Čebele umirajo hitro, ljudje pa počasi!

Prispevek z naslovom "Čebelarji nas prosijo za pomoč!" je naletel na izreden odmev v domači in predvsem tudi v tuji naravovarstveni javnosti. Ena od znanih in najbolj prodornih naravovarstvenih organizacij v EU se je za primer zainteresirala in ga želi spraviti na dnevni red Komisije EU in v razpravo v Parlamentu EU.

Zasluga za takšno odmevnost pa gre v veliki meri prav naravovarstveno osveščenim obiskovalcem zapisov na tem blogu in res mnogo številnim ter anonimnim uporabnikom Facebooka, ki so poskrbeli, da se je vedenje o tem problemu razširilo po Sloveniji in daleč izven meja naše domovine. Takšen prav presenetljivo velik odziv domače in tuje zaskrbljene javnosti ter nekaterih tujih naravovarstvenih organizacij, daje upanje, da pa bi se morebiti v bližnji prihodnosti na tem področju le lahko kaj spremenilo v korist ter ohranitev teh koristnih in pridnih čebelic in v korist njihovih skrbnikov - čebelarjev.

Preseneča pa molk domačih organizacij in institucij. Tudi krovna čebelarska organizacija ( ČZS ) se je zavila v molk. Molčijo pa tudi vse pristojne državne in oblastne institucije in molči kmetijski minister mag. Dejan Židan. In molčijo seveda tudi vsi drugi. Vendar tokrat molk očitno ne bo zlato in letošnji pomori čebel ne pometeni pod preprogo ter kar tako pozabljeni. O tem se bo še veliko govorilo in razpravljalo in prisililo vse pristojne v državi Sloveniji, da svoje podobe ljudstvu na ogled postavijo in povedo kaj in kdaj bodo kaj storili, da se te morije čebel enkrat za zmeraj zaustavijo. Čebele umirajo hitro, ljudje pa počasi. S svojimi masovnimi smrtmi nam molče sporočajo kaj nas čaka, če se ne bomo hitro spametovali,  osvestili in ukrepali. Nimamo več veliko časa in tudi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter onkoloških oddelkih drugih bolnišnic po državi ni več prostora za nove in nove bolnike. Pa tudi ljudje nimamo več volje masovno ter na obroke umirati za koristi kemičnega in agrarnega kapitala.

27. april - praznik upora, svobode in spomina na junake!

Svetovalci Alenke Bratušek so izpadli kot pravi politični diletanti!

Nisem doslej polagal kake posebne pozornosti notranjim odnosom v stranki Pozitivna Slovenija, ki jo je vodila predsednica vlade Alenka Bratušek. Danes vidimo in vemo, da je bila stranka notranje hudo razklana. Nekaj tega smo lahko videli že ob glasovanju ob interpelaciji notranjega ministra Gregorja Viranta. Sam pa sam takrat to neenotnost  pripisoval bolj kakim osebnim zameram iz preteklega skupnega koalicijskega delovanja.

Še danes, ko se obelodanjajo mnoge stvari o katerih doslej nismo nič vedeli in jih povprečno informirani državljani niti slutili nismo, si ne znam razložiti pravih razlogov zakaj se je Alenka Bratušek  prav v tem času in tako na hitro odločila za sklic volilnega kongresa stranke. Kdo jo je tako grdi nategnil in zakuhal krizo za katero sedaj krivijo Zorana Jankoviča, ki ni naredil popolnoma nič drugega kot kandidiral za  predsednika.Vsi so vedeli in tudi sam je to v preteklosti kar nekaj krat povedal, da se bo na naslednjem kongresu potegoval za mesto predsednika. Svetovalci in mešetarji zbrani okrog premierke Alenke Bratušek so se izkazali kot pravi diletanti in popolni nepoznavalci razmer v stranki. Eno leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami so verjetno na ta način želeli utrditi premierkin položaj v stranki in v vladni koaliciji, ne da bi pri tem sploh poznali vzdušje v stranki sami in tudi med volivkami ter volivci te stranke.

Alenka Bratušek je seveda ob porazu priznala, da se s stranko sploh ni ukvarjala in tako najmanjšega pojma ni imela kako večinsko razmišlja članstvo. Še manj pa je verjetno razmišljala o tem kaj si večinsko o koaliciji in njeni vladi mislijo volivke in volivci. Očitno pa se s stranko tudi ni ukavarjal nihče drug izmed tistih, ki so zbrani okrog nje skrbeli za njeno utrjevanje politične moči v stranki ter koaliciji. Pijani od politične in oblastne moči, dobljenih privilegijev ter družbene pomembnosti so očitno ves čas trajanja vladanja živeli v nekem svojem namišljenem svetu in bili prepričani, da jim mora članstvo stranke slediti kot trop ovac. Njihovi osebni in politični ter oblastni interesi in interes same Alenke Bratušek je interes stranke in interes države, ki se mu mora brezpogojno in brez razmišljanj slediti ter članstvo tudi podrediti.

Alenki Bratušek in njenim privržencem v stranki PS se je na kongresu zgodilo ljudstvo in sedaj je vsega kriv Zoran Jankovič, ki si je drznil potegovati se za mesto predsednika stranke. In potem je nekaj še kriv generalni sekretar stranke, ker ni članstva prepričal, da na kongresu ne smejo oddati glasu za Jankoviča, temveč le za Bratuškovo. Zakaj pa naj bi generalni sekretar kaj takšnega počel, ko pa ga je želela odsloviti in je bilo njuno sodelovanje očitno zelo slabo. Kaj pa so ves ta čas počeli mnogi drugi, ki so se nagnetli okrog nje, dobili dobro plačane službe in funkcije v državnem zboru  ter resorjih vlade? Očitno nič, čeprav so se skupaj z Bratuškovo odločili za sklic kongresa na katerem bi se dokončno znebili Jankoviča ter njegovega vpliva in prevzeli popoln nadzor nad stranko. Ker se jim sedaj to ni izšlo, pa je naenkrat ogenj v strehi in že pišejo odstopne izjave in užaljeni ter vse nesrečni zapuščajo stranko, ki jim je pred dvema letoma pomagala iz anonimnosti, jim omogočila priti v državni zbor ter službe vlade in druge pomembne ter dobro plačane funkcije. Kar so zadnjih nekaj mesecev prikrito sejali pač sedaj žanjejo.

Na sumu pa kot svetovalce v tem hudo ponesrečenem projektu imam tudi koalicijske partnerje predsednice vlade Alenke Bratušek. Nekako se mi dozdeva, da bi na tem nesrečnem projektu prevzema popolne oblasti v stranki PS lahko našli tudi prstne odtise Gregorja Viranta, Karla Erjavca in morebiti tudi Igorja Lukšiča ter še koga iz te gmajne, ki sedaj vpijejo, da je s koalicijo konec, da Bratuškova mora odstopiti in je potrebno takoj razpisati izredne volitve. Pri tem pa verjetno kar hote pozabljajo, da se jih bo v predvolilnem času malce povprašalo tudi po njihovem strokovnem, političnem in še kakšnem zdravju. Zgodba zakona o obdavčitvi nepremičnin še namreč ni pozabljena in takšnih zgodb je še kar nekaj. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da Virant s svojo stranko DL poslanskih klopi ne bo več gulil in sam ne sedel v kakšnem od ministrskih kabinetov. In tudi Karlu Erjavcu ter njegovemu DeSUS-u se ne piše posebej dobro, čeprav bo volilni prag za vstop v parlament verjetno dosegel.

Vsi ti, ki so si sami zapacali svoje politične in koalicijsko oblastne pozicije, kot tudi kričači iz opozicije, imajo prav te dni polna usta interesov države in ljudstva, čeprav imajo v resnici v mislih le svoje osebne in svojih strankarskih elit, interese. Če bi koalicijski partnerji le malo mislili na interese države in državljank ter državljanov, ne bi nikomur niti na kraj pameti padlo v tem času sklicevanje kakšnih volilnih kongresov s hudo neizvesnimi izhodi. Izzvali so usodo in izgubili. Sedaj pa z ognjem in mečem nad Jankoviča in tiste, ki so na kongresu zanj glasovali. Svoje krvaveče rane skušajo zaceliti s tolažbo in pred javnostjo opravičiti , da je bila razlika v prejetih glasovih med Bratuškovo in Jankovičem minimalna. Je bila res tako zelo mala? Niti ne. Pa to sploh ni pomembno, ker bi tehtnico v korist enega ali drugega lahko prevesil že en sam glas razlike. Tako pač funkcionira demokracija in takšna so volilna pravila.

