Preprečimo nesrečo dokler še lahko!

Če nam je zase malo mar, pa nimamo pravice v nesrečo potisniti naših otrok in vnukov.

Preprečimo in uprimo se poskusu zasužnjevanja nas samih ter naših dragih zanamcev ter splošni kolonizaciji naravnih in vseh drugih dobrin, ki smo jih podedovali od naših prednikov ali sami ustvarili, da jih ohranimo in  predamo našim potomcem.

Svojih otrok in vnukov ne rojevamo  za kapitalistične tlačane in ekonomske ter kulturne sužnje.

Kaj bomo odslej sploh še lahko očitali socializmu?

Guverner Banke Slovenije ni nek neodgovoren in zaletav slovenski politik ali kak primitiven politikantski nakladač, temveč je prva avtoriteta finančne oblasti v državi in sočasno tudi prava zakladnica pred javnostjo skrbno varovanih in prikritih skrivnosti o načrtih ter  ukrepih, ki se v centrih neoliberalnih finančnih oblasti EU pripravljajo. Ker sem pred časom skrbno spremljal kaj se je dogajalo na Cipru in sem že takrat v enem, na teh straneh objavljenem prispevku, zapisal, da ima hudič pogosto rad mlade, me tokratna izjava guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca niti ni tako zelo presenetila.

Povedal je namreč, da se bo pri morebitnem vnovičnem polnjenju finančnih bančnih lukenj v Sloveniji takrat poseglo tudi po bančnih hranilnih vlogah državljank in državljanov in da EU že pripravlja direktivo, ki bo takšen nezaslišan rop ljudi pravno pokrila oziroma legalizirala. Poglejmo torej kaj je guverner Jazbec res rekel: "Takrat bo v primeru dodeljevanja državne pomoči, torej koriščenja davkoplačevalskega denarja v primeru, da zasebni lastnik ne more izpolniti in vložiti zahtevanega kapitala, zahtevala ne samo izbris kapitala in podrejenega kapitala, temveč tudi vseh nezajamčenih depozitov nad 100 tisoč evrov"  Kakor sem že zapisal, preveč presenečen ob poslušanju groženj guvernerja Jazbeca niti nisem bil. Ne morem pa zapisati, da nisem bil zelo jezen, čeprav v primeru izvedbe takšnega ropa slovenskih državljank in državljanov sam niti ne bi bil oškodovan in mirno lahko k temu še zapišem, da o takšni EU kot je danes in kot se napoveduje, da bo jutri, nimam niti malo dobrega mnenja. Bo sploh dežurnim patološkim kritikom nekdanjega jugoslovanskega ( slovenskega ) socialističnega sistema po vsem tem še kaj ostalo za kritiko in bodo sploh imeli na zalogi še kak dober argument s katerim bodo lahko ljudem dokazovali in jih prepričevali v upravičenost in  pravilnost revolucionarne spremembe družbenega reda v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja?

Vulgarni neoliberalizem, ki se ga je s prevaro in na silo iz EU uvozilo v  osamosvojeno Slovenijo, je v teh dvajset in nekaj letih izčrpal prav vse, ves čas tako zelo kritizirane ukrepe nekdanjih jugoslovanskih ( slovenskih ) oblasti iz konca štiridesetih ter petdesetih let prejšnjega stoletja, s pomočjo katerih se je bivša osiromašena in v vojni razrušena država politično, ekonomsko, finančno in socialno postavljala na noge. Današnji neoliberalistični EU režim in v njegovem okviru tako tudi njemu v celoti podrejen Slovenski, je po svoji kruti brutalnosti po vseh ekonomskih, finančnih in socialnih razsežnostih celo daleč presegel in nadgradil takratne revolucionarne ukrepe jugoslovanskih ( slovenskih ) socialističnih oblasti. Obstaja pa še nekaj velikih in zelo pomembnih razlik med  socialističnimi ukrepi in današnjimi neoliberalističnimi in to celo v korist takratnih socialističnih ukrepov. Takrat so ljudje v Sloveniji imeli vizijo in cilje za katere so delali, se žrtvovali, se borili in zanje prizadevali in videli ter občutili so pozitivne rezultate svojih kolektivnih družbenih prizadevanj, ker so iz leta v leto živeli bolje in mirneje.  Začetne revolucionarne napake socialističnega režima so se skozi leta počasi odpravljale in nadomeščale z bolj demokratičnimi in ljudje so se počutili vedno bolj ekonomsko, socialno in tudi politično svobodne ter varne. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, da bi takratni slovenski ( jugoslovanski ) socialistični režim kadar koli državljankam in državljanom grozil, da jim bo za premagovanje kakšne ekonomske krize, ki jih seveda tudi takrat ni manjkalo, pobral njihove prihranke, ki so jim jih varno hranile takratne zelo dobre in v svetu cenjene slovenske banke.

