Fotografija tega tedna!

Tokrat pa res nisem imel težav pri izbiri fotografije tega tedna.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je ta teden, ki se danes izteka, zaznamovalo v Sloveniji ter tudi širše, veliko bolj kot vsi drugi domači ali tuji dogodki.

Ne le zaradi tega, ker je razveljavilo neustavno in nepravično zakonodajo na področju obdavčevanja nepremičnin, temveč še veliko bolj zaradi tega, ker je pri mnogih državljankah in državljanih povrnilo že zdavnaj izgubljeno upanje v pravno državo ter vladavino prava.

Ponoreli koalicijski valjar se je danes vendarle ustavil!

Ustavno sodišče Republike Slovenije je danes končno zaprlo dotok goriva v koalicijskem trmoglavem političnem, oblastnem in parlamentarnem valjarju in ga tako zaustavilo. Celotna Slovenija je že dva dni vedela, da je Ustavno sodišče opravilo obravnavo pritožb pritožiteljev na davek na nepremičnine ter sprejelo odločitev. Le javno razglasilo odločitve še pač ni. Je pa reklo, da bo to storilo danes v petek 28.03.2014 ob 11.30 uri.

In vendar sta vladna koalicija in vlada še včeraj v Državnem zboru sprejemala spremembe zakona o davku na nepremičnine in danes zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Očitno so bili v koaliciji in vladi trdno prepričani, da bo US v najslabšem primeru razveljavilo kakšno določilo, ki se nanaša na davčne stopnje v zakonu o obdavčitvi nepremičnin, kar bo potem zelo lahko v kratkem času v zakonu popraviti. Da v popolno razveljavitev in to celo obeh zakonov, v koaliciji in vladi ni nihče verjel in ni tega predvideval, je razvidno iz današnjih paničnih ter nepremišljenih reakcij predsednice vlade Alenke Bratušek kot tudi vodij koalicijskih poslanskih skupin. Predsednica vlade Alenka Bratušek je bila vidno razočarana in že kar pretresena ter se ni bila v stanju zadržati in kontrolirati ter ohraniti primerno dostojanstvene drže. Jezna je delila  celo prikrite očitke Ustavnemu sodišču in začela groziti državljankam in državljanom z ukrepi, ki naj bi bili celo manj pravični in bolj boleči kot bi bila obdavčitev po padlem zakonu.Takšen odnos oblastnikov do lastnega ljudstva se največkrat ne konča ravno najbolje in predsednici vlade Alenki Bratušek ter njenim koalicijskim partnerjem naj nekdo, ki še uspeva ohraniti mirno kri in zdrav razum, svetuje, da se umiri ter najprej prešteje do deset, preden ponovno kaj neumnega blekne ali se celo zateče h grožnjam.

Podobno se je na tiskovni konferenci zareklo tudi vodji poslanke skupine SD Matjažu Hanu, ki je pred mikrofone stopil vidno jezen ter razočaran in se tudi ni mogel vzdržati očitkov Ustavnemu sodišču ter prikritih groženj državljankam in državljanom. Malo bolj je svoja čustva kontroliral vodja poslanke skupine PS Jani Möderndorfer, ki pa je tudi ponovil očitke na račun US in seveda prikrito zagrozil državljankam in državljanom. Ostali vodje koalicijskih poslanskih skupin ( DeSUS in DL )  so svoj nastop opravili veliko bolj strpno in modro ter se niso zaletavali z raznimi očitki ali grožnjami ter so delovali bolj pomirljivo.

Prav nerazumljive pa so tudi vzhičene, škodoželjne in privoščljive reakcije opozicijskih predsednikov strank. Janez Janša, Franc Bogovič in Ljudmila Novak ter njihovi opozicijski poslanci in poslanke  nimajo ravno preveč razlogov za kakšno posebno veselje, ker je US razveljavilo tudi zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki pa je njihovo delo. Zakon o obdavčitvi nepremičnin, ki je delo Alenke Bratušek, je namreč v največjem delu temeljil prav na zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki pa je delo Janeza Janše in njegove koalicije. Če se že tako zelo in na veliko razmetujejo z zahtevami po odstopih ter iskanjih odgovornostih, potem je korektno, da se krivda primerno porazdeli na vse, ki so v tej nesrečni zgodbi sodelovali. In ta očitek velja tudi za novinarje od katerih danes nekatere oziroma nekateri doživljajo prave ter popolnoma nekritične politične in ideološke orgazme in s prstom kažejo le na vlado Alenke Bratušek in aktualno koalicijo, ki jo vodi stranka PS. 

 Očitno se s tem zapisom tudi sam poslavljam od tega skrpucala imenovanega zakon o obdavčitvi nepremičnin kot tudi od zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. V preteklem času sem prav o tem na teh straneh veliko pisal. Verjetno med vsemi blogerji celo največ. Veliko tega na kar sem v  zapisih na teh straneh opozarjal v svojih kritikah obeh zakonov, ki sta danes na US padla, sem lahko pred kakšnima dvema urama našel tudi v odločbi Ustavnega sodišča, ki sem jo na hitro preletel. Prav nihče, ki ga v tej deželi zdrava pamet še ni popolnoma zapustila, ni mogel verjeti, da bi oba zakona lahko brez velikih in hudo krvavečih ran zapustila bojišče na Ustavnem sodišču. Da pa bosta junaško padla na bojnem polju, pa si tudi sam nisem upal glasno napovedati, čeprav sem si tega neizmerno želel. 

Odslej pa pamet v roke, bi rekel moj znanec. Alenki Bratušek pa dobronameren nasvet, da hitro odslovi nekaj svojih strokovnih svetovalcev in razžene tisto nesrečno strokovno komisijo, ki naj bi ji pomagala v praksi izvajati oba zakona in ropati državljane in državljanke. Še posebej naj bo pozorna na strokovnjake, ki se kot taki sami na ves glas razglašajo in to venomer ponavljajo vsakemu, ki jih je voljan pet minut poslušati. Za konec pa še vsem jurišnikom, ki danes kričijo in zahtevajo odstop predsednice vlade Alenke Bratušek, da naj svoje vroče betice za nekaj trenutkov pomolijo pod pipo z mrzlo vodo ter se tako vsaj malo ohladijo. Bi res radi državo ponovno spravili v politični, ekonomski in socialni kaos in tako ustvarili razmere v katerih bi kalno vodo dodatno kalili razni nesposobni politikanti, pijanci, kriminalci in drugi pokvarjenci vseh barv? Vse to smo v bližnji preteklosti že videli in preživeli in sedaj za kakšne takšne avanture nimamo časa in ne prave volje. Samo eno državo imamo v kateri živijo ljudje, ki morajo dnevno delati, se šolati, stanovati, hraniti sebe in svoje otroke, plačevati položnice in ob vsem tem imajo pravico tudi še do vsaj nekaj malega miru ter uživanja v kakšnem kulturnem,  športnem, družinskem ali drugem prostočasnem udejstvovanju.

Ko se soočijo pravica, dolžnost in odgovornost!

Hrvaško ustavno sodišče je odločilo, da so starši dolžni omogočiti cepljenje otrok v primerih, ko tako zapove država z zakonom oziroma njene zdravstvene oblasti. S to odločitvijo je ustavno sodišče sosednje države presekalo kar nekaj časa trajajoče vroče in burne razprave o pravicah staršev na eni strani in pravicah države po izvajanju  ukrepov na področju zagotavljanja javnega zdravja prebivalstva, na drugi.

Ker nisem zdravnik in ne epidemiolog in seveda ne strokovnjak kakšne druge veje medicinske znanosti, lahko o tej dilemi - cepiti otroke ali ne cepiti - , ki se vsake toliko časa razplamti tudi v Sloveniji, razmišljam ter pišem le kot čisto navaden državljan ter popoln medicinski in pravni laik. Glede zdravstvenega varstva otrok in njihove medicinske ter vsake druge zaščite pa sem seveda lahko le pristranski in ne sprejemam raznih pravnih, moralnih, etičnih, ideoloških ali kakih drugih argumentov, ki bi lahko kakor koli ogrozili zaščito ali varovanje otrok. Ne prepriča me tudi argument, da toliko in toliko držav v EU nima uzakonjenega obveznega cepljenja otrok proti raznim boleznim. Še manj argumenti s katerimi skušajo nekateri starši preprečiti cepljenje svojih otrok in pri tem kot dokaze za svoj prav navajajo primere zelo hudih stranskih posledic cepljenja. Ker sam menim, da bi vsi ti primeri morali biti medicinsko raziskani in bi moralo biti ugotovljeno zakaj je po cepljenju pri nekaterih redkih otrocih prišlo do tako hudih stranskih posledic. S tem vedenjem bi se verjetno v bodoče s kakšno predhodno preiskavo rizičnih otrok lahko takim posledicam izognili.