Prav žalostno pa zvenijo besede in želje užaljenih in vidno razočaranih članov stranke PS, ki sedaj počnejo vse, da bi se  stranka kar najbolj kadrovsko oslabila, morebiti celo razpadla in nihče ne uspe izustiti ene same pozitivne besede v korist novega predsednika Jankoviča, ki mu v resnici gre zasluga, da so pred dvema letoma postali "neko i nešto" in so se takrat že prav neokusno slinili okrog njega in ga kovali v zvezde. Oglaša se sedaj tudi Janez Janša in napoveduje, da pa sedaj prihaja čas zarečenih obljub. Saj takšen čas "zarečenih obljub in velikih nategov" državljanke in državljani Slovenije živimo že več kot dvajset let in nas skoraj nič več ne more posebej presenetiti s čim nas osreči katera od političnih in oblastnih elit. Še najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da se največji samooklicani demokrati sedaj zgražajo ter obsojajo nekoga, ki si je drznil kandidirati za neko funkcijo v politični stranki katere član in soustanovitelj je. Neverjetno. Prav zanima me kaj bi vedel reči Janez Janša, če bi mediji čredno pred kongresom stranke SDS tako zelo navijali za njegovega proti kandidata? Seveda v primeru, če bi Janša proti kandidata na volitvah za predsednika stranke SDS sploh dovolil. In kaj bi rekel, če bi se v delo kongresa in volitve predsednika od zunaj vmešavali Virant, Erjavec in Lukšič? Iz slovenskega političnega in medijskega prostora bi Janša zagotovo takrat naredil pravi sodni dan. In še prav bi imel.

V vsakem primeru ste zapečatili svojo politično usodo!

Moral sem pohiteti s tem prispevkom, ker rezultata in posledic nocojšnjih volitev na kongresu stranke Pozitivna Slovenija ne nameravam komentirati.

Ura je 23.37 in še kakšne pol ure manjka do trenutka, ko bodo razglasili rezultat volitev. Takrat pa se bo vsul plaz komentarjev na vseh slovenskih in tudi tujih medijih. K tej poplavi škodoželjnosti, privoščljivosti, politikantskih nakladanj, aplavzov, čestitk, apokaliptičnih napovedi, zastraševanj ljudi in še mnogo česa, sam seveda ne bom imel več kaj dodati.

V pozitivni Sloveniji so se torej odločili za ALDE in mnoge volivke in volivci pa so se že odločili, da njihovih glasov ne bodo več dobili. V PS so svobodno izbrali svojo politično orientacijo in svobodno se bodo sedaj odločili tudi volivke in volivci, ki so na volitvah leta 2011 volili levo stranko. Dosedanje liberalne so jim mnogim skupaj z desnimi že krepko zrasle preko glave. Če bi želeli liberalce, bi pač volili Virantovo Državljansko listo Gantarjev ZARES ali celo Anderlič-Kacinove ostanke nekdanje velike LDS.

Kdorkoli bo čez nekaj minut razglašen za zmagovalca, bo v resnici skupaj s svojim poraženim konkurentom, obenem tudi velik poraženec in ta tudi na naslednjih državno zborskih volitvah stranke PS ne bo popeljal do novega volilnega uspeha. Te zgodbe je takšne kot smo jo doslej poznali definitivno konec. Ali bo na tem pogorišču v nadaljevanju zraslo kaj novega in zaupanja vrednega, pa bomo šele videli.Najverjetneje je nocoj stranka PS z Alenko ali z Zoranom stopila na pot svojih starejših liberalnih kolegic. Takšna je pač usoda slovenskega liberalizma, ki ga očitno večina volivk  in volivcev dojema kot nekaj kar je brez barve, vonja in okusa.

Moje čestitke nocojšnji zmagovalki oziroma zmagovalcu volitev za predsednika tega kar bo od stranke Pozitivna Slovenija po razglasitvi rezultatov še ostalo. Postavlja pa se prav zanimivo vprašanje,  kaj se to dogaja z ljudmi, ko si uspejo enkrat priboriti oblastno politične in poslanske položaje, dobre službe, privilegije, politično moč ter vpliv in potem funkcionirajo kot, da bi se jim tudi kolektivno popolnoma zmešalo. Ne glede na nocojšnji izhod volitev predsednika stranke PS, bo ta stranka prišla v zgodovino, kot edina stranka v demokratičnem zahodnem svetu, ki je sama sebe ukinila v času, ko je bila na oblasti. Nekaj takšnega ali vsaj podobnega verjetno še niso nikjer videli in že zaradi tega je bilo prav, da tega zgodovinskega trenutka nismo zamudili. O političnih posledicah tega zgodovinskega dogodka pa naj razpravljajo drugi, ker nam državljankam in državljanom so prihranjene posledice druge vrste. Kar pripravimo se nanje.

Čebelarji nas prosijo za pomoč!

Čebele v Sloveniji ponovno masovno umirajo in prizadeti slovenski čebelarji se v svoji nesreči ter velikem obupu obračajo na slovensko javnost ter nas prosijo za pomoč. Masovna morija čebel se iz leta v leto ponavlja in kljub velikim besedam ter obljubam odgovornih oblastnih in inšpekcijskih institucij, se na tem področju naredi zelo malo ali skoraj nič, da bi se neprestani in vsako leto ponavljajoči pomori čebel zaustavili.

Vsa leta so se čebelarji obračali na pristojne državne institucije in jih prosili ter zahtevali, da naj vendar nekaj storijo in te pomore preprečijo. Nič učinkovitega na tem področju doslej ni naredilo pristojno kmetijsko ministrstvo in vsakokratni kmetijski minister. Nobene pomoči prizadeti čebelarji niso deležni od svoje krovne organizacije Čebelarske zveze Slovenije. Pravijo, da to razumejo, ker bi se ČZS morala bolj ostro postaviti proti ministrstvu za kmetijstvu v okviru katerega so prav vsi sektorji, ki so tudi najbolj odgovorni za to čebeljo morijo v Sloveniji.Ker to ministrstvo izdatno vsako leto financira ČZS in njeno svetovalno službo ter  zagotavlja plače tam zaposlenim in se čebelarji seveda zavedajo, da se roke, ki ti reže kruh, ne pretepa.Tako, da jim je ta pasivnost vrha svoje krovne organizacije po svoje razumljiva.

Zelo malo ali nič na področju preprečevanja pomorov čebel pa ne naredijo tudi druge odgovorne organizacije kot kmetijska inšpekcija, veterinarska inšpekcija, fitosanitarna inšpekcija, terenski delavci Nacionalnega veterinarskega instituta, fitosanitarna uprava, strokovnjaki zaposleni na Kmetijskem institutu Slovenije, ker vsi ti seveda spadajo pod dežnik kmetijskega ministrstva in kmetijskega ministra, kar vse pa obvladujeta v Sloveniji zelo močna in vplivna kmečko vinogradniški lobi ter lobi proizvajalcev in ponudnikov fitofarmacevskih  sredstev ( beri: najhujših strupov zelo škodljivih ljudem, živalim in celotnemu okolju ) za uporabo v kmetijstvu.

Edini, ki mu čebelarji še verjamejo, da svoje delo res korektno strokovno opravi je slovenska policija, ki pa brez, da bi vsi prej navedeni naredili to kar bi morali, sama potem ostane nemočna. Največkrat prav zaradi tega, ker so analize odvzetih vzorcev slabo narejene ali pa se sploh ne naredijo in ker nekateri, ki v teh postopkih po službeni dolžnosti delujejo, bolj  iščejo načine kako zaščititi storilca  pomorov čebel kot ga odkriti in primerno sankcionirati. Čebelarji tudi niso v primerih pomorov čebel deležni nobenih odškodnin in jih pristojni nadzorni in inšpekcijski organi napotujejo na civilne in odškodninske tožbe proti največkrat neznanim osebam. Na prste ene roke bi lahko v Sloveniji našteli čebelarje, ki bi imeli za takšne tožbe dovolj denarja in seveda tudi volje ter časa, ker jim tudi pravni strokovnjaki pravijo, da naj se v to ne spuščajo, ker imajo zelo malo možnosti, da bi v takšnih pravdah uspeli.

Na osnovi navedenega in še mnogih drugih razlogov so se tokrat čebelarji odločili, da za pomoč zaprosijo osveščeno slovensko javnost, ker tudi na slovenske civilno družbene naravovarstvene organizacije več ne raćunajo. Od teh namreč doslej niso bili deležni prav nobene pomoči, ker se te najraje ukvarjajo z medijsko odmevnimi aktivnostmi okrog katerih je potem veliko pompa in malo konkretnih učinkov. Tako so tudi meni danes zjutraj poslali fotografije s pomora čebel, ki se je pred dnevi dogodil v okolici Gorenje vasi ( Muljava ) in si jih tudi sami lahko ogledate na povezavah:

https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1894.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1892.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1876.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1861.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1847.JPG

Ta velik pomor seveda ni edini, ki je že v letošnjem letu zabeležen v Sloveniji. Bilo jih je še več in nekateri čebelarji pomorov sploh več ne prijavljajo.

Čebelarji prosijo, da se v zaščito čebel vključijo slovenska javnost in slovenski mediji, ker so prepričani, da jim samo ti še lahko pomagajo rešiti čebele. Nad vsemi ostalimi so že obupali in nekateri že prav resno razmišljajo, da bi svoje čebelnjake kar zaprli, ker vsakoletnih ponavljajočih pomorov finančno ter tudi čustveno več ne prenesejo. Pomagajmo torej slovenskim čebelam in slovenskim čebelarjem, ker s tem pomagamo sebi, svojim otrokom in vnukom. Tudi tistim danes še nerojenim. Dvignimo svoj glas in pričujoče fotografije pošljimo državnim institucijam naravovarstvenim organizacijam ter pomembnim političnim in javnim osebnostim z jasno zahtevo, da se morajo pomori čebel v Sloveniji za vedno končati. Ker skupaj s čebelami bomo umrli tudi sami in naši najdražji. Kdor pa ima okrog tega še kakšne pomisleke, pa mu toplo priporočam obisk Onkološkega inštituta v Ljubljani. Po obisku jih zagotovo več ne bo imel.

