Še enkrat k temu nesrečnemu zakonu o obdavčitvi nepremičnin!

To kar je včeraj naredila vlada s svojim intervencijskim posegom v zakon o obdavčitvah nepremičnin lahko označimo kot še en velik nateg državljank in državljanov. Je sploh rešila katerega od preštevilnih velikih problemov ljudi, ki so v preteklih dneh kot bebci tekali od urada do urada in morebiti celo kaj malega uredili? Po nastopih in razlagah premierke Bratuškove in potem še ministra Čuferja kakega večjega razloga za optimizem seveda ni. Prepričan sem, da je včeraj vlada vso zgodbo le še dodatno zapletla.

Kot trajen ukrep naj bi vlada odpravila nerezidenčnost stanovanjskih objektov. Ljudje so si oddahnili in so prepričani, da se s problemom institutov rezidenčnosti in nerezidenčnosti odslej ne bodo več srečevali. Pa na žalost ni ravno tako. Nisem niti prepričan, da so si člani vlade popolnoma na jasnem kaj so s svojimi ukrepi v resnici odpravili in česar niso, pa bi nujno morali. Vseh primerov zaradi omejenega prostora tokrat ne morem navesti in bom le enega ali morebiti dva najbolj izstopajoča, ki sta najpogosteje predmet jeze ljudi. Garaža v stanovanjski hiši je rezidenčna in bo obdavčena po stopnji 0,15. Garaža v stanovanjskem bloku, ki je v lasti lastnika stanovanja v istem bloku in se v naravi pač zaradi tehničnih omejitev ne more stikati s steno stanovanja, pa bo še nadalje nerezidenčna in obdavčena po stopnji 0,50. Pred dnevi se je nekdo spomnil, da bi tudi ta garaža v bloku lahko bila rezidenčna in obdavčena po stopnji 0,15, če si bodo lastniki to uredili v zemljiški knjigi na način, da bodo pridružili garažo k stanovanju. V zadnjih letih so se masovno delali etažni načrti in so se stanovanja vpisovala v zemljiško knjigo. Zakaj takrat tisti, ki so skrbeli za izdelavo ( še danes skrivnostnih ) etažnih načrtov, upravniki večstanovanjskih stavb, odvetniki in notarji ter morebiti tudi na sami zemljiški knjigi, lastnikov stanovanj in k tem stanovanjem pripadajočih garaž, niso opozorili na to možnost? Naj sedaj lastniki teh stanovanj in garaž v stanovanjskih blokih ponovno masovno tekajo od Poncija do Pilata, od upravnika in odvetnika pa do notarja in sodišča ter vse to krepko plačujejo, ker jim je nekdo pred časom nekaj zamolčal kar bi jim moral povedati in na kar bi jih morali opozoriti?

Ni pa po izjavah premierke Bratuškove, potem še ministra Čuferja in že pred tem predsednika tistega nesrečnega svetovalnega sveta pri vladi Končana, popolnoma jasno kaj je v resnici vlada storila s problemom obdavčitve "zazidljivih" in "nezazidanih" zemljišč. Ukrep vlade na tem področju, ki naj bi veljal le za leto 2014, so vsi trije prej navedeni predstavljali vsak po svoje in seveda različno. Pozorno sem spremljal reševanje te problematike in mi sedaj po vsem tem res ni jasno kaj je v resnici vlada sprejela in kako bodo vsaj v tem letu ta zemljišča obdavčena. Iz povedanega sem uspel razbrati le to, da bo v tem letu nekaj z nečim izenačeno in da bodo morale občine v tem času določiti statuse tem parcelam. Ne premierka in ne minister nista uspela pojasniti kaj natančno so sprejeli in po katerih stopnjah bo vsaj v letu 2014 kaj obdavčeno. Najprej je bilo govora, da bodo te parcele v tem letu obdavčene kot kmetijska zemljišča, kar bi bilo tudi edino pravilno, če seveda posamezne sporne parcele niso primerno komunalno opremljene in če ni bila vložena vloga za gradnjo ali izdano gradbeno dovoljenje. Potem pa je minister Čufer povedal nekaj, kar je bilo sicer težko razumeti kaj želi povedati, vendar se je dalo razumeti vsaj toliko, da govori nekaj drugega kot njegovi predhodniki. Imel sem ga celo malo na sumu, da niti prav ne ve o čem govori in kako bo v praksi to v resnici urejeno.

