove stranke seveda še kako računajo, ne bo postalo množica njihovih volivcev in se raje volitev sploh ne bodo udeležili. Aktualne politične stranke v Sloveniji so v tem nesrečnem po osamosvojitvenem obdobju pri ljudeh politične stranke tako zelo priskutile, da jih je vedno več, ki o tem nočejo več ničesar slišati in vedno več je ljudi, ki odločno izjavlja, da jih na volitvah ne bodo več videli.

Koliko krat že naj bi po starem ljudskem reku šel osel na led?

Alenkin segedin golaž po Slovensko!

O Alenki Bratušek kot predsednici slovenske vlade doslej nisem pisal nič slabega ali posebej kritičnega. Če seveda izvzamemo tisti blogovski zapis pred časom, ko tudi sam nisem mogel mirno mimo tistega njenega nesrečnega zverinskega krila s katerim je strašila svoje gostitelje v Italiji. Priznam, da me je kar imelo, da bi jo malce zbodel tudi takrat, ko je v polomljeni in zatikajoči angleščini skušala nekaj dopovedati svetovni javnosti. Pa sem se vzdržal, ker kaj drugega kot zapisati star slovenski rek, ki glasi - kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači - tako ne bi mogel.

Naši vladni Alenčici kot tudi njenemu denarnemu ministru Čuferju pa  priznavam, da sta precej brihten oblastniški par, ki se zelo poredko oglaša in v javnost pošiljata izjave namenjene ušesom njunih podložnikov. Tako, da vsak njun napovedan javni nastop in nastop pred poslankami in poslanci v parlamentu, slovenski kapitalistični tlačani in sužnji čakamo z veliko nestrpnostjo ter ogromnimi pričakovanji. Pred TV se tako ljudstvo na južni strani Alp zbere vsaj kakšne pol ure pred napovedanim prenosom, da ne bi kaj zamudili. Opojno dišeča kava za ženski del in pivo za moški, sta tudi pravočasno pripravljena na mizici pred fotelji.

Tako je bilo seveda tudi včeraj popoldan, ko smo se državljanke in državljani množično udobno namestili v svoje domače fotelje ter druge pripomočke za sedenje ali poležavanje v naših dnevnih sobah ter spremljali TV prenos iz našega vsem tako zelo dragega slovenskega parlamenta. Skoraj do kolektivnega nacionalnega orgazma nas je pripeljal predsednik stranke SLS Bogovič, ki ga je kamera ujela, ko je s svojimi kolegi, ves nasmejan in ponosen, v parlament prikorakal s polnimi škatlami podpisanih protestnih izjav državljank in državljanov, ki so na ta način izrazili svoje veliko in ogorčeno nasprotovanje davku na nepremičnine. Ponosnega Bogovičevega Frančeka je menda zelo skrbelo, da mu tega veličastnega in pravzaprav zgodovinskega dogodka, ne bi kak mlad in zaletel novinar pokvaril s vprašanjem zakaj pa je potem pred nekaj meseci bil med vnetimi navdušenci za vpis fiskalnega pravila v ustavo, če se sedaj zavzema za glas ljudstva? Ni mogoče biti sočasno navdušen nad uvajanjem diktature ter v isti sapi tudi zagovarjati uvajanje demokracije. Pa pustimo to dvojnost pri Bogoviču in njegovi SLS kot tudi pri Ljudmili ter slavnemu Janezu in njihovih strankarskih poslankah ter poslancih za čas pred volitvami, ko jih bomo na to seveda spomnili.

Na Štajerskem poznajo star dober rek, ki pravi takole: ti ješ meso, sam otepam zelje in v povprečju oba uživava segedin golaž. Sporočila tega reka se je včeraj poslužila tudi naša draga Alenčica, ko je pred poslankami in poslanci zagovarjala sprejem zakona o davku na nepremičnine. Povedala je, da bo ta davek v povprečju vsakega lastnika nepremičnine na Slovenskem obremenil le za borih 8 evrov na mesec. Po deželi slovenski se je v tistem hipu zaslišal močan izdih olajšanja pred tem zgroženega ljudstva, ki je preglasil celo hrumenje primorske burje, tuljenje gorenjskih vetrov, ki so masovno odkrivali strehe ter zavijanje štajerskih, ki so podirali drevesa. Svojo modro misel ter tolažilno sporočilo narodu pa je potem Alenčica dopolnila še s primerjavo koliko pa bi bili ljudski družinski proračuni obremenjeni, če bi, kot so nekateri predlagali, namesto tega nesrečnega davka na nepremičnine, uvedli krizni davek. Ljudstvo je od začudenja in groze po celotni deželi kolektivno na široko razprlo usta in se podzavestno prijelo za denarnice, ko so iz ust premierke Alenčice slišali, da pa bi v primeru uvedbe kriznega davka, v povprečju na mesec morali prispevati kar 30 evrov. Ko je Alenčica tako potolažila svoje tlačanke in tlačane, je nadaljnje razpravljanje o proračunu in davkih ter zagatah ljudi v deželi, mirno prepustila poslankam in poslancem, da so lahko v nedogled ter pozno v noč pilili svoje retorične sposobnosti.

Nikomur v slovenskem parlamentu pa ni padlo na misel, da bi seveda nežno, dobronamerno ter vsaj na uho, našo drago premierko Bratuškovo Alenčico opozoril na hudo strokovno matematično ali, če hočete statistično, napako, ki se ji je, seveda nehote, prikradla v njeno tolažilno sporočilo ljudstvu v katerem jim je sporočila, da po milostni volji nje in njenih ministrov ter koalicijskih strank ne bodo plačali 30, temveč le 8 evrov. Alenčica si je prav prefrigano dovolila primerjati nekaj neprimerljivega in bi  lahko mirno zapisali, kot bi primerjala lastnosti jabolka s kovinskim vijakom. Uporabila je pač tisto in na način  kot ji je v danem trenutku najbolj ustrezalo in je pri tem verjetno verjela, da bo ljudstvo, ki pri slovenskih oblastnikih upravičeno ne velja za posebej brihtno, še najbolje sprejelo.

Matematika in njena sestra dvojčica statistika, pa sta lahko tudi zelo neusmiljeni. Le slediti je potrebno njunim zakonitostim ter ne nasesti manipulacijam  z njunimi sporočili. Je pa potrebno Alenčici priznati, da se iz neprožne ter malce celo prestrašene državne birokratinje na oblasti kar hitro spreminja v pravo vladarico, ki uspešno osvaja doktrine vladanja svojega predhodnika. Tudi njeni strankarski poslanski kolegi ter kolegice iz PS v svojih nastopih v parlamentu postajajo vse bolj podobni Janezovim SDS-ovcem, ko so bili ti na oblasti. Tako je tudi prav, ker ljudstvo bi se po vseh teh letih res težko privadilo kakšnim demokratičnim doktrinam vladanja. Naš vrli predsednik Pahor pa zagotovo že sanja tihe sanje v katerih se vidi kot matičar, ki bi v bližnji prihodnosti z velikim veseljem sklenil politični zakon med Alenčico in Janezom. Gregor in Karlek, pa bi lahko bila poročni priči in Ljudmila bi na svadbi lovila poročni šopek, ljudski  Bogovičev Franček bi raztegoval frajtonerico, svatje pa bodo na in po poroki jedli travo.

Smrt slovenskega optimizma in upanj!

So podatki o zadolženosti nekdanje skupna države Jugoslavije in zadolženosti posameznih držav nastalih na njenem pogorišču, vsaj približno točni?

Čeprav sem po spletu poskušal najti odgovor na gornje vprašanje in sem celo uspeval najti še nekaj prikazov zadolženosti za posamezne nekdanje republike in celotno nekdanjo državo, kakih bolj optimističnih podatkov, ki bi jim bilo moč verjeti, nisem našel.

Poklonimo torej vero v to kar vidimo tukaj in se zamislimo. Pustimo zaenkrat ob strani podatke o zadolženosti ostalih balkanskih državic s katerimi smo nekoč delili skupno usodo in se posvetimo le naši skupni zadolženosti. Če je navedba o višini našega dolga vsaj relativno točna, potem kot narod nimamo več bodočnosti, ker tega dolga ne more povrniti še kar nekaj generacij naših nesrečnih potomcev. Tudi, če bi se danes popolnoma prenehali zadolževati, kar je seveda nemogoče in bi takoj začeli po realnih cenah prodajati vso premoženje v lasti države in  če bi ob tem še državljankam in državljanom Slovenije pobrali večino njihovega nepremičnega osebnega premoženja ter ga uspešno prodali. Ko bi vse prej našteto prodali, pa bi morali sočasno še občutno zmanjšati stroške za vzdrževanje življenj "neproduktivnega" dela prebivalstva kamor se seveda vštevajo predvsem upokojenci, mali otroci ter šolajoča mladina, nezaposleni ( registrirani in tisti iz evidenc izbrisani ), invalidi in druge kategorije.Morali pa bi takoj odpraviti tudi vse ali vsaj ogromno večino brezplačnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja in drugih javnih storitev. Kdaj bi na ta način spet lahko tisti, ki bi ob vsem tem še ostali pri življenju, vsaj malo bolj svobodno "zadihali" pa tokrat za spremembo ne sprašujte ekonomistov, politikov in neoliberalnih gospodarstvenikov, temveč zaprosite za izračune datuma vaše in naše rešitve raje politično ter ideološko neobremenjene matematike in statistike.

Številke naše skupne zadolženosti so sedaj že tako visoke, da pri večini prebivalstva niti več ne vzbujajo zaskrbljenosti, ker jih enostavno ne razumejo in se posledic niti ne zavedajo. Poslancem državnega zbora, ki naj bi prav danes sprejemali proračun za naslednji dve leti in ob tem še tisti nesrečni zakon o obdavčitvi nepremičnin, lahko kar mirno sporočite, naj se ne trudijo in naj že kar danes raje razglasijo  bankrot države Slovenije in ob tem sprejmejo takoj odločitev o izstopu države iz območja evra ter Nata in EU. Ker pa to verjetno ni mogoče, ker nam naši zunanji gospodarji takšne odločitve ne bi dovolili, pa naj državni zbor ponudi sosednjim državam, da si priključijo posamezne pokrajine Slovenije in prevzamejo naše dolgove  ter tako razpustimo državo, ki smo jo uničili in z njo ne znamo ter niti nismo več v stanju upravljati. Naj bodo naši vrli oblastniki vsaj toliko milostni ter do ubogega prebivalstva usmiljeni in ga ne ubijajo na obroke še nekaj naslednjih let, temveč to kar so nam skupaj z zunanjimi finančnimi in političnimi gospodarji namenili, naredijo čim prej. Ne tolažite se s praznim upanjem, da obstaja spodnja meja izkoriščanja in naše bede ter nesreče pod katero oblastniki več ne bi mogli. Ne, te spodnje meje ni in to bomo kmalu spoznali na svoji koži.