Nasilje ideološke pedofilije!

Znanec, ki prebiva v manjšem pomurskem mestecu me je že pred časom povabil, da naj se med prazniki kaj oglasim. Vreme je bilo kar pravšnje za tovrstne obiske, ker na kakšne daljše sprehode v naravo se ni bilo najbolj varno podajati. In prazniki so tudi zelo primeren čas, da se srečajo dobri znanci ter prijatelji, ki drugače težko najdejo čas za kakšna daljša druženja in klepete.

Vendar mi je ta obisk zelo pokvaril praznično razpoloženje in med vožnjo domov, sem ogorčen ter tudi zelo zaskrbljen, premleval zgodbo, ki sta mi jo povedala znanec in njegova žena ter v kateri nastopa njuna osemletna hčerkica Maja. To sicer ni dekličino pravo ime, vendar jo za potrebe te nesrečne zgodbe tako imenujmo. Oče in mama male Maje sta si med pripovedovanjem njene tragične zgodbe kar nekajkrat obrisala solze in nista skrivala skrbi pa tudi velikega ogorčenja nad nasiljem, ki mu je Maja v šoli izpostavljena. Ves čas sta se zaskrbljeno spraševala in to vprašanje med pripovedovanjem zastavljala tudi meni, kako bi sploh lahko malo Majo pred temi pritiski, ki jim je izpostavljena, zavarovala in kaj sploh še lahko naredita?

Družina ni verna in deklica ne obiskuje verouka. O tej svetovno nazorski različnosti svoje družine od premnogih družin v okolju v katerem živijo, niso nikoli niti razmišljali, ker zaradi tega ni bilo nikakršnih očitkov ali drugih težav. Vse tako dolgo  dokler mala Maja ni začela obiskovati prvega razreda osnovne šole in ni nekega dne po prihodu iz šole svojih staršev vprašala, če se sme tudi ona prijaviti k obiskovanju verouka. Povedala je, da njene najboljše prijateljice iz razreda po pouku obiskujejo verouk in ji potem pripovedujejo kaj vse lepega, da se tam učijo, se igrajo in se sploh imajo zelo lepo ter jo neprestano vabijo, da naj se jim pridruži. Pa tudi gospod župnik so njenim prijateljicam rekli, da naj k verouku povabijo ter pripeljejo še tiste, ki niso prijavljeni, da bodo videli kako lepo je biti pri verouku.

Mati in oče sta mi priznala, da na to pa nista bila ob začetku Majinega obiskovanja osnovne šole pripravljena in tudi Maje na ta izziv nista ustrezno pripravila. Tudi sam sem si v pogovoru z njima zastavljal vprašanje kako bi malo deklico na kaj takega sploh bilo mogoče primerno  pripraviti ter ji tako prihraniti težave, ki jim je sedaj izpostavljena? Vendar problem je sedaj tu in potrebno ga je bilo začeti previdno ter z veliko mero občutljivosti začeti nekako razreševati. Začela sta se z Majo o teh različnostih med otroci in o pogledih njihovih staršev na svet, pogosteje pogovarjati in upala sta, da se bo zadeva nekako sčasoma le razrešila. Potem pa je sledil prvi res pravi šok, ko je mamica nekega dne prišla po Majo v šolo in je ni bilo v razredu kjer so otroci po pouku v podaljšanem bivanju čakali starše, da jih odpeljejo domov. Tudi gospe, ki so te otroke do prihoda staršev tam v razredu varovale niso vedele kje bi lahko Maja bila.

Niti zamišljati si ne moremo groze in strahov Majine mame, ki svojega malega otroka ni našla tam kjer bi moral biti in kjer je bilo zagotovljeno njegovo varstvo. Obe gospe, ki naj bi med ostalimi otroci do prihoda staršev varovali tudi Majo, sta hitro ugotovili, da je pa sedaj hudič šalo vzel in da odgovornosti ne bosta mogli ubežati. Potem se je ena le spomnila in dejala, da bi pa Maja mogoče z drugimi otroci lahko odšla k verouku in svetovali mamici, da naj počaka, da župnik konča in se otroci vrnejo v razred. Preveriti ali je Maja tam pa naj ne bi smeli, ker župnik motiti verouka ne dovoli. Materi tako kaj drugega kot počakati sedaj ni preostalo in ker ji je Maja doma o tem že pripovedovala, je pač vsa nestrpna in prestrašena počakala, da se otroci vrnejo z verouka. Ko so se vrnili je seveda Maja bila med njimi. Doma je potem ponovila znano zgodbo, da je župnik naročil  otrokom, da naj tokrat povabijo in pripeljejo svoje prijatelje in prijateljice, ki k verouku ne prihajajo, da bodo videli kako je tam lepo in prijetno. Naslednji dan je obiskal šolo Majin oče in gospem zadolženim za varovanje otrok povedal, da Maja k verouku ne bo hodila in da naj na otroke pazijo, ker imajo seznam prijavljenih k verouku ter da se kaj podobnega ne sme več zgoditi.

Potem je bil kar nekaj časa mir in Maja doma ni več pripovedovala o verouku ali pozivih svojih prijateljic in sošolk, da naj se jim pri obiskovanju verouka pridruži. Vse do pred kratkim, ko je Maja doma ponovno začela pripovedovati o verskih praznikih in njihovi pomembnosti, o dobrih možeh, ki obdarujejo pridne in verne otroke, kdo da je ustvaril zemljo, ljudi živali in rastline, o pomembnosti obiskovanja verouka in maše, da so dobri ljudje lahko le verni in še o čem povezanim z religioznostjo ter obiskovanjem verouka. Po pogovoru z Majo sta starša hitro ugotovila, da ji vse to neprestano pripovedujejo in jo prepričujejo njene sošolke in sošolci, ki obiskujejo verouk. Prepričana sta, da duhovnik, ki vodi verouk, na ta način usmerja otroke, da, ne da bi se malčki seveda tega sploh zavedali, vršijo pritisk ter nasilje nad svojimi vrstniki, ki izhajajo iz nevernih družin in ne obiskujejo verouka.

Postavlja se mi vprašanje kakšna je v resnici tu vloga šole in tam zaposlenih in ali niso dolžni zaščititi otrok pred takšnimi in podobnimi nasilnimi pritiski ter diskvalifikacijami nedolžnih otročičev. Oziroma zastavimo si vprašanje zaščite otrok malo drugače. Skušajmo si predstavljati kaj bi se dogodilo, če bi nekdo skušal na enak način vplivati na otroke, ki obiskujejo verouk in bi jih dnevno prepričeval ter jim govoril, da nič od tega kar jim govori duhovnik pri verouku ni res in da je obiskovanje verouka "brez veze" in le zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabili za igro ali obiskovanje kake druge prostočasne aktivnosti. Vsi mediji bi bili polni kritičnih prispevkov, duhovščina bi "urbi et orbi" razglašala strahovito nasilje nad vero in verujočimi ter nezaslišano zlorabo malih in nedolžnih otroških dušic za boj proti veri in sveti cerkvi.

Kakor, da otroci, ki verouka ne obiskujejo in so se rodili v nevernih družinah, ne bi imeli malih in nedolžnih dušic in njihovi starši ne pravice, da jih vzgajajo tako kot sami menijo, da je prav. In to se dogaja v državni ter javni šoli v kateri bi morali biti enako zaščiteni vsi otroci ne glede kakšen je svetovni nazor njihovih staršev. Že zaradi tega in še mnogo česa drugega, je potrebno o tem pojavu ideološke pedofilije začeti javno in na glas govoriti in na ta način zavarovati nedolžne otroke pred vsemi oblikami nasilja. Hude posledice otroku ne povzroča le nasilje nad njihovim telesom. temveč jih lahko še veliko huje in trajneje za vse življenje zaznamuje nasilje nad njihovo duševnostjo. Naj nekdo spomni, če sama še tega ni uspela zaznati, varuhinjo človekovih pravic tudi na to vrsto nasilja, ki ni prav nič manj nevarno od vseh drugih vrst, ki so jim danes otroci izpostavljeni.

Kaj narediti z namnoženimi slovenskimi politiki?

Zoran Jankovič je mož, ki je v preteklem tednu krepko razburkal slovensko politično sceno. To kar vidimo, slišimo ali preberemo je le del političnega in zaplotniškega delovanja aktualne slovenske politike ob napovedi Zorana Jankoviča. da se bo na kongresu stranke potegoval za mesto predsednika. Tisto pravo in najbolj začinjeno se seveda dogaja daleč vstran od naših čutov in poročanj medijev.