Mar res še ni dovolj tega vulgarnega ropanja državljank in državljanov Slovenije? Razlastili  so nas, naše starše in stare starše vsega minulega dela, skozi noč podržavili celotno družbeno premoženje in ga potem na široko razdeljevali potomcem nekdanjih malih slovenskih kapitalistov, pod vsako razumno ceno razprodajali tujcem in si ga razdeljevali med sabo ter kriminalno prilaščali. Uničili so svetovno znane slovenske gospodarske in finančne blagovne znamke, državo ter s tem vse državljanke in državljane na svetovnih finančnih trgih zadolžili do nerazumnih razsežnosti, ustvarili ogromno armado brezposelnih ljudi brez vsakršne socialne in družbene perspektive in iz velike večine državljank ter državljanov so naredili čisto navadne ekonomske tlačane in socialne sužnje. Slovenska družbena revolucija je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na površje izvrgla tisto najslabše in najmanj sposobno, kar se je skrivalo nekje na dnu naše slovenske družbene skupnosti in iz tega so se potem regrutirale slovenske politične, gospodarske, finančne in druge elite, ki so novo državo in njeno premoženje smatrale za svoj revolucionarni plen in temu primerno ter po navodilih in ukazih svojih neoliberalnih EU in ZDA gospodarjev, potem tudi ravnale.

Ker je v Sloveniji padel Zakon o obdavčitvi nepremičnin in je s tem postal ogrožen ali vsaj za nedoločen čas odložen, postopen začetek prikritega razlastninjenja državljank in državljanov njihove zasebne nepremične lastnine, bodo sedaj najprej posegli po hranilnih vlogah, ki jih ljudje za hude čase hranijo na bankah. Pripadniki slovenskih premožnih elit seveda svojega denarja ne bodo hranili v domačih in EU bankah, temveč ga bodo varno shranili drugje in v naložbe kjer bo varen ter izven dosega neoliberalnih EU in ZDA krempljev.  Če v bankah ne bo dovolj depozitov večjih od 100.000 evrov in se bančne luknje tako ne bo dalo pokriti, ker bodo lastniki svoj denar varno shranili kje drugod in na varnem, se bo ta gornja meja 100.000 seveda lahko primerno znižala ali pa se bo celo določil nek odstotek in denar v njegovi višini pobral od vseh depozitov, ki jih bodo na banki imele državljanke in državljani. Neoliberalnim EU in ZDA političnim, finančnim in gospodarskim elitam seveda ne primanjkuje idej kako in kje kaj pobrati, ko gre za njihov obstoj in bogatenje.

Seveda pa se izkoriščevalski neoliberalni režim EU in tako tudi v Sloveniji, tudi zakonu o obdavčitvi nepremičnin še ni odrekel in tako lahko ljudje v Sloveniji, verjetno celo že pod to Cerarjevo vlado,  pričakujejo udarec ponovno tudi še s te strani. Kaj naj s to in takšno državo kakršna vedno bolj postaja Slovenija sploh še počnemo in kakšna bodočnost nas in naše otroke ter vnuke sploh v njej še čaka? Jo sploh še potrebujemo in se morebiti nismo tiho celo že sprijaznili z zavedanjem, da jo počasi izgubljamo oziroma nam jo ukinjajo? Kaj pa nam tudi  bo država v kateri smemo večinsko biti le kapitalistični tlačani in ekonomski sužnji in ne tudi gospodarji, ki bi sami odločali o svoji in svojih zanamcev usodi? Pravzaprav je skoraj vseeno, če nam naš politični, gospodarski in finančni gospodar deli ukaze v slovenskem, nemškem, angleškem, italijanskem ali ruskem jeziku. Nam je s strani EU in hlapčevskih slovenskih elit odrejeno, da poslušamo, izvršujemo ukaze. trpimo in pridno delamo za mizerne mezde, si šolstva, zdravstva, kulture in drugih družbenih dobrin privoščimo le toliko kolikor nam dovoljujejo skromne finančne možnosti. Je to torej naša jutrišnja usoda, ki smo jo kolektivno pripravljeni sprejeti? Nekdo je nekoč rekel ali zapisal, da smo Slovenci za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni in očitno je imel prav!