Čas našega slovenskega idealizma in nerealnih pričakovanj se neusmiljeno izteka in vstopamo v čas krute in neusmiljene realnosti. Energijo vseslovenske ljudske vstaje ste porabili za polnjenje lokalnih balončkov in pred očmi vam je umirala država.  Kakor, da bi bila ta država res odvisna od nekih župančkov kot sta  na primer Kangler in Jankovič, in pustili ste, da nas vse globlje v nesrečo peljejo razni Pahorji, Janše, Novakove, Erjavci, Viranti, Lukšiči, Bogoviči ter njihovi zvesti strankarski potrčkoti in ostale politične ter ideološke nesreče našega časa. Prej navedeni in še mnogi drugi predstavniki finančnih, kapitalskih, ideoloških, političnih, ljubljanskih intelektualnih ter še kakšnih izkoriščevalskih elit ne rešujejo vas, vaših staršev in vaših otrok in vnukov, temveč rešujejo le državo kot institucijo v kateri lahko sami s pomočjo prava, policije, sodstva in drugih institucij prisile preživijo in obstanejo. Vsi mi "navadni" državljani in državljanke pa smo popolnoma nepomembni in naše nesreče, revščina in stiske prav nikogar od njih posebej ne zanimajo in ne ganejo. Nismo več subjekt te države, temveč so iz nas naredili kolektivni objekt izkoriščanja in poneumljanja.

Država Slovenija izgubila opravilno sposobnost!

Po državi Sloveniji že nekaj mesecev šarijo in lomastijo razni strici in tete, ki nam jih kot božjo kaštigo pošiljajo razne svetovne in EU finančne, kapitalske in politične institucije. Za nekatere njihove obiske slovenska javnost zve takoj in za druge šele po določenem času, ko sami povedo, da so bili v državi ali, ko njihove prisotnosti ni bilo več mogoče prikriti.

Tako smo pred dnevi bili osrečeni z obiskom vodje delegacije IMF Antonia Spilimberga, ki naj bi izjavil: »Slovenija ima svojo trojko. To so Bratuškova, Jazbec in Čufer.« Kakšna trojka neki! Ti navedeni nesrečniki so le poslušni izvajalci, ki imajo za nalogo izpolniti vse kar jim je naročeno ali zaukazano, ne glede na vso trpljenje ljudstva in vse posledice, ki jih bo to izžemanje državljank in državljanov dolgoročno pustilo. So le naš slovenski brezčutni politični stroj okrepljen z liderji koalicijskih strank Lukšičem, Erjavcem in Virantom, ki prav ta čas kot ponoreli buldožer brez sleherne čustvene obremenitve svojemu ljudstvu zategujejo pas do zadnjih lukenj.

Pred časom sem že zapisal, da je država Slovenija izgubila opravilno sposobnost in da se v državi nič pomembnega ne sprejme in ne stori brez predhodnega ukaza ali pa milostnega blagoslova naših svetovnih in EU finančnih ter političnih gospodarjev. Slovenija je danes država, ki je pravi, ne le evropski, temveč celo svetovni fenomen. Ko se je Slovenija  pred triindvajsetimi leti osamosvojila in postala samostojna država, je bila najbolj razvita med vsemi nekdanjimi socialističnimi državami in je potem v EU povezavo  ter klub skupne valute evro stopila kot ena najperspektivnejših. Danes je skupaj s Ciprom, Grčijo, Španijo in Portugalsko črna ovca med članicami EU, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost in je ponižana na nivo južno evropske banana republike.

Smemo danes za to nacionalno ponižanje in vse nesreče, ki nas že tarejo in vse tiste, ki nam jih prav te dni pripravljajo, kriviti aktualno vlado Alenke Bratušek in aktualno vladajočo koalicijo? Le deloma in še to v razmeroma omejenem obsegu. Naš pogled moramo nujno obrniti nazaj v bližnjo dvajset letno preteklost ter se samokritično vprašati kaj za hudiča smo tako hudo počeli narobe, da smo iz nekoč uspešnih ter ponosnih Slovencev sedaj pristali na nivoju evropskih klošarjev. S te današnje časovne oddaljenosti in z vsaj malo samokritičnosti bomo lahko hitro ugotovili, da smo državo zapravili in množice državljank ter državljanov pahnili v bedo in jim uničili sanje ter našim otrokom in vnukom bodočnost, kar sami. In tudi danes, ko bi celo že največji tepec moral spoznati, da je sanj o lepi in uspešni Sloveniji konec, se v velikem delu obnašamo kot, da je pred nami čudovita bodočnost in so nam vrata tuzemskega EU raja na stežaj odprta.

Domači politiki, za katere smo še vedno prepričani, da smo si jih sami izvolili, so nam s svojim agresivnim politikantstvom in vsiljenimi demagogijami nataknili plašnice ter upognili hrbtenice in zmečkali naše sive celice v brezoblično nedelujočo maso s katero so potem upravljali drugi. In to na popolnoma enak način počnejo tudi še danes. Ne zdramijo nas niti prošnje, jok in solze nesrečnih ter lačnih otrok, ne mile priprošnje tisoče ostarelih in oslabelih starejših sodržavljank in sodržavljanov, ki nimajo več od česa živeti, ne ganejo nas usode tisočih družin, ki ne morejo več poravnavati svojih mesečnih obveznosti, plačevati vrtcev ali jim plačevati prehrane in drugih stroškov v šolah, jih prav danes mečejo iz stanovanj, ker ne morejo pokrivati stroškov bivanja. Postali smo neobčutljivi do zastrašujočih usod več tisoč tistih, ki so ostali brez služb in brez vseh prihodkov in od katerih jih mnogi nikoli več ne bodo dobili dela. Delamo se neumne, slepe in gluhe za težave več tisoč izobraženih ali tudi manj izobraženih mladih, od katerih že mnogi stopajo v zrela leta, pa niso bili niti en dan zaposleni v redni službi.

Še vedno častimo pokvarjene in za našo nesrečo krive politike in njihove slinave potrčkote in celo sprejemamo dobro premišljeno in vsiljeno mišljenje, da so za našo nesrečo krivi oni drugi in ne naši. Kateri pa so naši in kateri pa so oni drugi? Naši in oni drugi so bili v vseh teh preteklih letih na oblasti in so se kar fino izmenjevali, se med sabo malo pričakali in nas bebavo ljudstvo delili med sabo. Tako zelo, da bi se bili občasno sposobni celo fizično spoprijeti, in smo se ubogi intelektualni ljudski invalidi potem vsa ta leta med sabo kregali se obmetavali z rdčekarji, komunajzarji, domobranci, krščanarji ter še kopico drugih zmerljivk. Naši in oni drugi politiki ter novodobni Gospodje pa so se nam na tiho smejali, nam ropali minulo in živo delo, nam uničevali državo ter nas peljali vedno globlje v nesrečo in revščino. Naši in oni drugi vse to počnejo z nami še danes in tudi mi vse počnemo enako kot smo to počeli zadnjih dvajset in nekaj let.

Ste se kdaj sploh še sposobni vprašati kako boste s svojo veliko "privrženostjo in vdanostjo" Janši, Kučanu, Pahorju, Erjavcu, Virantu, Bratuškovi, Peterletu, Novakovi, Lukšiču in mnogim drugim ter njihovim koristolovnim strankarskim prisklednikom, plačali položnice, oblekli, šolali in nahranili sebe in svoje otroke? Nekateri se to sicer tiho in preplašeno že sprašujejo, ker pa si niso sposobni sneti plašnic in zravnati svojih hlapčevskih hrbtenic ter uporabiti svojih sivih celic, pač njihovi otroci še vedno prosijo za hrano, sami se po cele dneve potikajo okrog, da bi kje na črno zaslužili kak evro, jih mečejo z družinami iz stanovanj, jim dnevno nalagajo nove davke ter druge finančne obremenitve. Se "naši in oni drugi" družno ob blagoslovih zunanjih Gospodarjev pripravljajo, da mnogim v naslednjih letih odvzamejo še nepremične dediščine, ki so jim jih zapustili njihovi starši in stari starši ali pa so si sami hiše in stanovanja v znoju in odrekanju celotne družine zgradili oziroma kupili.

Če ne zmoremo biti ponosni, delovni in uspešni državljani  svobodne in neodvisne države Slovenije, pa bodimo pač evropski klošarji. Zgodovina vsakemu narodu pokloni usodo kot si jo zasluži. Res pa je, da zgodovina ničesar ne poklanja, temveč si mora vsak narod svoj obstoj izboriti. Smo res postali že narod velikih zgodovinskih poražencev in pristali na vlogo kapitalističnih tlačanov in sužnjev? Pa tako radi poveličujemo premnoge, ki so v naši preteklosti za obstoj naroda in njegovo svobodo dali življenja. Mi pa danes za svoj in obstoj države ter jutrišnjo svobodo in bodočnost naših otrok in vnukov nismo več v stanju narediti ničesar in se za nič več izboriti ter ničesar žrtvovati. Potem pač pojdimo svoji črni usodi nasproti in pristanimo tam kjer nam je mesto.

Kdo je tu sedaj nor in kdo ničesar več ne razume?

Vedno bolj se mi dozdeva, da je do predloga tega davka na nepremičnine enostavno moralo priti, ker se nam šele sedaj razkrivajo vse barabije funkcioniranja naše države. Bolj se dviguje temperatura ter krepi jeza  pri posameznih skupinah prizadetih lastnikov nepremičnin, bolj se na drugi strani razsvetljujejo ozadja nastajanja tega zakona in vrednotenja nepremičnin.

Malo jih je, ki bi sploh še dvomili v tezo, da je finančno ministrstvo najprej ugotovilo koliko denarja v državnem proračunu primanjkuje, potem ta znesek posredovalo GURS-u z naročilom, da priredi metodologijo temu cilju in izvede vrednotenja v posameznih skupinah nepremičnin tako, da bo s pomočjo določenih stopenj ta potreben znesek dosežen. Ker finančni minister Čufer seveda ni tepec, ki ne bi poznal okoliščin v katerih ta oderuški in krivični davek uvaja ter politične moči raznih zainteresiranih lobijev, je pač že v naprej predvidel kje bo potem popuščal in temu tudi prilagodil končni znesek, ki ga želi s tem davkom usmeriti v državni proračun. GURS je tako dobil proste roke in je vrednotil, pa vrednotil in ponovno vrednotil, vse tako dolgo, da je dobil zaukazani potrebni znesek. Povemo lahko tudi drugače, in sicer, da je GURS novo davčno hišo gradil od strehe proti temeljem.

Ljudje pa so seveda ves ta čas odkar so jim dali možnost, da si ta vrednotenja na spletni strani GURS-a lahko ogledujejo in primerjajo, veselo klikali in pasli svojo radovednost ter se pri tem vse bolj držali za glave. To kar se jim je s tem klikanjem razkrilo jih je pa potem res pošteno razbesnilo. Oglejte si podrtijo na priložnostni fotografiji, ki jo prilagam in si o njeni vrednosti skušajte ustvariti neko svoje objektivno mnenje. Če ta nesrečna stara zgradba ni slučajno pod zaščito spomeniškega varstva, njenemu lastniku ne preostane drugega kot, da jo čim prej podre, da se komu ne zruši na glavo. Doslej se verjetno v vsem kar pišem še strinjamo. Problem v našem razumevanju uvedbe davka na nepremičnine pa nastane, ko vam zapišem, da lastnik takšne podrtije ne bo plačal veliko manj davka kot na primer veliko znanih slovenskih lastnikov za svoje prekrasne vile. V tem nesrečnem vrednotenju posameznih nepremičnin ter lovljenju, od finančnega ministrstva zaukazanega zneska, se je v sistemu vrednotenja očitno dogajalo marsikaj  kar bi zelo težko imenovali enoten, pravičen, nepristranski, strokoven ali sploh kak sistem.