Da pa so tista nam prikrita ter zamolčana dogajanja res krepko zanimiva in zelo intenzivna, pa lahko sklepamo po nervoznih odzivih pri koalicijskih in, glej si ga čuda, tudi opozicijskih politikih. Ljudstvo pod Alpami pa le gleda in se čudi. No, nekateri se celo jezijo in na veliko bentijo, kaj pa si ta Jankovič sedaj ponovno domišlja. Predsednik stranke PS bi rad bil? Saj ni resen in v zapor bi sodil. Pri teh zahtevah okrog zapiranja nekaterih politikov bi le kazalo biti malo bolj objektiven in predvsem realen. O tem namreč lahko in edina odločajo le sodišča in ne slovenska lumpen proletarska ulica ali posamezni konkurenčni politiki in njihovi idejno ter intelektualno zavrti verniki ali posamezni novinarji. In potem se naenkrat znajdemo v situaciji, da pred enim,  nam tako zelo  ljubim političnim malikom, pred sodiščem delamo živi zid, da bi ga rešili pred roko pravice in istočasno drugega politika, ki ga pač niti malo nimamo radi, po vsej sili tiščimo proti vratom sodišča z zahtevo, da ga je nujno potrebno takoj zapreti. Če pa sodišča ne ravnajo in ne odločijo v skladu z zahtevami kričačev in njihovimi pričakovanji, pa se na ves glas po deželi razglaša, da je pravna država umrla, tožilci in sodniki so vsi po vrsti nesposobni in skorumpirani pa tudi rdečkarji in komunajzarji naj bi vsi bili. Vse jih je potrebno kar takoj zamenjati in to s takšnimi, ki bodo sodili kot bo najbolj kričav del ljudstva zaukazal, ker se pri nas sodi v imenu ljudstva.

S temi zahtevami kdo bi smel katero od političnih strank voditi imam tudi sam malo težav. Če bi se namreč mene na to temo kaj vprašalo, Zoran Jankovič seveda nikoli ne bi več vodil stranke PS. In tudi Alenka Bratušek je ne bi vodila. Ker pa nisem član te stranke in o tem ne soodločam, mi kaj drugega niti ne preostane kot, da članstvu stranke prepustim odločitev kdo jih bo vodil. Res pa je tudi, in to se mi zdi pomembno zapisati, če bi za kratek čas postal, recimo, slovenski Mussomeli in bi tako imel vpliv na odločanje o voditeljih slovenskih političnih strank, potem prav nihče izmed teh, ki danes stranke vodijo, ne bi več bil na tem mestu in imel priložnosti se poigravati z mojo in mojih dragih ter države Slovenije usodo.  Vse po vrsti bi jih takoj zamenjal in nagnal nekam nekaj konkretnega delat, kjer bi kateri med njimi morebiti lahko bil za družbo ter zase celo še koristen. Pa ne le predsednikov teh nesrečnih slovenskih političnih strank, skupaj z njimi bi h kakšnemu koristnemu in produktivnemu delu v realni sektor napotil še kopico njihovih večnih ali občasnih prisklednikov in prisklednic. Takšne vsiljive in koristoljubne priliznjence ter intelektualne pritlikavce sem vedno najtežje prenašal.Še najbolj pa se zabavam, ko v vlogi politikov opazujem nekdanje univerzitetne profesorje. Če so bili takšni profesorji kot so politiki, potem so diplome njihovih študentov hudo relativna stvar in bi počasi kazalo začeti s postopki preverjanja znanj teh diplomantov.

Star pregovor pravi, da se za dobrim konjem vedno kadi. Zoran Jankovič, ki prav te dni dviga prah kateri nam počasi že krepko sili v oči ter nos in v vse druge odprtine, ni več konj s katerim bi se dalo zmagovati ali v stavnicah nanj staviti. Res je, da se ga ostali politični osliči in žrebci še vedno bojijo in verjamejo, da jih lahko premaga, vendar je ta strah le posledica njihove lastne nemoči ter politične in intelektualne omaganosti. Nekateri se očitno tega celo zavedajo, čeprav priznali seveda ne bodo, in bi sedaj na hitro radi pobegnili kar v EU parlament. Če niso več za domačo koristno politično ali oblastno rabo, pa bi jih morebiti tam v Bruslju le še lahko za kaj porabili. Za mehanično dviganje rok tam v bruseljski nadoblasti pa so menda le še sposobni. Mogoče pa je naša rešitev ravno v tem, da se  jih nekaj zaslužnih res pošlje v zapor, ostale pa za poslance v Bruselj in tako bomo vsaj za nekaj časa lažje zadihali. Ne sicer za dolgo, ker jih bodo takoj nadomestili drugi, ki pa tudi kaj veliko boljši od teh ne bodo. To je pač dialektika današnjega slovenskega časa in prostora, bi rekel moj znanec, ki je nekoč bil zelo dober pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma.

Imate kartico?

Obvezni protokol na že skoraj vseh blagajnah v Sloveniji:
- Imate kartico?
- Ne!
- Zakaj pa ne?

Agresivnost že skoraj vseh, od trgovcev do drugih, ki v tej deželi kar koli prodajajo, postaja že nevzdržna in krepko neokusna in za mnoge kupce prav ponižujoča. Ko nakupujem v kateri koli trgovini in pridem do blagajne, da bi kupljeno blago plačal, je prvo vprašanje blagajničarke ali imam kartico zvestobe. Ko odgovorim, da je nimam, sledi vprašanje zakaj pa je nimam in če bi jo želel imeti. Ne, ne želim je imeti in zakaj je nimam nikogar prav nič ne briga. Pa za to neokusno nadlegovanje ne krivim ubogih delavk na blagajnah trgovskih centrov in drugih trgovin ali zaposlenih na bencinskih servisih ter drugih mestih kjer kaj prodajajo in se tam znajdem kot kupec. Njim so očitno naročili, da morajo tako ravnati in vsakega kupca najprej izprašati o kartici zvestobe in šele potem opraviti delo zaradi katerega se pri blagajni nahajajo.

Še vedno se najde kdo, ki se občasno ponorčuje iz nekdanjih socialističnih časov in vrst pred ali v trgovinah, ko smo čakali na nakup kakšnega trgovskega blaga, ki ga je v prodaji primanjkovalo ali ga je bilo težje dobiti. Socialistični časi so minili, namnožili so se nam razni trgovski centri, blaga na trgovskih policah je veliko več kot nam povprečni osebni standard dovoljuje, da si ga sploh lahko privoščimo. Nekaj iz tistih časov pa je vendarle ostalo. Ostale so namreč vrste čakajočih pred blagajnami v trgovinah. Danes se na teh blagajnah opravljajo storitve, ki v resnici najmanjše veze z osnovno dejavnostjo trgovine nimajo. Stojiš tako v vrsti in čakaš, da prideš na vrsto in plačaš to kar si nakupil, ter ves nestrpen in besen opazuješ kaj vse se pred tabo v vrsti pri blagajni dogaja. In dogaja se veliko tega.

Srečnež, ki se mu je uspelo prebiti do blagajničarke, je najprej zaslišan ali ima kartico zvestobe in če je nima, zakaj je nima. Ko je to opravljeno lahko plača in pri tem mu potem takoj pod nos pomolijo nek raznobarvni listek ter nekaj nalepk s pojasnilom, da naj jih pridno zbira in si bo tako pridobil pravico nakupa nekega izdelka po znižani ceni. Nekateri to vzamejo, ker res nameravajo zbirati nalepke in drugi iz vljudnosti, da se kar najhitreje poslovijo. Vsa ta procedura seveda traja določen čas in daljša je vrsta in bolj na koncu te vrste stojim, bolj se mi podaljšuje nepotreben čas čakanja.  Ko sem že prepričan, da pa bo sedaj morda le šlo hitreje, pa nakupovalka tam daleč pred mano v vrsti, ko plača za to kar je nakupila, še iz torbice privleče šop položnic, da jih bo poravnala ravno sedaj in tukaj v trgovini na tej blagajni. Čas te finančne transakcije je neprimerno daljši in bolj zapleten kot čas plačevanja nakupljenega blaga in meni, nestrpno stoječemu tam daleč v ozadju vrste, se zdi seveda še veliko daljši. 

Potem steče postopek malo hitreje, ker je na vrsto prišlo nekaj čisto "navadnih" kupcev in razpoloženje se mi malce popravi. Vendar ne za dolgo, ker ponovno udari nauk starega reka, da, ko ima hudič mlade, jih ima obvezno več.  Gospa v vrsti pred mano plača nakupljeno in potem še blagajničarki pod nos pomoli raznobarvni listek v katerega ji je uspelo nalepiti vse zahtevane nalepke in želi sedaj to ugodnost izkoristiti. Potem steče proces dogovarjanja med stranko in blagajničarko kaj iz nabora možnih artiklov s popustom bo kupila in izračunavanje potrebnega doplačila za vsak izdelek posebej.  Ko se stranka končno odloči kaj želi imeti, blagajničarka zapusti svoje delovno mesto in odhiti po izbrani artikel. Mi navadni kupci v vrsti pa seveda čakamo. Blagajničarka se vrne in stranki pove, da izbranega artikla več ni na zalogi in da naj si izbere nekaj drugega. Stranka razmišlja, prosi blagajničarko, da ji ponovi zneske potrebnih doplačil in se končno potem le odloči. Blagajničarka ponovno odhiti nekam tja v skladišče ali kamor koli pač že, mi pa čakamo, in ko se končno vrne,  uspešno skleneta posel.

