 |
| Tomaž Mastnak |
Elite vračajo udarec
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vladajoče elite vrnile udarec. Morda je narobe sploh govoriti o elitah v tej zvezi, kajti ti ljudje nimajo nobenih odlik, ki bi jih izvzemale iz preostale populacije kot nekaj sposobnejšega, kompetentnejšega ali boljšega v kakem drugem pogledu. Prej nasprotno. Nad drugimi so, ker vse bolj monopolizirajo oblast, ki so si jo ali prigrabili ali jim je v obdobju velikih sistemskih sprememb bolj po naključju padla v naročje. Od preostale populacije jih ločuje naraščajoči ekskluzivizem njihove oblasti. Ekskluzivizem njihove oblasti pa je grajen na izključevanju ljudstva iz političnega odločanja.
Tomaž Mastnak
11. januar 2017Izključevanje ljudstva iz politike je zadnjih petindvajset let potekalo relativno gladko. Večinoma se je dogajalo po kapljicah ali korak za korakom, tako kot vse velike spremembe, nekaj pa je bilo tudi skokov naprej, denimo ustanovitev EU in njeno širjenje proti vzhodu, lizbonska pogodba, finančna kriza, tiranija tako imenovanega varčevanja in oktroiranje »zlatega pravila« v nacionalne ustave, sodelovanje evropskih držav v ameriških vojnih agresijah in »reševanje« begunskega vprašanja po domislicah nemške kanclerke, Ceta in morda še kaj.
Izključevanje ljudstva iz politike seveda spreminja naravo politike. Gigantska in pretanjena mašinerija indoktrinacije in propagande – tako velikanska, vseobsežna in perfidna, da je niti ne opazimo več – nas sicer ohranja v prepričanju, da ni nobene temeljne spremembe politike in da seveda živimo v demokraciji. Prehiteva nas, tako da nam, še preden bi pomislili, da demokracija, v kateri ljudstvo nima besede, ni demokracija, že servira, da gre v redkih primerih, ko si ljudstvo še vzame besedo, za »populizem«. In ta populizem je seveda nekaj groznega in skrajno nevarnega – ne elitam, temveč demokraciji. V narobe svetu liberalističnega totalitarizma grožnja demokraciji niso elite, ki politično in v vseh drugih ozirih razlaščajo ljudstvo, temveč zastoji v tem razlaščanju in še posebno zaustavljanje tega eskpropriacijskega procesa, upiranje. Ljudstvo, skratka, ogroža samo sebe in elite ga v svoji dobroti skušajo obvarovati pred njegovo nespametjo.
Največja izbruha take ljudske nespameti sta bila v zadnjem letu na evropskih tleh referenduma v Veliki Britaniji in Italiji. Potresne sunke napačnega ljudskega glasovanja je okrepila izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Za atlantske politične elite je bilo to popolnoma nepričakovano. To, da je odpovedal celo volilni stroj, ki je najbolj podmazan s korupcijskim denarjem, je bilo v resnici tako nepričakovano, da je zdaj mogoče pričakovati kar koli. In ker je mogoče pričakovati kar koli – denimo izvolitev Marine Le Pen v Franciji ali neizvolitev Angele Merkel v Nemčiji –, je treba zreducirati na najmanjšo možno mero priložnosti, ob katerih se lahko neželeno nepričakovano zgodi.
Volitev ne bodo odpravili kar takoj in z dekretom, to bi bilo preveč izzivalno, ampak na njih počasi ne bomo odločali o ničemer pomembnem več. Vodilnih evrokratov že zdaj ne volimo. Volitve lahko mirno ohranimo tako kot nekatere druge stare šege in običaje. Prvi na udaru je referendum.
Prejšnji teden je slovaški premier Robert Fico pozval »voditelje EU«, naj »naredijo konec avanturam, kakršni sta bila britanski in italijanski referendum«. Takšni referendumi namreč »predstavljajo direktno grožnjo EU«. In kdor govori o EU, prej ali slej govori o bankah. Italija, denimo, »ima velik vpliv na bančni sektor, na evro«, je razložil slovaški premier in se retorično vprašal: »Kaj bomo storili, če bo v Italiji referendum o evru in se bodo italijanski državljani odločili, da ne marajo evra?«
Slovaški premier nima pretiranega ugleda ne doma ne na tujem, kar ponuja izgovor, da njegovega poziva, naj se referendumom v EU naredi konec, ne velja jemati resno. Ampak tako se tem rečem streže. Najde se kakšnega vzhodnoevropskega politika (slovenski seveda sodijo v to kategorijo), ki izblebeta tisto, kar vsa evrokratska vrhuška misli, a o čemer tisti, ki vsaj v onih incestuoznih krogih veljajo za ugledne in pomembne, iz takih ali drugačnih kalkulacij raje molčijo – in zadeva je v javnosti, dana na mizo, vržena v razpravo, led je prebit. Ficovega omalovaževanja institucije referenduma kot avanture, s katero je treba končati, ni ne obsodil ne zavrnil nihče od vodilnih evropskih politikov. Ne utvarjajmo si, da distanciranja ni bilo, ker tega ni nihče slišal. Vsakič, ko se kak madžarski ali poljski uradnik obregne ob kakšno »demokratično vrednoto«, so vsi bruseljski aparatčiki na nogah in zgraža se vsa Evropa in grozi s sankcijami. Demantijev in distanciranja tokrat ni bilo, ker se to, kar je izrekel premier Fico, rado sliši. Sporočilo je bilo sprejeto.
Gotovo, v EU gre za to, da se demokratične institucije demontirajo, medtem ko so tako imenovane demokratične vrednote sakrosanktne. Demokratične vrednote so epitaf demokratičnim institucijam. Ampak referendumi v resnici ogrožajo EU. Ko so ljudje dobili priložnost glasovati o evropski integraciji, so skoraj vedno glasovali proti. Francozi in Nizozemci so bili proti predlagani evropski ustavi, Danci so glasovali proti maastrichtskemu sporazumu in Irci proti lizbonski pogodbi. Švedi in Danci so bili proti evru. Britanci so zdaj glasovali za izstop iz EU. Tu je nekaj narobe. Nekaj je narobe ali z ljudstvom ali z EU. Če referendumi ogrožajo EU, je to zato, ker EU ogroža ljudstvo. Poziv, naj se referendumom naredi konec, je temeljna grožnja ljudstvu.
