Slovenski čebelarji v primežu lokalnih ter globalnih vremenskih in denarnih težav!

Zadnje čase lahko na raznih čebelarskih blogih in forumih zasledimo zanimive razprave o razmerah in problemih s katerimi se slovenski čebelarji srečujejo. Največ kritik tako leti na vremenske razmere, ki da zadnja leta niso prav nič prijazne do čebel in čebelarjev. Čebelarji ugotavljajo, da se več prav ne znajdejo v pogojih, ko zima ni več podobna zimi, ko se vsako leto slabšajo naravni in vremenski pogoji za pridobivanje medu, jih vedno bolj pestijo zdravstvene težave čebel od nadležne varoze do hude gnilobe in ko je država s svojo povsem nespametno politiko finančnih vzpodbud sprožila plaz nastajanja novih čebelarstev in povečevanja števila čebeljih družin v državi. Iz slovenskega specifičnega čebelarstva si je očitno nekdo zadal nalogo narediti slovensko čebelarsko industrijo in je s tem v resnici zelo ogrozil celoten ustaljen sistem ter celotno slovensko čebelarstvo izpostavil nepredvidljivim posledicam. Vse to in še veliko kaj drugega vedno bolj glasno kritizirajo številni slovenski čebelarji in kličejo k temeljitemu kolektivnemu razmisleku kako in kam v slovenskem čebelarstvu naprej.

Tako je cenjeni kolegi slovenski čebelarji! O globalnih in še posebej lokalnih problemih slovenskega čebelarstva in vremenskih (ne)prilikah,  je potreben temeljit razmislek. Zadnji čas je, da se reševanju teh nadlog resno posvetimo. Sam dodajam, da bo le resen razmislek premalo, temveč bo potrebno tudi odločno ukrepanje. Saj bi zapisal kaj vse si pod to "odločno ukrepanje" predstavljam in kaj predlagam, pa tega storiti ne upam, ker bi si tako ponovno za vrat spravil cel trop pravovernih in "najboljših" slovenskih čebelarjev. Imam že nekaj tovrstnih izkušenj iz preteklosti in kot pravi star rek, da kogar enkrat kača piči, ta se potem še zvite vrvi boji, se bom raje tokrat kakšnemu posebej kunštemu pametovanju izognil. Ne, tudi tokrat se ne bom razmetaval s strašno pametnimi nasveti in strokovnimi hipotezami kako se reševanja tega globalnega problema lotiti in končno to nesrečno vreme spraviti v normalne okvire. Da pa se ne izneverim svoji prikriti vedno malo uporniški naravi, bom pa le zapisal, da je skrajni čas, da odločno od oblasti zahtevamo, da se nam vrne vsaj staro dobro vreme v katerem bo zima zima in pomlad pač pomlad in ne tako kot je sedaj, ko je vse pomešano.Ker so pred vrati volitve, bomo morebiti celo od kakšnega politika le lahko iztisnili kakšno takšno obljubo. Razmetavali se bodo v tem času še z veliko bolj nemogočimi obljubami, da jim ta vremenska res ne bi smela delati težav.

Upam, da smo si enotni tudi v tem, da s tem in takšnim vremenom nihče med nami ni posebej zadovoljen. Verjamem, da vsaj medsebojno zelo interesno razdeljeni slovenski čebelarji tokrat pri vremenu uspemo doseči potrebno soglasje. Ta predpostavljena dosežena enotnost pa je že močno zagotovilo, da pa bi se vsaj v nečem enkrat le dalo poenotiti in skupaj kaj za vse koristnega doseči. Od OZN kaj več kot to kar smo že dosegli z razglasitvijo mednarodnega dneva čebel ne moremo in ne smemo pričakovati. Dali so nam ta mednarodni dan čebel, da so se nas le rešili, ker tako oni tam v NY kot mi v Sloveniji vemo, da čebelam na svetu zaradi tega ne bo nič bolje. Nič maj se jih ne bo zastrupilo z raznimi kemičnimi sredstvi v kmetijstvu, z onesnaženo vodo v naravnem okolju in nič manj jih ne bodo pobrale razne bolezni, ki jim doslej vsa velika svetovna znanost ni uspela priti do živega. Pošteno je potrebno tudi reči, da se okrog rešitve tega čebelarskega problema ta znanost tudi potrudila ni kaj posebej.