Navedel sem le primera dveh področij za katera se sedaj trdi, da naj bi jih vlada v korist državljank in državljanov vsaj začasno primerno razrešila. Edini, ki po doslej vedenem in pomanjkljivo pojasnjenem, lahko danes že odpirajo šampanjec, so veliki lastniki raznih nepremičnin od vikendov v primorju ter drugod po deželi in lastniki več hiš ali stanovanj, ki so si jih pridobili v slovenski premoženjski tranziciji. Njihovi predstavniki so sodelovali tudi v nastajanju tega nesrečnega nepremičninskega zakona, sedijo v tistem svetovalnem svetu vlade in so botrovali tudi vsebini včerajšnjih vladnih odločitev.  Velika množica ostalih lastnikov za življenje in bivanje nujnih stanovanjskih nepremičnin, ki so si jih kupili ali sami zgradili, pa zaenkrat še nimajo razlogov za optimizem in pravično ureditev.

Vsem navadnim in neprivilegiranim državljankam in državljanom, malim podjetnikom in obrtnikom ter lastnikom kmetijskih objektov in zemljišč in še komu, ki kaj od nepremičnin poseduje, pa ostaja še zadnje upanje v Ustavnem sodišču. Če tega zakona ustavno sodišče v celoti ne odpravi ali vsaj njegovo izvajanje v celoti za daljši čas ne zadrži, potem nadalnje pritoževanje tej najvišji pravni in ustavni instituciji v državi v bodoče ne bo več smiselno. Ker nekaj tako slabega, nepravičnega in krivičnega, nedorečenega, prav roparskega in skrajno nestrokovno spisanega, še dolgo ne bo uspelo nikomur sestaviti in ljudstvu za vrat obesiti.  Če se že vse oblastne institucije v tej državi očitno prav norčujejo iz lastnih državljank in državljanov, smemo menda vsaj od Ustavnega sodišča pričakovati dovolj resnosti in odgovornosti ter pravne pravičnosti, da nas pred takšnimi ravnanji oblasti zavaruje.

Uspela nacionalna nabirka!

Na pomoč!

Sinoči je prvi program nacionalne TV organiziral glasbeno prireditev z namenom potrkati na čut dobrodelnosti  državljank in državljanov Slovenije in jih pozvati, da darujejo prostovoljne prispevke v korist slovenskih gasilcev. Prav so storili in ljudstvo se je masovno odzvalo ter nesebično od svojih bornih dohodkov prispevalo še nekaj za najbolj masovno organizacijo na slovenskem. Za Slovenke in Slovence tako že dolgo velja, da imajo gasilstvo ter čebelarstvo zapisano v svojih genih. Pri vsej sinočnji predstavi sta me malo zmotili le dve stvari. Prva je ta, da je priložnost spet izrabil Borut Pahor in se tam nastavljal TV kameram in izigraval velikega humanitarca in druga, da se je voditelj Slavko Bobovnik na koncu oddaje za donirane zneske zahvalil le Slovenkam in Slovencem in ne vsem slovenskim državljankam ter državljanom.