Z vdorom vedno večje komercializacije v zdravstvene sisteme in posameznih odkritih pojavov že prav vulgarnega zaslužkarstva, pa se krha tudi moje zaupanje in je vedno bolj omajana tudi vera v zdravstveni sistem in še posebej v korektnost tistih najbolj vnetih zagovornikov obveznega ali celo preventivnega cepljenja. Še vedno nismo pozabili kampanje, ki so jo pred leti po slovenskih medijih  zganjali nekateri medicinski strokovnjaki in skoraj že prav silili ljudi, da naj se cepijo proti raznim kravjim, ptičjim, prašičjim in še kakšnim gripam. Farmacevtske multinacionalke so seveda takoj uvedle v proizvodnji tretje izmene in ponudile cepivo ter se pri tem delale in nam sporočale, da je povpraševanje tako veliko, da cepiv niso sposobne v zadostnih količinah proizvesti in bi naj bili zelo srečni tisti, ki jim jih bo uspelo sploh dobiti. Vlade, tudi Slovenska, so iz državnih proračunov zagotavljale finančna sredstva in velike količine teh cepiv so se dobavljale in potem nekje skrivnostno končale. Kje, nam nikoli niso pojasnili . Niti tega nismo nikoli zvedeli koliko denarja točno smo davkoplačevalci morali odšteti za nekaj kar je potem končalo v kakšni termoelektrarni ali peči kakšne cementarne.

Vendar je to le ena plat te nesrečne zgodbe, ki je še je nismo pozabili. Druga, ki pa bi zahtevala tudi kakšno strokovno odgovornost in predvsem temeljito širšo družbeno preiskavo, pa je v ravnanju nekaterih vidnih in javnosti predstavljenih kot zelo verodostojnih medicinskih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so prebivalstvo dnevno preko medijev strašili z groznimi posledicami prihoda teh čudnih grip. Govorili so o epidemijah, pandemijah in možnostih množičnih smrtih ter ljudi pozivali naj se množično udeležujejo teh cepljenj in si tako zagotovijo preživetje. Delali naj bi se celo seznami pomembnih ljudi, ki bodo najprej cepljeni in tako zavarovani pred smrtjo, ker za vse prebivalce pač cepiva ne bo dovolj. Krasna ter na prvi pogled tudi učinkovita marketinška poteza za katero potem tudi ni nihče odgovarjal, ker pač ljudje niso nasedli in v vrstah stali pred zdravstvenimi domovi. Tako kot so se naenkrat te apokaliptične smrtonosne gripe pojavile, so potem tudi naenkrat prav skrivnostno izginile. Davkoplačevalci smo ponovno plačali, multinacionalke krasno zaslužile, cepivo pa je verjetno potem zgorelo v pečeh.

Takšnih in podobnih primerov zlorabe medicinske stroke ter strokovne avtoritete njenih vidnih predstavnikov je bilo v preteklosti še več. Ljudje, ki vsaj malo pomnijo, več ne verjamejo na prvo besedo ter so postali previdni in vedno bolj nezaupljivi. Če potem k temu prištejemo še nekaj odstotkov teh nesrečnih pojavov hudih stranskih posledic z zakonom zapovedanih ali strokovno  priporočenih cepljenj otrok, pa postane strah staršev za svoje otroke že veliko bolj razumljiv in bi ga bilo potrebno obravnavati z občutljivim razumevanjem ter ga postopoma s strokovnimi medicinskimi argumenti zmanjševati. Tukaj pa medicinska stroka dela največjo napako. Če ne gre ljudi prepričati s pavšalnimi in avtoritativnimi strokovnimi razlagami, tolmačenji ali pogosto kar z ignoriranjem, pa se takoj zatečejo k pravnim sankcijam in družbeni represiji.

Nekoč je nekdo rekel, da je edini privilegiran državljan lahko le otrok. S to trditvijo se zelo strinjam in bi jo morali imeti vedno pred očmi, ko posegamo v otrokove pravice kot tudi v pravice staršev. Katera pravica je močnejša? Je to pravica nemočnega otroka in edinega privilegiranega državljana, da je zavarovan pred kakšno hudo ali celo smrtno boleznijo ali je to pravica starša, da odloča o življenju, zdravju, vzgoji in izobraževanju svojega otroka? Raznim ideologijam, politiki, predsodkom, neznanju ali celo komercializaciji in še čemu podobnemu, tukaj ne more biti mesta. Varno, zdravo in srečno otroštvo za slehernega otroka v naši družbi je pravica vseh pravic in nad njo ne more prevladati prav nobena druga pravica. Ne pravica države, ne medicinske stroke in ne starševska pravica.

Kaj bi to Španci res radi?

Pa ne le Španci. Kaj za hudiča bi radi Grki, Portugalci in kaj bi radi prebivalci Bosne in Hercegovina, Srbije, Bolgarije, Hrvaške, Italije, Slovenije? V navedenih državah je prebivalstvo iz dneva v dan bolj revno, brez osnovnih civilizacijskih ter človekovih pravic, brez dela in brez bodočnosti. V večini teh držav jih danes pretepa in zapira lastna policija, jim zakone in pravila funkcioniranja njihovih držav pišejo  v Bruslju. Ukinjajo jim delovna mesta in jih zaradi nezmožnosti pokrivanja stroškov življenja iz stanovanj mečejo na cesto. Kako lahko poimenujemo režime, ki tako nečloveško, že prav barbarsko in izkoriščevalsko ravnajo s svojim prebivalstvom? Odgovori naj si vsak sam.

Pa se vrnimo nazaj k nesrečnim Špancem, ki jim je pred dnevi ponovno prekipelo in so svoje nezadovoljstvo, bes in socialno ter človeško nesrečo izrazili z množičnimi protesti v svojem glavnem mestu Madridu. Ne bomo si več zastavljali vprašanj kaj jih je pognalo na ulice, ker to vemo in velik del tega gorja, ki ga Španci danes občutijo in preživljajo, mnogi že dalj časa prav dobro poznajo tudi v drugih v državah juga EU. Kruh, delo in dostojno bivališče za vse, so bile zahteve več deset tisoč nesrečnih pohodnikov po ulicah Madrida. Niso zahtevali kaviarja, šampanjca, počitnic  na eksotičnih otokih južnih morij ter razkošnih vil. Želijo le delo in primerno plačilo zanj, vsakdanji kruh zase in svoje otroke in dostojen prostor v katerem bi s svojimi družinami prebivali, Se vam to zdijo nerazumne in prevelike zahteve, zaradi katerih je ljudi potem potrebno pretepati, zapirati, jih polivati z vodo in dušiti s plinom na ulicah njihovih mest?

Kot so španski protestniki zapisali v svojem manifestu, se jim življenjske razmera iz dneva v dan zaostrujejo, povečuje se represija državnega režima, z vsakim novim ukrepom, ki jim ga domači oblastniki vsilijo po diktatu Bruslja, je vedno več nasilnih deložacij družin, ki niso v stanju pokrivati stroškov prehrane, bivanja, šolanja otrok in drugih vsakodnevnih potreb. Milijoni Špancev so  potisnjeni na sam rob preživetja in neoliberalni režim domačih oblastnikov, Bruslja in Trojke jih enostavno sili na ulice. Okrog 6 milijonov Špancev je brez dela ali pa za svoje delo, ki ga morebiti še opravljajo, sploh ne dobijo plačila. Več kot milijon jih že živi daleč pod uradnim pragom revščine in zanje praktično ni rešitve. Politične, bančne, kapitalske in druge elite pa ropajo državo in ljudstvo in se bore malo zmenijo za kalvarijo milijonov svojih sodržavljanov. Opazijo jih le, ko masovno zasedejo ulice Madrida in drugih večjih mest in glasno ter roteče opozarjajo na svoj položaj in vedno večjo bedo in ne zahtevajo nič drugega kot le delo, kruh in prostor v katerem bodo prebivali.

V objavljenem manifestu so protestniki zapisali še, da se v državi dogaja načrtno uničevanje zdravstvenega, izobraževalnega in pokojninskega sistema, uničevanje kulturnih institucij in celotnega sistema kulture ter medijev in drugih javnih storitev Privatizira se vse kar je donosno in kjer zasebni kapital sluti, da bi se lahko omastil in okoristil. Na področju davčnega sistema pa se prav neusmiljeno obremenjuje prebivalstvo, ki novih davkov ter drugih finančnih obveznosti več ne zmore. Odpustki pa se v breme izžemanja prebivalstva dajejo velikim korporacijam, privatnemu kapitalu, bankam in katoliški cerkvi. Nekam znano se to bere in bi morebiti lahko našli kakšno primerjavo z dogajanji v Sloveniji.

Iz države se izseljuje tisoče mladi in tudi že celo tisti, ki niso več rosno mladi, da bi morebiti kje našli kako delo in prehranili sebe ter svoje družine. Španci vedno bolj spoznavajo in o tem tudi že glasno ter javno govorijo, da se EU demokracija, ki jo danes živijo, v bistvu skoraj v ničemer več ne razlikuje od nekdanje Francove fašistične diktature. Korupcija, ki se je zavlekla v vse pore oblastnih, političnih, finančnih, kapitalskih in drugih privilegiranih elit španske družbe je postala družbeni sistem in se jo z vsiljenimi ukrepi Bruslja ter Trojke le še vzpodbuja in ter krepi.