Minilo je 142 let od smrti največjega vzhodno štajerskega čebelarskega učitelja Petra Dajnka!

Čele so mojo bogastvo ino veselje!
 
Peter Dajnko avtor prve knjige o čebelarstvu "Čelarstvo", napisane v slovenščini ( v vzhodnoštajerskem - prleškem - narečju ) in v danes bolj slabo poznani pisavi dajnščici, izdane v Gradcu leta 1831. 

Dajnko se je rodil 23. aprila 1778 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, v novomašnika posvečen 18. septembra 1813 in v Veliki Nedelji, umrl na jutrišnji dan 22.februarja leta 1873. Izhajal je iz kmečke družine, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, teologijo je študiral v Gradcu in bil leta 1813 posvečen v duhovnika. Kot župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik je služboval v Gornji Radgoni in pri Veliki Nedelji.

Niedna reč deželskega gospodarstva ne plača na se storjenega zatroška, mara ino truda tak bogato, kak čelna reja, ino le je ona blizo po vsih naših krajih skoro celo zapušena ino ne s tako marlivostjo ino skerbjo ravnana, kak si zasluži.

S to kritično mislijo začenja Peter DAJNKO svoj predgovor, napisan 20. avgusta 1830 v Radgoni, v knjigi, ki je izšla leta 1831, z naslovom Čelarstvo (ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje, to je edina, prava ino gotova vodba, kak se naj ležej ino naj bolše dajo čele rediti na dosegnenje naj vekšega haska ino veselja, KNIGA za vse čelne prijatele vsakega strana, kero je iz naj vedneših mnogoletnih čelarov ino po lastnih skušenostah spisal ino na svetlo dal Peter Dainko, kaplan pri mestni fari v Radgon).

Velja za najplodovitejšega štajerskega pisca tedanje dobe. Kot najzanimivejši in poleg slovnice nadvse izvirni deli dr. Bernard Rajh poudarja zbirko narodnih pesmi Posvetne pesmi iz leta 1827 in poljudno strokovni čebelarski priročnik Čelarstvo iz leta 1831.

V svoji strokovni oceni Čelarstva je pokojni dr. Janez Poklukar med drugim zapisal: Peter Dajnko je izdal svoje Čelarstvo v letu 1831, ko še niso poznali premičnega satja, točil, čebelje pasme še niso bile določene. Tudi trgovine s čebelami še ni bilo. Prav tako je bilo zelo pomanjkljivo znanje o boleznih čebel.

Na avtorjevo nesrečo je delo obtičalo v senci Goličnikovega prevoda Janševega dela Popolni nauk o čebelarstvu (1792). V času pred pomladjo narodov je bilo Dajnkovo Čelarstvo prisilno pozabljeno tudi iz takratnih političnih razlogov ter odrinjeno zaradi samosvojega vzhodnoslovenskega jezika - prleščine.

Pozaba tega Dajnkovega dela se je nadaljevala v prvi polovici 20. stoletja. Takrat Čelarstva niso poznali ali pa so ga namenoma izrinili iz slovenske čebelarske zavesti kot nekaj nerazumljivega in neprimernega za moderno čebelarstvo.

In potem dr. Poklukar nadaljuje: S presenečenjem lahko ugotovimo, da je Dajnkovo Čelarstvo močno aktualno tudi danes in da bo tako tudi v prihodnosti. In svojo strokovno oceno konča takole: Vsekakor lahko čebelarji v Dajnkovem čebelarskem priročniku najdemo številne ideje za praktične rešitve nastalih problemov pri čebeljih družinah, predvsem pri čebelah v nakladnih panjih.

Dajnkovo Čelarstvo je razdeljeno na šest poglavij in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. To priča o veliki preglednosti vsebine, s čimer je Dajnko želel kar najbolj olajšati uporabo priročnika bralcem. Poglavja je razdelil zelo pregledno. Najprej je obravnaval biologijo in navade čebel; v drugem poglavju je opisal čebelja bivališča ter orodja, ki jih potrebujemo pri čebelarjenju oziroma so jih potrebovali takrat; v tretjem je opisal, kako naselimo čebeljo družino in jo potem primerno oskrbujemo; v četrtem nas pouči o razmnoževanju čebel; v petem opisuje čebelarjeva opravila skozi vse leto; šesto poglavje pa vsebuje natančne napotke o ravnanju z medom in voskom.