Kot skoraj vedno doslej se je tudi sinoči ponovno dokazalo in tako so v oddaji tudi povedali, da so svoja srca in skromne denarnice najbolj odpirali tisti, ki v veliki večini sami še za normalno preživetje nimajo. Klicali so in darovali kolikor je pač kdo zmogel. Nabral se je zavidanja vreden znesek evrov s katerim si bodo pogumni slovenski gasilci lahko vsaj malo opomogli in nadomestili obrabljeno ter uničeno gasilsko opremo. Morebiti mi bo kdo od bralcev tega zapisa, po tem, ko ga bo prebral, očital, da sem zloben. Da, v nadaljevanju bo tudi nekaj zlobe in tega tudi skrivati nimam namena. Pa, ker ne želim konflikta s šefico Informacijskega urada Natašo Pirc -Musar, v nadaljevanju navedenim javnim osebam tudi ne bom zastavljal vprašanja koliko so darovali, temveč jih bom vprašal le, če so darovali. Pred nami sta kar dve volilni leti in volivci menda imamo pravico vedeti kako so se sinoči na vsesplošni narodni nabirki odrezali vsi tisti, ki se nam nameravajo na prihajajočih volitvah ponujati kot najboljši izbor.

Začnimo kar z aktualnimi poslankami in poslanci v EU parlamentu iz Slovenije. Vsi po vrsti se nam že ponujajo za volitve v letošnjem maju. So sinoči poklicali in darovali svoj prispevek? Če niso ali vsaj tisti, ki niso, bi bilo od njih moralno ter etično korektno, da se na volilnih listkih ne pojavijo.

Prav rad bi vedel ali so sinoči poklicali in kaj darovali trije največji in najbolj produktivni slovenski fotokopirni publicisti Janez Janša, Igor Omerza in Roman Leljak. Mali dar, recimo v znesku nekaj sto evrov, v skupno dobro se jim ne bi niti nikjer poznal, ker vsak teden izdajo nove knjige, ki jih branja željno ljudstvo v trenutku razgrabi. So torej poklicali in darovali? To pa menda le smemo vedeti?

Seveda me niti pod razno ne zanima katero številko modrca nosi Eva Irgl ali katero številko čevljev obuvajo predsedniki strank Igor Lukšič, Gregor Virant, Karel Erjavec, Ljudmila Novak, Franc Bogovič in ostali predsedniki parlamentarnih ter tudi neparlamentarnih strank. Kot volivca pa me zelo zanima ali so sinoči poklicali in kaj darovali? Zanima me tudi in prepričan sem, da imam to pravico tudi vedeti, kateri od ministrov in ministric so poklicali ter darovali. Pa seveda, da se ne bodo čutili zapostavljene in od ljudstva pozabljene, ne morem mimo meni vedno tako zelo dragih poslank in poslancev državnega zbora. Želim vedeti katere oziroma kateri poslanci so poklicali in kaj darovali in katere oziroma kateri niso želeli sodelovati v tej humanitarni vseljudski nabirki.

Vsi navedeni in še mnogi zgoraj nenavedeni javni gospodje in seveda javne gospe, ki so bili sinoči onemogočeni poklicati ter kaj darovati, ker jim mogoče ravno takrat telefon ni deloval ali so bili na kakem nujnem ter zelo pomembnem sestanku na katerem so mi ustvarjali pogoje za moj boljši jutri, bodo imeli svojo zamujeno humanitarno priložnost izrabiti v soboto. Takrat bo namreč nacionalna TV to humanitarno oddajo ponovila in ponovno se bodo odprle telefonske linije, da bodo vsi, ki sinoči niso uspeli poklicati in odvezati svojih mošnjičkov ali so bili kakor koli drugače onemogočeni, da se humanitarno izkažejo, bodo dobili novo priložnost, da se v tej pohvalni humanitarnosti združijo z zelo številnimi ostalimi državljankami in državljani.

Ne le nekdanja strašna Udba, tudi slovenske volivke in volivci ter davkoplačevalke in davkoplačevalci, državljanke in državljani vse vidimo, vedno več pomnimo in vedno več vsega želimo vedeti!

Koalicija in vlada Alenke Bratušek sta včeraj svojo pravo podobo na ogled postavili!