Protestniki zahtevajo takojšen sprejem socialno usmerjenih družbenih reform na področju delovne zakonodaje, pokojnin, varne starosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in večji vpliv civilne družbe na organe in institucije represije. Zahtevajo, da režim sprejme realističen načrt obnove gospodarstva ter odpiranja delovnih mest, da se primerno poskrbi za armado brezposelnih s sprejemom zakona o minimalnem dohodku ter sprejem moratorija za vse prisilne deložacije ljudi, ki stroškov bivanja ter energije in vode v tem trenutku ne zmorejo.

 Zahtevajo tudi popolno enakopravnost pri dostopu do delovnih mest ter javnih storitev in dobrin ne glede na socialno poreklo, spolno usmerjenost, politično pripadnost, veroizpoved, spol ali starost. Zahtevajo tudi takojšnje podržavljenje strateških bank v državi in nacionalizacijo vseh strateških gospodarskih sektorjev in podjetij. Na področju davčne politike zahtevajo, da tisti, ki imajo več v državni proračun tudi več plačajo.

Skoraj povsem enake zahteve nesrečnih ljudi lahko slišimo z grških, portugalskih in drugih ulic  večjih mest držav juga EU. In kakšna je v tem socialnem in tragično apokaliptičnem cirkusu južnih držav EU bodočnost države Slovenije in njenih državljank ter državljanov? Ne slepimo se, da smo veliko na boljšem kot so prebivalci ostalih držav juga EU. Protestniki v Madridu so nam pred dnevi  nastavili ogledalo v katerem lahko vidimo kam gremo in kaj nas čaka v bližnji prihodnosti, če se slovenska politika ne bo hitro spametovala in se začela ukvarjati s perečimi problemi države in prebivalstva. Prav nobene potrebe počasi več ne bo, da bi naši poslanci v državnem zboru se trudili iskati desne ali leve politične ali ideološke skrajneže, ker se nam hitro lahko dogodi, da se nam bodo ulice slovenskih mest ponovno napolnile z množicami socialnih "skrajnežev". Ki pa jih tja ne bodo pognale razne bebave ideologije, politike ali malikovanja raznih Janš, Jankovičev, Pahorjev Erjavcev, Virantov, Lukšićev, Toninov, Štuhecov in drugih nesreč tega časa, temveč jih bo pot na ulice vodila preko stokanja lačnih otrok, kupov neplačanih položnic, oderuških davkov, ukinjanja delovnih mest, mizernih mezd ter na koncu sodnih izvržb. Luči na koncu predora namreč ni, ker se za to, da bi vsaj medlo zasvetila, tudi nihče prav ne potrudi.

Tako cenjene sodržavljanke in sodržavljani, sedaj, ko ste to prebrali, in mnogi verjetno še zamahnili z roko, pa se le začnite pripravljati na volitve EU poslank in poslancev 25. maja tega leta. Ker le to je sedaj pomembno. Podarite torej tej in takšni EU svoj košček legitimnosti.

.

.

Solidarnost slovenskih in srbskih študentov!

Čeprav z nekaj dnevnim časovnim zamikom, vendarle objavljam pisanje slovenskih študentov združenih v Iskri s katerim izražajo podporo beograjskim študentom, ki so z zasedbo univerze  izrazili odpor proti poviševanju šolnin za kar so se odločile nekatere fakultete. Evropska neoliberalna palica neusmiljeno udriha na vseh področjih dela in življenja ljudi, ki jo še najbolj čutijo prav prebivalci južnih držav EU in držav, ki bi v to nesrečno druščino  nekoč še želele vstopiti in to še prav posebej kruto tudi na področju izobraževanja.

Podrška beogradskim studenticama i studentima

V sredo, 12. marca 2014, so aktivisti in aktivistke progresivnega študentskega gibanja Studentski front zasedli rektorat Univerze v Beogradu. Zasedba je bila protestno dejanje proti sklepu univerzitetnega senata, da na trinajstih fakultetah  poviša šolnine za 10 odstotkov. To je ukrep, ki bi najbolj prizadel ravno socialno najbolj ogrožene študente. V Studentskem frontu so ob tem zatrdili, da bodo, če vodstvo univerze od namere ne odstopi, 4. aprila začeli z vsedržavno kampanjo proti bolonjski reformi in za brezplačen študij. Hkrati zahtevajo tudi reformo sistema študentskega organiziranja. Zveni znano?

Življenjski standard v Srbiji že nekaj časa konstantno pada. Vlade in s tem tudi resorno ministrstvo le izvršujejo neoliberalne ukrepe po nareku Mednarodnega finančnega sklada. Zveni znano? Politične elite poskušajo že tretje leto zapored povišati šolnine. Pri tem si univerzitetno vodstvo in ministrstvo, kakor pišejo v Studentskem frontu, »podajata vroč krompir«. Vsak od organov javno razglaša, da podpira študente, da je proti šolninam in krivdo prelaga na drugega. Vsem pa je popolnoma jasno, da delujeta usklajeno –  politične elite skušajo breme financiranja visokega šolstva zvaliti na pleča študentov in njihovih staršev. Zveni znano? Srbski ekvivalent naše Študentske organizacije, Studentskа konferencijа univerzitetа Srbije (SKONUS), se pri tem »pogaja« z vlado, včasih celo najavi protest, nato pa ob popolnoma nesprejemljivem izkupičku razglasi zmago, da jim le ne bi bilo treba mobilizirati študentov. Nič presenetljivega ni, da v tej organizaciji sedijo predvsem podmladki političnih strank. Njihova glavna naloga je pasivizirati študentske množice, posebno v času volitev, ki so se minulo nedeljo odvijale v Srbiji. Zveni znano?

Iz povedanega je očitno, da se povsod nahajamo v isti situaciji. Neoliberalna politika razkraja pridobitve socialne države, da bi se kapitalske elite lahko prilastile področja, kot so zdravstvo in šolstvo, ki so jim bila do zdaj nedostopna. Na visokošolskem področju to pomeni, da se pod krilatico »družbe znanja« komercializira univerze in znanje iz univerzalne pravice spreminja v tržno blago. V ta namen je bila tudi uvedena bolonjska reforma. Socialne in družbene posledice ter kakovost izobraževanja pri tem plenjenju politikov in rektoratov seveda  ne zanimajo. Studentski front je dokazal, da so progresivna gibanja in organiziran študentski odpor še kako učinkoviti, saj jim je v zadnjih dveh letih s podobnimi akcijami uspelo odbiti tovrstne poskuse dodatnega finančnega obremenjevanja študentov. Držimo pesti, da jim bo uspelo tudi tokrat in bodo dosegli tudi končni uspeh, to je brezplačni študij v Srbiji. V Sloveniji, kjer je redni študij še vedno brezplačen, se bomo študentke in študentje 16. aprila podali na ulice, da jasno povemo, da šolnin pri nas ne bo! In naj njihov predlog ZViS izvisi!

Drugarice i drugovi u Srbiji, nedajte se! Znanje nije roba! Studenti, a ne klijenti!

Spletna stran Studentskega fronta:

http://studentskifront.blogspot.com/

Fotografija tega tedna!

Brez komentarja! Fotografija je sama dovolj zgovorna.

Prepovedala tudi Slovenija. In prav dogodki iztekajočega se tedna so potrditev, da se tudi pri nas cirkus z ljudmi nadaljuje.

Kdo bo zastopal vaše ( naše ) interese v EU parlamentu? Nihče!

Tako kot jih doslej ni nihče, jih tudi v bodoče ne bo nihče!

Tudi Slovencem bi ob volitvah maja prav prišlo malo srbskega smisla za humor!

Srbi so včeraj na izrednih parlamentarnih volitvah volili državne poslance in s tem seveda posredno novo vlado. Mediji danes objavljajo neka fotografij humorno izpolnjenih glasovnic, ki so jih v skrinjice oddali očitno nezadovoljni volivci.

Verjetno je kaj podobnega mogoče najti tudi v Sloveniji, ko volimo svoje EU poslance, poslanke in poslance v državni zbor ali občinske svete in župane. Pa takšne glasovnice pri smrtno resnih ter občasno že kar malce zavrtih slovenskih volilnih odborih in volilnih komisijah nekako potem ne najdejo poti do novinarjev. Mogoče pa nam v Sloveniji tudi primanjkuje pravega smisla za humor ali pa nismo dovolj izvirni v svojih anonimnih volilnih sporočilih? Kakor koli že pač je z našim volilnim smislom za humor in če ga res še kaj premoremo, bomo lahko dokazali čez dobra dva meseca, ko nas bodo meseca maja povabili na volišča, da izvolimo nove EU poslanke in poslance. To bo res enkratna priložnost, da vsi tisti, ki ste zadnja leta bentili čez to in takšno EU in se vam bo seveda ob vsem tem sploh še dalo oditi na volišče, da domači in EU levi, desni, sredinski ter še kakšni politiki anonimno sporočite kaj si o njih v resnici mislite. Takrat jim na primer lahko v duhu zgoraj videnega srbskega duhoviteža sporočite, da ste pa vi svoj glas izgubili v stečaju podjetja v katerem ste služili za svoje in svoje družine preživetje. Mladi jim lahko sporočite, da ste svoj glas izgubili takoj, ko ste zaključili šolanje in se prijavili na zavodu za zaposlovanje kjer na delo čakate že nekaj let. Upokojenci jim tako lahko sporočite, da se vam je vaš volilni glas nekje izgubil skupaj z za preživetje primerno pokojnino ali pa, da ste ga morebiti izgubili, ko v dolgih vrstah čakate pred skladišči Rdečega križa ali Karitasa.