Zavedal se je pomena svojega dela, in ker je poznal razmere v čebelarstvu na območju Prlekije in Slovenskih goric, mu je bilo veliko do tega, da s svojim priročnikom temeljito spremeni način čebelarjenja in tako pripomore k temu, da bi njegovi rojaki začeli uporabljati bolj humane metode pri pridobivanju medu ter povečali pridobitnost čelne reje.

To nam potrjuje že sam začetek priročnika, saj Dajnko svoj uvod začne z vprašanjem: 1. Vu čemi obstoji čelna reja? in odgovorom: Vu strežbi ino reditbi čel, naj bi se od njih, keliko mogočno, veliki prid ino hasek dobival ino človeka veseluval.

To kratko in skromno predstavitev Čelarstava končajmo s 500. vprašanjem: K čemi pa so gomole, kere si is prešanih voščenic, trošin ino satovnic natisnemo? in odgovorom: Mi jemlemo nje za glodanje hižnih reči, za flastre, za kadenje pri dravnatih ino drugih boleznih. Tudi nje v ocet ino žganico namočene vežemo živini na izveržene ali previnjene telne vude ino stiske. Tudi je dobro z njimi otečene telne strane kaditi.

Številni si še dandanes postavljajo vprašanje, ali je Dajnko poznal Janševa dela. Enotnega odgovora ni. Sam menim, da bi na to vprašanje lahko odgovorila temeljita in predvsem korektna strokovna analiza tako Dajnkovih kot Janševih del. In če bi ta odgovor tudi poznali, se pomen Dajnka in njegovega dela ne bi prav nič spremenil. Janševa dela so bila v tistem času pisana v nemščini, in ker knjige tedaj niso bile tako razširjena dobrina, kot so dandanes, so bile preprostim ljudem Prlekije in še posebej Slovenskih goric zelo nedostopne. Čelarstvo pa je Dajnko napisal v slovenskem jeziku, ga objavil in tudi poskrbel, da je bilo razširjeno med ljudi - predvsem tamkajšnje čebelarje.

France Novak z Znanstveno-raziskovalnega centra pri SAZU v Ljubljani svoj prispevek v Dajnkovem zborniku (simpozij v Gornji Radgoni, 1997) z naslovom Dajnkovo čebelarsko izrazje konča takole: Za konec lahko rečemo, da je Dajnko naredil veliko dejanje za slovensko čebelarsko izrazje. Čeprav je izhajal iz pokrajine, v kateri se je rodil, v kateri je deloval in katere jezik je v znatni meri upošteval tudi v knjižnem jeziku, ni zanemaril skupnega slovenskega jezikovnega interesa. Cela vrsta izrazov kaže, da je pospeševal tudi skupna slovenska prizadevanja. 

Razlogov za to, zakaj o Dajnku do zdaj ni bilo veliko napisanega, je več in jih tukaj ne nameravam povzemati. Omenim naj le dva, za katera nekateri menijo, da sta bila ključna za Dajnkovo zamolčanje. Prvi vzrok naj bi bila njegova vloga v znani črkarski pravdi, drugi pa njegov spor s Slomškom. Naj bo tako ali drugače, dandanes je treba to preseči in Dajnku priznati mesto ob Antonu Janši, saj sta v tistem času oba veliko storila za razvoj in napredek slovenskega čebelarstva. Vsi slovenski čebelarji smo danes dediči njunega izročila. Predvsem čebelarji v Prlekiji in Slovenskih goricah moramo biti ponosni na Petra Dajnka, ljudskega učitelja na področju čebelarstva, dušnega pastirja Gornje Radgone in Velike Nedelje, narodnega buditelja, pisatelja in pesnika ter zbiratelja narodnega kulturnega blaga. Tega smo se zavedali tudi v Gornji Radgoni. Občinski svet občine Gornja Radgona je ob izdatni podpori takratnega župana Mihe Vodenika leta 2001 zagotovil sredstva za izdajo ponatisa ( reprinta ) Čelarstva, ki je še istega leta izšlo v 500 izvodih.

Lokalno čebelarsko društvo je v svojem imenu povzelo ime svojega velikega rojaka in čebelarskega učitelja Petra Dajnka. Prepričan sem, da ohranjajo med svojimi člani spomin nanj tudi v programih svojih vsakoletnih aktivnosti in ne le v nazivu svojega društva, ki združuje večino čebelarjev Gornje Radgone in okolice. Svoj velik zgodovinski dolg do zapuščine ter spomina na Patra Dajnka, pa imajo tudi čebelarji Velike Nedelje in okolice, kjer je preživel in deloval največji del svojega ustvarjalnega življenja in je na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopan. Seveda pa Dajnko ni zadolžil le čebelarjev Gornje Radgone in Velike Nedelje, temveč tudi obe lokalni skupnosti in vse občanke in občane v  okoljih kjer je živel, deloval in ustvarjal.