Vse te in še premnoge druge anomalije, ki sedaj že kar dnevno izbijajo iz tega vladnega projekta vrednotenja nepremičnin in davka nanje, bi seveda morali poznati tudi v slovenski vladi ter strankah  vladne koalicije. Ne slepimo se, da vsega tega ne vedo. Njim je v tem trenutku pomembno le to, da zaprejo državni proračun v okvirih, ki so jim jih začrtali v EU in Trojki. Posledice za ljudi in gospodarstvo jih še najmanj skrbijo, ker če jim  z načrtovanim zaprtjem proračuna ne uspe, bodo odleteli iz oblastnih foteljev in iz parlamenta na predčasnih volitvah. To kar prav te dni počne Karel Erjavec s svojim DeSUS-om in pisanjem nekih slaboumnih amandmajev, je le predstava za naivno ter bebavo ljudstvo. Če bodo slučajno koalicijski partnerji ta amandma sprejeli, se bo manjkajoče finančno breme v celoti zvalilo prav na tiste družbene skupine za katere naj bi se Erjavec zavzemal in v imenu koristi katerih na bi vse to počel. Mar res ni več nikogar dovolj strokovno avtoritativnega v tej deželi, ki bi mu ljudje verjeli, da bi jim na razumljiv način razkril kaj v resnici zanje pomeni to mešetarjenje Karla Erjavca in njegovega dvoličnega DESUS-a? O cincajoči republiški upokojenski organizaciji in hinavskih ter dvoličnih sindikatih pa tokrat niti ni pomembno izgubljati besed. To kar prav te dni v ozadju počnejo je le dokaz njihovega nerazumevanja razmer ali pa le  krepko naivnega in nerealnega upanja, da bodo uspeli zavarovati interese svojega članstva v javnem sektorju. Na žalost jim ne bo uspelo in pravi orkan bo šele sledil, ker ti, ki naj bi sedaj plačali za mir in vse drugo kar se v javnem sektorju prav ta čas  dogaja, tega enostavno več niso zmožni.

Vlado in Državni zbor bi se sedaj enostavno moralo prisiliti, da se sprejem tega davka odloži za nedoločen čas. V tem času pa bi se moralo preveriti vsa vrednotenja nepremičnin in metodologijo ter sistem , ki je za ta vrednotenja služil in popraviti vse očitne napake ter nepravičnosti. Potem pa po potrebi spisati tudi nov zakon ali pa vsaj v obstoječe besedilo zakona korenito poseči s potrebnimi popravki ter prilagoditvami razmeram in zmožnostim davkoplačevalcev.

EU gospodarjem in tisti zlovešči Trojki pa jasno in na razumljiv ter odločen način povedati, da se Slovenke in Slovenci tega več ne gremo in naj si za svojo laboratorijsko živalco na kateri bodo izvajali svoje poizkuse, poiščejo koga drugega. Nismo ne psi, ne miši in ne mačke ali kake druge EU laboratorijske živali in na nas ter našem in naših otrok trpljenju ne bodo več izvajali svoji gospodarskih, finančnih in političnih poizkusov. Dokler tega ne bomo sposobni pokazati na tak način, nam bodo pili kri in slačili kožo ter nas mrcvarili in zasužnjevali na mnoge druge načine. Z domačimi politiki in raznimi zajedavci ter izkoriščevalci pa bomo potem že opravili sami in na nam lasten način.

Dekle in hlapci bodite dobri, prihaja eden od Gospodarjev!

Šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem

Kdaj smo to državljanke in državljani Slovenije izgubili opravilno sposobnost? Smo se ji res sami, svobodno ter zavestno in na demokratičen način odrekli ali pa so nam jo v resnici odvzeli s prevaro ter politično, ekonomsko in finančno prisilo?

To se vedno bolj in skoraj že vsak dan sprašuje vse več zgroženih državljank in državljanov, ki v svoji bedi in naraščajoči revščini spoznavajo, da od obljubljenih obetov domačih ter tujih politikov ni ostalo skoraj več nič. Vedno več jih je, ki so že zdavnaj ugotovili, da se od politikantskih ter demagoških puhlic ne da živeti, nahraniti in šolati svojih otrok in jim načrtovati mirnega ter srečnega življenja. Spoznali so, da kadar koli kje v tisti obljubljeni EU kak politik ali drug od nikogar izvoljen oblastnik le omeni Slovenijo je to vedno takrat, ko nam pripravijo kakšne ukrepe ali izsiljevanja po še bolj zategovanju pasu in še večji revščini, odrekanju, zmanjševanju človekovih ekonomskih, zdravstvenih, socialnih, pravnih in drugih pravic. Na zahtevo in pod pritiski te in takšne EU so nas najprej oropali in razlastili skoraj vseh materialnih dobrin, ki so jih v preteklih desetletjih ustvarile generacije naših očetov in dedov. Iz naše mlade države so naredili neke vrste kapitalistično EU kolonijo, da bi nam sedaj še hiteli odvzemati vse pravice s pomočjo katerih bi lahko bili svobodni in zadovoljni ljudje ter sami gospodarji svoje usode in sreče.

Kar celih šest ur svojega predragocenega časa bo slovenskim političnim deklam in hlapcem poklonil eden od naših EU Gospodarjev ter  šef evroskupine in nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem. V deželici na južni strani Alp je zavladala panika in po sobanah vladnih ter drugih oblastnih kabinetov se čuti strah in nelagodje. So pripravili dovolj dobre reformne zakone na osnovi katerih bomo lahko izpolnili vse finančne zahteve Gospodarjev in so dovolj davčno privili ter obremenili državljanke in državljane, da bodo Gospodarji zadovoljni, se vse prestrašeni sprašujejo prav ta čas hlapčevske slovenske oblastnice in njihovi kolegi oblastniki. V predalih je na zalogi še kar nekaj reformnih predlogov s katerimi nameravajo stanjšati trebuhe ljudstvu in Gospodarju jih bomo potisnili pred oči in dali zavezo, da jih bomo kar najhitreje udejanili, samo da bodo EU Gospodarica in Gospodarji zadovoljni. Pa saj vendar vidijo, da so kooperativni, da naredijo vse kot so jim naročili in od nji zahtevali. Stiska se ljudstvo, da kar ječi. Prodaja se državno premoženje po ceni kot jo je pač kdo pripravljen plačati. Uvaja se nove davke in zmanjšujejo se ljudem pokojnine in mezde, reformira se delavske, zdravstvene in vse druge pravice. Vse tako kot jim je bilo v Bruslju naloženo in naročeno.

Bo Gospodar s predstavljenim zadovoljen? Po signalih, ki jih sedaj iz bruseljskih oblastnih dvorcev pošiljajo v belo Ljubljano, ni veliko razlogov za kakšen optimizem. Gospodar Jeroen Dijsselbloem bo v imenu Gospodarice in ostalih Gospodarjev, ki so ostali v dvornih bruseljskih in berlinskih sobanah, slovenskim deklam in hlapcem zagotovo naložil nove naloge in zadolžitve s katerimi je potrebno dodatno stisniti slovenske kapitalistične tlačane in sužnje. Zapolniti bo kar najhitreje potrebno finančne luknje, ki so jih v bankah v preteklih letih ob ministriranju slovenskih politikov ter pomoči bančnikov naredili novodobni slovenski propadli kapitalisti. Če iz ljudstva ne bodo sposobne dovolj izcediti slovenske politično oblastne dekle in hlapci, bodo prišli EU Gospodarji z evri in prevzeli državo v svoje upravljanje in iz ljudi sami izcedili to česar slovenski oblastniki niso sposobni.

Gospodar bo skoraj zagotovo ponovno zahteval, da se slovensko državno premoženje hitreje prodaja in se kupcem ne gleda v zobe. Takoj prodati vse in po vsakršni ceni, ki jo bodo, predvsem kupci iz tujine,  pripravljeni plačati. Slovenci so dobili državo in to naj jim bo zaenkrat dovolj. Ne potrebujejo državnega in tudi ne toliko zasebnega ali kakršnega koli drugačnega premoženja, ne potrebujejo svojih bank, ki jih bodo Gospodarji, ko jih bo ljudstvo saniralo, prevzeli ter potem z njimi upravljali ali pa jih prodali. Ko bodo Gospodarji sanirali državo Slovenijo po svojih merilih, interesih in koristih, pa bodo tudi njen parlament, vlada in velika večina drugih  državnih institucij postali popolnoma nepotreben strošek. Za slovenske politične in oblastne dekle in hlapce, ki se bodo izkazali, se bo primerno poskrbelo. Ljudstvo pa bo lepo naprej živelo svojo EU nesrečno usodo v pogojih neoliberalne kapitalistično tlačanske in suženjske demokracije v pridruženi južni Evropi. Slovenija kot država vedno bolj postaja podobna definiciji strahu, za katerega pravijo, da je od znotraj votel, okrog pa ga tudi nič ni.

Če bi ljudstvu slučajno na misel padle kakšne svobodomiselne ali narodno prebuditeljske ideje in zablode, pa imajo Gospodarji za ozdravitev teh kar učinkovite metode in sredstva, so verjetno misli, s katerimi bo med vrsticami svojih strogih besed, današnji obisk končal Gospodar.

Naš Ivek se bo vrnil!

Dragi Ivek!

Ne skrbi. Res, da te že kar nekaj časa nasilno brišejo iz zgodovinskega spomina Slovenk in Slovencev. Tako tisti desni in v črno odeti kot tisti, ki se nam prikazujejo kot levi in lažejo, da so na tvoji poti. Tako kot si še danes zamolčan ter potiskan v nasilno pozabo, boš že jutri pri ubogem in izropanem slovenskem ljudstvu zasijal v novem siju narodovega čaščenja. Ne bodo te več tirani ljudstva zlorabljali za svoje dnevne politične in demagoške potrebe, Tvoj hlapec Jernej dobiva z uveljavitvijo nepremičninskega davka tisoče nesrečnih potomcev, ki bodo s stisnjeno pestjo zagrozili vsem krvosesom in se postavili za svojo pravico.

Ivek, tvoj čas šele prihaja. Lahko te brišejo iz šolskih programov, bralne značke, obveznih branj, v knjižnicah tvoja dela postavljajo na najbolj odmaknjene police, rušijo in kradejo tvoja spominska obeležja in počnejo še toliko drugih grdobij, da bi te ljudstvo pozabilo, pa jim ne bo uspelo. Danes vemo, da si bil prerok nesreče slovenskega naroda. Nismo te poslušali in že plačujemo veliko ceno naše ošabnosti ter nacionalne zaletenosti in neumnosti. Tako kot se nam boš ti vrnil, se bomo tudi Slovenke in Slovenci vrnili k tebi. V dolini Šentflorjanski bodo nekoč ponovno zacvetele rože in ponovno bo čez naše hribe in doline slišati mile glasove petja tvojega naroda.

Sužnji v Sloveniji!

Že najmanj dve leti govorim in pišem o problemu suženjstva v Sloveniji in vse doslej sem presenečen ugotavljal, da to v resnici ni nikogar posebej zanimalo. Edini odziv na moja občasna, tudi precej provokativna pisanja, je bil ta, da so me redki posamezni komentatorji potem označevali za komunajzarja ali rdečkarja in še kaj bi se našlo.