Mnogi bi morebiti svoj volilni glas lahko našli, če bi se seveda potrudili in ga odšli iskat v čakalnice GURS- ali v hodnike Upravnih enot. Mali delničarji nekaterih slovenskih bank, ki so imeli svoj volilni glas pripet k delnicam, so ga zagotovo izgubili skupaj s temi delnicami, ko jih je država na zahtevo Bruslja razlastila in jim sporočila, da so njihove delnice le še ničvreden papir, seveda skupaj s prilogo v obliki volilnega glasu. Drugi bi morebiti svoj volilni glas lahko našli kje v zaprašenih kleteh Zvona 1 in 2, ki sta jim ga zapravila skupaj z njihovimi denarnimi vložki, ki pa niso bili nabirka pri nedeljski maši, temveč čisto prava naložba.

Kar nekaj sto tisoč Slovenkam in Slovencem, ki bodo tam pred 25. majem iskali svoj volilni glas s katerim bi odšli na volišče in ga ne bodo mogli najti, pa toplo svetujem, da pogledajo tja med kupe neporavnanih položnic, kamor bi se jim prav lahko založil. Vsem tistim, ki pa se prav v nobeni od zgoraj navedenih skupin volivk in volivcev ne bodo našli, in so prepričani, da vedo kje imajo doma varno shranjen svoj volilni glas, pa toplo priporočam, da se spomnijo na grožnje s tisto zloveščo Trojko. Trojko s katero so nas domači in EU oblastniki in politiki zadnje tri leta dnevno strašili in nam v njenem imenu neprestano nalagali nove davke in nove denarne obremenitve, pošiljali podjetja v stečaj vas pa na cesto, izvajali ter grozili z vedno novimi reformami, ki niso prav nič drugega kot le omejevanje in ukinjanje vaših ter naših skupnih kolektivnih in v preteklosti pridobljenih pravic.

Bolniki pa bi morebiti svoj volilni glas lahko našli pripet h kakšni čakalni listi in jim priporočam, da ga izkoristijo takrat, ko bodo pri zobozdravniku, zdravniku specialistu ali v bolnišnici prišli na vrsto. Če morate čakati vi, ki ste bolni in je groženo vaše zdravje ali celo vaše življenje, potem naj na vaš volilni glas pač počakajo tudi kandidati za EU poslanke in poslance, ki pa so ob tem še zdravi in materialno preskrbljeni.  Star pregovor pravi, da je srečo potrebno deliti. Če EU želi biti srečna, bo pač morala nekaj svoje velike sreče podeliti tudi z nami, da bomo tako vsi vsaj malo srečni.

Fotografija tega tedna!

Fantje na fotografiji in še v ozadju prikritih nekaj prefriganih ter mešetarskih dam, ki so razburkali dogajanje iztekajočega se tedna v deželici na južni strani Alp.

Naš vrli predsednik Boris Pahor se sedaj menda tolaži s starim ljudskim  rekom, da se za dobrim konjem vedno kadi. Pa še prav ima. Za skoraj vsakim njegovim državniškim ali prostočasnim dejanjem se kar krepko pokadi, kar potem nas  njegove podložnike sili na kihanje in nekaterim se celo zasolzijo oči.

Že prav žalostna nenačelnost slovenske zunanje politike!

Slovenija ne bo priznala rezultata referenduma o odcepitvi Krima. Koga, ki v mednarodni politiki kaj pomeni, pa sploh zanima kaj Slovenija bo ali česar ne bo priznala? Nikogar!

Ta ista Slovenija je pred leti pohitela in med prvimi priznala Kosovo, ker so takratni slovenski oblasti tako naročili v EU in so to želele ZDA.

To je torej tista Slovenija, ki je prav tako pred leti poletela v objem koalicije voljnih in podprla rušenje legalnega režima v Iraku ter kasnejši strahovit pokol tamkajšnjega prebivalstva, necivilizacijsko javno obešanje premaganega državnega voditelja in uničenje dežele skupaj z neprecenljivo človeško zgodovinsko kulturno in civilizacijsko dediščino.

In to je tudi tista Slovenija, ki ni našla ene besede obsodbe nad barbarskim  in zločinskim napadom na Libijo, javnim ter medijsko podprtim klanjem ujetega njenega zakonitega državnega voditelja in rušenjem države ter masovnimi pokoli civilnega prebivalstva.

Ta Slovenija, ki ne zmore ene besede obsodbe nad vse prepogostimi zločini, ki jih nad civilnim prebivalstvom s svojimi brezpilotnimi letali v Afganistanu in Pakistanu izvajajo ZDA. Pa kaj bi se čudili, saj ta Slovenija ni smela in upala obsoditi tudi masovnega pokola civilistov med katerimi je bilo tudi ogromno otrok, ki ga je pred časom v Gazi izvedla izraelska soldateska.

Pa se čisto na kratko vrnimo nazaj k primerjavi Krima in Kosova. Obstaja sploh kaka podobnost med Kosovom in Krimom? Večja kot je na prvi pogled sploh videti in še veliko večja kot so to zahodnjaki pripravljeni priznati. Če Slovenska država in njena zunanja politika ter diplomacija že nimata kakega vidnega vpliva v mednarodnih političnih, diplomatskih in vojaško strateških krogih, potem bilo še najbolj prav, da o usodnih vprašanjih naši predstavniki vsaj molčijo in se ne zaletavo ter se ne smešijo. Včasih so ljudje radi rekli, če ne moreš pomagati ali kake velike tragedije nemočnih in v nesrečo pahnjenih ljudi preprečiti, potem ravnaj tako, da vsaj škodoval sebi in tem ljudem ne boš. Slovenska zunanja politika pa se ves čas od osamosvojitve naprej obnaša kot slon v trgovini s porcelanom, ki vedno, ko se premakne, kaj dragocenega razbije. Povsod bi želeli biti zraven in pri vsem bi želeli nekaj sodelovati, pa potem, ko se vse sfiži in za našimi prijatelji ter velikimi zavezniki, s katerimi prav pohlevno in ponižno v teh zločinskih rabotah sodelujemo, ostajajo le množični grobovi, pohabljenci in razrušene dežele, pa ne bi želeli prevzeti prav nobene politične, moralne in druge vrste odgovornosti.

Naši ljudje so skozi več stoletne življenjske izkušnje in izzive pridobili mnoga poučna spoznanja od katerih  številna še danes izražajo skozi znane ljudske pregovore. Kot recimo, da ima vsaka palica dva konca ali pa tistega, da ima bog dolgo šibo in seveda še mnoge druge. Vsak dan se lahko prepričamo kako sporočila teh starih ljudskih rekov še vedno veljajo ter neusmiljeno delujejo in to ne le v primerih naših domačih in lokalnih vsakodnevnih prilikah in okoljih ter zapletih, temveč tudi v mednarodnih ekonomskih, finančnih, političnih ter vojaških razmerah. Pozabljamo pa tudi, da na tem svetu ni prav nič večnega in da je veliko stvari v resnici največkrat popolnoma drugačnih kot se nam dozdeva ali kot nas skušajo prepričati, da so.

Jutri bodo prebivalci Krima izvedli referendum in če se bodo večinsko odločili, da se Krim pripoji Rusiji, se bo to pač tudi dogodilo. Tako kot so na Kosovu ob izdatni pomoči ZDA in EU izvedli referendum, da bo Kosovo neodvisna in od Srbije povsem ločena država in zgodilo se je. Ker so se Srbi nekaj upirali, so jih s političnimi, ekonomskimi sankcijami in NATO letalstvom ter s kasetnimi in tudi z uranom obogatenimi raketami in bombami pač prisilili, da se uklonijo in priznajo vsiljeno novo stanje. Seveda, v primeru Kosova so pravico izvajale ZDA in EU, kar pa ni ravno enako kot, ko s svojo politiko in vojsko na Krimu pravico izvaja Rusija. Pa bo očitno na koncu moralo biti, če že ne povsem enako, pa vsaj zelo podobno. In Rusi še prav nič nad Ukrajino ne pošiljajo svojih letal, ne mečejo kasetnih bomb in tudi ne z osiromašenim uranom oplemenitenih raket in bomb.  In ne rušijo mostov, bolnic, nacionalne TV hiše in vojaških objektov ukrajinske vojske ter ne pobijajo civilistov. Tako, da zaenkrat neka razlika med Kosovom in Krimom vendarle še obstaja in v tem delu imajo seveda prav tisti, ki pravijo da obeh nesrečnih zgodb ni mogoče enačiti. In vsaj ena razlika med ZDA. EU in Natom na eni strani ter Rusijo na drugi še obstaja. Rusi na Krimu že imajo svoja vojaška oporišča in so toliko bolj zainteresirani, da to področje nadzirajo. NATO pa je svoje veliko oporišče na Kosovu postavil takoj, ko je tam prevzel popoln nadzor, odcepil teritorij Kosova od Srbije ter nagnal srbsko vojsko in policijo. In skoraj bi pozabil ob koncu prispevka zapisati še eno vidno razliko, da so domorodci na Kosovu takoj v znak velike zahvalnosti postavili ogromen spomenik posvečen ameriškemu predsedniku Clintonu. Prebivalce Krima torej to še čaka, da postavijo kak veličasten spomenik zahvale posvečen ruskemu predsedniku Putinu.