Nekdo je pred dnevi rekel, da je prebivalstvo Slovenije v samo dveh mesecih tega leta doživelo že dve katastrofalni elementarni nesreči. Z žledom nas je udarila narava in z zakonom o davku na nepremičnine pa koalicijska vlada Alenke Bratušek. Skoraj je nemogoče sedaj reči katera nesreča od obeh je hujša.

Čeprav sem v svojih zapisih na teh straneh že kar nekaj kritike naslovil na GURS, moram tokrat vendarle zapisati, da so krivi veliko manj kot se to želi v javnosti prikazati. Njihova krivda bi lahko bila le v tem, če o posledicah pospešenega uvajanja tega davka ter uresničevanja zakona o davku na nepremičnine, niso predhodno dovolj korektno seznanili avtorjev zakona in predstavnikov vlade. Pri tem pa se vedno bolj sprašujem ali so predstavniki GURS-a sploh imeli priložnost predstaviti vse pasti urejanja podlag za izvajanje zakona in ali so sploh smeli kaj pomembnega k temu dodati? Po včerajšnjem nastopu državne sekretarke na ministrstvu za finance Vraničarjeve na odboru za finance v to nisem več prepričan. Ženska se je enostavno izgubila in se s svojimi izjavami prav grdo zapletla. Ali povedano drugače, prisotni poslanci, tako tisti koalicijski in še veliko bolj opozicijski, so jo s svojimi vprašanji ter poznavanjem problematike popolnoma dotolkli. Omenim naj le dve področji kjer se revica več ni uspela znajti in ki se nanašata na "zazidljive" parcele ter "nezazidane" parcele in na rezidenčnost ter nerezidenčnost stanovanjskih nepremičnin. Priznam, da se mi je Vraničarjeva kar malo zasmilila, ker jo je njen šef minister Čufer poslal branit in zagovarjat nekaj česar se enostavno ubraniti in zagovarjati več ne da.V svoji strokovni nemoči se ji je zareklo celo to, da naj pač občine čez čas, ko bodo to smele storiti, povišajo davčne stopnje svojim občanom in si tako zagotovijo dodatna sredstva za svoje občinske proračune. Se je sploh zavedala kaj je bleknila? Če državljane neusmiljeno ropa država, pa naj jih na enak način ropajo še občine!

Ni se še seja odbora za finance prav končala in v javnost smo že dobili informacije, da vlada prav na teh dveh področjih, to je na statusih in obdavčitvah teh nesrečnih parcel ter rezidenčnosti in nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin namerava sprejeti spremembe zakona. Glede tistih parcel je sprememba zakona seveda nujna ter predvsem upravičena, ker je zgodba tudi pravno precej sporna. Preseneča pa namera vlade, da ukine status nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin. To napoved vlade po ukinitvi tega statusa pa lahko prav mirno razglasimo za zmago premoženjsko močnih lobijev, ki so se za to ves čas nastajanja zakona še kako krčevito zavzemali. Sedaj so izkoristili trenutek splošnega nezadovoljstva ljudi in ponovno pritisnili na vlado ter kot kaže bodo tokrat uspešni. Vlada seveda lahko predlaga in sprejme odpravo statusa nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin in s tem razbremeni najbogatejše sloje prebivalstva, ki imajo v lasti premičnine po sedanji ureditvi obdavčene s stopnjo 0,50. Ne bo pa s tem ukrepom dosegla kakih drugih pomembnejših izboljšav ter odpravo mnogih anomalij, ki težijo ter v obup spravljajo tisoče lastnikov stanovanjskih nepremičnin. V življenju in matematiki je namreč vedno tako, da če nekje nekomu nekaj oprostiš, potem moraš nekje drugje in nekomu drugemu dodatno še kaj odvzeti, da se ti končni rezultat izenači. Kdo pa bodo tisti, ki se jim bo za to finančno izenačitev potem še dodatno nekje jemalo, pa se tako ve.

