Miha Mazzini: Propad slovenske policije

 Zdi se mi zelo pomembno, da se to pisanje ohrani živo še kar nekaj časa, med ostalim tudi zaradi tega, ker se mediji zvesti aktualnemu režimu zelo trudijo ga prikriti. Zaradi tega sem ga poobjavil na teh straneh in za to nisem dobil dovoljenja avtorja. Če bo avtor pisanja zahteval umik, bo njigovi zahtevi potrebno ustreči in pisanje umakniti.  Plagiator

Miha Mazzini: Propad slovenske policije

Avtor: Miha Mazzini

To kolumno je porodila žalost. Nisem še bral nekrologa za slovensko policijo, ki se je začela v zadnjem letu od nas potiho poslavljati in spreminjati v nekaj povsem drugega.

Če se spomnim protestov leta 1988, katerih junak je bil isti kot je zdaj negativec (33 let protestov zaradi iste osebe, to mora biti svetovni rekord?), se spomnim tudi občutka, ki ga je neudeležencem silno težko razložiti, povsem nemogoče pa tujcem in mladim rodovom. Zapišem, pa se smejte: povezanosti protestnikov s policijo.

Tedanja slovenska milica je bila očitno razumno vodena, saj ni provocirala. Danes izjava tedanjega poveljnika Pavleta Čelika zveni že hudo zastarelo: “Dokler bodo mirno demonstrirali, policija ne sme nič narediti" (vir).

A bilo je več od tega, občutek, da smo na isti strani. Leto kasneje, ko je taista policija preprečila “miting resnice” (članek) smo bili še vedno na isti strani. Pa še vedno leta 1994, ko je preprečila tisto, kar mnogi imenujejo možen poskus državnega udara, v zgodovino pa je šlo kot afera Depala vas in zaradi katere je moral odstopiti tedanji obrambni minister, sedanji predsednik vlade.

Razkol

Če bi moral opisati zame prvi prizor, ki mi je pomenil začetek prenehanja občutka povezanosti in torej prehod v normalnost, bi izbral tega: v starem središču Ljubljane parkirani luksuzni avti in policist prilepi kazen na edinega siromašnega med njimi. “O,” sem pomislil, “a res gremo po poti vseh tranzicijskih držav!”, kajti take prizore sem videl povsod, od Kijeva dalje.

Skratka, odnos do policije se je počasi vrnil na normalo. Gre pač poklic, ki brani državo tako, kot je - državljani pa moramo zahtevati, da jo brani zakonom zvesto in enakomerno, da torej kazen za napačno parkiranje dobijo revni in bogati, torej ni povezana s statusom ali celo imenom in priimkom, predvsem pa, da reakcije niso pretirane. Gre za stalen boj in budnost, saj je kot vsako državno orodje tudi policijo lahko zlorabiti.

Olajšanje

Velik test, če je sila države še pod kontrolo, je ravnanje s tistimi, ki pravila sistema prekršijo od znotraj.

Leta 2015 je minister Boris Koprivnikar nasprotoval policijski stavki in policisti so ga ustavili ne zaradi prekrška, marveč zaradi imena in priimka, kar so pokazali izpisi pogovorov preko Facebooka. Letos je pet policistov sedlo na zatožno klop. Postopek se je torej s primajal do sodišča, kar je dobra novica (vir), pa četudi je po slovensko trajalo šest let.

Nov poskus

Zato je toliko bolj šokantno deloval posnetek z ene od lanskih demonstracij, ki priča o tem, da policija spet ustavlja zaradi imena in priimka. Najprej ustavi, potem pa že nekaj najde (vir). Posnetek si je ogledalo le par sto ljudi, kar priča, kako zelo so nam dolga leta samostojne Slovenije in pandemija kot izgovor znižali standarde demokratičnosti.

Razlika

Porečete, šefi ukažejo tistim na cesti, koga naj ustavijo in maltretirajo, pa kaj je to takega?

Na simbolni ravni gre za temeljit razkol - kajti, če policija ne ravna po zakonu, marveč po imeniku, potem ni več policija, temveč osebna garda. Niso več državni uslužbenci, marveč plačanci.

Nekaj zagretih protidemonstrantov se je veselilo, da so nastopili časi sestavljanja seznamov, a takoj, ko pristanemo na kaj takega, postane vse odvisno od trenutne oblasti - danes sestavljajo “levi”, jutri pa “desni”. In kot so pokazale stalinske čistke, kjer je bila oblast ista, sezname lahko sestavlja tudi glavni šef kot mu pade tisti hip na pamet. Bi res živeli v taki državi?

Osebne odločitve

Če ste policist, ste danes v težki moralni dilemi. Poznal sem jih nekaj, ki so se za to delo odločili iz idealizma in druge, ki se jim je zdelo zanesljiva služba. Oboji so si lahko rekli, da pač ščitijo skupnost in opravljajo družbeno koristno delo. A če so postali osebna garda oblasti, to ni več ista služba, marveč za njo stojijo povsem drugi vzgibi in motivi.

Čudi me totalen molk sindikatov - njihovo članstvo takorekoč menja poklic, oni pa nič.

Še posebej pa bi rad poudaril, kaj doleti ljudi v takih situacijah. Stavit bi šel, da se bo zvišalo število bolnišk in da bodo tožili zaradi izčrpanosti, skratka, izgorelosti. Kar seveda ne drži. Iste simptome ima moralna rana (moral injury), torej stres, ki udari ljudi, ki so do nedavnega opravljali smiselno delo, sedaj pa so potunkani v nekaj povsem drugega. Po svetu so ga opazili pri zdravnikih in advokatih, zakaj ga ne bi pri slovenskih policistih?