Tako ali zelo podobno se nam navadnim ter nezvestnim kupcem dogaja vsak dan in v vseh trgovskih centrih, bencinskih servisih in veliki večini drugih podobnih lokalov kjer kaj prodajajo in se tam znajdemo kot stranke. Pa imamo sploh kako izbiro ali možnost, da se temu mučnemu nadlegovanju spraševanja po karticah zvestobe sploh izognemo oziroma imamo kako izbiro, da zavijemo v trgovino ali bencinski servis kjer na blagajnah počnejo izključno le to zaradi česar blagajne in blagajničarke obstajajo? Prepričan sem, da nimamo. Če že ne vedno in povsod, pa si v trenutkih, ko stojim v kakšni takšni dolgi čakajoči vrsti v trgovini, res iskreno zaželim, da bi se vsaj za trenutek vrnil čas socializma in bi blagajne bile blagajne ter ne servis za vse kar koli komu pade na pamet in prinaša kak cent dohodka. Kupec tako očitno ni kralj, kot ga radi naslavljajo trgovci, temveč je postal njihova žrtev in objekt njihovih raznih manipulacij in poniževanj. Vedno dolge vrste kupcev pred blagajnami so sramota za trgovca in dokaz njegovega brezbrižnega ter poniževalnega odnosa do svojih kupcev. Vseh kupcev, vključno s tistimi "njihovimi" s karticami zvestobe.

Bo Janez Janša skupaj z državnim razglasil še svoj osebni bankrot?

Slovenci so znani po svoji radodarnosti. Sploh zadnjih nekaj let, ko se gospodarske, finančne in socialne razmere v državi drastično poslabšujejo in se nam na oblasti izmenjujejo politične elite in je tista, ki zamenja prejšnjo vsaj enako slaba, če ne še slabša ter nam dejansko z državo ter našimi usodami upravljajo iz Bruslja, so se zelo razpasle razne dobrodelne akcije. Organizirajo jih humanitarne in druge razne dobrodelne organizacije, društvene organizacije, posamezni mediji in kdo vse še ne.

Malo bolj pozoren opazovalec teh masovnih humanitarnih ljudskih nabirk v zadnjem času lahko zazna, da so tovrstne akcije vedno manj uspešne, ker so denarni viri tradicionalnih skupin ljudi, ki največ prispevajo že skoraj usahnili. Prav pregovorna je ugotovitev, da so najbolj zvesti darovalci prav tisti družbeni sloji, ki imajo v resnici najmanj. In ti sloji so tudi največje žrtve preteklih roparskih ter kriminalnih tranzicijskih procesov in nategov kot tudi največje žrtve sedanjih že nekaj let stalno se ponavljajočih reform, ki si jih izmišljujejo domače oblastne elite. da bi se obdržale na oblasti ali pa jih zapovedujejo in nam jih vsiljujejo iz Bruslja, da bi nas kar najhitreje ekonomsko, politično, socialno ter v zadnjem času tudi ideološko, čimbolj prilagodili njihovi neoliberalni in fašistični podobi ter zadovoljili svoje interese.

Pravo ideološko in politično mesarsko klanje, ki ga zadnjih nekaj let med sabo izvajajo največje slovenske politične elite v boju za oblast, privilegije ter finančne in druge materialne koristi od ostankov tistega kar je od premoženja države še ostalo, seveda prav nič ne prispeva k preseganju težav v katere so državo in ljudi pahnili sami. V resnici ne gre za popolnoma nič drugega kot odvračanje pozornosti oropanih in osiromašenih ljudskih množic od njihovih dejanskih vsakodnevnih težav in problemov kako preživeti vsak dan sproti. Ljudi so pripeljali v stanje, ko jih vedno manj sploh upa načrtovati svojo in svojih otrok ter vnukov bodočnost, ker jih velika večina najmanjšega pojma nima kako jim bo sploh uspelo preživeti nekaj naslednjih mesecev. Iz tega v nesrečo in bedo pahnjenega ljudskega bazena potencialnih humanitarnih darovalcev tako v bodoče ne bo mogoče več kaj veliko pričakovati. Verjetno so bili za precej dolgo časa prav slovenski gasilci zadnji, ki so bili tako masovno deležni vseljudskega darovanja in razumevanja.

Tega se zagotovo zavedajo tudi v Rdečem križu, Karitasu ter Zvezi prijateljev mladine kot najbolj aktivnih humanitarnih organizacijah in katerim gre v resnici največja zasluga ter zahvala, da brezupen bes nesrečnih ljudi še ni ušel izpod nadzora. Skoraj bi si upal zapisati, da so prav te navedene humanitarne organizacije ob hudi politikantski, ideološki in demagoški propagandni ofenzivi oblastnih, političnih, gospodarskih, finančnih ter kulturniških elit, tudi posredno največji krivec, da se v Sloveniji ljudske množice temu nasilju veliko bolj odločno ne uprejo. Znan pregovor, star že okrog dve tisočletji, pravi: deli in vladaj! Če ne bi bil izrek tega pregovora v vseh zgodovinskih družbenih pogojih ter okoljih učinkovit, bi bil že zdavnaj pozabljen. Prav današnja Slovenija je čudovit primer kako ta pregovor v praksi odlično funkcionira in zagotavlja vladajočim elitam oblastno moč ter relativne možnosti nadaljnjega obstoja.

Državljanke in državljane Slovenije so prav spretno z ideološkimi ter politikantskimi spini uspeli razdeliti na skoraj enaki polovici in jih med sabo tako hudo spreti, da bi bil sedaj potreben le še skromen potisk in bi se ti bili verjetno ponovno v stanju spoprijeti v kakem krvavem bratomornem spopadu. Danes niti nisem več tako zelo prepričan, da do česa takšnega tudi ne bi moglo celo  priti. Partizani, domobranci, sprava, socialna ter  vedno bolj nestrpna ideološka in politična nasprotja, vsiljevanje raznih ideologij, povzdigovanje raznih domačih in tudi tujih ideoloških in političnih malikov, vmešavanje in vzpodbujanje slovenskega kulturnega boja ter narodove razklanosti s strani zunanjih faktorjev. Pa iskanje dejanskih in namišljenih razlogov za razna pravna, politična, ideološka, kulturna in celo socialna maščevanja nad vnuki za dejanja njihovih dedov,  vulgarno zanikanje ali potvarjanje zgodovinskih dejstev in na tem temelječa dejanja maščevanj ter raznih diskvalifikacij, so danes videti kot priprava na nekaj grozečega kar naj bi se nam nekje v ozadju tiho pripravljalo, da bi iznenada udarilo. To in naslednje leto bi za državljanke in državljane kot tudi za državo Slovenijo lahko bili v mnogo čem zelo usodni.

Da se na kratko ponovno vrnem k vsebini naslova tega zapisa. Največji politični in ideološki mešetar zadnjih dvajset in nekaj let na slovenskem, se je torej sedaj v svoji osebni materialni stiski zatekel k ljudski nabirki, da bi pokril svoje velike dolgove ali pa morebiti celo zaradi tega, da bi tako prikril vire iz katerih bo financiral stroške svojih velikih zablod. Njegova ožja in morebiti tudi širša politična ter ideološka okolica mora imeti prav čudne predstave o morali in etiki. Prositi denar pri množici tistih, ki si jih vsaj dve desetletji zavajal, z njimi manipuliral, jim lagal ter jih kolektivno spravil v bedo in jim uničil bodočnost, je pa res zelo daleč na oni strani moralnega in etičnega ter humanega. Sploh ni pomembno ali bo vse to kar se mu obeta tudi moral plačati ali pa bo česar tudi oproščen. Pomembno je to, da se je v to godljo spravil sam in vsi tisti, ki so mu pri teh dejanjih sledili, naj sedaj sežejo v svoje žepe in mu pomagajo iz finančne zagate. Saj so mnogi njegovi zvesti sledilci imeli od tega drenjanja okrog njega velike koristi in se nekateri prav krepko omastili. Če smo in še bomo morali državljanke in državljani, tudi zaradi njegovih oblastnih ter političnih dejanj, pokriti dolgove v višini nekaj milijard evrov, potem bodo njegovi priskledniki in častilci z veliko lahkoto pokrili teh nekaj deset tisoč evrov in tako preprečili osebni bankrot svojega ideološkega in političnega malika. Menda pa si le ne želijo in si verjetno tudi privoščiti ne morejo bankrotiranega predsednika stranke in ideološkega liderja, ki mu tokrat verjetno niti sestrična ne more več dovolj učinkovito pomagati.

V Ljubljani dedki, v Gornji Radgoni vnuki!

 Povzeto po pomurje.si

Garažni koncerti med obema Radgonama 

nedelja, 13.04.2014

avtor: T. K.

Na meji med avstrijsko Radgono in slovensko Gornjo Radgono sta se bolšji sejem in obletnica Gagarinovega leta v vesolje končala z garažnimi rock koncerti.