Namesto, da bi vlada realno ocenila vzroke in razloge, ki so do tega nepremičninskega poloma pripeljali ter sebi, državnim organom, državljanom in vsem drugim, ki na tem področju morajo kaj postoriti, omogočila potreben čas, se je v očitni paniki zatekla k ukrepom sprememb zakona s katerimi bo le še povečala nezadovoljstvo ljudi in njegovo nepravičnost. Na tej že skoraj tragikomični seji odbora DZ za finance smo tako lahko videli in slišali tudi ves blišč in vso veliko bedo koalicijskih poslancev, ki so vsi po vrsti prav grdo kritizirali zakon in njegove nedorečene rešitve, da bi potem na koncu prav vsi glasovali ZA predlagan sklep. Če tega ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče. Res smo včeraj ob spremljanju ravnanj teh poslank in poslancev vsi volivci, ki smo na zadnjih volitvah oddali svoj glas za katero od teh koalicijskih strank,  izpadli pravi veliki voli in bedaki. Vsekakor pa manjši kot tisti, ki smo jih tako nesrečno izvolili in ki so včeraj eno govorili in za nekaj povsem drugega potem čredno glasovali.

Vpis tuje lastnine v zemljiško knjigo!

Ta nesrečni Zakon o davku na nepremičnine in v posledici njegove izsiljeno hitre ter nepremišljene uveljavitve, je povzročil tudi pospešene vpise lastništva etažne lastnine v zemljiško knjigo. Lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah - etažni lastniki - ki so svoja stanovanja kupili pred več leti ali celo desetletji in svojega premoženja -etažne lastnine- niso mogli vpisati v zemljiško knjigo, ker upravniki teh stavb niso poskrbeli za etažne načrte in drugo potrebno dokumentacijo, so sedaj pač s temi vpisi preko notarskih pisarn pohiteli. Kot sedaj kažejo izkušnje so hiteli vsi.  V tej ihti izdelave etažnih načrtov ter drugih dokumentov, da bi se dosegel vpis nepremičnine v zemljiško knjigo,  je sodelovalo veliko strokovno poklicanih ter kompetentnih ljudi in organizacij in kot sedaj kažejo izkušnje, tudi veliko takšnih ljudi, ki pri teh opravilih sploh niso imeli kaj za iskati. Niso pa sodelovali tisti, ki bi v prvi vrsti morali in ki so imeli tudi največji interes, da se to področje končno enkrat primerno uredi, to je etažni lastniki - lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah. V največ primerih njih ni nihče nič vprašal, izdelani dokumenti, ki služijo kot podlage za poznejše vpise v zemljiško knjigo, so se pred njimi skrivali kot kaka največja državna skrivnost. Izstavljali so se jim le računi, ki so jih morali potem poravnati.

Predloge vpisov v zemljiško knjigo so potem seveda za etažne lastnike skupaj z upravniki izvedli notarji, ki pa napak v etažnih načrtih seveda niso mogli poznati. Sedaj, ko je GURS začel pošiljati ta obvestila, pa so se začele razkrivati prav čudne stvari, ki mnoge lastnike spravljajo v pravi obup in o katerih se v glavnem javno molči, ker o njih govorijo ter jih rešujejo etažni lastniki sami.  Tako je na primer sedaj lastnik etažne lastnine ugotovil, da sploh ni lastnik stanovanja, ki ga je kupil in v katerem prebiva, ker bi po zemljiško knjižni evidenci naj bil lastnik skoraj enakega stanovanja na drugem koncu stanovanjskega bloka in celo na drugi hišni številki. Lastnik njegovega stanovanja pa naj bi bila občina, ki to sploh nikoli ni bila. Mnogi se sedaj sprašujejo kako so se občine v zemljiških knjigah in evidencah GURS-a sploh lahko znašle kot lastniki, čeprav lastnice teh nepremičnin nikoli niso bile in s temi nepremičninami nimajo prav nobene veze? Ker je tudi tisto stanovanje na drugi strani bloka lastniško, se sedaj nesrečni občan sprašuje,  katerega stanovanja pa je potem sedaj lastnik tista oseba, ki je resnični lastnik "njegovega stanovanja"? In teh ter podobnih primerov naj ne bi bilo niti tako malo. Nekdo je očitno zgodbo grdo zapacal in ker tako velike spremembe v zemljiški knjigi niso tako enostavno opravilo, je sedaj vprašanje, kdo bo na koncu vse to sedaj plačal. In naslednje vprašanje je, v kolikšnem času je tudi ob največjem prizadevanju notarjev ter morebiti potem celo še odvetnikov, to zmešnjavo sploh mogoče pravno urediti in pravna stanja uskladiti s stanji v naravi in kako bosta v teh in podobnih primerih ravnala GURS in potem še DURS?