Sedaj, ko je fundacija Walk Free ( v nadaljevanju: WFF ) objavila rezultate svojih raziskav in iz katerih je razvidno, da ocenjujejo, da v Sloveniji živi okrog 7800 ljudi v razmerah zelo podobnih sodobnim oblikam suženjstva, kar Slovenijo uvršča na sramotno 67. mesto držav na svetu po razširjenosti suženjstva, so nekateri takoj pohiteli v slovenskih medijih razlagati, da ta podatek ni točen, da je previsok, da metodologije ugotavljanja vseh mogočih pojavnih oblik sodobnega suženjstva niso primerne in da tega kar WFF smatra za suženjstvo, v Sloveniji tako ne smatramo, ker tudi naša zakonodaja tega na tak način ne prepoznava in ne sankcionira. Takoj so na javni oder pohiteli nekateri slovenski oblastni in sindikalni sholastiki in hiteli zatrjevati, da mi nič od tega nimamo nikjer zapisanega ali zabeleženega in zaradi tega takšnega pojava sodobnega suženjstva v Sloveniji pač ni mogoče zaznati ali prepoznati.

Sploh ni pomembno kaj si sami o sebi in razmerah v naši državi mislimo in kako smo kaj v zakonodaji ter policijski, sodni in splošni družbeni praksi v posameznih primerih ravnali in opredeljevali. Od vsega je še najbolj pomembno, da smo sedaj v Sloveniji soočeni z dejstvom, da določene oblike sodobnega suženjstva pri nas obstajajo pa, če jih mi uradno priznavamo ali ne in se je o tem vsaj začelo javno pisati in govoriti. Pomembno pa je tudi to, da sedaj vemo kako nas vidijo drugi, kaj si o nas mislijo in kam nas v svetovni druščini držav uvrščajo. Prav neprimerno je, da bi se sedaj prepirali ali je v Sloveniji res bilo mogoče zaznati okrog 7800 primerov, ki jih je mogoče označiti kot sodobno suženjstvo ali je teh primerov kaj manj ali morebiti celo kaj več. Tudi en sam primer bi bil preveč in sodobna slovenska družba bi se morala takoj na primeren ter učinkovit način odzvati. V slovenski zgodovinski tradiciji in kolektivni zavesti je suženjstvo nekaj zelo negativnega in nesprejemljivega , družbeno skrajno zavrženega ter vsega obsojanja vrednega. Slovenci lastniki sužnjev nismo bili nikoli. Bili pa smo v svoji zgodovini, tudi sodobni, kot narod veliko krat v položajih zelo podobnim suženjstvu in nam tako v kolektivni zavesti teh nesrečnih izkušenj ne primanjkuje.

Sam trdim, da so kriteriji WFF za ugotavljanje sodobnega suženjstva v današnjih evropskih družbah očitno še vedno preohlapni, ker sem prepričan, da živi danes v Sloveniji, v razmerju katere od pojavnih oblik sodobnega suženjstva, še veliko več ljudi, kot jih je ta organizacija navedla. Zavedal sem se občutljivosti te problematike, ker se tudi današnja  družboslovna stroka do tega nesrečnega pojava v Sloveniji ni nikoli opredelila in niti ni priznavala, da sploh obstaja, in tako tudi metodologije ter kriterijev za prepoznavanje pojava sodobnega suženjstva ne premoremo. Prav zaradi tega razloga sem v svojih kritičnih zapisih razmer v današnji slovenski družbi vedno uporabljal vsaj dve poimenovanji za označevanje skupin ljudi potisnjenih na samo družbeno obrobje. Čeprav do včeraj osnovne metodologije WFF za prepoznavanje sodobnega suženjstva nisem poznal, sem se pač držal nekih občih zgodovinskih  antropoloških in socioloških kriterijev in tisto najbolj zatirano skupino v današnji slovenski družbi  imenoval kot sodobne kapitalistične sužnje in ostale pri katerih vseh potrebnih elementov  nisem mogel dovolj razločno prepoznati, sem poimenoval kot kapitalistične tlačane. To razkošje ohlapnega prepoznavanja in poimenovanja sem si pač smel privoščiti, ker nisem obremenjen z zakonitostmi določenih posameznih družboslovnih strok.

Po objavi poročila WFF v slovenskih medijih so seveda takoj pohiteli predstavniki policije, sindikatov in nekaterih drugih institucij javno zatrjevati, da ne poznajo primerov suženjstva v Sloveniji in pri tem sramežljivo dodajali, da se občasno kje celo da kaj zaznati kar bi ob ohlapnih definicijah nekdo lahko označil za sodobno suženjstvo. Verjamem, da suženjstva v Sloveniji niso mogli prepoznati, ker imajo o sužnjih še vedno zastarelo filmsko ali literarno predstavo, kjer morajo biti sužnji ves čas priklenjeni na železne verige, jih vsaj enkrat na dan lastnik sužnjev krepko premlati z usnjenim bičem in ker tudi javnega trga za nakup ali prodajo sužnjev ne premoremo. Če vsega tega ni, potem pač seveda tudi sužnjev ne more biti.

Tako kot se je v stoletjih mnogo kaj spremenilo, so se spremenile seveda tudi pojavne oblike suženjstva in jih niti ni tako zelo težko prepoznati, če jih seveda prepoznati sploh želimo. Tudi na tem področju je namreč sodobni neoliberalni kapitalizem dokazal svojo iznajdljivost ter prilagodljivost razmeram sodobnega časa. Verige so nadomestili z raznimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi, političnimi in drugimi odvisnostmi, ki so pogosto enako železno krute kot so bile nekoč verige. Bič je nadomeščen z raznimi pravnimi, upravnimi, političnimi, ekonomskimi in socialnimi prisilami ter raznimi ideologijami in tako zelo opevani in vedno bolj reguliran ter neusmiljen neoliberalni trg dela je nadomestil nekdanji trg sužnjev. Spremenila se je tako le zunanja družbena forma, vsebina pa ostaja enaka ali vsaj zelo podobna nekdanjim sužnje lastniškim odnosom.

Iz poročila WFF je razvidno, da so se tudi tako imenovane "demokratične" države razvitega ter "civiliziranega" sveta zelo slabo odrezale. Da so vse pojavne oblike sodobnega suženjstva zelo prisotne v državah v razvoju ter najmanj razvitih delih sveta pa smo tako ves čas vedeli. In prav tja hitijo in prenašajo svojo proizvodnjo sodobni zahodni ( tudi nekateri slovenski ) kapitalisti, ker je tam mogoče prav grozljivo izkoriščati delovno silo otrok, žena in drugih, ki jih zaposlijo v svojih tovarnah. Slovenci smo do pred kratkim vse to mirno in popolnoma neprizadeto opazovali, ker smo se smatrali za razviti zahod in seveda nekaj veliko več od milijonov tistih izkoriščanih revežev. Danes, ko so krute klešče neoliberalnega kapitalizma začele stiskati nas same, pa vse nesrečni vijemo roke in stokamo nad kruto usodo, ki nas je doletela in naivno še vedno verjamemo v čarobne rešitelje, ki bodo prišli in nas odrešili vseh nakopičenih težav in muk. Smo celo toliko neumni ter lahkoverni, da verjamemo trditvam naših domačih in tujih politikov ter leoliberalnih ekonomistov in drugih izkoriščevalskih demagogov, da smo si za svojo nesrečo v največjem delu krivi sami. V svoji kolektivni norosti še vedno verjamemo, da nam želijo tam v Bruslju ali kaki mednarodni finančni oziroma ekonomski organizaciji le dobro, da nas imajo Nemci s svojo kanclerko Merklovo nezmerno radi in jih zelo skrbi za naše dobro. Celo svojim hlapčevskim, skorumpiranim in do konca pokvarjenim politikom ter njihovim strankarskim združbam še vedno verjamemo, hodimo na volitve in jih volimo, da bi potem imeli kakšna štiri leta časa za stokanja in jokanja, ker ti isti iz nas delajo kapitalistične tlačane in kapitalistične sužnje.

Ko pa nam kdo nastavi ogledalo, pa takoj hitimo to ogledalo razbijat, ker ne kaže takšne podobe kot bi jo sami v njem želeli videti. Zgodovina pa nas uči, da tam kjer so sužnji se bo pojavil tudi nekdo podoben Spartakusu.

 

Slovenski reveži in lastniki nepremičnin, če nimate denarja pa pojdite med klošarje!

Pripadnik novo ustanovljene skupine, ki se predstavlja kot "strokovna javnost" in davčni svetovalec Darko Končan je glede predvidenega davka na nepremičnine sinoči v TV kamere naravnost povedal nekako takole: kdor nima finančnih možnosti za večje stanovanje ga naj zamenja za manjše in če tudi za to nima denarja pa mu je mesto med klošarji!

S tem je pravzaprav razkril vso filozofijo vlade Alenke Bratušek in strank aktualne vladajoče koalicije ter nakazal posledice njene buldožerske neoliberalne in roparsko uničevalne politike. Cilj torej opravičuje sredstva in posledice, ki bodo sledile za velik del državljank in državljanov, zanimajo le malo koga. Organizirali so se podjetniki in obrtniki, kmetje, verske skupnosti , lastniki velikih nepremičnin  in še kdo, ki te dni obiskujejo prostore vlade ter tam izsiljujejo, grozijo in barantajo za kakšne čisto svoje ugodnosti in privilegije. Pri tem pa nima nihče poguma, da bi povedal ali kjer koli zapisal, da vse kar so ali bodo pri vladi te dni dosegli, gre dodatno v breme množice individualnih lastnikov nepremičnin v katerih prevladujejo upokojenci, brezposelni ter mizerno plačani delavci in drugi na sociali rob ter revščino pahnjeni državljani. Za upokojence naj bi se nekaj sicer zavzemala njihova upokojenska organizacija, ki pa je na sestanku pri premierki Bratuškovi očitno sklepala kravje kupčije ali pa so tja poslali pogajalce, ki so se pustili nategniti, ker o posledicah tega za kar naj bi se dogovorili, pojma niso imeli in jim je že ob prihodu iz vladne palače ljudstvo dalo vedeti, da so zgodbo krepko zapacali. Bi bilo že boljše, da bi kar doma ostali in ne tisočim slovenskih revežem vlivali neupravičenih pričakovanj in upanj. Tudi DeSUS s Karlom Erjavcem na čelu se trudi v javnosti ustvariti vtis, da se zavzema za slovenske reveže, ki jih njegovi koalicijski partnerji nameravajo množično razlastniniti. Vendar tej stranki in njenemu predsedniku ni posebej za verjeti. To finto so uporabili že kar nekaj krat, da bi potem s kopico demagoških argumentov opravičevali svoje dano soglasje h kakšnim krutim predlogom in ukrepom. Tako v prejšnji kot tudi sedanji vladni koaliciji.

Vlada pa seveda  prefrigano blefira dalje in tem svojim interesnim obiskovalcem v teh pogajanjih daje  nekaj kar je očitno tako ali tako bilo tiho predvideno kot vladna pogajalska rezerva. Malo kmetom, nekaj malega podjetnikom in obrtnikom, za objekte in zemljišča v javni rabi ter še nekaj malega verskim skupnostim in velik koš demagogije ter navideznih ugodnosti vsem ostalim. Še posebej krepka je tista o polovičnem plačilu davka za upokojence, ki prejemajo pokojnine nižje od 450 evrov. Pa je menda le kakšna razlika pri tem, če dva skupaj živeča upokojenca prejemata vsak po 450 evrov in tistima kjer le eden prejema neko višino pokojnine in drugi ne prejema nič. Takšnih in podobnih kombinacij je seveda ogromno in edino pravično bi bilo, če bi merilo za kakšne popuste ali oprostitve bil skupni mesečni prihodek nekega gospodinjstva in ne le višina pokojnine formalno pravnega lastnika nepremičnine za katero se davek obračuna. Popolnoma enako pa seveda velja tudi za tisoče brezposelnih in tisoče tistih zaposlenih, ki po nekaj mesecev plač sploh ne dobivajo ali pa dobivajo mizerne mezde s katerimi se meseca sploh ne da preživeti.