Lahko kaj pametnega na področju ohranjanja čebelarstva in ureditve vremenskih razmer pričakujemo od EU? Težka bo! Vsakemu strupu, ki ga kakšen kemični proizvajalec ponudi za zalivanje polj, sadovnjakov in vinogradov dajo soglasje in jim je bolj malo mar koliko čebel, čmrljev in drugih drobnih živalic bo zaradi tega pomrlo ali celo za vedno izginilo s tega nesrečnega sveta. Naša  slovenska ČZS pravi, da bodo čebelarji za vsak panj dobili od dobre nam matere EU denarno nadomestilo kot neke vrsten podporo. Res ? Potem so tam, v tem cesarskem Bruslju očitno veliko bolj v glavo udarjeni kot bi si človek sploh lahko ali upal misliti. Sam pa nekako le še vedno upam, da bo pri kakšnem EU oblastniku le zmagala zdrava pamet in iz takšnih neumnih ter zelo škodljivih predlogov nič ne bo. Če pa bodo čebelarjem z eno roko res dali kakšen drobiž, potem naj ti kar pričakujejo, da bodo oblastniki na drugi strani z drugo roko nekaj tudi krepko vzeli nazaj. V današnjem neoliberalnem kapitalizmu namreč ni zastonj kosil in ne daril. Vse se plača, tako ali drugače.

Tako nam je ostala le še domača lokalna slovenska Vlada, da nam nekako razreši te probleme v našem domačem čebelarstvu in še posebej z vremenom. Kako? Kaj pa to nam mar, ker tudi nismo mi zadolženi, da sami razmišljamo ter iščemo rešitve kako se problemi iz pristojnosti parlamenta ali Vlade razrešujejo. Za to pa imamo demokracijo in v njenem okviru parlament in vlado, da probleme ljudstva razrešujeta! Ker bodo to leto v Sloveniji ponovno volitve, se tudi na področju oblastnega ujčkanja slovenskega čebelarstva lahko hitro kaj spremeni in tako se lahko pojavi kdo dovolj brihten ter še politično in oblastno vpliven, ki bo začel pripirati pipico dotoka sredstev iz državnega proračuna v čebelarstvo oziroma v ČZS. Pa to seveda ne zaradi tega, ker ne bi imel rad slovenskih čebelarjev in njihovih zelo ogroženih čebelic, temveč, ker mu bo zmanjkovalo denarja na drugih veliko pomembnejših področjih. Vsi bi radi denar iz državnega proračuna in vseh zadovoljiti enostavno ne bo mogoče. NATO hoče močno, številčnejšo in dobro oboroženo slovensko vojsko, da bo lahko še nadalje hodil na mejo izzivat Ruse, slovenska vojska je sestavila obširen seznam privilegijev, ki jih hoče le zase in svoje pripadnike in se vedno bolj obnaša kot četrta veja oblasti, slovenska policija ima prav tako obširen seznam potreb, ki jih želi uveljaviti, celoten slovenski javni sektor zahteva občutno večje plače in še kup drugih ugodnosti, osiromašeni upokojenci bi radi vsaj malo večje pokojnine in ne le skromnih povišanj v višini štirih kepic sladoleda na letni ravni, številni, ki živijo pod pragom revščine prosijo za malo več državne miloščine, da bi lažje poravnali zneske na položnicah in ob tem še kdaj tudi kaj pojedli in tako zahtev, prošenj ter potreb po več denarja iz skupne državne blagajne ni ne kraja in ne konca.

Niti posebej brihten ni potrebno biti in hitro je mogoče ugotoviti, da je to slovensko, zadnje čase tako zelo opevano, čebelarstvo glede na svojo narodno ekonomsko pomembnost krepko preplačano iz davkoplačevalskih sredstev. Prihajajoči novi državni oblastnik, ki bo želel s skupnim denarjem malo bolj varčno ter skrbno ravnati, bo mogoče le sprevidel, da tako dalje le ne bo več šlo in in bo odločil, da si naj čebelarji pač v glavnem svoje "biznise" tudi sami v večji meri financirajo. Denar za zdravstveno varstvo čebel bi bil seveda več kot koristno investiran in ga bo tudi nova oblast morala zagotavljala v zadostni meri, vse drugo pa bi morebiti le kazalo malo „finančno zreducirati“. Možnosti kako poseči v čebelarske žepe pa ima oblast seveda veliko na zalogi. Modro bi od čebelarjev bilo, da se začnejo kar pripravljati na to, da se zlati časi ujčkanja slovenskega čebelarstva počasi iztekajo in da prihaja čas prepotrebne streznitve. Ker primernega vremena čebelarjem pač "zrihtati" ne morejo ne v OZN, ne v cesarskem Bruslju in ne naša Vlada, lahko pa celoten slovenski čebelarski ceh vsi navedeni oblastniki hitro postavijo na realna tla in povedo, da je bilo ujčkanja ter božanja že dovolj ter da je sedaj napočil čas, ko bo moralo biti tega razvajanja konec. Ker pa tudi možnosti, da bi se novi oblastniki še nadalje vozili v NY v palačo OZN na promocijska fotografiranja več ni, bo tako tudi zanimanja za velike promocijske aktivnosti na področju slovenskega malega čebelarstva precej manj.