Naslednja težava na katero opozarjajo nekateri etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah je, da naj bi se v zemljiško knjigo kot lastnina vpisovali tudi prostori, ki so si jih, s soglasjem solastnikov večstanovanjske stanovanjske stavbe, v brezplačno uporabo in preureditev v bivalne prostore   pridobili lastniki najvišje v bloku ležečih stanovanj. Šlo naj bi za dele podstrešnih prostorov preurejenih v bivalne prostore, ki s stenami mejijo na kupljeno stanovanje in ki v pogodbi o nakupu stanovanja niso bili predmet nakupa oziroma prodaje, ker so imeli in očitno še sedaj imajo status skupne lastnine vseh etažnih lastnikov v stanovanjskem bloku. In ti dodatni deli stanovanja naj bi se sedaj v nekaterih primerih vknjižb v zemljiško knjigo vpisovali kot lastnina etažnega lastnika. Koliko je teh primerov bi morebiti lahko vedeli le na GURS-u, ali s konkretnim vpogledom v zemljiško knjigo. Ker pa ostali etažni lastniki tega enostavno ne vedo, ker jim dokumenti etažnih načrtov in drugi, ki to urejajo, niso na voljo za vpogled. Če se to res dogaja, potem gre za prisvajanje skupne lastnine v korist posameznega lastnika etažne lastnine, kar je vsekakor nezakonito. Nekoč bo ta zgodba dobila epilog in takrat bi se "lastniki" teh brezplačno in nezakonito pridobljenih bivalnih prostorov v lastništvo, lahko znašli v hudi zadregi ter morebiti celo v velikih težavah.  Na težave pa bodo tudi vsekakor naleteli že prvi naslednji kupci teh stanovanj, če bi se sedanji zemljiškoknjižni lastniki odločili ta ( povečana ) stanovanja prodati, ker bodo kupili nekaj kar pravno ni lastnina prodajalca, čeprav je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. Zavedati se je potrebno, da zemljiška knjiga in to kar je v njej vpisano res je zakon, ni pa bog.

Preseneča dejstvo, da na GURS-u vse to očitno vedo, da vse to vedo celo nekateri notarji, da veliko od tega vedo na občinah, da se s temi problemi sedaj srečujejo že prvi odvetniki na katere se prizadeti etažni lastniki v svojih težavah tudi že obračajo in očitno to vedo, ali bi vsaj morali vedeti tudi na finančnem ter pravosodnem ministrstvu in vsi molčijo. Nihče nič ne ukrene in te davčno nepremičninske norije ne ustavi ter državnim institucijam, upravnikom, odvetnikom, notarjem, sodiščem in etažnim lastnikom ne da na voljo dovolj potrebnega časa, da se vse to primerno in pravno korektno uredi in uskladi s stanji v naravi. V neki normalni državi bi zaradi takšnih slaboumnosti in terorja nad lastnimi državljani padla vlada. Kaj od vsega tega pa ve ali sploh želi vedeti Ustavno sodišče, pa bomo kmalu videli.

Skrpucalo imenovano Zakon o davku na nepremičnine!