Ustavni red

Glede na to, da je osnovna naloga policista, da brani ustavo, gre za ljudi, ki so zadnje leto opravljali točno nasprotno, torej protiustavno dejavnost. Časopisni naslovi tega tedna: Vse omejitve gibanja protiustavne! "razveljavili odlok o začasni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih ter prepoved gibanja izven občin." (vir)

Če ste danes slovenski policist ste v moralnem precepu – ali ste robot, torej posnetek človeka, ali pa vam je težko.

Amerikanizacija

Ko se je ameriška vojska vračala z bojišč, oblast ni vedela, kam z vso to opremo - pa so jo razdelili kar lokalni policiji. In glej, glej, nenadoma se je policija začela obnašati kot vojska. Nič več lokalna, marveč okupatorska (poglejte odličen povzetek Johna Oliverja, tudi članek o tem).

Ker smo tudi pri nas celo od zaposlenih v vrhu ministrstva za kulturo brali pozive k oboroževanju po ameriško (vir), ni čudno, da so protestnike nenadoma obstopili robokopi in da se minister sprehaja v spremstvu, oboroženem z avtomatskim orožjem.

Mislil je, da bo videti kot heroj, gledali pa smo sprehod nastavljenega aparatčika po okupiranem ozemlju (vir).

Policaji roboti

Robokop je človek z masko, torej ne-človek, policaj robot. Maska nam vzame osebnost, kar so ugotovile že pradavne kulture. Na demonstracijah je tovrstnih robotov vedno več in ker so brez obraza, so lahko bolj drzni in nasilni 

Ko sem pred parlamentom prejšnji teden opazoval gručo, ki je vpila v podporo Palestini, sem videl tudi skupino robokopov, ki se je grobo zakadila vanje in izvlekla točno dva protestnika. Seveda sem takoj pomislil na sezname - zakaj ravno ta dva in ne drugih? (poglejte video posnetke policijskega nasilja)

Grobotizacija

Več grobosti in manj prijaznosti je s strani šefov očitno zelo zaželeno. Se spomnite pogroma, ki so ga izvajali nad policistom na motorju, ki se je slikal s protestnikom? “Zvonko Černač bi policista, ki se je fotografiral s protestnikom, »poslal na cesto«” (vir)

Pozimi sem hodil ob topniški in pred menoj sta starki vlekli vozička iz trgovine in klepetali. Nenadoma je divje zavrl avto, presenečeno sem pogledal, policijski, ven je skočila policistka in divje nadrla gospe, da se družita brez razdalje - in jima napisala kazen.

V statistikah beremo: “30.439 je bilo namreč ugotovljenih kršitev zakona o nalezljivih boleznih” (vir) in vprašam se, koliko takih kot tisti gospe, ki nista ogrožali nikogar? Koliko pa je le od zgoraj spodbujenega besa in osebne frustracije, ki si lahko končno dovoli na površje?

Nasmeh na službenem obrazu je postal prekršek, zaradi katerega lahko izgubite službo. Če koga maltretirate s protiustavno dejavnostjo, pa ni problema. Tako nizko je padla slovenska policija.

Cilj policijskega dela

Na petek do sedaj največjih demonstracij je uprava pripeljala policiste iz mnogo krajev (vir). Če so center držali robokopi, torej psihološko gledano vojska, so po obrobju stale patrulje iz drugih krajev, razporejene na svoja mesta že zgodaj popoldne.

Čakal sem na prehodu za pešce na Njegoševi in zraven mene so se dolgočasili trije policisti. Ko se je prižgala zelena luč, sem krenil čez cesto. Videl sem kolesarja, ki je drvel nasproti in obenem žensko, ki je zavijala v svojo desno, torej točno na kolesarjevo pot. Z eno roko je držala telefon in divje razpravljala, z drugo je nekaj iskala po predalu, kamor je tudi pogosto pogledovala. Volan je očitno obračala s stegni in malo s komolcem. Metri so manjkali do trčenja in začel sem divje skakati in mahati z obema rokama, da me je ženska grdo pogledala, kaj jo motim, ko ima pa polne roke, a vseeno pohodila zavoro.

Zvizzz, je mimo švignil kolesar, voznica je zaklela in odpeljala, ne da bi nehala telefonirati, jaz pa sem se obrnil k policistom in razširil roke, češ, kaj pa je bilo to? In oni so jih razširili nazaj, češ, mi smo tu zaradi demonstracij.

30 let

Sklepam, da je gniloba iz vrhov segla do korenin. Ob začetkih države ste si lahko rekli, da je tam zgoraj vse gnilo, sploh, ko ste brali o trgovini z orožjem in izbrisanih, a za ogrožanje udeležencev v prometu vam bodo tisti na terenu napisali kazen.

Ti časi očitno so minili.

Počasi, kot mezi navzdol blato, je razsulo prišlo tudi do najnižjih kadrov in zdaj lahko telefonirate med vožnjo in zbijete kakega kolesarja do smrti, le da ne demonstrirate, kajti potem se vas bodo pa ostro lotili.

To, kar sem videl v zadnjem letu, kaže, da je slovenska policija danes na poti med le še eno od sprivatiziranih podjetij za varovanje po naročilu.