Rudarji SREČNO!

Zgodovina rudarskih uporov v Evropi in tako tudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji ter v Sloveniji je pestra in vedno, ko so se rudarji odločili za stavko, je to bila tudi napoved nekega novega časa. Rudarji so zmeraj veljali za trde in odločne može ter fante, ki so globoko pod zemljo v težkih in nevarnih razmerah delali in služili denar za preživetje svojih družin. V primerjavi z nekdanjimi kovinarji ali tekstilci in drugimi skupinami organiziranih delavcev, se niso tako pogosto odločali za resne uporniške in stavkovne aktivnosti. Tako kot so imeli resen in zelo odgovoren odnos do svojega dela, so praviloma postopali tudi v odnosu do delodajalca. Vedno, ko je prekipelo rudarjem in so se odločili za stavko in še posebej, ko so se se protestno zaprli v svoje rudniške jaške, je bil to znak za alarm. Ne le njihovim neposrednim delodajalcem, temveč še veliko bolj oblastnim in političnim elitam časa v katerem se je to dogodilo. Režimi so se v preteklosti pogosto odločali in takšne rudarske upore, ki so ob močnem socialnem naboju praviloma vedno vsebovali tudi še močna politična sporočila, skušali zatreti s policijskim ali celo vojaškim nasiljem nad stavkajočimi in njihovimi družinami. Danes bi si le težko predstavljali, da bi si kakšna oblast v Evropi upala nad rudarje poslati policijo in vojsko. Imajo pa današnji sodobni evropski režimi na razpolago ogromno drugih sredstev s katerimi lahko pritiskajo na stavkajoče rudarje in njihove družine, ki niso kaj veliko manj učinkoviti in za uporne rudarje ter njihove družine pogubni. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je veliko krat, ko se je v rudniške jame uporno zaprlo večje število rudarjev, v tisti družbeni in državni skupnosti hitro za tem prišlo do velikih socialnih in političnih pretresov ter družbenih sprememb.

Lahko tudi v Sloveniji sedaj, ko se je včeraj v rudniške rove protestno zaprlo 127 rudarjev in v upravne prostore družbe še 70 rudniških delavcev Rudnika Trbovlje-Hrastnik, pričakujemo kakšne usodnejše družbene pretrese? Popolnoma nemogoče seveda ni, ker so razmere v slovenski družbi za kakšne korenite družbene, ekonomske, socialne in politične razmere več kot le zrele, čeprav kakih velikih sprememb sam ne pričakujem. Država kot lastnica rudnika in kot delodajalec tem stavkajočim rudarjem, ima še vedno dovolj denarja, da trenutno ugodi upravičenim zahtevam stavkajočih rudarjev in tako problem vsaj začasno odloži na kak poznejši čas. Prav tako stavkajoči rudarji v tem času ne morejo pričakovati kakšne upoštevanja vredne zunanje pomoči svojih delavskih kolegov v drugih panogah v katerih razmere za delavce tudi niso kaj veliko boljše kot so njihove. V nekaterih primerih so verjetno celo še veliko slabše, ker delavcev, ki vsak dan ostajajo na cestah zaradi stečajev, nihče ne zastopa in jih ne organizira, da bi tako dobili družbeno moč in si solidarno med seboj pomagali pri uveljavljanju svojih pravic.

Težava slovenskih delavcev od katerih jih ogromno dela za prav mizerne mezde in so številni  izpostavljeni okrutnemu mobingu ter mnogim drugim pritiskom in grožnjam delodajalcev, je tudi v tem, da jim njihovi sindikati ves čas zabijajo v glave in jim kot razloge njihovih težav prikazujejo posledice in ne pravih vzrokov. Dokler bodo slovenski sindikati tako funkcionirali in z oblastnimi ter  političnimi organi države Slovenije in EU, kot tudi z delodajalskimi organi in organizacijami razpravljali ter iskali rešitve v posledicah in ne v dejanskih vzrokih propada slovenskega gospodarstva ter celotne politične,  socialne in ekonomske družbene strukture, tako dolgo se kakšnemu vidnejšemu izboljšanju razmer slovensko delavstvo in z njim celotna slovenska družba ne more nadejati. Kot sem že zgoraj zapisal, se ob vsem tem z armado okrog 130,000 evidentiranih brezposelnih h kateri je nujno prišteti še okrog 15 do 18 tisoč brezposelnih, ki jih je država zaradi različnih razlogov izbrisala iz svojih evidenc iskalcev zaposlitve in se jih sploh nikjer več ne omenja, nihče se z njihovimi usodami ne ukvarja, jih tudi nihče ne organizira in kot vse kaže, tudi nikogar posebej ne skrbijo in ne zanimajo.

Sindikati so očitno bolj zaskrbljeni za svoj obstoj in svoje družbene pozicije kot pa za usodo slovenskega delavstva in usodo svojih nekdanjih ter danes brezposelnih članov. Interesi slovenskih delavk in delavcev, brezposelnih, mladih, ki pritiskajo na trg dela in armade upokojencev s prav sramotno nizkimi pokojninami, so podrejeni interesom slovenskih novodobnih lastnikov kapitala, slovenske politike in raznih finančnih ter drugih izkoriščevalskih elit. Vsi ti pa se slepo podrejajo interesom in pritiskom Bruslja, Berlina in Pariza ter slovenske ljudi spreminjajo v EU kapitalistične tlačane in sužnje. Pogosto se sprašujem zakaj slovenski oblastniki in politiki ne upajo ( ali mogoče tudi ne smejo ) slovenski javnosti odkrito povedati, katere ukrepe in pod kakšnimi vse grožnjami Komisije EU iz Bruslja, EBRD, OECD, Berlina, svetovne banke in mogoče še koga, morajo v državi izvajati in kaj od tega mučenja državljank in državljanov je v paniki ter prilizovanju zraslo na njihovih zeljnikih? Število brezposelnih se nam sedaj že kar dnevno povečuje, povečuje se število stečajev gospodarskih družb in malih podjetnikov ter obrtnikov, povečuje zadolževanje države in gospodarstva in težko boste našli nekoga dovolj modrega ter odgovornega v tej državi, ki bi vladi in celotni slovenski politiki javno zastavil vprašanj, kdaj se bo vse to ustavilo in kako bo takrat slovenska družba sploh še lahko funkcionirala ter od česa bodo ljudje sploh še lahko živeli. Temu vprašanju in takšni javni razpravi se vsi izogibajo kot hudič križu, čeprav dan streznitve prihaja in je vse bliže. In kaj bo potem?

Zamislimo se nad tem in se zavedajmo, da rudarji, ki so nocojšnjo noč preživeli zapri v rudniškem rovu, in jih bodo verjetno tako preživeli še kar nekaj, tega ne počnejo le zase in svoje družine, temveč za vse nas. Zato si zaslužijo našo podporo ter zahvalo za žrtvovanje in pogum. Fantje in možje globoko pod zemljo bijejo boj tudi za moje in vaše ter naših otrok in vnukov jutrišnje boljše življenje in če bodo bitko izgubili, smo jo izgubili tudi vsi mi. SREČNO rudarji!

Boris Štefanec, kaj ti je bilo tega treba?

V Sloveniji prav nobena kadrovska izbira na pomembnejše politične ali strokovne funkcije ne mine brez viharja. Nisem prepričan, da se je murskosoboški odvetnik Boris Štefanec, ki ima za sabo kar lepo pravno kilometrino, tega tudi zavedal, ko se je prijavil za mesto predsednika Protikorupcijske komisije ( KPK ). Za odločitev, da stopiš v Klemenčičeve čevlje in nadaljuješ pot tam kjer je on končal, moraš imeti res kar precej hrabrosti in dobršno mero samozavesti in zelo močno varovano zaledje. Ne le zaradi narave dela samega, ki ga kot predsednik in član KPK opravljaš, temveč predvsem ali skoraj izključno zaradi javnega interesa in še posebej zaradi velike množice prikritih interesov v slovenskih političnih, gospodarskih, finančnih in drugih elitah. Politična, gospodarska, finančna, medijska, kulturna in še kakšna Ljubljana, je kot center državne oblastne, finančne, medijske in politične moči gnezdo, ki zelo nerado v svojo sredo sprejme nekoga iz periferije. Če pa se komu že uspe vriniti, pa se mora hitro in v popolnosti takoj pokoriti ali pa ga prav grdo izpljunejo tja od koder je prišel. V tem se prav nič ne razlikujejo levi od desnih ali rumeni od rdečih ter ostali vseh drugih barv in političnih ter ideoloških prepričan s katerimi se za potrebe slovenske javnosti mažejo. Ker pomembni so le interesi in koristi posameznih v Ljubljani zarejenih elit, ki so vsem popolnoma enaki in se v tem med sabo prav nič ne razlikujejo. Ni pa nepomemben tudi geografski pedigre nekega kandidata, ki zbere pogum, da se poteguje za kako pomembno državno ali drugo funkcijo v kateri od institucij s sedežem v Ljubljani.

