ponedeljek, september 30, 2019

V BEGUNCE IN NAČIN NJIHOVEGA REŠEVANJA NI DOVOLJENO DVOMITI!



Res je, dvomiti v besede in zagovila EU in nacionalnih politikov ter nevladnikov ni dovoljeno!
Kdor si kaj takšnega dovoli, ga doleti huda medijska ter družbeno-ljudska kritika in se ga tako rekoč  izobči iz dužbe oziroma razglasi kar za narodni in ljudski izrod.

Pa vendar se ni mogoče znebiti neprijetnega občutka, da pa mogoče tukaj le ni vse v redu in da bi stvari lahko bile tudi malo drugačne kot nam jih predstavljajo razni oblastni ter politični dušebrižniki in nevladni propagandisti ter javni švercerji ljudi preko meje.

Da, res je, nekaj se tukaj hudo ne ujema in kar samo po sebi se postavlja pomembno vprašanje.kje so ženske in otroci? Niso prav ženske, otroci starčki, ivalidi, bolni ter drugače prikrajšani v hudih ter neznosnih vojnih in raznih katastrofalnih humanitarnih razmerah , najbolj ranljivi, najbolj izpostavljeni, najbolj nemočni, najbolj potrebni vsakršne humanitarne, zdravstvene in dugih vrst pomoči, ker so najbolj nebogljeni in seveda tudi najbolj trpijo? Sami si pomagati ne morejo in ker so jim mladi zdravi moški, očetje, sinovi in bratje odšli, kdo torej sedaj tam nekje daleč bogu za hrbtom skrbi zanje, kdo jih varuje, zagotavlja hrano in vodo, varnost  in jim pomaga v težavah? Nekdo bi menda moral zanje prevzeti odgovornost in skrb!

Tu pa  nekaj hudo ne štima. Še nadalje prihajajo trume mladih mož in fantov na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, ki bi jih doma za delo najbolj potrebovali njihovi starši, družine, žene in otroci ter seveda celotna družbena skupnost. Oni pa prihajajo v Evropo reševat svoje lastne riti, svoje nesrečne, lačne, obnemogle in bolne žene in otroke ter ostarele starše pa brezsrčno prepuščajo doma njihovi usodi. In naši prostovoljni ter tisti krepko dobro plačani dušebrižniki pa zahtevajo od nas, da jih lepo sprejmemo, jih nastanimo ter poskrbimo zanje in do njihovih nesrečnih usod izkažemo primerno usmiljenje. Zakaj pa se mi bolj kot ti zdravi in delovno sposobni mladci ne bi smele smiliti njihove žene, njihovi otroci, njihove sestre, njihovi ostareli in bolni starši? Zakaj ne ti najbolj prizadeti, ki v resnici najbolj trpijo in so najbolj nemočni za katere nihče ne skbi in očitno nikogar ne zanimajo, ker o njih pa v tej hinavski Evropi nihče nič ne govori, se jih sploh ne omenja?

Takšna politika in takšno ravnanje ni skladno z mojimi vrednotami in zaradi tega si dovoljujem podvomiti v verodostojnost propagandističnih sporočil politike, humanitarcev ter drugih novodobnih EU pridigarjev.

Me mogoče kdo s temi begunci le grdo nateguje?

Ni komentarjev:

Objava komentarja