Alenkin segedin golaž po Slovensko!

O Alenki Bratušek kot predsednici slovenske vlade doslej nisem pisal nič slabega ali posebej kritičnega. Če seveda izvzamemo tisti blogovski zapis pred časom, ko tudi sam nisem mogel mirno mimo tistega njenega nesrečnega zverinskega krila s katerim je strašila svoje gostitelje v Italiji. Priznam, da me je kar imelo, da bi jo malce zbodel tudi takrat, ko je v polomljeni in zatikajoči angleščini skušala nekaj dopovedati svetovni javnosti. Pa sem se vzdržal, ker kaj drugega kot zapisati star slovenski rek, ki glasi - kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači - tako ne bi mogel.

Naši vladni Alenčici kot tudi njenemu denarnemu ministru Čuferju pa  priznavam, da sta precej brihten oblastniški par, ki se zelo poredko oglaša in v javnost pošiljata izjave namenjene ušesom njunih podložnikov. Tako, da vsak njun napovedan javni nastop in nastop pred poslankami in poslanci v parlamentu, slovenski kapitalistični tlačani in sužnji čakamo z veliko nestrpnostjo ter ogromnimi pričakovanji. Pred TV se tako ljudstvo na južni strani Alp zbere vsaj kakšne pol ure pred napovedanim prenosom, da ne bi kaj zamudili. Opojno dišeča kava za ženski del in pivo za moški, sta tudi pravočasno pripravljena na mizici pred fotelji.

Tako je bilo seveda tudi včeraj popoldan, ko smo se državljanke in državljani množično udobno namestili v svoje domače fotelje ter druge pripomočke za sedenje ali poležavanje v naših dnevnih sobah ter spremljali TV prenos iz našega vsem tako zelo dragega slovenskega parlamenta. Skoraj do kolektivnega nacionalnega orgazma nas je pripeljal predsednik stranke SLS Bogovič, ki ga je kamera ujela, ko je s svojimi kolegi, ves nasmejan in ponosen, v parlament prikorakal s polnimi škatlami podpisanih protestnih izjav državljank in državljanov, ki so na ta način izrazili svoje veliko in ogorčeno nasprotovanje davku na nepremičnine. Ponosnega Bogovičevega Frančeka je menda zelo skrbelo, da mu tega veličastnega in pravzaprav zgodovinskega dogodka, ne bi kak mlad in zaletel novinar pokvaril s vprašanjem zakaj pa je potem pred nekaj meseci bil med vnetimi navdušenci za vpis fiskalnega pravila v ustavo, če se sedaj zavzema za glas ljudstva? Ni mogoče biti sočasno navdušen nad uvajanjem diktature ter v isti sapi tudi zagovarjati uvajanje demokracije. Pa pustimo to dvojnost pri Bogoviču in njegovi SLS kot tudi pri Ljudmili ter slavnemu Janezu in njihovih strankarskih poslankah ter poslancih za čas pred volitvami, ko jih bomo na to seveda spomnili.

Na Štajerskem poznajo star dober rek, ki pravi takole: ti ješ meso, sam otepam zelje in v povprečju oba uživava segedin golaž. Sporočila tega reka se je včeraj poslužila tudi naša draga Alenčica, ko je pred poslankami in poslanci zagovarjala sprejem zakona o davku na nepremičnine. Povedala je, da bo ta davek v povprečju vsakega lastnika nepremičnine na Slovenskem obremenil le za borih 8 evrov na mesec. Po deželi slovenski se je v tistem hipu zaslišal močan izdih olajšanja pred tem zgroženega ljudstva, ki je preglasil celo hrumenje primorske burje, tuljenje gorenjskih vetrov, ki so masovno odkrivali strehe ter zavijanje štajerskih, ki so podirali drevesa. Svojo modro misel ter tolažilno sporočilo narodu pa je potem Alenčica dopolnila še s primerjavo koliko pa bi bili ljudski družinski proračuni obremenjeni, če bi, kot so nekateri predlagali, namesto tega nesrečnega davka na nepremičnine, uvedli krizni davek. Ljudstvo je od začudenja in groze po celotni deželi kolektivno na široko razprlo usta in se podzavestno prijelo za denarnice, ko so iz ust premierke Alenčice slišali, da pa bi v primeru uvedbe kriznega davka, v povprečju na mesec morali prispevati kar 30 evrov. Ko je Alenčica tako potolažila svoje tlačanke in tlačane, je nadaljnje razpravljanje o proračunu in davkih ter zagatah ljudi v deželi, mirno prepustila poslankam in poslancem, da so lahko v nedogled ter pozno v noč pilili svoje retorične sposobnosti.

Nikomur v slovenskem parlamentu pa ni padlo na misel, da bi seveda nežno, dobronamerno ter vsaj na uho, našo drago premierko Bratuškovo Alenčico opozoril na hudo strokovno matematično ali, če hočete statistično, napako, ki se ji je, seveda nehote, prikradla v njeno tolažilno sporočilo ljudstvu v katerem jim je sporočila, da po milostni volji nje in njenih ministrov ter koalicijskih strank ne bodo plačali 30, temveč le 8 evrov. Alenčica si je prav prefrigano dovolila primerjati nekaj neprimerljivega in bi  lahko mirno zapisali, kot bi primerjala lastnosti jabolka s kovinskim vijakom. Uporabila je pač tisto in na način  kot ji je v danem trenutku najbolj ustrezalo in je pri tem verjetno verjela, da bo ljudstvo, ki pri slovenskih oblastnikih upravičeno ne velja za posebej brihtno, še najbolje sprejelo.

Matematika in njena sestra dvojčica statistika, pa sta lahko tudi zelo neusmiljeni. Le slediti je potrebno njunim zakonitostim ter ne nasesti manipulacijam  z njunimi sporočili. Je pa potrebno Alenčici priznati, da se iz neprožne ter malce celo prestrašene državne birokratinje na oblasti kar hitro spreminja v pravo vladarico, ki uspešno osvaja doktrine vladanja svojega predhodnika. Tudi njeni strankarski poslanski kolegi ter kolegice iz PS v svojih nastopih v parlamentu postajajo vse bolj podobni Janezovim SDS-ovcem, ko so bili ti na oblasti. Tako je tudi prav, ker ljudstvo bi se po vseh teh letih res težko privadilo kakšnim demokratičnim doktrinam vladanja. Naš vrli predsednik Pahor pa zagotovo že sanja tihe sanje v katerih se vidi kot matičar, ki bi v bližnji prihodnosti z velikim veseljem sklenil politični zakon med Alenčico in Janezom. Gregor in Karlek, pa bi lahko bila poročni priči in Ljudmila bi na svadbi lovila poročni šopek, ljudski  Bogovičev Franček bi raztegoval frajtonerico, svatje pa bodo na in po poroki jedli travo.