Naslednji prav podel in skrajno nečloveški pa je institut tako imenovanega davčnega dolga ali davčnega posojila, ki naj bi ga po uvedbi nepremičninskega davka smeli koristiti lastniki nepremičnin, ki denarja za plačilo davka ne bi imeli. Že zgoraj omenjeni davčni strokovnjak ga prikazuje kot nekaj zelo priročnega in koristnega za slovenske reveže in lastnike nepremičnin, ker bi se jim tako nastali davčni dolg nabiral na njihovi nepremičnini in bi ga lahko poravnali čez čas, ko bi denar imeli. Brezsrčni cinizem brez primere. Če pa denarja seveda ne bi imeli ter sami tega dolga ne bi poravnali, in kje naj bi ga za boga milega dobili, pa bi dolg morali ob njihovi smrti poravnati dediči, ki bi to nepremičnino dedovali po njihovi smrti. Nov brezsrčni cinizem, ker za kapitalizem je znano, da v največji večini primerov bogati nadaljujejo vrsto bogatih in reveži vrsto revežev, seveda dediči niti pod razno ne bodo v stanju poravnavati večletnih davčnih dolgov in tako se bo država lepo polastila tisoče nepremičnin svojih volivk in volivcev. Ker pa država v praksi niso množice revežev, temveč elite bogatejših slojev, je seveda takoj jasno komu v korist bodo tako zarubljene nepremičnine služile. Če le malo poenostavimo, potem lahko mirno zapišemo, da je vsak, ki se bo moral odločiti za koriščenje instituta davčnega dolga ali davčnega posojila za plačilo davka na nepremičnine, z državo sklenil prodajno pogodbo s katero ji je proti plačilu na obroke prodal svojo nepremičnino. Vsaka druga razlaga tega instituta je le zavajanje in manipuliranje z naivnimi ter v finančne težave pahnjenimi ljudmi.

V tej nesrečni davčni zgodbi gre za enega najbolj brutalnih neoliberalnih načinov razlaščanja prebivalstva države njegovih v preteklosti pridobljenih nepremičnin. Državljankam in državljanom te države ni bilo nikoli nič podarjeno in do svojih nepremičnin v glavnem niso prišli z denacionalizacijo kot recimo RKC ali s privatizacijo in lastninjenjem družbenega premoženja kot velik del današnjih bogatašev. Ljudje so do svojih nepremičnin prišli kot dediči svojih prednikov, s svojim trdim celodnevnim delom in najemanjem ter odplačevanjem kreditov v bankah ali svojih podjetjih pri katerih so bili zaposleni, velikimi odrekanji ter varčevanji. Današnji mlajši lastniki stanovanjskih nepremičnin pa imajo skoraj vsi svoje kredite s katerimi so nakupe nepremičnin financirali le te zavarovane s hipotekami ter so z odplačevanji obremenjeni od dvajset do trideset let.

Vlada, ki s svojimi državljani tako ravna ni ne legalna in ne legitimna in jo je potrebno takoj odstaviti. Ljudstvo ima do tega vso pravico in si je ne sme dopustiti odvzeti. Če bo danes vlada sprejela ta nesrečni davek na nepremičnine se mora ljudstvo takoj  poslužiti vseh sredstev nepokorščine in ljudskega upora ter vlado takoj odstaviti in sočasno tudi oblastnim institucijam EU dati jasno vedeti, da se tega kar nam s hlapčevsko pomočjo te vlade in slovenske politike počnejo, več ne gremo. Nekoč bo do tega tako ali tako morali priti in se to dogoditi. Boljše, da se s tem srečamo in spopademo prej kot takrat, ko bi lahko bilo že vse prepozno in se za kaj drugega kot za golo dnevno preživetje tako ne bomo mogli več niti boriti. Potrpežljivost vsakega naroda ima svoje skrajne meje in ta aktualna vlada Alenke Bratušek jih je sedaj pripeljala res na sam rob. Na poti naprej je le še globok prepad z veliko negotovosti, trpljenja ter na  koncu kolektivnega narodovega samouničenja in nam tako ostane edino le še pot v drugo smer, ki bo zagotovo težka, trnova in polna samo odrekanja, vendar je še edino mogoča za narodovo preživetje.

Gotofi smo!

Mineva leto od spodletelega in zmanipuliranega propada slovenske ljudske vstaje novega časa. Namerno nisem zapisal "vseslovenske" ljudske vstaje, ker to niti ni bila. Vstajniško ponesrečeno kolo sta vodili mesti Maribor in Ljubljana. Vse ostalo kar se je kje drugje dogajalo je bilo zelo skromno, stihijsko, neorganizirano in nepovezano in večina samooklicanih liderjev tistih malih vstajic, v resnici niti ni prav vedela za kaj naj bi se v resnici zavzemali in kaj spremenili. Ne, da vas takoj pomirim, nimam namena se danes ali kadarkoli drugič lotiti kakšne sociološke, politološke ali celo antropološke analize takratnega časa in dogodkov, ker za to niti nimam potrebnih temeljnih znanj in ne potrebnih orodij. Želim le na kratko zapisati kako sem takrat pred letom to ljudsko vrenje nezadovoljstva videl in doživljal in kaj si o vsem tem mislim danes.

Mariborčani so vsaj od samega začetka vedeli kaj želijo in so oba glavna cilja tudi dosegli. Zamenjali so župana Kanglerja in rešili so se tistih nesrečnih roparskih radarjev. Kakšnih drugih bolj državotvornih revolucionarnih ambicij pa niti nikoli niso imeli oziroma jih vsaj javno niso posebej močno izpostavljali. Da so Mariborčani še potem malo robantili po svoji štajerski prestolnici gre v resnici največja zahvala takratni državni oblasti in policijskemu ministru Gorenaku, ker sta prav diletantsko in diktatorsko zlorabila pooblastila in moč policije s tem, da sta zbrane ljudi brez pravega razloga kar iz helikopterja polivala s solzivcem, naročila policiji, da ljudi pretepa in nad njimi izvaja teror in kot vse kaže med demonstrante instalirala provokatorje. Potem pa je sledila še zloraba pravosodja, ki je nekaj demonstrantov obsodilo na zaporne kazni, provokatorji od katerih naj bi bili nekateri celo opremljeni s pravimi strankarskimi članskimi izkaznicami in ki so nerede zakrivili, pa so jo odnesli brez posledic in uradno niso nikoli bili odkriti ter pripeljani pred sodišče. Za zapis v jutrišnje učbenike zgodovine je to tudi vse kar se bo o mariborski ljudski vstaji dalo zapisati.

To kar se je dogajalo v Ljubljani pa bi lahko bilo veliko bolj resno in bi morebiti lahko celo kaj spremenilo v delu in življenju države Slovenije ter v njej živečih državljank ter državljanov. Policija je bila veliko bolj mila in je le pridno pisala globe ter jih pošiljala tistim krivim za kaj in tudi tistim, ki niso bili nič krivi. V Ljubljani je bil glavna tarča vstajnikov predsednik vlade Janez Janša in nekaj časa tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič. Za tako številno mobilizacijo ljudi v Ljubljani pa so imeli znani ter neznani organizatorji teh vstaj še najmanj zaslug. Iz toplih stanovanj na hladne ulice je ljudi vabil kar Janša sam s svojimi izzivanji ter norčevanji iz ljudi. Označeval jih je za zombije in rdeče fašiste in še s kakšno oznako. Pri tem pa so mu veselo pomagali ljudi jeziti še tisti čudni tipi zbrani v nekakšnem Zboru za republiko ter nekateri cerkveni dostojanstveniki RKC.

In kakšni so bili vidni rezultati teh množičnih ljubljanskih ljudskih vstaj. Glede na koncentrirano ogromno ljudsko energijo in družbeno moč vstajnikov so bili rezultati nikakršni. Janšo so s pomočjo Klemenčičeve KPK odpihnili kar njegovi dotedanji koalicijski partnerji in tudi ljubljanski župan Jankovič je veselo nadaljeval svoje županovanje. Obstaja pa kar velika verjetnost, da se bo osovraženi Janša na oblast jutri vrnil še veliko močnejši, arogantnejši in okrutnejši kot je z nje odletel.

Ceno za vse te diletantsko in brezciljno ter brez vsakršnega političnega programa vodene vstaje pa danes že krepko plačujejo državljanke in državljani. Ker ljubljanski vstajniki in vsi drugi, ki so se jim pridružili, niso imeli, razen odstavitve Janše, prav nobenih drugih političnih, ekonomskih in socialnih ciljev ter programov, se zgodba seveda ni mogla končati drugače kot se je. Klavrno in za ljudi živeče v državi Sloveniji prav katastrofalno nesrečno. Nova vlada, ki so jo sestavili nekdanji Janševi koalicijski partnerji in Jankovičeva Pozitivna Slovenija z Alenko Bratušek na čelu, je nekaj najslabšega kar se nam je lahko sploh dogodilo. Ta Alenkina vlada je tako neoliberalno in proti ljudsko usmerjena in tako zelo podložna ultimatom in zahtevam Bruslja, de je niti največji slovenski neoliberalci ne kritizirajo in se za njeno zamenjavo posebej vneto ne zavzemajo. Janša se je vsaj navzven delal in skušal ustvarjati vtis, da mu za osiromašene ljudi ni vsesno. Ti Alenkini se niti tega več ne potrudijo in kot kak politično ter ekonomsko ponorel buldožer mendrajo vse pred in pod sabo. Za njimi bo Slovenija videti kot kak evropski Bangladeš.

Ljudje, ki so na zadnjih volitvah tako masovno glasovali za Jankovičevo PS, so danes hudo razočarani, ker so se poslanci te stranke izkazali za večje in bolj nevarne neoliberalce od vseh doslej znanih v državi. Tisti znani libertalec Štih je proti njim že pravi neoliberalni dojenček. Nič kaj boljši seveda niso niti Lukšičevi SD-jevci, le da so za razliko od Alenkinih poslank ter poslancev, veliko bolj zviti ter prebrisani in se hinavsko skrivajo za hrbti svojih koalicijskih partnerjev.

Nekateri ljudje, ki jim Janša res nikoli ni bil všeč, se danes vse bolj sprašujejo kaj bi bilo danes drugače, če bi ga vstajniki in Klemenčičeva KPK pustili, da vlada dalje in se ga ne bi zamenjalo? In če seveda Janša ne bi imel toliko masla na glavi ter bi ob vsem tem premogel le nekaj več politične modrosti ter daljnovidnosti. Sam menim, da slabše za ljudi nikakor ne bi bilo, čeprav si niti pod razno ne bi upal zapisati, da pa bi ljudem lahko bilo kaj boljše.

Danes po enem letu bi tudi vstajniki, če je seveda od tega še kje kaj omembe vrednega ostalo, morali narediti inventuro svojih idealistično naivnih zablod  in si priznati, da vsaj za del težav s katerimi se prav v teh dneh srečujejo slovenske državljanke in državljani nosijo del odgovornosti ter krivde. Oblastni režim v Sloveniji namreč še nikoli v teh dvajset in nekaj letih samostojne države ni bil tako močan, aroganten in zastrašujoče stabilen kot je danes, eno leto po teh ljudskih vstajniških avanturah. Prav grozljiv davek za vse te zgrešene ter v nič usmerjene ljudske vstajniške energije, pa danes že krepko plačujejo slovenske državljanke in državljani in jih bodo plačevali še dolga leta. Upam in res si zelo želim, da bi se iz te nesrečne izkušnje kaj naučili. Če nič drugega vsaj to, da se tako pa ljudskih vsaj res ne dela.