Nastopile so skupine Y (Gornja Radgona/MS, ambiental math core), Fail Aspect (Gornja Radgona, melodic punk rock) in Bataljon (Radenci, rock). Dodajmo še, da bo bend Fail Aspect v petek, 25. aprila, nastopil tudi na festivalu "Jürjovo je" pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Vsi naj odprejo svoje arhive!

Po vsem tem kar se dogaja v Sloveniji, se pogosto zalotim v dvomih ali ne bi bilo bolje, če bi takrat na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vse arhive SDV ali UDBE kot jo sedaj še vedno imenujejo, kar v celoti uničili. V največjem delu naj jih sicer bi. Očitno pa so nekaj le pustili in s temi ostanki nekoč bogatega arhiva se sedaj opleta v slovenski politiki, se jih zlorablja in enostransko interpretira za potrebe notranjega političnega in ideološkega obračunavanja. Pogosto me v zadnjem času spreleti grozno neprijeten občutek, da me nekdo pripravlja na neko novo slovensko državljansko vojno.

Teh nekaj metrov arhivskega gradiva, ki se je ohranilo in je nastalo v času delovanju nekdanje UDBE in potem SDV, je postalo pravo orožje s katerim se vzpodbuja notranja ideološka in politična nasprotja v državi Sloveniji, ki se že prav nevarno približujejo vrelišču. Po teh arhivih sedaj šarijo različni ljudje, ki najmanjšega znanja nimajo kako se arhivska gradiva interpretirajo v duhu določenih zgodovinskih okoliščin ter pri tem prav namerno  in zavestno potvarjajo določene zgodovinske dogodke. Za notranje politične potrebe in obračunavanja bi ti novodobni razlagalci polpretekle zgodovine seveda nujno rabili žrtve s slovenskim izseljeniškim disidentskim pedigrejem in zagotovo še izvajalce slovenskega porekla, teh pa na našo skupno narodovo srečo ni. Sploh z izvajalci dejavnosti UDBE v tujini, ki bi imeli slovensko poreklo imajo novodobni "raziskovalci" velike težave. Ker jih ni ali vsaj dokumentov s katerimi bi jih bilo možno nedvoumno identificirati ni nikjer,  pa se obtoži pač prvega katerega ime se kje najde zapisano. Jih prav nič ne moti, če za njihove obtožbe ni dokazov, ker sledijo načelu, da naj prizadeti dokaže, da ni kriv dejanj za katera so ga obdolžili. Tako slovenske kot tudi srbske izseljeniške organizacije, ki so se v tujini organizirale z namenom zoperstavljanja takratni jugoslovanski politični in družbeni ureditvi, se v glavnem namreč niso zatekale k terorističnim metodam boja in svojega delovanja. Zaradi tega so bile seveda tudi manj zanimive za jugoslovansko tajno službo UDBO ali SDV kot se je pozneje uradno imenovala. To seveda ne pomeni, da SDV teh organizacij in posameznikov ni spremljala in jim občasno grenila življenja ter jih na različne načine onemogočala v njihovih proti jugoslovanskih aktivnostih. Ker pa slovenske in srbske emigrantske organizacije niso izvajale terorističnih aktivnosti na ozemlju Jugoslavije ali fizično ogrožale uradnih jugoslovanskih državnih predstavnikov v tujini in tam na začasnem delu zaposlenih delavcev, je tudi doktrina SDV na področju omejevanja njihovega delovanja in vpliva bila temu primerna. Med vidnimi in najbolj vplivnimi predstavniki obeh teh emigrantskih nacionalnih skupin skoraj ne zasledimo primerov likvidacij, ki naj bi jih izvedla SDV.

Nekaj povsem drugega pa so bile hrvaške emigrantske skupine, ki pa so se redno zatekale k najbolj grobim ter ekstremnim terorističnim metodam boja proti nekdanji skupni državi in njenemu družbenemu sistemu. V tujini so izvajale atentate na uradne državne, politične ter gospodarske predstavnike, v mnogih državah terorizirale jugoslovanske delavce, ki so bili tam na začasnem delu, se tam ukvarjale s hudim kriminalom in se tako tudi financirale, ter na ozemlju Jugoslavije nastavljale bombe in izvajale druge vrste likvidacij zaradi katerih je umrlo veliko nedolžnih ljudi. Danes je znano, da so te skrajne hrvaške nacionalistične ter teroristične organizacije imele tiho podporo tajnih služb držav v katerih so bile organizirane in so bili mnogi  njihovi najbolj radikalni člani tudi sodelavci teh služb.

Danes skušajo za svetnike in heroje ter uboge nesrečne ter nedolžne žrtve razglasiti mnoge tiste hrvaške teroristične skrajneže, ki jih je SDV v tujini enostavno morala likvidirati, če je želela zaščiti državo, njene diplomatske, politične, gospodarske in druge vidne predstavnike v tujini in doma ter tudi uspešnejše jugoslovanske delavce na začasnem delu v tujini. Nihče pa se v teh današnjih politično ideoloških in zgodovinsko diletantskih interpretacijah delovanja jugoslovanske tajne službe, ne spomni na stotine žrtev v domovini ter tujini, ki so jih na tak ali drugačen način pobile te, z ustaško ideologijo zaslepljene ter s strani hrvaške RKC podpirane, teroristične organizacije. Se bo končno le kdo spomnil in javno objavil vsaj najbolj odmevne primere velikih in krvavih sabotaž, atentatov, umorov ter drugih terorističnih dejanj, ki so jih te ustaške grupacije izvedle v tujini ter na ozemlju Jugoslavije in objavil imena mnogih nedolžnih žrtev teh zločinskih dejanj? Ne, pretežno ne gre za žrtve, ki bi kar koli pomenile v političnem, gospodarskem ali kulturnem življenju takratnega jugoslovanskega državnega sistema. Gre za čisto navadne državljanke in državljane, ki jih je nasilna smrt doletela pri opravljanju svojega dela, obisku kakšne kulturne ali kino predstave ali pa so se  čisto slučajno ob nepravem času znašli na nepravem mestu. Imajo te nedolžne žrtve ustaških terorističnih dejanj pravico do spomina nanje in imajo njihovi otroci ter drugi sorodniki pravico, da se njihove drage ohrani v zgodovinskem spominu naroda kateremu so pripadali? Očitno se jim ta pravica danes jemlje, ker se njihove rablje razglaša za svetnike katerih imena nedolžnih žrtev se namenoma zamolčuje. In seznam teh nedolžnih žrtev je veliko daljši od seznama s strani UDBE likvidiranih ustaških skrajnežev in brezobzirnih teroristov.

Star pregovor pravi, da ima vsaka medalja dve strani. Vsaka država na tem ljubem svetu z vsemi sredstvi brani svoje ozemlje, svoj ustavno družbeni, gospodarski, politični in kulturni sistem ter na njemu temelječe vrednote. In dolžnost vsake države je, da stori vse za zaščito svojih uradnih, političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih predstavnikov ter vseh svojih državljank in državljnov tako doma kot v tujini. UDBA ali SDV nekdanje skupne države Jugoslavije ni v svojem času počela popolnoma nič drugega kot so to počele vse takratne države in mnoge to prav uspešno počnejo še danes. Kljub temu, da je UDBA ali SDV pri svojih tujih "zaveznikih" in še bolj pri svojih "nasprotnikih" veljala za zelo sposobno in uspešno tajno službo, je bila v primerjavi s tajnimi službami ZDA, SSSR, Velike Britanije, Francije in še katere države pravi malček. Tako na področju doktrine delovanja in še veliko bolj na področju okrutnosti in brezkompromisnosti svojih aktivnosti ter v zastavljanju končnih ciljev svojega delovanja.

Da, naj se vsi arhivi jugoslovanske zvezne in republiških tajnih služb odprejo v celoti in vsem. Vendar šele takrat, ko bodo svoje arhive vsaj v tistem delu, ki se nanaša na nekdanjo Jugoslavijo ter njene emigrantske teroristične organizacije na njihovih ozemljih, odprle tudi tajne službe ZDA, Nemčije, Francije in Avstrije. Vsaj v teh državah, ker bo le tako mogoča zgodovinsko korektna analiza nekega časa in takratnih nesrečnih dogodkov s katerimi se danes tako na veliko manipulira in zavaja ljudi. Naj torej navedene države odprejo svoje arhive in razkrijejo svoje sodelavce državljane nekdanje Jugoslavije. Toliko kot nas danes smejo zanimati seznami nekdanjih sodelavcev UDBE oziroma SDV, nas še veliko bolj danes morajo zanimati seznami naših sodržavljank in sodržavljanov, ki so tam od leta 1970 in do danes pristali na tajnih seznamih sodelavcev tajnih služb navedenih držav. Še posebej, ker sodelavci nekdanje jugoslovanske tajne službe ne morejo več določati našega življenja in ne vplivati na našo bodočnost. Kar pa za današnje slovenske sodelavce  tujih tajnih služb nikakor ne moremo reči. Najprej se torej resno pogovorimo s temi slednjimi in potem bomo imeli dovolj časa tudi že za tiste s seznama UDBE oziroma SDV.

So bili včeraj v Grahovem domobranci ponovno zlorabljeni?