In kaj bo sedaj sledilo?

Lovski psi jamarji: resasti jazbečar

Ne dolgo nazaj so slovenski mediji pisali o tem, da naj bi lovec ustrelil svojega psa in ga vrgel v smetnjak. Odziv javnosti je bil seveda pričakovano oster ter buren in kar nekaj pozivov k ukrepanju pristojnih državnih organov je bilo mogoče zaslediti. Kaj se je potem v resnici dogodilo in ali so pristojni državni organi ukrepali in sprožili proti nevestnemu lovcu kakšne postopke ni znano.

Vendar nas tokrat niti toliko ne zanima ukrepanje državnih organov kot so policija in inšpekcijske službe, temveč predvsem kako so v tem primeru, ki niti ni tako zelo osamljen, ukrepali v Lovski družini katere član je ta nevestni lovec, kako v področni Lovsko kinološki organizaciji, Kinološki zvezi Slovenije in Lovski zvezi Slovenije. Slednja se je na svoji uradni spletni strani sicer odzvala s sporočilom svoji lovski javnosti v katerem je precej medlo obsodila dejanje svojega člana in pri tem suhoparno pristavila še objavo določil  njihovega Etičnega kodeksa, ki govorijo o ravnanju lovca s svojim lovskim psom. In s tem je verjetno zanje ta zgodba končana v želji, da se na ta neljubi dogodek kar najhitreje pozabi. In tako se bo verjetno tudi dogodilo, čeprav bi morali pristojni organi krovne organizacije slovenskih lovcev ( LZS ) tu temeljito razpravo o razmerah v slovenski lovski kinologiji ter pogostih nehumanih ravnanjih nekaterih lovskih kinologov s svojimi štirinožnimi prijatelji in spremljevalci šele prav začeti in jo nadaljevati.

Predstavniki LZS v svojem sporočilu nič ne napišejo, da bo pristojen organ za spremljanje izvajanja ter kršitev določil Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ta primer obravnaval in sprejel ustrezne ukrepe ter nevestnemu kršitelju izrekel tudi ustrezen moralni ukor. Prav tako očitno iz krovne organizacije ( LZS )  njegovi matični organizaciji ( Lovski družini ) katere član je, ni bilo priporočeno, da se sproži disciplinski postopek in se nevestneža primerno kaznuje ali celo odstrani iz lovskih vrst. Tako ostane vsem, ki jih je to dejanje nevestnega lovca in lovskega kinologa upravičeno pretreslo, le še upanje, da bodo vsaj pristojni državni organi na tem področju kaj naredili in da ga bo na koncu vendarle doletela vsaj neka kazen za njegovo skrajno nehumano dejanje.

Še posebej, ker prav v lovski kinologiji niso tako zelo redki primeri slabega ravnanja z lovskimi psi in težko boste našli člana lovske organizacije, ki iz svojega okolja ne bi poznal vsaj enega primera, če ne že kar nekaj več, slabega in nehumanega ravnanja kakšnega poznanega lovskega kinologa s svojim lovskim psom. Prav tako ni mogoče nikjer zaslediti podatkov koliko lovskih psov v Sloveniji na raznih lovih "po nesreči" postrelijo kar lovci sami. Gre za skrb vzbujajoč pojav, ki praviloma skoraj nikoli ne doživi primernega disciplinskega ali celo kazenskega zaključka, čeprav gre v skoraj vseh primerih tudi za posredno ali celo neposredno ogrožanje drugih udeležencev lova in bi namesto psa jutri lahko bil ustreljen lovski tovariš. Primere skrajno nehumanega ravnanja z lovskimi psi pa tako zasledimo tudi pri raznih kinoloških preizkušnjah jamarjev in potem še pri veliko primerih izvajanja lova imenovanega jamarjenje. Nekdo, ki še ni imel priložnosti videti kaj vse se v posamičnih primerih s temi ubogimi psi jamarji dogaja, si ne more niti predstavljati muk in trpljenja ter bolečin teh psov, če v spopadu v rovu naletijo na močnejšega in borbenega lisičjega nasprotnika ali celo jazbeca, ko pri takem spopadu gre skoraj vedno za borbo na življenje in smrt. Veliko več bi o tem vedeli povedati posamezni veterinarji, ki se potem v ambulantah trudijo te male pasje reveže nazaj sestaviti in zakrpati, če jih vodnik do tja sploh pripelje in mu sam prej "ne skrajša muk" kot pravijo. Ker veterinarske storitve so namreč zelo drage in lovcu teh stroškov nihče ne pokrije.