Kdaj in zakaj se je odvetnik iz Murske Sobote Boris Štefanec sploh odločil, da bo kandidiral za predsednika KPK mi ni znano in iz medijskih zapisov tega tudi ni mogoče razbrati. Ga je morebiti kdo celo nagovoril, da naj se prijavi??? Ga je to sploh kdo vprašal? So pa danes tako desni kot tisti, ki naj bi bili levi mediji, prav orkestralno enotni v napadih, diskvalifikacijah in poniževanjih novo izbranega predsednika KPK Borisa Štefaneca. Pregledal sem vse spletne strani včerajšnjih in današnjih objav na to temo in enega samega pozitivnega komentarja ali novinarskega prispevka nisem uspel najti v katerem bi o Borisu Štefanecu bilo moč prebrati vsaj kaj malega pozitivnega. Takoj se mu je odrekel celo predsednik države Boris Pahor, ki ga je pred dvema ali tremi dnevi na mesto predsednika KPK imenoval. Med vrsticami njegovih izgovorov in opravičevanj lahko sedaj razberemo, da je bil revež prevaran, da so mu kandidata za predsednika KPK prav grdo podtaknili in da ni imel druge izbire kot da stori to kar je pač storil in Štefaneca imenoval. Res neverjetno!

Še pred tremi ali štirimi dnevi o odvetniku Borisu Štefanecu, razen tega, da v Murski Soboti res obstaja odvetnik s takšnim priimkom in imenom, nisem vedel prav ničesar, čeprav sem bil prepričan, da poznam skoraj vse murskosoboške odvetnike z malo daljšim stažem. Pa to seveda ni njegova krivda, temveč moja, ker se kot hudič križa izogibam poslom in situacijam v katerih bi imel opravka s sodišči kjer bi se moral srečevati ter spoznavati s sodniki, tožilci in seveda odvetniki. No danes o njem vem veliko, celo že preveč. Vem na primer, da je nek neznan in anonimen odvetnik iz Murske Sobote, da je še do pred nekaj dnevi plačeval članarino stranki PS, da verjetno ne govori angleško, prebiramo že o javno izraženem dvomu, da mu v postopkih, ki tečejo pred komisijo ali sodiščem in zadevajo primere Zorana Jankoviča ni mogoče zaupati, pa vse do tega, da ne deluje dovolj strokovno avtoritativno in celo, da je pri njem mogoče zaznati odsotnost znakov  karakterno močne osebnosti. Prav vsi mediji pa so si tudi enotni v tem, da mora takoj odstopiti, čeprav svoje nove pisarne v kateri naj bi delal, sploh še ni videl. Med kritikami, ki letijo te dni nanj, manjka le še tista skrbno prikrita v ozadju, da Boris Štefanec za predsednika KPK ni primeren tudi zaradi tega, ker pač njegov družbeni pedigre nima korenin v kakšni od vplivnih ljubljanskih elit. Če se Štefanec ne bo v nekaj dneh odločil in res odstopil, nisem prepričan, da se kakšnemu ljubljanskemu medijskemu jurišniku v besu in ihti ne bo v dneh, ki sledijo, tudi kaj takšnega še zapisalo.

Nekdo je tudi zapisal, da Boris Štefanec mora takoj odstopiti, ker pa tokrat ne gre več le zanj, temveč gre za vprašanje verodostojnosti in celo obstoja KPK. Ker se je proti njemu sprožila tako enotna in orkestralno poenotena medijska in politična zarota v kateri so očitno dovoljena že skoraj vsa sredstva javne diskvalifikacije do osebnih poniževanj, si kaj podobnega menda smemo dovoliti tudi navadni državljani, med katere se seveda prištevam. Kaj pa če je imel tisti, ki je rekel, da tokrat ne gre za Borisa Štefaneca, temveč gre za KPK kot strah vzbujajočo institucijo, morebiti le prav? Bi bil torej lahko Boris Štefanec žrtev zaplotnih iger in hinavskih političnih špekulacij ter manipulacij tistih, ki so v postopku njegovega imenovanja kakor koli sodelovali in so skoraj vsi posredno povezani z močnimi ljudmi, ki so se znašli med mlinskimi kamni KPK? Prav nikogar med tistimi, ki so v tem nesrečnem cirkusu izbire predsednika in članov KPK sodelovali ne bi mogel izvzeti in zanj jamčiti, da je ravnal v dobri veri, pošteno ter strokovno in politično korektno. Vsi od predsednic in članov obeh komisij pa do predsednika države in verjetno še kopice tihih režiserjev iz ozadja, bi lahko imeli dovolj motivov, političnih in mnogo drugih resnih razlogov, da se delo KPK za daljši čas omrtvi ali celo popolnoma ohromi in ustavi.

Štefanec seveda ni bil ilegalni član stranke PS in bi takoj po njegovem imenovanju za predsednika KPK,  kakšen Leljak ali Omerza vdrla v arhive ter dosjeje PS in to razkrila tistim, ki so v njegovem imenovanju sodelovali ter slovenski javnosti. Člani obeh komisij so vse to že v samem postopku oblikovanja predloga zagotovo vedeli in res ne verjamem, da so ubogemu ter naivnemu predsedniku države Borutu Pahorju,  predlog imenovanja kar tako hinavsko podtaknili. Bi torej lahko v ozadju šlo za dobro premišljeno, organizirano ter izvedeno zaroto? Pisatelj Finžgar je v svojem znamenitem romanu Pod svobodnim soncem bogatemu trgovcu Epafroditu na jezik položil besede, ki jih je ta  izrekel godcu Radovanu: "tiho,zelo tiho govori, ker v Bizancu imajo tudi zidovi ušesa"! Zidovi pa imajo ušesa tudi v Ljubljani. Upajmo le, da imajo ti ljubljanski zidovi tudi usta in bodo čez čas spregovorili.

Borisu Štefanecu pa bi sam svetoval, da vso to ljubljansko politično in elitistično greznico nekam  pošlje in jih pusti, da se sami zadušijo v lastni politični ter spletkarski umazaniji. Vsega tega mu po vsem tem kar je v življenju že dosegel res ni treba. Pokojni Drnovšek je imel prav, ko je ljubljanskim političnim elitam prerokoval, da se bodo sami med sabo poklali. In to prav zadnjih nekaj let učinkovito počnejo.

Fotografija tega tedna!

Odločil sem se, da vsak teden popestrim vsebino teh strani s kakšno fotografijo objavljeno in sneto z interneta, vsebina katere me je posebej pritegnila ali mi morebiti celo zvabila nasmešek na lica. Kolega Slobodna Koza je na svoji Facebook strani objavil eno takšnih, ki ima močan humorni naboj in naj bo prav ta njegova prva, ki je objavljena. Komentar seveda ni potreben.

Tako slovenskih državljank in državljanov ni ponižal še nihče!

Bil sem med tistimi prvimi, ki je tudi na teh straneh opozarjal na posledice brzopletega sprejema oderuškega zakona o obdavčitvi nepremičnin. Ker to področje vsaj malo poznam in ker poznam tudi posledice več desetletij pravno neurejenih lastninskih razmerij, sem v svoji skromni vednosti lahko predvidel kar nekaj težav, ki bodo spravile v obup tisoče lastnikov nepremičnin. Vendar me je to kar se je potem v resnici zgodilo zelo presenetilo in spoznal sem, da sem sam uspel predvideti le manjši del težav ljudi. Ta nesrečni zakon je ena sama velika katastrofa in hudo ponižanje kar nekaj deset, če že ne kar nekaj sto, tisoč državljank in državljanov. Vendar vlade Alenke Bratušek vse to prav nič ne gane in nesramno rine s tem zakonom naprej, čeprav je že danes jasno, da si ljudje tega kar je bilo zamujenega v preteklih desetletjih v tem času, ki so jim ga dali na voljo, seveda ne morejo urediti.

Neurejenih premoženjsko pravnih zadev državljank in državljanov pa ne more urediti tudi GURS četudi bi do konca meseca marca imel svoje pisarne odprte vsak dan od jutra pa do večera. In še vse  sobote ter nedelje. Ker za razreševanje največjega dela težav s katerimi se sedaj ljudje srečujejo  GURS sploh ni pristojen in edino kar lahko GURS v teh dneh počne je, da ljudem svetuje v čem je njihova težava in kam naj se obrnejo, da jo bodo razrešili. Za razreševanje v tem času ugotovljenih težav ljudi pa je potreben čas in v mnogih primerih vključitev tako GURS-a, upravnikov večstanovanjskih stavb, občinskih uprav, notarjev, pa tudi v mnogih primerih odvetnikov in sodišč ter na koncu že zemljiške knjige. Mar res premierki Bratuškovi in njenemu finančnemu ministru Čuferju prav nihče izmed njunih ministrskih kolegov, ki so pravniki, ni v stanju razložiti za kako velik problem pri tem gre?