Nam je slovenska vlada kaj zamolčala?

Hrvaška javna televizija HRT je sinoči (14.10.2013) v svojem osrednjem dnevniku med ostalim poročala tudi o direktivi EU, o kateri pa v Sloveniji ni mogoče ničesar slišati ali prebrati. Lahko, da sem kaj tudi spregledal in pač nisem zaznal poročanja o tej direktivi, v kar pa nekako ne verjamem ravno najbolj, ker bi se okrog tega v Sloveniji zagotovo razvila širša razprava in bi vsaj ministrici za delo bilo s strani medijev postavljeno kakšno vprašanje. Pa tudi sindikati in druge družbene organizacije kot na primer upokojenska organizacija ali humanitarne organizacije o tem ne razpravljajo in te direktive nikjer ne omenjajo.

HRT je tako poročala, da je EU sprejela direktivo, s katero je vse svoje članice ( s tem seveda tudi Slovenijo ) zavezala, da so v pogojih težkih finančnih ter socialnih razmer v posameznih članicah EU povezave, države dolžne ustrezno subvencionirati vse družine katerih skupni mesečni strošek za plačilo porabljene elektrike, plina in kurjave presega 10% skupnih prihodkov gospodinjstva.

Ker sem bil sinoči ob spremljanju dnevnika HRT zaposlen še z branjem časopisa, sem bil malce v dvomih, če sem prav slišal in razumel povedano. Pa sem si tako danes zjutraj na spletni strani HRT sinočnji dnevnik še enkrat ogledal in se prepričal, da je bilo res povedano tako kot sem zgoraj zapisal.
Sedaj me pa res zelo zanima kaj je z izvajanjem te EU direktive in kdaj je bila sprejeta ter kje si jo lahko preberem in koga ter na kak način v resnici obvezuje? In, če je poročanje hrvaške TV bilo korektno, bi seveda zelo rad vedel kje se je v Sloveniji ta EU direktiva izgubila in katero ministrstvo bi v naši državi bilo zadolženo za njeno izvajanje?

Po dosedanjih izkušnjah, ki jih ima ljudstvo z delom in obveščanjem slovenske javnosti vseh naših dosedanjih vlad in tako tudi te Bratuškove, seveda vemo, da nas takoj  in obširno seznanijo z vsemi direktiami EU na osnovi katerih se ljudstvu kaj jemlje, se ga dodatno obdavči, se narediti ne sme nečesa kar bi morali, pa zaradi pravnega reda EU potem ne smemo ali se nam nalagajo kaka druga nova bremena. Malo večja težava je očitno z direktivami EU, ki bi morebiti vladi kaj nalagale kar bi olajšalo težko življenje državljank in državljanov in potem pač tudi vlada ravna kot tista njena državna sekretarka, ki bi sebi dala, drugim bi pa vzela.

Da bi se vlada odzvala na pisanje nekega nepomembnega blogerja Plagiatorja seveda ne pričakujem in si ne domišljam, da bo zaradi tega zapisa sploh kdo v vladi ali na kakšnem ministrstvu posebej vznemirjen. Tudi, če je takšna direktiva EU v Ljubljano prišla in potem romala globoko v kak predal, ker pač denarja za tovrstne stvari pa vlada res ne bo zapravljala, bi bilo do državljank in državljanov korektno, da se jim vsaj pove, da direktiva obstaja. Pravzaprav je to celo dolžnost vlade. Ker pa smo državo spravili na sam rob bankrota in državljanke ter državljane v bedo ter revščino in nam grozi tista nesrečna Trojka zaradi nekontroliranega bogatenja, kraj in ropanja, ki si ga je privoščila kopica slovenskih politikov in njihovih prijateljev iz gospodarskega ter finančnega sektorja, sedaj za množice ljudskih revežev in kakšna njihova subvencioniranja pač denarja ni. Prav nasprotno, z novim davkom na nepremičnine jih bomo dodatno stisnili in iz njih izcedili še zadnje evre. Državi se bo dalo kar želi imeti. Če ne bo več mogoče v denarju pa v tistem premoženju s katerim slovenski reveži še razpolagajo, sami s svojimi otroci vred pa naj res jedo travo, kot so jim pred leti napovedovali danes finančno krepko omaščeni njihovi politiki.

Da pa bi revežem v današnjih časih še kaj subvencionirali, pa ne pride v poštev. Bodite no resni. Saj države nismo osamosvajali in je vse doslej upravljali tako, da bi bilo ljudskim množicam lahko in lepo. Država je "Naš" projekt in mora zadovoljiti "Naše" potrebe in interese ter ne nekih bebavih ljudskih množic.

Zakonito že, moralno pa ne!

Pred dnevi so nekateri slovenski mediji poročali o "skrivnosti dami", ki je državna sekretarka na "nekem" ministrstvu in bi naj bila članica  širše vladne pogajalske skupine v pogajanjih s sindikati javnega sektorja o problematiki znižanja plač zaposlenim v javnem sektorju.

Na sestankih s predstavniki sindikata se je seveda "skrivnostna dama" in državna sekretarka ter vladna pogajalka zagotovo zelo zavzemala, da bi sindikalne predstavnike prepričala kako je rez v plače javnih uslužbencev nujen in se je pač v korist državnih javnih financ kdaj potrebno tudi čemu odreči ter se za kaj žrtvovati. Očitno je bila "skrivnostna dama" s svojimi kolegi in kolegicami v vladni pogajalski skupini uspešna, ker so sindikati pod pritiskom "argumentov" pač popustili in dogovor tudi podpisali.

Niso pa še takrat sindikati mogli niti slutiti kako nabrita je državna sekretarka in vladna pogajalka in tega takrat seveda niso vedeli niti tisoči tistih delavk in delavcev v javnem sektorju, ki so jim z doseženim dogovorom znižali plače. Danes za slovensko javnost "skrivnostna dama" in državna sekretarka na nekem ministrstvu, ki ji je seveda šef nek XY minister, ki je to postal kot politik koalicijske XY politične stranke, pa je prav v tistem času in ne da bi počakala na napovedano revizijo sodbe, ki jo je zahtevala vlada,  že na sodišče vlagala predlog za izvršbo, da bi si tako zagotovila izplačilo svoje tretje četrtine  denarne pravice z obrestmi seveda.

Ko sem vse to prebiral sem se spomnil znanega reka, ki ga bom malo parafraziral in bi tako lahko danes in v tem primeru glasil, da kar si lahko privoščijo politični in oblastni bogovi, ni nujno, da si lahko privošči tudi navadno delovno ljudstvo.  V nekem mediju so potem še zapisali, da ime "skrivnostne dame" ni pomembno in da je pomembnejša funkcija. Pa je res tako? Seveda ne, ker mesto državnega sekretarja je tako kot mesto ministra zasedeno po političnih merilih in kriterijih in je ob tem celo še vezano na mandat ministra. Torej ima javnost pravico vedeti za ime in priimek državne sekretarke, ki je kot članica vladnen pogajalske skupine pregovarjala s sindikati in pri tem prav egoistično v žepu držala figo. Drugim je jemala in se sočasno že pripravljala, kako bo pa sebi dala. Minister Virant pravi, da je njeno ravnanje zakonito. Seveda je. Ni pa moralno in prav o morali je ta isti minister Virant v teh zadnjih mesecih tako pogosto rad opletal in govoričil, ko je bilo potrebno obračunati s kom, ki mu ni bil po volji.

Pri politično nastavljenih državnih funkcionarjih pa je ob strokovnosti potrebno biti še kako pozoren tudi na njihovo moralno držo, ker bi morali biti s svojimi dejanji, ravnanji ter tudi odrekanji, če okoliščine to zahtevajo, vsem drugim za zgled. "Skrivnostna dama" kot namestnica "skrivnostnega ministra", ki skupaj vodita "skrivnostno ministrstvo" je lahko visoka državna uradnica ali kar koli pač že v državni upravi, ne more pa več biti državna sekretarka. Vsak državljan te uboge države, ki je kadar koli v svoji delovni praksi zasedal kjer koli vodilno ali vodstveno mesto bo to potrdil, Če želiš biti vodja in voditi, potem moraš najprej imeti ob strokovni še moralno avtoriteto in ljudje ti bodo sledili in vsi bodo uspešni.

Slovenska javnost tako ima pravico vedeti za ime te "skrivnostne dame", za ime njenega šefa ministra in ministrstva, ki ga vodita kot seveda tudi ime politične stranke iz katere minister prihaja. Kar nekaj telefonskih klicev sem moral opraviti, da sem se do teh podatkov dokopal in hvala ljubljanskim prišepetovalcem za informacije s katerimi so me obdarili. Vsi, ki ste o tem primeru v medijih prebirali, ste morebiti opazili kaj še posebej zanimivega v poročanju medijev? O primeru so v glavnem in še to prav previdno poročali le mediji, ki se jih deklarira kot leve, molčali pa so v glavnem tisti, ki naj bi bili desno usmerjeni in tako radi udarijo po vsaki, še tako mali, nezgodi ali šlampariji aktualne koalicije in vlade. Le zakaj tokrat te priložnosti niso izrabili? Že morajo za to imeti kak razlog.

Vladajo v Sloveniji že izredne razmere in nam grozi vojno stanje?

V Sloveniji že veljajo izredne razmere in grozi nam okupacija ter vojno stanje. Ne bodite presenečeni nad to trditvijo, če vam nad glavami ne preletavajo vojaška letala, po ulicah hromijo tanki in na vaša vrata ne trkajo oboroženi tuji ter prodani domači vojaki, da bi vas kam odpeljali, zastrašili ali vam in vašim dragim storili kar koli hudega.

Vojna in okupacija neke dežele ter v njej prebivajočega ljudstva imata lahko tisoč različnih obrazov. Da neko deželo okupiraš, jo uničiš in si jo politično ter ekonomsko podrediš, ni vedno nujna uporaba vojske in njenih tehničnih ter drugih sredstev. Za Slovenijo lahko v tem trenutku brez kančka slabe vesti zapišemo, da se je znašla v izrednih razmerah, čeprav jih oblast ni razglasila in jih tudi ne bo. Tako kot lahko z enako gotovostjo zapišemo, da nam grozi ekonomsko finančna ter politična okupacija in za prebivalstvo vojnemu stanju zelo podobne razmere.

Zgoraj zapisane grozljive trditve lahko preverite na način, da pozorno poslušate kaj vam dnevno poročajo ter govorijo v raznih radijskih in TV oddajah nastopajoči slovenski in tuji politiki, predstavniki vsaj dveh vej oblasti ( vlada in državni zbor ). Da prižgete računalnik in se sprehodite po vsebinah raznih oblastnih in političnih portalov, blogih ter drugih na internetu objavljenih aktualnih političnih, ekonomskih in finančnih vsebinah. In nenazadnje lahko potrditev zgornjih trditev preverite tudi, če vzamete v roke slovenske ter tuje tiskane medije in pozorno prebirate o čem in na kak način vam kaj sporočajo. Še posebej pozorni pa bodite na ukrepe, ki jih je že sprejemala prejšnja Janševa vlada in njihove učinke že krepko čutite ter kaj pravkar sprejema ter načrtuje vlada Alenke Bratušek in bomo učinke teh ukrepov prav kmalu zelo čutili.