Moram? Se res moram še po 73. letih opredeljevati med partizani in domobranci, med zločinskim nacifašizmom in protifašističnimi zavezniki? Pa saj takrat še niti rojen nisem bil. Zakaj torej še danes to nasilje nad mano, mojimi dragimi in celotnim narodom ter njegovim trpljenjem in herojskim odporom?

Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Torej je velika svetovna koalicija zmagovalcev nad nacifašizmom kriva za smrti milijonov Židov, Slovanov in demokratičnim, svobodnim ter pravičnim vrednotam zavezanih pripadnikov drugih evropskih in neevropskih narodov? Komu so torej takrat v tistih nesrečnih časih slovenski domobranci prodali svoje duše? Bogu ali hudiču? Zagotovo kar obema sočasno. Ker pa nobeden od njiju dokazano ne obstaja in jima tako ne moremo podtakniti odgovornosti za velike zločine slovenskega bratomornega klanja in izdaje lastnega naroda, se bomo torej o tem morali dogovoriti kar ljudje med sabo. Izdaja lastnega naroda je pač izdaja in zločin nad lastnim narodom je pač zločin. Težava je tokrat le v tem, da je udeležencev tistih dogodkov danes tako malo še živih, da tega dogovora in dejanja sprave ne morejo več opraviti. To breme se sedaj vali na generacije, ki s temi dogodki nimajo nič in o njih tudi vedno manj vedo. Naša  generacija in še veliko bolj tiste, ki so se rodile za nami, pa bi morala bolj od zablod preteklosti skrbeti naša in naših otrok ter vnukov bodočnost. Včeraj je v Grahovem dokončno umrla tudi slovenska narodna sprava in predsednik države gospod Borut Pahor, ki ne poroča, da bi kot njegov prijatelj Janez Janša tudi molil, bil pa naj bi zaskrbljen. No, vsaj nekaj!

Datum postavitve spomenika domobrancem, včeraj v Grahovem nikakor ni bil izbran naključno ali po kakšni morebitni nerodnosti. Izbran je bil torej 6. april, dan ko so zločinske nacifašistične okupatorske sile Nemčije, Italije in Madžarske napadle takratno našo skupno državo Jugoslavijo in s tem našo domovino Slovenijo. Saj bi se lahko celo strinjali, da ima vsak človek pravico do groba, človeškega dostojanstva in spomina, tudi, če so ga vetrovi burnih vojaških, političnih in ideoloških dogodkov odnesli na drugo stran in ga je potem zgodovina zaradi njegovih nečastnih dejanj izobčila.

So bili slovenski domobranci včeraj v Grahovem ponovno grdo zlorabljeni ter je bilo ponovno poteptano njihovo človeško dostojanstvo in tokrat od svojih potomcev in častilcev njihovih takratnih odločitev ter dejanj? V Grahovem so včeraj slovenski desničarski politiki in slovenska RKC v resnici počastili 6. april 1941, datum vojaškega napada in okupacije Slovenije in za to nečastno dejanje zlorabili zgodovinsko nesrečno odločitev vaških fantov, ki so takrat sledili tej isti slovenski RKC.  S tem pa sebe in svoje duše prodali ter v vseh letih vojne svoje roke okrvavili z bratsko krvjo za koristi krvoločnih okupatorjev in tako izdali svoj slovenski narod. Spopad med partizani in temi nesrečnimi domobranci, v spomin in čast katerih naj bi bil spomenik v Grahovem postavljen, se je namreč dogodil 24. novembra leta 1943. Ljudje in organizacije, ki so ta dogodek načrtovale vse to seveda prav dobro vedo in če bi jim res šlo le za počastitev nesrečne smrti svojih prednikov in sovaščanov, bi bil edini primeren datum odkritja spomenika 24. november. Velika večina svobodomiselnih in s preteklostjo ter novo vsiljeno desničarsko ideologijo neobremenjenih ljudi v Sloveniji, bi takšno dejanje ocenila kot pietetno in bi se zagotovo tudi sami v mislih poklonili spominu na žalostne smrti teh nesrečnikov.

Slovenska RKC je na včerajšni obeležitvi in v počastitvi dneva napada fašističnih in nacističnih okupatorjev na Slovenijo, darovala sveto maši in slovesnosti so se udeležili tudi številni desničarski politiki. Med drugim predsednik SDS Janez Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, predsednik sveta SDS France Cukjati in nekatere opozicijske poslanke ter poslanci. Videlo pa se je tam tudi še nekaj drugih osebkov znanih po neprestanem podžiganju narodovega kulturnega in političnega spopada ter vzpodbujanju ideološke nestrpnosti med ljudmi živečimi v državi Sloveniji. Janezu Janši pa se je očitno do konca utrgalo, ko je na Twitterju zapisal: "da so šli danes v Grahovo, ker branijo temeljno civilizacijsko in ustavno pravico do dostojanstva, groba in spomina ter se ne dajo "ustrahovati zagovornikom zločina, njihovi propagandi in lažem". Dodal je še, da so molili tako za žrtve kot njihove rablje, kajti samo to je lahko temelj iskrene in trajne sprave v slovenskemu narodu.

Sramota in blamaža, ki si je prav noben svobodomiseln narod v Evropi ne bi nikoli dovolil in ki bi lahko imela še zelo hude in tragične politične ter ideološke posledice in morebiti kdaj bila celo usodna za slovenski narod ter državo Slovenijo. In Janša je včeraj molil? Še pred nekaj več kot dvajsetimi leti je nosil visoko dvignjeno partijsko zastavo in se naokrog razmetaval s komunističnimi parolami ter idejami. Komu pa je ta največji sin, ki ga je kdaj rodila slovenska mati, prodal svojo dušo? Bogu ali hudiču ali tudi kar obema?

Fotografija tega tedna!

Vladna koalicija, ki ji reševanje države enostavno ne sme uspeti. Kakor, da nekateri znotraj koalicije in še posebej oni opozicijski zunaj nje z Janezom Janšo, Francem Bogovičem in Ljudmilo Novak na čelu ter Zborom za republiko in RKC v ozadju, ne bi uspeli razumeti, da koalicijski četvorček ni nastal iz medsebojne ljubezni, temveč iz nujne potrebe. Nastal je zaradi nesposobnosti Janševe vladajoče koalicije upravljanja z državo in ker so pred dobrim letom to državo pripeljali že skoraj na sam rob državljanskega kulturnega ter ekonomskega in socialnega propada. Ne mine več teden, ko nas opozicijske parlamentarne stranke, njeni poslanci in njeni veljaki ne bi presenetili s čim kar prav nič ne prispeva k stabilizaciji razmer v državi. V družbi so uspeli ustvariti nevarno in že kar splošno vzdušje, da ali si ZA ali pa si PROTI. Državljanke in državljani enostavno nimamo več pravice do izbire. Če nismo za Janeza Janšo smo lahko le proti njemu in smo potem nujno za Milana Kučana, Zorana Jankoviča ali za Alenko Bratušek. Če nismo za oživljanje domobranstva in fašistične ideologije, pa smo pač neopartizani, komunajzarji, zadrti levičarji in še kaj iz te desničarske zaloge in za uničenje česar počasi postajajo dovoljena že skoraj vsa sredstva. Nisem slučajno zapisal "vsa sredstva", ker to postaja že sestavni del te proti civilizacijske doktrine boja proti notranjemu smrtnemu sovražniku. Ena od obeh nasprotujočih strani enostavno mora biti tudi fizično uničena, ker sobivanje očitno počasi ne bo več mogoče. Ima v državi Sloveniji sploh še kdo pogum in moč to narodovo samouničujočo ter že prav patološko ideološko norost zaustaviti?

Grozi Sloveniji naravna katastrofa?

smrdokavra

Podnaslov tega prispevka bi morebiti lahko glasil tudi: Kaj imajo skupnega ornitologi, čebelarji, ribiči in lovci? In k tem naštetim bi seveda seznam lahko nadaljevali še z mnogimi drugimi naravovarstvenimi organizacijami in osveščenimi posamezniki. K temu današnjemu zapisu so me vzpodbudili vse pogostejši medijski zapisi predstavnikov navedenih organizacij v Sloveniji in Evropi. Vsi opozarjajo na katastrofalne spremembe v naravnem prostoru in že kar dnevno izginjanje avtohtonih živalskih vrst in druge hude posledice kmetijske ter okoljske politike na zdravje in življenje živalskih vrst ter tudi ljudi.

 Iz dopisa DOPPS:

DOPPS poziva Evropsko Komisijo na naglo upadanje travniških ptic

DOPPS je na Evropsko Komisijo v Bruslju naslovil uradno pritožbo zaradi naglega upadanja travniških ptic v Sloveniji. Upadanje populacij ptic je posledica uničujočega sistema kmetijskih subvencij. Travniški habitati in travniške vrste ptic spadajo med najbolj ogrožene. Kljub temu, da jih varuje Ptičja direktiva naglo upadajo marsikje po Evropi. Zaradi tega so v partnerstvu za varstvo ptic BirdLife sklenili opozoriti Evropsko Komisijo, da ukrepa proti državam članicam, ki svojih obvez glede varstva narave ne jemljejo resno.  Sočasno sta uradne pritožbe na Komisijo poslala slovenski in nemški BirdLife partner, DOPPS in NABU.