Minister za pravosodje Pličanič raje naklada pravljice o finančni participaciji zapornikov za njihovo bivanje v zaporih kakor, da bi se posvetil težavam izvajanja zakona o obdavčitvi nepremičnin. Očitno je vlada Alenke Bratušek popolnoma izgubila smisel za realne težave ljudi in vidi le še planiran znesek denarja, ki ga bo nasilno izcedila iz ljudi s pomočjo tega pravnega skrpucala imenovanega zakon o obdavčitvi nepremičnin. To kar se je včeraj dogodilo v večjih mestih v državi, v katerih je GURS organiziral delovno soboto za lastnike nepremičnin, je prava blamaža te vlade in hudo ponižanje državljank in državljanov. Ljudje so masovno že v zgodnjih jutranjih urah napolnili čakalnice in pisarne teh izpostav GURS-a, ure in ure tam čakali in predvsem nervozno posedali, da bi potem mnogim čakajočim uradniki GURS-a povedali, da jih več ne morejo sprejeti in jim ustreči ter jim kakor koli pomagati. Odslovili so jih in jim priporočili, da naj se oglasijo katero od naslednjih sobot do konca marca ali skušajo z malo sreče najti prost termin kateri drug delovni dan v tednu.

Ljudje seveda ves ta čas tiho ali nekateri tudi precej glasno preklinjajo GURS in njegove uradnike ter strokovne sodelavce, čeprav je potrebno zapisati in na to sem pred časom tudi že sam opozoril, da je GURS s svojimi zaposlenimi prav tako žrtev zaletavosti vlade Alenke Bratušek, njenega ministra za finance Čuferja in nestrokovnosti ali kar diletantizma piscev zakona ter tropa (ne)strokovnih svetovalcev, ki je ob nastajanju tega zakona ves čas ministriral in v glavnem skrbel le za zaščito svojih osebnih interesov. O odgovornosti poslank in poslancev državnega zbora, ki so to zakonsko skrpucalo sprejeli ter tako spravili v obup tisoče  državljank in državljanov lastnikov nepremičnin, pa niti ni vredno izgubljati besed. V državnem zboru zganjajo demagogijo, ure in ure posvetijo nekoristnim nakladanjem o Udbi, arhivih in podobnih oslarijah od katerih ljudje v tej državi nimajo prav nobene koristi. Skoraj ene same besede pa ni mogoče slišati o prepotrebni reformi zdravstvenega sistema, reformi javnega sektorja, materialnih in socialnih težavah ljudi in o vedno hujših problemih  na področju gospodarstva ter drugih problemih te države in v njej živečih ljudi. Vsak od ministrov, ki si za reševanje težav v državi med ostalimi svojimi čisto osebnimi obveznostmi vzame malo časa, le razmišlja kje in kako bi iz praznih žepov ljudi iztisnil še kak evro.

Lahko takšen bahat, neobčutljiv in ponižujoč odnos vlade do  hudih težav državljank in državljanov ostane brez posledic? Bremen, ki jih na pleča ljudi nalaga vlada Alenke Bratušek s tem davkom na nepremičnine, z energetskimi izkaznicami, z nekimi vodovodnimi omrežninami, napovedanimi participacijami v zdravstvu in številnimi drugimi novimi ali starimi ter povečanimi dajatvami, o katerih se niti ne piše in ne govori veliko, ljudje v veliki večini enostavno več ne zmorejo. In k vsemu temu ropanju ljudi, ki ga izvaja država, bi sedaj rade svoj lonček prav na tiho pristavile še nekatere občine. Se vsi ti roparski krvosesi sploh zavedajo, da prav vsi, ki kaj ljudem zaračunavajo ali kakor koli drugače v denarju od njih pobirajo, segajo pri vsaki državljanki in državljanu v isto že skoraj povsem prazno denarnico? Še več bo lačnih družin, še več neplačanih položnic in še veliko več bo hudih ljudskih travm, če se ta roparska norija v tej državi hitro ne ustavi.

Slovenija, dežela lačnih otrok!

Pred časom sem na teh straneh o problemu lačnih otrok v Sloveniji že pisal. Pisali so tudi slovenski mediji in v slovenskem parlamentu ter njegovih odborih se je o tem nekaj govorilo in po zatrjevanju vlade naj bi z nekaj ukrepi bil ta problem rešen. Kar nekaj časa smo o  slovenskih lačnih otrocih slišali le še občasno v akcijah doniranja za plačilo malic in kosil otrokom. Tema za medije ni bila več zanimiva in o tem niso pisali. Molčali so tudi ravnatelji osnovnih šol in molčali so drugi delavci na šolah od psihologov do socialnih delavcev in učiteljic. Tudi sam sem naivno verjel, da smo v Sloveniji uspeli to narodovo sramoto preseči in da vsaj v osnovnih šolah lačnih otrok več nimamo. V ušesih pa so mi ves ta čas še zvenele besede poslanca SLS Romana Žvegliča, ki jih je izrekel na odboru državnega zbora, da s tem, ko bomo nahranili otroke v šolah ne bo veliko rešenega, ker bodo doma potem še dalje lačni. Torej naj bodo lačni tudi v šoli.

Ko pa so sinoči na TV prikazali primer okrutnega psihičnega šikaniranja osnovnošolskih otrok na osnovni šoli v Celju, pa se mi je prav stemnilo pred očmi. Čeprav sem v zadnjih letih v tej nesrečni državi doživel že veliko kaj za kar sem nekoč bil prepričan, da se v Sloveniji ne more dogoditi, me je sinočnje poročanje o tem dogodku res krepko potreslo. Prav v zrak pa sem skoraj poletel, ko je ravnateljica te šole v TV kamero še neobčutljivo bleknila, da to nasilje izvajajo že osem let in da je učinkovito in v tem njihovem sistemu kontrole otrok ne vidi nič spornega. Se je ženska sploh zavedala kaj že osem let počne z otroci v javni šoli? In prav nikomur od njenih sodelavk in sodelavcev na šoli se vseh teh osem let ni posvetilo kaj počnejo in se je vsem to zdelo kot nekaj normalnega in sprejemljivega? Res nikogar med zaposlenimi na osnovni šoli ni bilo, ki bi ga kot pedagoga in humanističnega delavca vsaj malo zapekla vest in bi vsaj anonimno o tem početju obvestil ministrstvo za šolstvo, varuhinjo človekovih pravic, informacijsko pooblaščenko in slovenske medije? Če je to res, potem je skrajni čas, da minister za šolstvo posveti veliko več pozornosti razmeram v slovenskih osnovnih šolah in pred takšnimi pedagoškimi delavci zavaruje otroke.

Če bi sam bil minister za šolstvo, bi že danes bila ravnateljica Nevenka Matelič Nunčič bivša ravnateljica. In ne le ona, temveč bi bilo potrebno skupaj z njo s šole odsloviti vsaj še psihologa in socialnega delavca. Kritika pa gre tudi na račun brezsrčnih in egoističnih staršev, ki so sedeli v organih šole, vse to vedeli in o tem baje celo nekajkrat razpravljali in vseh osem let prav ničesar storili. Si lahko zamislimo primer, da je pred osmimi leti v šoli mali osnovnošolček iz socialno šibke družine dobil tega piskača in ga je ta spremljal ter označeval potem vsak šolski dan vseh osem let? Vsi našteti naj se svojih dejanj ter aktivnega ali molčečega pristajanja na  tako okrutno  psihično in socialno zaznamovanje ter diskriminacijo nemočnih in nesrečnih otrok, ki niso prav nič krivi, da so se rodili v socialno šibkih družinah, zelo sramujejo. Res, sram naj vas bo!

Sramovati pa bi se moral tudi minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, ki vodi resor v katerem se dogajajo takšna necivilizirana, nehumana in tudi povsem nepedagoška psihična nasilja nad nemočnimi otroci v slovenskih javnih osnovnih šolah. Se bo tudi tokrat minister dr. Jernej Pikalo najprej zatekel h kakšnim komisijam ali inšpekcijam, katerih edina naloga bo, da reševanje problema časovno zavlečejo in  ugotovijo že ugotovljeno ter tako omilijo bes slovenske občutljive javnosti? Bodo tudi tokrat, kot v mnogo drugih dosedanjih podobnih primerih, najprej prikrito zaščitili ravnateljico ter nekaj njenih najodgovornejših brezčutnih sodelavcev in sodelavk in o zaščiti nemočnih ter socialnemu ter psihičnemu diskriminiranju izpostavljenih otrok namenili le veliko praznih besed in lažnih obljub? Gospod minister dr. Jernej Pikalo, tokrat ni na preizkušnji le vaša verodostojnost in ministrska opravilna sposobnost, temveč je na preizkušnji tudi verodostojnost politične stranke, ki vas je kandidirala in nenazadnje tudi celotne vlade katere član ste. Po vaših hitrih ter odločnih dejanjih v korist ter zaščito nemočnih in nesrečnih otrok bomo sodili vas, stranko in celotno vlado in ne po plohi praznega besedičenja ter razmetavanja z obljubami.