In na koncu si dovolimo še malo zlobe ter zapišimo, da je tudi res, da slovenskim čebelarjem ostane še organiziran, uporniški ter seveda kolektivni čebelarski nastop pred institucijami OZN, EU in domačimi slovenskimi oblastmi, da z javnim in odločnim apelom zahtevajo, da se jim vrnejo vremenske razmere kot so jih nekoč že imeli in do katerih imajo tudi naravno pravico. To bi verjetno šlo. In slovenski čebelarji so tudi dovolj brihtni, da bi takšno zahtevo lahko postavili. Še veliko bolj res pa je tudi, da so gospe in gospodje tam v vzvišeni organizaciji OZN, cesarskem Bruslju in tudi v slovenskih političnih ter oblastnih krogih dovolj prefrigano nabriti, da bi jim rešitev teh vremenskih težav tudi obljubili.

Kaj je slavnostni govornik Vinko Möderndorfer na Prešernovi proslavi še povedal, pa tega nismo slišali?

Bahatih slovenskih političnih in oblastnih elitnežev se očitno res več prav  nič ne prime. Naj prej jim je krepko lekcijo odčitala v Dražgošah slavnostna govorka Lara Jankovič in sinoči jim je ter s tem tudi celotni slovenski družbi, kritično ogledalo nastavil slavnostni govorec na Prešernovi proslavi Vinko Möderndorfer. Pa prisotni v dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in vsi mi, ki smo TV prenos proslave spremljali iz domačih naslanjačev, nismo vsega kar je slavnostni govorec res povedal, imeli priložnosti tudi slišati. Zakaj ne pa si preberite v nadaljevanju in tudi to česar nismo slišali pa je tiho povedano bilo oziroma povedati javno bilo nameravano.

Kaj je Vinko Möderndorfer v celoti napisal

Marijan Zlobec: Še enkrat objavljam, kot pred dnevi obljubljeno, izjemno odmevni govor letošnjega slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi v Ljubljani. In sicer integralno in pravilno povezano verzijo, torej tako, kot jo je Vinko Möderndorfer napisal, a je bila potem zaradi različnih pritiskov, češ da bo njegov govor predolg, na sami proslavi skrajšal. S tem pa so omogočeni bolj natančni kritični odzivi, hkrati pa je tekst avtoriziran in v edini objavi integralen. Möderndorfer je govor naslovil z Glosa 2017.


Spoštovani predsednik republike, spoštovane nagrajenke in nagrajenci, spoštovani vsi, kiMarijan Zlobec v tej deželi čutite umetnost kot pomemben del življenja – pozdravljeni!
Dovolite mi, da se najprej in s tega mesta s hvaležnostjo spomnimo umetnikov, Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki so nas zapustili v minulem in že letošnjem letu.
To so: Janez Bernik, Vilma Bukovec, Aleš Debeljak, Samo Hubad, Tomaž Lorenz, Anton Nanut, Tomaž Pandur, Saša Vuga in Matjaž Vipotnik.
Hvaležni smo jim, da so plemenitili duha našega naroda.


Nocojšnjemu razmišljanju, sem dal naslov Glosa 2017. V spomin na Prešernovo Gloso in na njeno srhljivo aktualnost.
Nov upravni odbor Prešernovega sklada je bil sklican konec septembra 2016. Petnajst članov upravnega odbora je sprejelo zahtevno in častno zadolžitev, da čim bolje organizira podelitev Prešernovih nagrad in pripravi počastitev nagrajenih umetnikov in njihovih umetnosti. Ne gre namreč samo za posameznike in njihove umetniške presežke, gre tudi za simbolni poklon različnim umetniškim področjem. Današnji večer je tako pravzaprav praznik vseh umetnosti.