Nadzora nad vsem tem pa ne opravlja nihče. V Lovskih družinah vse takšne stvari prikrijejo in se največkrat gredo lažne solidarnosti do svojih nevestnih in nehumanih lovskih kolegov, ki na tak ali drugačen način mučijo in trpinčijo svoje lovske pse. Mnogi dobri in vestni lovski kinologi, lovsko kinološki sodniki in vzreditelji lovskih psov ter tudi lovci brez svojih psov z dovolj razvito čustveno inteligenco, pogosto skušajo opozoriti na te pojave in se trudijo razmere na tem področju spremeniti. Na žalost pa največkrat niso posebej uspešni, ker jim vodstva v Lovskih družinah in odgovorni v organih LZS in KZS ne nudijo dovolj podpore in so veliko bolj zadovoljni, če se takšni primeri hitro pometejo pod preprogo ter kar najhitreje na vse pozabi. Tudi ta zadnji primer nehumanega in celo proti zakonitega ravnanja lovca s svojim psom povedano potrjuje.

Neusmiljen spopad ideoloških in politikantskih bleferjev!

Po zaslugi včerajšnjega ne ravno prijaznega vremena, sem ves popoldan spremljal sejo Odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki je obravnaval predlog za spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je v zakonodajno proceduro uradno vložila poslanka skupina stranke ( koalicije ) Združene levice ( ZL ) in s katerim se popolnoma izenačujeta zakonski skupnosti raznospolnih ( moški in ženska ) in istospolnih ( moški in moški ter ženska in ženska ).

Razprava na odboru o tej zelo občutljivi temi je izpadla kot pravo mesarsko verbalno ideološko in politikantsko klanje velikih bleferjev dveh nasprotujočih si strani - zagovornikov in nasprotnikov predlaganih zakonskih rešitev. Ki se v tem neusmiljenem ideološko politikantskem spopadu niti malo niso sramovali velikih laži, manipulacij, zavajanj, brutalne demagogije in bili ob tem še prav nesramno bahati in oblastniško oholi. Na kraju so seveda zmagali zagovorniki zakonskih sprememb in predlog zakona je bil sprejet ter dan v nadaljnjo proceduro ter sprejem po hitrem postopku. V oči bijeta predvsem dve najbolj sporni spremembi, ki ju nov zakon prinaša in to sta možnost posvojitve ( tujih ) otrok istospolnim zakonskim parom ter iz dosedanjega zakona črtanje "moškega in ženske" ter nadomestitev z institutom "dveh oseb" različnega ali istega spola. Predlagatelji novele zakona se trudijo javnost prepričati, da gre za minimalne spremembe zakona in da s tem svojim predlogom sledijo odločbam Ustavnega sodišča. To seveda niti približno ni res. Sam sem pred časom bil velik zagovornik zakonskih rešitev predlaganih v Družinskem zakoniku, ki je potem padel na referendumu in sem o tem precej pisal tudi na teh straneh. Res pa je, da gre tokrat za prav nesramno prevaro slovenske javnosti, ki so jo dobili za obravnavo teh vprašanj povsem nepripravljeno in so ji s temi spremembami zakona na silo vsilili rešitve o čemer doslej ni bil dosežen družbeni konsenz. Tako ne ravna v demokratičnem režimu nobena prava demokratična politična stranka. Takšna ravnanja so lastna le nedemokratičnim in diktatorskim političnim in družbenim elitam. Ljudje imajo pravico se izjasniti kaj je zanje kot družbeno skupnost sprejemljivo in kaj so v nekem danem času pripravljeni sprejeti in kaj je potrebno "dati na led" oziroma odločitve in rešitve odložiti na primernejši čas. Nič pa ni gršega in bolj nedemokratičnega kot zloraba in s pozicije politične, ideološke, ekonomske ter pravne moči, nesramna manipulacija z institutom človekovih pravic.