So morebiti slovenski vladi v Bruslju priporočili, da morajo tudi osnovnošolski otroci prispevati svoj delež z odrekanjem v naporih za stabilizacijo razmer v državi? Poslankam in poslancem v slovenskem parlamentu pa dobrohotno priporočilo, da naj vsaj polovico svojega časa, ki ga sedaj posvečajo neumnostim in nekoristnim politikantskim ter ideološkim nakladanjem, posvetijo socialnim, ekonomskim in drugim za življenje ljudi v tej deželi zelo pomembnim področjem. Počasi vas bomo namreč imeli res že krepko preko glave. Življenjska doba državljank in državljanov Slovenije ne traja tisoč let, da bi tako imeli čas za preživljanje posledic vaših neumnosti in nesposobnosti. Mi želimo v tej državi mirno ter normalno živeti, rojevati otroke, jih vzgajati in šolati ter jih na pot njihovega samostojnega življenja usmerjati danes in tukaj in ne v neki nedoločni ter daljni bodočnosti ali celo v kakšnih nebesih. In povejte to tudi tistim tepcem v Bruslju ter v OECD-ju.

Kopjači!

Kopjači so pustni lik, ki me izmed številnih, ki jih prav te dni lahko vidimo v Markovcih, na Ptuju in še kje, že od otroštva najbolj privlači. Zakaj me je prav ta skupinski lik tako zelo pritegnil sploh ne vem prav pojasniti. Mogoče me je pritegnila njihova oprava z zakmašnim gvantom ter klobukom, lento z barvami slovenske zastave ali z živobarvnimi trakovi okrašena kopja.

Lahko pa, da je mojo pozornost pritegnil njihov ubran, malce vojaško strumen ter poskočno plesni korak, mojstrovine s kopji ter prečudovit ples s kopji. Še najbolj prav bo, če zapišem, da verjetno kar vse od navedenega. Za kopjače, ki se jim na žalost namenja premalo pozornosti in so ob znamenitem kurentu, oračih, pokačih, rusah, dornavskih ciganih ter drugih tradicionalnih etnografskih likih kar malo zapostavljeni, velja, da so nekoč v preteklosti na porokah spremljali ženina od doma pa do matičarja in cerkve.

Vedno ko v živo ali preko TV spremljam kakšnega od številnih pustnih karnevalom, prav nestrpno čakam prihod kopjačev in sem potem kar malo razočaran, ker je običajno prikaz njihovega čudovitega nastopa tako hitro končan.

Poskušal sem na spletu najti kaj več o kopjačih, pa mi na žalost ni uspelo. Prav vesel bi bil, če bi etnografski strokovnjaki in tudi drugi, ki o kopjačih ter njihovem nastanku in sporočilu, ki nam ga prenašajo, kaj več vedo, temu kolektivnemu liku posvetili nekaj prepotrebne strokovne pozornosti in ga tako bolj celovito predstavili slovenski javnosti, ker si kopjači to res zaslužijo. V njihovih prečudovitih nastopih ni mesta za neokusne norčije, strašenje deklet in otrok ali kašne pustne vragolije. Njihov nastop je prava umetniška plesna predstava, ki le malo koga med številnimi gledalci lahko pusti ravnodušnega.

Udba, zakaj si me razočarala?

Za uvod tega prispevka bom malo preuredil znan ljudski  rek in napisal: bolje. da se rodiš brez Udbe kot brez sreče, ker če imaš srečo, boš tudi Udbo še dobil. Pa tako nestrpno sem čakal, da Arhiv Slovenije na spletu končno že objavi te znamenite arhive Udbe oziroma SDV in da tudi sam doživim svojih pet minut slave. Takoj, ko sem včeraj zvedel, da se mi na spletu končno ponuja življenjska priložnost, da stopim iz te sive državljanske anonimnosti in splošne družbene nepomembnosti, sem prižgal računalnik in mu ukazal, da zadovolji mojo potrebo po iskanju dokaza, da sem tudi jaz "neko i nešto" v tej Sloveniji.

Zapodim se torej v te dolge sezname priimkov in imen trdno prepričan, da v njih tudi moje ime enostavno mora biti. Saj ta Udba pa menda le ni bila tako šlampasta in nesposobna, da bi me v vseh teh dolgih letih najinega skupnega sobivanja v prejšnji državi, kar tako spregledala?  Seznam tistih revežev justificiranih v prvih letih po drugi vojni sem z velikim strahom na hitro preletel, v upanju, da me pa tam menda le ni, ker sem vendar še živ. In res svojega priimka in imena med njimi nisem našel. Takoj mi je odleglo in sem kliknil na seznam oziroma evidenco dosjejev nadzorovanih oseb. Tukaj pa se bom zagotovo našel in verjetno bo moje ime še mastno podčrtano s tintnim svinčnikom. Pa začnem s pregledovanjem in iskanjem svoje življenjske priložnosti.

Ko sem ugotovil obseg materiala, ki ga moram obdelati, mi je bilo takoj jasno, da mi bo to iskanje vzelo kar nekaj truda in časa. Ženo sem poprosil, da mi skuha in postreže kavo, odprl sem nov zavoj cigaret in se lotil mukotrpnega dela. Iščem in iščem, popijem vso kavo, pokadim že pol zavojčka cigaret, ura je že krepko po polnoči in še vedno sem nekaj malega čez polovico seznama. Sreča pač le malo kdaj pride sama in zanjo se je največkrat potrebno krepko potruditi. Slutil sem, kaj slutil, vedel sem, da se v tem neskončnem seznamu skriva tudi moje ime in moram ga najti. V mislih sem že komponiral vsebino današnjega prispevka, prav na tem mestu kjer sedaj tole prebirate, v katerem bi vesoljni Sloveniji naznanil, da sem bil žrtev grozne Udbe in mi tako od danes gredo vse časti in vsi privilegiji. Resno sem že razmišljal kateri stranki naj takoj zjutraj pošljem elektronsko pošto in jim  sporočim, da izpolnjujem pogoje za včlanitev v njihove vrste ter da si želim takoj postati njihov član.

Janševo SDS sem imel najprej v mislih. Pa sem si htro premislil, ker ne bi rad, da bi kot nov kvalificiran in zavzet član, potem hitro ostal brez predsednika stranke. Kako naj politično in karijerno napredujem, če mi bodo predsednika zaprli, njegovi nasledniki pa me tako nikjer ne bodo pustili zraven. Hitro sem moral odpisati  tudi Ljudmilino NSi, ker pri duhovnikih nisem ravno dobro zapisan, saj ne obiskujem nedeljskih maš, ko imajo kake nabirke me nikoli ni zraven in verjetno prebirajo tudi prispevke na tem blogu v katerih se mi občasno zapiše kaj neprijaznega o njihovi vesoljni instituciji. Mogoče pa bi me sprejeli in bi se našel v Zboru za republiko, sem dalje razmišljal, medtem ko sem nadaljeval z mrzličnim iskanjem svojega imena v tistem nesrečno dolgem seznamu. Pa sem potem hitro odpisal tudi ta zbor, ker sem ugotovil, da bi me ti le stežka izstrelili na slovensko politično sceno in mi zagotovili zasluženo družbeno pomembnost ter primerno karijero. Najmanj poslanec v državnem zboru pa bi si menda že zaslužil postati, če se seveda uspem najti na tem seznamu.Morebiti kdaj pozneje tudi kak minister.

Kava je popita, cigareti pokajeni, oči bolijo, jutranja zarja že prodira skozi okno in prebil sem se do konca te nesrečne evidence dosjejev. Nisem našel svojega imena ali vsaj kakšnega imena malo bolj podobnega mojemu, kar bi se potem z malo tehnične telovadbe morebiti tudi dalo prikazati kot moje ime. Nič! Prekleta Udba nesposobna! Mar ste res nadzorovali same levake, šalabajzerje ter popolne nepomembneže? Kako ste me v vseh teh letih lahko spregledali in me ne uvrstili na nek seznam? Se sploh zavedate, da ste mi tako uničili politično karijero in me uvrstili med politične nepomembneže in družbene anonimneže? Hop..hop, sedaj pa se mi je posvetilo! To je bil vaš hinavski sistem, da mi do konca zagrenite življenje. Namerno me niste uvrstili na noben vaš seznam in skrivoma ste uničili moj zajeten dosje, da bi se mi tako maščevali, ker sem vas s svojo bistroumnostjo in diverzantsko pretkanostjo  vedno uspel prelisičiti. Tako bo, ker drugače biti ne more. Kako pa naj sedaj to dokažem tistim, na katere sem tako zelo računal, da si bom skupaj z njimi jutri uspel priboriti oblast v deželi in seveda narediti red? Sedaj tudi na kakšno spominsko obeležje v mojem kraju ne morem računati. Pa sem si v mislih že predstavljal kako ga odkrivamo, župan ima srce parajoč govor, vsi mi čestitajo in vsi so name ponosni. Priznam, draga Udba, zmagala si!