Slovenci nismo samo narod športnikov in politikov, kot bi lahko mislil naključni obiskovalec naše dežele, če bi nekaj časa spremljal najbolj množične slovenske medije, ampak smo tudi narod pesnikov, umetnikov, iskalcev resnice in lepote.
Zapuščina Prešernove poezije odzvanja skozi čas in nas vsako leto vsaj na ta dan spomni, da je umetnost tista, ki oblikuje obraz našega naroda.


Osebno sem tudi prepričan, da Slovenci nikoli ne bi imeli samostojne države, če ne bi Prešeren nekoč davno napisal pesem vseh pesmi, Zdravljico. Če ne bi bilo Prešernovih Poezij, v katerih je pesnik zapisal politični program naroda, mu dal vizijo države, ustvaril tako rekoč njeno prvo pesniško ustavo in s svojim pesniškim genijem v sebi dal plemenu pohlevnih hlapcev samozavest evropskega jezika; če ne bilo te pesniške vizije in poguma, se gotovo ne bi vsako leto dobivali v tej dvorani in slavili umetnosti.


Verzi iz Zdravljice in drugih pesmi so svetíli skozi temna obdobja narodovega življenja in mu dajali potrebno samozavest in moč. V vihrah prve in druge svetovne vojne so bile besede pesnikov in pisateljev duhovno vodilo. Mnogim Slovencem, ki so se bodisi zaradi ekonomskih bodisi zaradi političnih razlogov znašli onstran domovine, so bile pesnikove besede dostikrat edini stik z odtujeno in tujo domovino. Umetnost je Slovence združevala. Mnogo bolj kot politika.


V svojem pesniškem delu pa nam je Prešeren pokazal tudi na temnejšo plat naše duše. Prešeren je napisal Zdravljico, napisal pa je tudi Sonete nesreče in predvsem Gloso, v kateri nam sporoča, kako lahko krošnjarska pamet prevlada narod. Verzi:
… lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si graščino …
so danes žal bolj grozeče aktualni kot kdaj koli prej.
Kljub temu, da je danes poseben dan − pa se mi zdi popolnoma primerno, da tudi s tega mesta in tudi na ta dan, morda predvsem na ta dan, ko umetnikom država prisluhne vsaj z enim ušesom, opozorimo na težave, ki jih ima umetnost na Slovenskem.
Slovenska umetnost namreč umira.
Podhranjena umira.
Zrinjena na rob družbene pomembnosti − umira.


Slovenci nimamo sreče s politiki. Nimajo sreče delavci, upokojenci in tudi ne umetniki, pedagogi in ustvarjalci … vsi namreč spadamo v skupino nesrečnežev, ki so jih v minulih petindvajsetih letih izvoljeni politični voditelji peljali žejne čez vodo. Umetnost je na slovenskem v zadnjih dveh desetletjih preživela zgolj zaradi notranje nuje, ki jo čutijo ustvarjalci, ali kot v Glosi pravi Prešeren:
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvom brez težave
on živi, umrje brez dnarja.
V svetu položnic in brezsramnega kapitala, kjer se plača vse, kjer so na tako imenovanem svobodnem trgu celo zdravje in pogrebi, je takšna notranja nuja izjemno idealistična zadeva; s čisto zarjo in roso trave se pač ne da plačati ne vrtca ne elektrike; vendar slovenska umetnost resnično vztraja prav zaradi tega prešernovskega idealizma, kajti v zadnjih dveh desetletjih se je slovenskim umetnikom samo jemalo.


Res da so umetniki imeli včasih tudi zelo delovne ministre za kulturo, ki pa so v nekulturnih vladah zaman bíli boje z mlini na veter. V predvolilnih bitkah ste nekateri izmed vas, spoštovani voditelji naroda, imeli polna usta kulture in umetnosti. Takoj ko pa ste sedli v sedlo, ste požrli vse obljube. Sprašujem se, ali bi se tako malo zanimali za kulturo, če bi bila slovenska kultura bolj tržno uspešno blago, če bi prinašala velike dobičke … Prepričan sem, da bi vas takrat bolj zanimala, verjetno bi jo že davno olastninili ali celo preko posrednikov prodali, jasno, ne najboljšemu ponudniku. Vendar slovenska umetnost ne more sama preživeti na tako imenovanem svobodnem kapitalističnem trgu. Nikoli ne bo dobičkonosno podjetje. Takšna je pač usoda majhnih narodov.
Edino pravo bogastvo takšnih narodov je umetnost.