Roparski davek na nepremičnine je le eden od teh ukrepov, ki bo neposredno in prav usodno udaril po vseh državljankah in državljanih. Brez izjeme, tako po tistih, ki danes še živijo z relativno zadovoljivim standardom in še posebej kruto po vseh tistih upokojencih, brezposelnih, slabo plačanih delavcih in drugih tranzicijskih revežih, ki so si v preteklosti kupili ali podedovali stanovanje, hišo, podedovali ali kupili kak košček zemlje Za to, da ste se v preteklosti odrekali, varčevali in garali po cele dneve, boste sedaj kaznovani. Bili bi zapravljivi in hodili na drage letne in zimske počitnice ter nasploh živeli kar najbolj boemsko brez razmisleka na jutrišnji dan in danes bi bili za to nagrajeni. Iz EU na Slovenijo že nekaj let letijo očitki, da imamo v državi neprimerno lastniško strukturo stanovanj in stanovanjskih hiš in to bi naj ta davek na nepremičnine spremenil.  Drage državljanke in državljani, priznajte si že končno enkrat, da ste oropani normalnega življenja, osnovnega človekovega dostojanstva in ponižani, ter da boste mnogi sedaj še oropani premoženja, ki so ga ustvarili vaši starši ali stari starši ali pa sami z velikim odrekanjem vas in celotne vaše družine.

Pa menda ne želimo, da naši otroci in vnuki po nas nasledijo in dedujejo le velike dolgove ter dolge vrste lačnih čakajočih pred skladišči Rdečega križa, Karitasa. Da tudi njim položnice plačuje Zveza prijateljev mladine, da za nami podedujejo le našo revščino in bedo ter brezperspektivnost. Nam  res še ni jasno, da smo svojim otrokom in vnukom uničili njihovo bodočnost in jih obsodili na životarjenje ter hlapčevanje tujim gospodarjem? Naša generacija je pred dvajsetimi leti v dar dobila lepo, perspektivno, ekonomsko, socialno in finančno stabilno ter razvojno obetajočo državo Slovenijo. In kaj smo s to našo edino deželo v teh letih naredili? Uničili smo jo, ker smo dopustili, da so v našem imenu z njo upravljali najbolj pokvarjeni izrodki tega ljudstva, ki so jih vodili ter usmerjali še veliko bolj pokvarjeni in brutalno egoistični tujci.

Vam in vašim otrokom ter vnukom bodo sedaj začeli odvzemati vaše hiše in stanovanja. Razprodali, oziroma bolj prav, v roke tujcev bodo predali, še preostalo državno premoženje in od države Slovenije bo ostala le velika ljudska čreda revežev brez bodočnosti ter mala skupina doslej zarejenih družbenih kriminalcev, ekonomsko omaščenih na nesreči ljudstva, ki jih tujci potrebujejo, da bodo v njihovem imenu in za njihov račun še dalje izčrpavali to kar bo od države Slovenije še ostalo ter v njej živeče ljudi.

Razni holdingi in slabe banke ter druge neoliberalne kapitalistične pogruntavščine, ki nam jih vsiljujejo tujci in jih v državi povzemamo, so le grozljiv nadomestek za tanke, rakete in vojaške čete. Okupacijo ter podreditev neke države in njenega ljudstva je moč doseči tudi s politično in ekonomsko ter finančno silo. Prav to se nam danes dogaja. Namesto hrumenja vojaških strojev in grozljivih pokov bomb je že dobro slišati še veliko bolj grozljivo šelestenje evrov. Slovenija je postala plen, ki si ga sedaj porazdeljujejo razni tuji kapitalski in finančni lobiji, katerim prav pridno in hlapčevsko pri tem zločinskem početju ministrirajo slovenski oblastniki, politiki in drugi izrodki tega naroda.

Slovenke in Slovenci, ne računajte na njih. Računajte le nase in na svojo odgovornost do svojih otrok ter vnukov in svojo dolžnost do izročila ter zapuščine vaših očetov in dedov. Dvignite glave, zahrumite v en glas in stisnite pesti v skupnem uporu proti uničenju naše drage Slovenije in v njej živečega prebivalstva. Ne pustite se več uvrščati v dolge vrste pred vrati humanitarnih organizacij, ne dovolite si več moledovaj in poniževanj pred raznimi oblastnimi in drugimi institucijami, da bi nasitili sebe in svoje uboge otroke. Zahrumite že končno in udejanite ustavno določilo, da ima v državi Sloveniji oblast ljudstvo. In pohitite, dokler jim tudi tega določila še ni uspelo spremeniti ali brisati iz Ustave.

Geodetska uprava ( GURS ) z vrednostmi nepremičnin mešetari kot kakšni branjevci na tržnici!

Vir: VEČER, 10.10.2013

Mislil sem, da se mi k tej problematiki vrednotenja nepremičnin ne bo več potrebno vračati. Vendar me je objavljen prispevek v Večeru prepričal, da sem imel v svojem prejšnjem zapisu na tem blogu še kako prav, ko sem naslovil očitek na GURS.

Poglejmo kaj nam torej sporočajo mešetarji GURS-a in objavlja navedeni dnevnik:

Večer: Geodetska uprava: V ponedeljek novi izračuni vrednosti nepremičnin, za pravilne podatke mora poskrbeti vsak lastnik sam. 

Kako pa, prosim lepo! Tisoči lastnikov manjših zemljišč, stanovanjskih hiš, stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, lastniki raznih pomožnih ter začasnih objektov in lastniki drugih vrst nepremičnin, najmanjšega pojma nimajo ali so popisovalci sploh prav popisali njihove nepremičnine in koliko so jim potem na GURS-u to popisano ovrednotili, ker od GURS-a niso nikoli dobili prav nobenega dokumenta vrednotenja in tako niso imeli osnove za podajanje morebitnih ugovorov ali zahtevkov po spremembi v popisnih dokumentih. 

V mnogih primerih popisovalci tudi niso želeli, ali smeli ali mogli upoštevati pripomb lastnikov, ki so ob popisih opozarjali na razne specifičnosti izgradnje ter rabe objektov, ki bi lahko še kako vplivale na vrednotenje. 

Naj navedem primer,: lastnik čebelnjaka in lesene ute  je želel, da se v primeru popisa zapiše, da gre za objekt postavljen na točkovnih temeljih, pa mu je popisovalec odgovoril, da tega ne more upoštevati in da to niti ni tako zelo pomembno. Res ni? Od GURS-a ni nikoli dobil dokumenta koliko so mu vse to ovrednotili, kot tudi nikoli ni dobil dokumenta koliko so mu ovrednotili lastniško stanovanje v večstanovanjski zgradbi v katerem z družino prebiva.

In drug primer: lastnika nezazidanega stavbnega zemljišča je občina leta 2012 pisno obvestila, da bo na zahtevo Ministrstva za infrastrukturo in Ministrstva za kmetijstvo in okolje v dopolnjenem predlogu Občinskega prostorskega načrta ta parcela spremenjena v kmetijsko rabo. Lastnika so v tem dopisu še spraševali ali ima na to spremembo kakšne pripombe in ali namerava v določenem času na parceli graditi. Lastnik je v določenem roku pisno odgovoril, da ne namerava graditi, da bistvenih pripomb nima in da se na spremembo namembnosti rabe svoje parcele ne bo pritožil. Nikoli od občine ni dobil odgovora kaj so v resnici potem z njegovo parcelo storili in tega ne ve še danes. Tudi od GURS- ni nikoli dobil nobenega dokumenta kako mu je  ( mu bo ) sedaj to parcelo ovrednotil in koliko davka bo v resnici moral plačevati. 

Takih in podobnih primerov je na tisoče in tako se to enostavno v neki vsaj malo normalni državi ne dela. Tisoči takih in podobnih lastnikov nepremičnin so tako zaradi šlamparije, birokratske bahatosti, neučinkovitosti, nesistematičnosti, nestrokovnosti in neodgovornsoti zaposlenih na GURS-u prikrajšali za eno od temeljnih civilizacijskih človekovih pravic - pravice do pravnega varstva. 

 Večer: Prav vsak lastnik nepremičnine bi, povsem razumljivo, že zdaj želel natančno vedeti, koliko bo po novem moral plačati za nepremičninski davek, da bi lahko znesek primerjal s tistim, ki ga plačuje za nadomestilo stavbnega zemljišča. Do natančnega dogovora je težko priti, saj prav nobena nepremičnina ni ovrednotena enako, poleg tega so po občinah doslej za nadomestilo stavbnega zemljišča plačevali zelo različne zneske. Znano pa je, da bodo zneski v povprečju dvakrat višji.
 
V geodetski upravi so včeraj povedali, da bodo, po načrtih sodeč, predvidoma v ponedeljek poskrbeli za nove izračune vrednosti nepremičnin, povsod bodo nižji. Kot smo že pisali, bo osnova za odmero novega davka posplošena tržna vrednost, zapisana v evidencah nepremičnin geodetske uprave. In ravno zato v geodetski upravi ves čas poudarjajo, da mora za pravilne podatke poskrbeti prav vsak lastnik nepremičnine sam.

Saj temu kar zgoraj prebiramo skoraj verjeti ni mogoče. Vsak davkoplačevalec mora v naprej vedeti za kaj in koliko bo za nekaj plačeval. In pri tem ne sme pri zavezancu obstajati niti najmanjši dvom v korektnost izračunanih osnov za obračun nekega davka in zagotovljena mu mora biti pravna varnost ter mu omogočen pravica do ugovora. V tem primeru ni tako. Ogromno zavezancev še danes, tik pred sprejemom zakona ter le nekaj mesecev pred uvedbo davka na nepremičnine, najmanjšega pojma nima za koliko jih bo država obdavčila in kar je še najbolj nesprejemljivo, ne poznajo vrednostnih podlag na osnovi katerih se jim bo nepremičninski davek obračunal. 

GURS bi moral pred uvedbo in izračunom davčne zaveze vsem zavezancem poslati dokument iz katerega bi bilo mogoče jasno ter nedvoumno  razbrati, kaj se je popisalo, koliko se je kakšna nepremičnina ovrednotila in po katerih merilih ter kriterijih. Ter pri tem lastnikom nepremičnin določiti rok v katerem naj podajo ugovore na pravilnost popisa, ujemanje popisanega s stanjem v naravi in če je popisanega kaj kar v resnici sploh ne bi smelo biti predmet popisa. Ker po pričevanjih ljudi, naj bi popisovalci popisovali tudi stvari, ki sploh niso objekti po veljavni zakonodaji. Mnogi lastniki nepremičnin so od GURS v pred časom dobili določene dokumente ter razvide iz popisa njihovih nepremičnin in so lahko ugovarjali, ogromno pa jih vse do danes ni dobilo še ničesar.

Vlada in finančni minister bi vse to morala vedeti in stvari na terenu poznati ter ne kot buldožer mesariti po državljankah in državljanih. Če pa razmer na terenu vlada ne pozna in jih niti noče poznati in ne upoštevati, potem pa je zrela, da odstopi in svoje mesto prepusti ekipi, ki bo vedela upravljati z državo. Med mnogimi načeli, ki jih je pri uvajanju tega davka potrebno upoštevati, je prav načelo pravičnosti eno najpomembnejših in ga ne bi smel nihče zanemariti.

Res bolano!

Vir: POLITIKIS - progresivni politično-informativni portal

Naslov članka: 

Poglejte fotke: Drago Kos v natikačih poročna priča Jožetu P. Damijanu. Ni čudno, da slednji tolče po Janši.