Res obžalujem, da je stranka ( koalicija ) ZL, ki sem jo doslej zelo simpatiziral, tako naivno nasedla stranki SMC, ki je ta projekt zakonske ureditve pravic istospolnih partnerjev dobila kot nalogo ob sprejemu v ALDE.  Sprašujem se zakaj jih ZL ni pustila, da to občutljivo zgodbo speljejo sami in se potem tudi sami cvrejo v zagovarjanju pred slovensko javnostjo? Tako pa si je ZL zadala dober in boleč strel v lastno  koleno in se pred javnostjo predstavila kot trojanski konj stranke SMC v Državnem zboru. 

Tokrat jim tudi blebetanje o boju za človekove pravice ne bo veliko pomagalo, ker toliko lažne demagogije kot je je bilo moč včeraj slišati na seji Odbora, že lep čas nismo slišali. Vse skupaj pa je na žalost izpadlo kot spopad velikih ideoloških in moralističnih manipulatorjev in bleferjev v katerem prav nobena stran ni izbirala sredstev. Še posebej je izstopala bahatost in nadutost "uradnih" liberalcev ( SMC, ZAB ), ki so v svoji demagogiji in lažni zavzetosti za človekove pravice postajali že prav tragično smešni. Kaj veliko pa tudi poslanci ZL pri tem niso zaostajali in so bili pri vsem tem še krepko okoreli ter neverodostojni. Vse skupaj pa je na koncu reševal in jih v malo lepšo luč postavil SDS-ov polpismeni poslanec Pojbič, ki se je predstavil kot prava karikatura po kateri bo velik del ljudi še lep čas ocenjeval prav vse prisotne poslance in poslanke v DZ. V primerjavi z njim so člani nenačelne in prikrite neoliberalne koalicije izpadli celo kot dobri in pametni, čeprav še vedno zelo neverodostojni. Res velika škoda, da so se v ZL pustili tako grdo nategniti s tem, ko so prevzeli zaveze stranke SMC dane ALDI in si tako zapravili zaupanje vedno večjega števila ljudi, ki so na to stranko postali pozorni in začeli z njo simpatizirati.. Na naslednjih volitvah, kadarkoli te že pač bodo, bodo v ZL to vsekakor občutili na volilnem rezultatu. Stranka ZL si je uspela po volitvah ustvariti  dober nastavek, da bi do razmaha levičarsko socialnih idej v Sloveniji lahko prišlo in bi tako močno okrepila svojo volilno bazo. Vendar bi se ZL morala na daleč distancirati od SMC, SD in ZAB ter tudi DESUS-a, ki so vsi bolj ali manj veliki neoliberalni manipulatorji in zvesti sledilci idej in zapovedi evropskih in drugih desničarskih ter neoliberalnih elit.

Družinski zakonik, ki je vseboval dobre in večinsko sprejemljive rešitve je padel. Tokrat pa je stranka ZL, očitno v prikritem predhodnem dogovoru s stranko SMC, na zadnja vrata v proceduro spravila še "nekaj več" kot je prinašal Družinski zakonik.  Problem pri ljudeh pa je ravno v tem "nekaj več", in se nanaša na posvojitve "tujih" otrok istospolnim partnerjem ter črtanje "moškega in ženske", česar pa prebivalstvo večinsko ne podpira in s čimer bodo sedaj politični ter ideološki nasprotniki zelo mahali ter to izkoriščali v svoj prid. In drug problem je, da imajo ljudje sedaj stranko ZL na sumu, da je s stranko SMC sklenila kravjo kupčijo ter v njenem imenu naredila to kar naj bi po ukazu ALDE morala storiti stranka SMC. Kaj bo kot plačilo od stranke SMC sedaj dobila ZL pa bomo še videli ali pa tudi nikoli. V politiki je ob ideološki zaletavosti na daljši rok potrebno kar veliko pragmatičnosti in dolgoročne politične ter programske usmerjenosti in modrosti. Pa predvsem se ne sme podcenjevati razuma ter čustev javnosti. Bojim se, da je včeraj ZL stopila na pot, ki jo pelje na smetišče slovenske politične zgodovine kjer se bo pridružila LDS, ZARES-u, Jelinčičevi SNS, Jankovičevi PS in Alenkinemu ZAB, ki je tudi na poti tja ter še kakšni strančici. 