Kot lahko vidimo, slovenska podjetja vsak dan izginjajo v tujih rokah, slovenska vlada brez sramu s stotinami milijonov dokapitalizira celo tiste ustanove, ki razprodajajo naše nekoč nacionalno premoženje, na rodovitnih poljih naše zemlje tujci postavljajo dobičkonosne tovarne in razmišljujočim državljanom je popolnoma jasno, da tujci pač nikoli ne bodo nič prispevali k slovenski umetnosti in kulturi; njih zanima predvsem dobiček, ki ga bodo odnesli na tuje.


Pravzaprav, če smo iskreni, je umetnost še edina reč v tej deželi, ki je zares naša. Vse ostalo se izgublja v nič. Pesnik Tomaž Šalamun je nekoč davno, v izvrstni knjigi Balada za Metko Krašovec k pesmi Neverni vnuk zapisal:
Otroci, na vlaku Trst-Dunaj lahko zaspite.
Tam vmes ničesar ni.
Slovenija postaja dežela, ki jo je mogoče prespati. Krajínarske lepote z otočkom sredi jezera, veličastni uspehi športnikov ter po nizki ceni prodana slovenska podjetja, vse to je ne bo rešilo pred popolnim duhovnim izbrisom. Še malo, pa popotniki ne bodo imeli več nobene želje zapustiti avtocestnega križa. Niti opazili ne bodo, kdaj so prečkali našo deželo. To pa seveda samo po sebi ni tako tragično. Tragično je predvsem to, da bo z izginotjem slovenske umetnosti in kulture izginil narod.


Nisem prepričan, če se je katera slovenska vlada tega zavedala. Morda je bila še najbolj jasna tista vlada, ki je prostodušno oznanila, da kulture ne potrebuje, da je kultura potrata denarja in da zato ukinja ministrstvo in da tudi sicer deželica v predalpski senci ne potrebuje humanistike, humanistov in umetnosti … Ja, bila je najbolj odkrita; glede na ravnanje vseh prejšnjih in kasnejših oblastnikov sem namreč prepričan, da vse vlade mislijo isto, samo da tega ne izrečejo na glas in kadar nanese beseda na kulturo, držijo fige v žepih.


In če politični veljaki mislijo o nacionalni umetnosti slabo in jo rinejo v kot med cenene in nepotrebne artikle veleprodaje in zabave, ki se lahko financira sama, potem velika večina državljanov sledi temu miselnemu vzorcu. Kultura je zajedalec na telesu naroda, umetniki so lenuhi, prevaranti, priskledniki, naj sami skrbijo zase, naj gredo raje delat … lahko slišimo ljudsko mnenje. In še hujše besede lahko preberemo po vseh spletnih kotičkih te dežele. Če bi hoteli spremeniti takšno javno mnenje, bi morala imeti umetnost tudi v glavah politikov boljše mesto.


Z drugimi besedami: politiki bi morali biti kulturni. Tako pa vse vlade, ki naj bi delovale za dobro naroda, z lahkoto mečejo naš denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, zamudnim obrestim po nepotrebnem izgubljenih tožb … kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice, in še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne. Podatek, da bi lahko z denarjem, s katerim ste zamašili tako imenovano bančno luknjo, petintrideset let financirali slovensko umetnost in kulturo, ni zgolj anekdotičen.


Veličino nekega naroda in države zgodovina vedno ocenjuje po njeni veličastni umetnosti in ne po njenih politikih. Ko so znanega politika ene največjih evropskih držav na koncu njegove tridesetletne politične kariere vprašali, po čem si bodo državljani prihodnjih rodov zapomnili njegovo politično obdobje, je mož brez pomislekov odgovoril, da po umetnostni galeriji, ki jo je zgradila ena od vlad pod njegovim vodstvom. Ni omenil reform, sprejemanja pomembnih zakonov … vse to je namreč običajen servis, ki naj bi ga vlade opravljale samoumevno, ker jo to pač njihov izvoljeni poklic, presežek vsakega vladanja pa je v prispevku k razvoju duha naroda. Naših novodobnih politikov se bomo žal morda grenko spominjali samo po neprestanih zdrahah in delitvah, po veliki tatvini, ki so jo zagrešili pred našimi očmi, po veliki razprodaji … Pa tudi to bomo hitro pozabili.