Pa ustrezimo avtorju tega zapisa na portalu Politikis in najprej poglejmo to "fotko" v kateri naj bi bil Drago Kos v natikačih. Vidite kje kakšne natikače? Ne naprezajte se preveč in si ne utrujajte svojih oči. Natikačev ni nikjer videti. To kar ima Drago Kos, kot poročna priča izbranke znanega JPD-a obuto, so namreč sandali. Po garderobi sodeč je bil ta poročni dan doktorja ekonomije JPD-a na otoku Visu kar vroč. Ne le zaradi čustvenih pretresov, ker se je  poročil s svojo drago izbranko, temveč očitno še veliko bolj zaradi sonca, ki je očitno krepko obsijalo ter pogrelo srečna mladoporočenca, priče in svate. Kos torej na poroko nikakor ni mogel priti v planinskih čevljih, ampak v obutvi v kateri se je prijetno počutil ter v belih kratkih hlačah, ki so tudi predmet kritike modnega strokovnjaka na Politikusu. In če si pozorno ogledamo obutev ostalih prisotnih, so se vsi odločili za enako ali podobno obutev. Nam pa sedaj ostane le še, da avtorju tega zapisa v Politikusu toplo priporočimo obisk kakšnega dobrega okulista.

Politikis nas potem še obvešča, da je bil poročna priča ženinu JPD-u, saj skoraj ni mogoče verjeti, kar sam izpričani levičar Vojko Flegar. To je tisti Flegar, ki piše še veliko bolj znamenit levičarski blog in je obenem tudi urednik na levičarskem Dnevniku.  

Prava slaboumnost pa potem v nadaljevanju še sledi. Avtor namreč v naslovu svojega prispevka zapiše, da Jože P Damijan tolče po Janezu Janši, ker je Drago Kos na njegovo poroko prišel v natikačih. 

V nadaljevanju pa avtor po načelu raztegnjenih pisunskih  črev naklada še o vsem in pa obračunava z dr. Jožetom P Damijanom in njegovimi zapisi na blogu, ki ga piše in v katerih ne trobi v skupni rog z Janezom Janšo. Kakor, da je JPD kriv, ker ima o ekonomiji, financah, gospodarstvu in o še čem, veliko več znanja kot Janez Janša. In bo tako verjetno na koncu lahko še kriv, ker JJ ni končal vsaj magisterija, če bi mu potem že za kakšen doktorat zmanjkalo volje in časa. Obseg znanja je pač praviloma premo sorazmeren z dolgostjo izobraževanja in trudom, ki ga nekdo v to vloži. 

Očitno se JPD-u po Janševih "strokovnih" intervencijah, nakladanjih in obtoževanjih potem z neznalcem ni dalo več razpravljati in so ga kar takoj obtožili, da mu je umanjkalo argumentov. Svoj prispevek pa potem avtor zaključi še z omembo Milana Kučana brez katerega seveda ne gre ter njegovimi tajkuni, ki da so uničili državo tako zelo, da je sedaj niti Janez Janša ne more več rešiti. Tukaj pa bi prijazno avtorju tega pisanja na Politikusu svetovali, da naj svojemu tuzemskemu bogu Janezi Janši, tako na uho, prišepne, da reši najprej kopico svojih osebnih težav in šele potem naj se spravi reševat države. Tudi zaradi njegovega "reševanja države" smo danes v veliki godlji iz katere se bomo le stežka izvlekli in imamo takšnih "reševalcev" res že krepko preko glave.

 

Davek, ki bo temeljito spremenil lastniška razmerja v državi!

Vlada je torej v hitrici spacala nov davek s katerim bo zadala ekonomski, finančni in lastninski smrtni udarec mnogim državljankam ter državljanom. Od vseh načel, ki jih davčni strokovnjaki poznajo, in ki bi jih moral zasledovati nek davek, vsebuje ta o obdavčitvi nepremičnin le eno in to je pobrati kar največ denarja od ljudi ne glede na vse posledice. Vsa ostala načela  kot so načelo pravičnosti, enakopravnosti, sorazmernosti in mnoga druga, so podrejena in imajo mali ali skoraj nikakršen vliv na njegovo izvajanje.Davek katerega edini namen in cilj je od ljudi izcediti čim več denarja za pokrivanje zablod in lopovščin v preteklosti vladajočih političnih in kapitalskih elit je krivičen ter prav nesramno oderuški.

Naslednji problem pri tem davku je, da so v procesu samega nastajanju zakona o davku na nepremičnine, na njegovo vsebino dobili ogromen vpliv razni lobiji od cerkvenega, kmečkega, kapitalskega, organiziranih lastnikov z denacionalizacijo in drugače pridobljenih veliko nepremičnin, tranzicijski bogataši, ki so preteklih dvajset let neusmiljeno ropali družbeno premoženje in še mnogi drugi ter z raznimi političnimi pritiski, lobiranji in izsiljevanji ter grožnjami za vrat stiskali snovalce zakona o obdavčitvi nepremičnin in na ta način zavarovali svoje lastne interese.

Vse to pa so seveda lahko počeli, ker je pred leti izveden popis nepremičnin v režiji GURS-a bil izveden skrajno šlampasto, nepopolno in lahko bi kar rekli tudi diletantsko. Še danes nihče ne ve koliko nepremičnin sploh ni popisanih ali pa so popisane in klasificirane  ter ovrednotene nepravilno. Ko smo že pri vrednotenju tako popisanih nepremičnin, pa je potrebno še reči, da se je to izvajalo in mešetarilo v odvisnosti od tega koliko denarja je vlada potrebovala in upala, da ga bo na ta način zbrala.Naslednja sistemska anomalija tega zakona je v pristojnostih 212 občin, ki bi dobile pravico mešetariti z davčnimi stopnjami in s tem z direktnimi obremenitvami svojih občanov. Lahko bi govorili celo o vprašljivi ustavnosti tega določila, ki določa pristojnosti občin na tem področju, ker je to odmik od nekaterih temeljnih načel, ki jih vsak davek mora zasledovati.

Ker snovalec novega roparskega zakona vsem lobijem ni v popolnosti ugodil, je sedaj, ko je zakon tik pred obravnavo v Državnem zboru, nastal pravi vihar nezadovoljstva ter novih groženj in izsiljevanj. Priložnosti tako seveda niso zamudili razni pravni, ekonomski in drugi strokovnjaki, ki se sedaj priključujejo raznim zainteresiranim lobijem in se veselo razmetavajo s svojimi strokovnimi mnenji in predlogi. Tako RKC ob pomoči nekaterih pravnih strokovnjakov sedaj kriči, da bodo v primeru obdavčitve sakralnih objektov ( cerkva ) verniki obdavčeni dvakrat, ker bodo morali plačati najprej davek za svoje nepremičnine in potem še za cerkvene. Zakaj pa ne bi bili še bolj dosledni in povedali, da bodo državljanke in državljani po tej logiki obdavčeni ne le dvakrat, temveč še kar nekajkrat več. Državljanke in državljani bodo seveda morali plačati davek ne le za cerkve, temveč tudi za vse nepremičnine društvenih organizacij. Veliko nepremičnin precej velikih vrednosti imajo v lasti tudi planinske organizacije, lovska in čebelarska društva, gasilska društva, turistična in športna društva ter še mnoge druge organizacije. Nekdo bo sedaj takoj zakričal, da pa cerkve le ni mogoče enačiti z društvenimi organizacijami. Seveda se bom z njim strinjal, da jih kot organizacije popolnoma enačiti ni mogoče. Je pa mogoče enačiti njihovo kolektivno nepremično premoženje in enačiti je potrebno njihovo davčno in družbeno obveznost.

In ti isti državljani bodo ob plačilu davka za svoje nepremičnine, če so verniki plačali še davek za nepremičnine svoje cerkve, če so ob tem še člani kakšnih društvenih organizacij še za njihove nepremičnine in potem še za vse ostale nepremičnine kot so šole, domovi za ostarele, bolnišnice in zdravstveni domovi, nepremičnine občin, državnih institucij in da ne naštevam dalje. Kje pa naj bi navedeni in drugi njim podobni zavezanci za te " družbene" nepremičnine dobili denar, če ne prav od teh istih državljanov in državljank preko raznih davkov, prispevkov, cen storitev, taks, glob ter drugih tovrstnih roparskih izumov krvosesov ljudstva.

Razni vplivni lastniki nepremičnin so se tako sedaj združili v vplivne lobije in interesne skupine ter z vsemi sredstvi pritiskajo na vlado, politične stranke in druge vplivne družbene skupine, da bi si na ta način zagotovili določene ugodnosti v obdavčitvi njihovih nepremičnin. Le za tisoče navadnih državljank in državljanov se nihče ne zavzema. Nič nisem nikjer slišal, da bi koga skrbelo kako bodo nepremičninski davek plačali tisoči brezposelnih, zaposleni z mizernimi mezdami, upokojenci s sramotno nizkimi pokojninami, lastniki na novo zgrajenih hiš, ki so jih v glavnem gradili s hipotekarnimi krediti, mlade družine, ki za nakup svojih stanovanj odplačujejo dolgoročne ( v največ primerih hipotekarne ) kredite ter mnoge druge na rob preživetja pahnjene družbene skupine, ki posedujejo kaj nepremičnin od za obdelovanje nekoristnih  zemljišč, stanovanj, hiš in celo lesenih čebelnjakov ter drugih ničvrednih lesenih ut. Ti nikogar ne zanimajo in mnogi družbeni paraziti, ki so se v preteklih letih finančno omastili prav na nesreči teh oropanih in v revščino ter nesrečo pahnjenih družbenih skupin, si sedaj verjetno že tiho manejo roke ob pomisli koliko novega ljudskega nepremičnega imetja bodo lahko dobili po bagatelnih cenah.

O dolgoročnih posledicah uvedbe tega roparskega davka ne govori skoraj nihče. Njegov edini dolgoročni učinek bo le ta, da bodo bogati postali še bogatejši in reveži še večji reveži. Države ta davek, pa če tudi iz ljudi na silo iztisnejo še zadnje evre in jim poberejo večino premoženja, ne bo rešil in ne bo zagotovil finančne stabilnosti in novega gospodarskega ter družbenega zagona. Sindikati, vstajniško gibanje in civilne družbene organizacije, ki naj bi zastopale ter varovale slabotne ter nevplivne družbene skupine državljanov,  ki napovedujejo za to jesen nove protestne aktivnosti, bi morali preprečiti sprejem takšnega oderuško roparskega nepremičninskega davka ter doseči, da bi zakon temeljil na strokovnih in socialnih podlagah in upošteval današnjo družbeno ekonomsko in socialno stvarnost. Če za to ne bodo pokazali interesa, ker ne bi razumeli dolgoročnih posledic tega davka ali jim ne bo uspelo, potem je potrebno ljudi vse države pozvati k enotni ljudski nepokorščini in splošnemu ljudskemu uporu. Lahko to kdo imenuje tudi mala revolucija. Družbenega sistema in reda drugače tudi spremeniti ni mogoče. Z malomeščansko in kapitalistično revolucijo je ta država nastala in ljudem vsilila ta neoliberalni in ekonomsko fašistični kapitalistični sistem in z ljudsko revolucijo ga je sedaj edino mogoče spremeniti.

Če že moramo kot narod in država propasti, potem propadimo vsi brez vseh izjem. Ali bomo vsi, današnji reveži in današnji bogataši, jutri družno jedli travo ali pa je ne bo jedel nihče.