V Sloveniji travniške vrste ptic, kot so kosec, poljski škrjanec in veliki strnad, dramatično upadajo po vsej državi. Posebej zaskrbljujoče je, da strmo upadajo tudi v območjih Natura 2000, ki so namenjena ohranjanju prav teh ptic.

Od leta 2008 do 2013 so populacije travniških vrste v Sloveniji upadle za 33%, za tretjino v samo 5 letih! Na Ljubljanskem barju je populacija kosca upadla za 60%, populacija repaljščice pa je od leta 1994 zrušila za več kot 80%. Podobno je na Goričkem, tam so v 15 letih populacije velikega skovika in smrdokavre upadle za več kot 75%. Ornitologi ocenjujejo, da sta vrtni strnad in veliki škurh v Sloveniji na robu izumrtja.

Skupni imenovalec vsem tem žalostnim zgodbam je uničujoča kmetijska politika. Država s sistemom kmetijskih subvencij kmete usmerja v intenziviranje travnikov in v preoravanje travnikov v njive. Tako se je v 10 letih med 2000 in 2010 površina trajnih travnikov in pašnikov v Sloveniji zmanjšala za 7,3%, v istem času pa so se najbolj intenzivni, štiri in večkosni travniki povečali za 29%.

V medijih lahko prav te dni skoraj vsak dan prebiramo prispevke slovenskih čebelarjev, ki opozarjajo na vsakoletne velike pomore čebel, ki jih z nerazumno ter prepogosto tudi s proti zakonito prakso povzročajo kmetijci, vinogradniki in sadjarji ter tudi neodgovorni vrtičkarji. Tako čebelarji ugotavljajo, da so ti pomori čebel vsako leto vse intenzivnejši in obsežnejši. Pri tem pa država bore malo stori, da bi bi se ta pojav omejil in bi bili čebelarji deležni vsaj kakšnih odškodnin za nastalo škodo. Vendar pri teh pomorih ne gre le za škodo nastalo na čebelah, temveč masovno umirajo tudi divje čebele in čmrlji ter druge v prostoru živeče žuželke od katerih so nekatere zelo koristne. Prav ti spomladanski meseci so čas, ko premnogi slovenski čebelarji z velikim strahom vsak dan obiskujejo svoje čebele in upajo, da jih ne bodo našli v grupah ležeče pred panji z iztegnjenimi rilčki in trepetajočimi krilci kar je prvi znak, da so bile zastrupljene. Številni čebelarji, ki jih te zastrupitve sedaj prizadenejo že skoraj vsako leto, pomorov sploh več ne prijavljajo oblastem, ker si s tem nakopljejo samo dodatne težave. Terenski veterinarji, vaterinarski, kmetijski, fitosanitarni in drugi inšpektorji, ki po klicu čebelarja na 112 morajo obiskati prizadetega čebelarja,  se v teh postopkih bolj posvečajo nadzoru čebelarja in pregledovanju njegovih dnevnikov ter doktrini čebelarjenja kot pa ugotavljanju vzrokov za zastrupitev čebel ter odkrivanju povzročitelja. Edini na delo katerih v teh postopkih večina čebelarjev nima pripomb so policisti, ki svoje delo opravijo korektno in se v okviru objektivnih možnosti ter informacij, ki jih uspejo pridobiti, vsaj potrudijo, da bi odkrili povzročitelja pomora čebel. 

Na posledice izumiranja avtohtonih in sezonskih živalskih vrst pa že več desetletij glasno opozarjajo tudi slovenski lovci. Sami so v okviru razpoložljivih denarnih sredstev s katerimi so razpolagali in vloženega ogromno prostovoljnega dela skušali s svojimi ukrepi poseči v ta pojav in pri določenih živalskih vrstah ponovno vzpostaviti večjo številčnost. Na daljši rok se jim prav noben poizkus ni obrestoval in število osebkov določenih prostoživečih živalskih vrst se še nadalje zelo zmanjšuje in v posameznih predelih nekaterih sploh več ni prisotnih. Več desetletno nepremišljeno poseganje v naravni prostor v korist večje kmetijske proizvodnje, ki jih je vedno načrtovala, vodila in izvajala stroka, je povzročilo nepopravljivo škodo v naravnem prostoru in uničilo razmere za življenje prostoživečih avtohtonih živalskih vrst. Že nekaj desetletij poznamo posledice takšnega ravnanja in še vedno prav ničesar kot družba ne ukrenemo, da bi se ta norija uničevanja živali ter tudi posledično ljudi ustavila. Vsak lahko v naravnem prostoru počne kar ga je volja in s politično razglasitvijo zasebne lastnine kot nekaj svetega, smo stopili na pot samouničenja. Pri tem pa nikomur ne pade na pamet, da bi dovolj avtoritativno povedal, da je tudi zasebna lastnina že vse od nastanka rimskega prava dalje zelo relativna in nikakor ne absolutna in v skladu s tem načelom potem spisal zakone ter poskrbel za njihovo izvajanje.

S skoraj enakimi ali vsaj zelo podobnimi težavami se srečujejo tudi ribiči, ki prav tako že desetletja opozarjajo na vedno večja onesnaževanja slovenskih voda in izumiranju življenja v njih. Opozarjajo na izginjanje mokrišč ter na pravi zločin nad naravo, ko so se pod vodstvom stroke, državnih ter lokalnih oblasti premnogi potočki in manjše rečice masovno spreminjali v smrdeče kanale raznih in pretežno strupenih odplak. Le še najstarejši prebivalci nekaterih najbolj prizadetih področij v Sloveniji pomnijo časov, ko so kot otroci v skoraj slehernem potočku ali rečici lovili ribe in rake, se kot otroci bali pijavk in z zanimanjem opazovali življenje ogromnega števila raznih v vodi živečih živalic. V teh nekoč čistih potočkih in rečicah so se otroci ter tudi odrasli kopali, napajali živino ter se tudi sami brez skrbi za svoje zdravje odžejali. Vse to je za vedno izgubljeno. Posledice teh nerazumnih ter prav zločinskih dejanj nad naravo, živalmi in človekom niso ostale nekaznovane. Narava se nam že maščuje in pravo njeno maščevanje šele sledi. Zelo se motijo tisti tisoči živeči v človeških golobnjakih sredi betona in asfalta v mestih, če menijo, da se vse to njih ne tiče. Koliko se jih res tiče pa naj si gredo vsaj občasno pogledat na Onkološki inštitut v Ljubljani ali kak podoben oddelek v svoji domicilni bolnišnici.

Pri vsem tem se pogosto sprašujem zakaj lovci, čebelarji, ornitologi, ribiči in vsi drugi, ki se zavedajo posledic mačehovskega ravnanja z naravnim prostorom in nevarnosti, ki nam kot posameznikom in narodu grozijo, skupaj ne ustanovijo naravovarstvene koalicije ter odločno ne dvignejo glasu in pozovejo k razumu? Kdo jim to preprečuje? Glasni in močni so le v svojih interesnih vrtičkih in se sočasno prav pritlehno prilizujejo kapitalu, politiki in oblasti za neke nepomembne in male koristi posameznih vodstvenih elit v teh organizacijah. Politika in oblast kot predstavnika kapitala seveda vesta kako je potrebno s temi ravnati in kako jih kontrolirati ter usmerjati, da ne postanejo preveč nadležni ali celo nevarni. Kdor obvladuje vodstva teh organizacij na državnem in tudi premnogih lokalnih nivojih, ta obvladuje in kontrolira celotno organizacijo. Sloveniji ne, da grozi naravovarstvena katastrofa, temveč smo že prav sredi te katastrofe s prav grozljivi posledicami, ki bodo vsak dan vidnejše in hujše. Zaradi raznih resolucij, deklaracij in kopice demagoških in zavajajočih besed politikov, oblastnikov in pokvarjene ter od kapitala podkupljive stroke, ne bomo povrnili niti ene izumrle živalske vrste in ne izboljšali življenjskih razmer živalim ter človeku. Ostane nam tako le še, da začnemo pospešeno po regijah graditi nove onkološke inštitute v katere bom strpali sebe in svoje drage, da tam skupaj v hudih mukah in trpljenju dočakamo svoj konec.

Exkluzivno: Janez Janša odhaja v Bruselj na sedež NATA! Mogoče pa tudi ni prvoaprilska? Kdo bi vedel!

Odstranitev prvoaprilskega zapisa

Osebe, ki so nastopale v prvoaprilskem zapisu:

Janez Janša in NATO
Jelko Kacin in NATO ter njegova politična bodočnost
Jože Jerovšek in njegove politične ambicije
Eva Irgl in mag. Branko Grimsm in Slavenikus Corpus Hermeticus
dr. Jernej Pikalo minister in financiranje kulturnih projektov. 

Dan, ko je tudi Plagiator smel svoji svoji domišljiji pustiti nekaj več svobode in se malo poigrati z nekaterimi slovenskimi javnimi osebami. Ker se prvi april počasi izteka, tudi  tukaj objavljen zapis ni več aktualen in je brisan. Odslej pa ponovno resno s prevzemom odgovornosti za zapisano.