Ja, spoštovani nekdanji in aktualni voditelji naroda, slovenska umetnost danes umira.
Neinstitucionalna umetnost ne more več preživeti, pa je izjemno pomembna, saj je tako rekoč bazen za ustvarjanje dobre institucionalne umetnosti.
Slovenski film je podhranjen. Umirajo mnogi filmski poklici. Film je kljub uspehom, ki jih ima v mednarodnem prostoru, vedno bolj porinjen med ljubiteljske dejavnosti.
Gledališča imajo manj lastnih premier. Rešujejo se s koprodukcijami. Mladi igralci so minimalno plačani. V nekaterih gledališčih sta na eni slabi plači dva mlada igralca.


Nacionalna opera, na katero so politično zreli narodi ponosni, se na Slovenskem spreminja v revno gledališče.
Slikarji že desetletja dobivajo bedne razstavnine ali pa sploh ne. V javnih galerijah sami financirajo svoje razstave.
Pisatelji pišejo svoje romane za drobiž. Če bi Prešeren danes pri veliki slovenski založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico poslanske plače. Če pa bi jih izdal pri manjši založbi, bi namesto honorarja dobil petdeset izvodov lastne knjige.


Slovenska nacionalna televizija ni več kulturna ustanova. Medtem ko se igrani programi drugih evropskih nacionalnih televizijskih hiš bohotijo s kvalitetnim in raznovrstnim umetniškim programom, slovenska televizija kljub televizijski naročnini tekmuje s programom komercialnih televizij.


Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes spadajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.


In ne nazadnje, ministrstvo za kulturo, ki bi se moralo boriti za umetnike, za boljše pogoje njihovega ustvarjanja, z redkimi ministrskimi izjemami, dela zoper umetnost in umetnike in v prid državi. Če bo zares obveljala nova uredba za samozaposlene, tako imenovane umetniške prekarne delavce, bo država več kot dvatisočim slovenskim umetnikom nonšalantno dala odpoved. Res je, prav ste slišali, samo nekaj čez dva tisoč jih je, katerim država že petindvajset let, z vsako novo politično porazdelitvijo obrača hrbet.


Ja, slovenska umetnost, kljub današnjemu prazničnemu dnevu klavrno životari, crkuje v lakoti in pomanjkanju. In to je treba povedati in vedeti. Še posebej na ta dan.
Če se bo takšno zapostavljanje slovenske umetnosti in kulture nadaljevalo, bo ta mali, mili narod, z milo slovensko govorico,v kateri v dvojini pišemo najlepše pesmi o ljubezni … ostal brez obraza in duše. Samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.
Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse. In najbrž ni več daleč dan, ko bomo na slovenskih univerzah predavali v tujih jezikih, ne da bi sploh opazili, kdaj se je to zgodilo, in bo samo peščica čudakov proučevala umetnost nekega naroda, ki ga ne bo več. Morda bomo takrat še praznovali praznik pesnika, vendar ne več v tej dvorani, saj jo bodo zasedali pop zvezdniki, kongresi strank in modne revije z vseh koncev sveta, pač pa v kakšni dvoranici v še bolj kletnih prostorih, in tudi čaše terana, katero bi visoko dvignili in po prešernovsko nazdravili sebi in prazniku umetnosti, že dolgo ne bo več.


Da pa se vse to ne bi zgodilo, je nujno, da se slovenska politika začne zavedati pomembnosti, ki jo ima umetnost pri tako majhnem narodu, in jo začne obravnavati resno, kot eno najpomembnejših poroštev narodovega preživetja. Ni vse denar, ni vse poslušnost in uslužnost do velikih in močnih, nekaj velja tudi pokončna, samozavestna, kulturna in etična drža. Če je nimate, če jo pogrešate, vam lahko pri tem pomaga umetnost. Umetnost ne gradi zidov, umetnost jih podira! Umetnost in kultura sta namreč globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen. Tako preprosto je to.


Res da moje besede nocoj zvenijo kot prozaično nadaljevanje Prešernove Glose, vendar sem vseeno prepričan, da jih boste hitro pozabili. Besede ustvarjalcev politikom že desetletja ne pridejo do živega. Psi lajajo, karavana ironično skomigne z rameni, češ: umetniki spet pretiravajo, in gre samozadovoljno dalje.


Čisto za konec pa še malo poezije, kot se za takšen praznik spodobi. Pesnik Ervin Fritz je še v socializmu napisal pesem z naslovom Oddaja za tuje turiste. Glede na današnji čas je pesem vizionarska. Zadnja kitica, ki nas vse skupaj nagovarja in opozarja, se glasi takole:
Bodočnost? Našel se bo kak cezar, motorizirana zgodovina
ki bo zradiral ta žalostni Liliput z zemljevida.
Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.
In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala lepa Vida.