Današnji odzivi v preprosti slovenski javnosti bi ZL morali zelo zaskrbeti in ne bi se kazalo zanašati na slab ljudski spomin. Nekatere stvari si namreč ljudje zelo dobro zapomnijo in to nespametno potezo ZL si vsekakor bodo. Tiste, ki pa bi do naslednjih volitev na to, da bodo morali pod pritiskom in pod grožnjo pravnih norm ter sankcij, sedaj sprejeti nekaj s čimer se niti malo ne strinjajo in česar sploh ne sprejemajo oziroma čemur ostro nasprotujejo in bi kljub vsemu počasi na to začeli pozabljati, pa se bo seveda pred naslednjimi volitvami še pravi čas na to spomnilo. Dodatne žeblje v krsto stranke ZL pa bodo sedaj zabili še mnogi ogorčeni razpravljavci v razpravi v Državnem zboru, ko se bo o zakonu veliko bolj in na široko ter podrobno razpravljalo ter ideološko in čustveno prikazovalo javnosti. Razne civilno družbene skupine, ki takšnim spremembam zakona ostro nasprotujejo, pa bodo že sedaj spustile "konje s povodcev", ki bodo dodatno teptali ugled in zaupanje ljudi v stranko ZL ter tudi njene tokratne prikrite programske neoliberalne koalicijske partnerje v Vladi in DZ. Janez Janša in njegova SDS ter Ljudmila Novak s svojo NSi, se lahko sedaj mirno odpravita k začasnemu počitku in počakata na svoje priložnosti v državnem zboru, ko bo ta zakon prišel na dnevni red, ker bodo sedaj prej navedeni subjekti krepko delali tudi v njuno korist.

Ta nova nenačelna liberalna koalicija, ki se je ustanovila okrog predloga sprememb tega zakona, je obema navedenima strankama že v naprej zagotovila dober volilni rezultat na naslednjih volitvah. SDS in NSi ne bo potrebno storiti prav nič drugega kot volivkam in volivcem obljubiti, da bodo ob morebitni zmagi in prevzemu oblasti, v zakon vrnili "moškega in žensko" ter ponovno proučili rešitev posvojitve "tujih" otrok istospolnim partnerjem in dober volilni rezultat jim je zagotovljen. Zanje bodo ali bi v tem primeru volili celo mnogi posamezniki, ki jim drugače nikoli ne bi poklonili svojega volilnega glasu.

Je Gregor Balažic s prihodom v Partizan tudi bliže slovenski nogometni reprezentanci?

Gregor BALAŽIC

Kdo je 27. letni nogometaš Gregor Balažic, ki je te dni postal član beograjskega Partizana? O njem in njegovih nogometnih uspehih v tujini je bilo moč v zadnjih nekaj letih  v slovenskih medijih redko kaj prebrati. Za slovensko člansko nogometno reprezentanco naj bi leta 2013 odigral le eno tekmo proti kanadski reprezentanci v Celju.?  Pred tem pa je Gregor kot nogometni mladinec kar petnajst tekem odigral za slovensko mlado reprezentanco. Potem pa o njem skoraj nismo več ničesar slišali in postavlja se mi vprašanje zakaj si ni uspel pridobiti zaupanja slovenskega selektorja Srečka Katanca.

Kdo je torej ta 190 cm visoki slovenski in prekmurski nogometaš, ki je zanimiv vodstvu največjega balkanskega in srbskega nogometnega kluba Partizan iz Beograda in ne zanima vodstva slovenske nogometne reprezentance? Gregor Balažic je ( kako zanimivo ) rojen 12.02.1988 v Murski Soboti in mu tokrat ob njegovem rojstnem dnevu  zaželimo veliko zdravja in kar največ odličnih nogometnih predstav, seveda v velikem pričakovanju, da ga bomo kmalu ponovno videli v dresu slovenske nogometne reprezentance. Svojo nogometno pot je začel v nekoč odlični in že skoraj legendarni Muri, da bi ga potem pot vodila v znamenito Benfico ter Espanjol B.  in in potem vse do Ukrajine kjer je preživel kar pet nogometnih let in bil nazadnje celo kapetan tamkajšnjega kluba Karpati Lvov odkoder je sedaj prišel v Partizan. O njem nogometni poznavalci pravijo, da je zanimiv tudi po tem, da kot defenzivno obrambni igralec dosega neverjetno veliko zadetkov.

Sedaj bomo torej, ko je v Partizanu,  imeli Gregorja Balažica spremljevalci nogometa veliko bliže in lahko bomo ocenjevali njegovo igro in uspehe na igrišču. Prepričan pa sem tudi, da njegovi morebitni dobri ter odmevni nastopi v Partizanu ne bodo ušli strogemu ocenjevalnemu pogledu slovenskega selektorja Srečka Katanca in bomo tako Gregorja kaj kmalu videli v slovenski nogometni reprezentanci.

Šala današnjega dne!

Brez kakega dodatnega komentarja!