Pred časom, ko sem o tem davku in njegovih posledicah in zapletih pri njegovi uveljavitvi, pisal na teh straneh, sem verjel, da se mi k tej temi ne bo več potrebno vračati. Priznam, da si takrat niti v sanjah nisem predstavljal koliko nevšečnosti, težav in problemov bo zakon povzročil lastnikom nepremičnin. Sedaj si upam z vso odgovornostjo zapisati, da gre za prav sramotno pravno in strokovno skrpucalo spisano z enim samim namenom, dodatno obdavčiti prebivalstvo in v državni proračun spraviti v naprej izračunan znesek davščin. Že ko sem spremljal nastajanje tega zakona in koliko samooklicanih raznih nepremičninskih, davčnih, finančnih, pravnih in drugih "strokovnjakov?" se je nagnetlo v krog avtorjev nastajanja tega zakona, sem imel zelo slab občutek in sem na to v zapisih na teh straneh tudi že opozoril. O poslankah in poslancih, ki so potem to skrpucalo sprejeli in mu dali pravno veljavo, pa niti ni vredno izgubljati besed. Ta zakon je res pravo ogledalo njihove kolektivne strankarske zaplankanosti, pišmeuhovskega dela v parlamentu ter njihovih osebnih strokovnih in intelektualnih sposobnosti.

Sedaj je zakon pred Ustavnim sodiščem (US ), ki prav tako nekaj menca in cinca ter je očitno v hudi zadregi, ker seveda ustavni sodniki vedo to kar ve večinski del prebivalstva in stroke, da je zakon zanič. Bojimo se lahko le, da bo US nadaljevalo s prakso že ustaljene doktrine in zakona ne bo v celoti razveljavilo, temveč bo v najboljšem primeru razveljavilo le nekatere najbolj štrleče določbe. S tem bo US naredilo točno to česar ne bi smelo in bo ponovno podleglo že toliko krat videni ter uveljavljeni slovenski pravni in oblastni  praksi, da se z odpravo ene krivice ustvari najmanj dve novi krivici. V uveljavljanju takšnih praks smo v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih postali pravi mojstri.

Ponovno moram kritiko usmeriti proti GURS-u, ki ravna v duhu najbolj zadrtega in neobčutljivega državnega birokrata. Bi komu na GURS-u odpadli prsti, če bi pred časom, ko so ugotovili, da v uradnih evidencah prijavljenih prebivališč lastnikov stanovanj v večstanovanjskih stavbah niso posodobljeni podatki o novih številkah stanovanj in bi prebivalstvo z javnim obvestilom na to opozorili. Vedeli so to in vendar ljudi o tem niso obvestili, temveč so raje izdali dokumente v katerih so ljudem prikazali izračun davka po stopnji 0,50 in tako razbesnili več tisoč lastnikov, ki o tem najmanjšega pojma niso imeli. Jasno mi je, da državnih birokratov jeza ljudi preveč ne skrbi. To kar bi ljudje lahko uredili v nekem daljšem časovnem obdobju in brez jeze ter vznemirjenja, se je sedaj strnilo v relativno kratek čas in nenormalno ustvarilo dolge vrste ljudi na državnih uradih ter popolnoma brez potrebe obremenilo delavce na izpostavah GURS-a po državi ter na Upravnih enotah. Popolnoma pa so očitno zatajili tudi razni upravniki večstanovanjskih stavb z etažnimi lastniki, ki bi bili dolžni etažne nepremičnine opremiti z novimi nalepkami s številkami stanovanj. Ker tega mnogi niso storili so s tem dodatno vnesli zmedo med ljudi, ker mnogi nekaj časa sploh niso vedeli kaj naj na upravnih enotah pri prijavi prebivališča v resnici spreminjajo in kje naj te nove številke sploh dobijo.

V ospredje pa ponovno prihaja problem na katerega sem vsaj dvakrat na teh straneh že opozarjal, in ki si ga sedaj med sabo kot vroče železo, podajajo država in občine. Gre za zemljiške parcele, ki so v prostorskih dokumentih opredeljene kot parcele na katerih je gradnja možna in so zaradi tega seveda visoko obdavčene. Mnoge občine so sicer pred kakšnim letom ali več od lastnikov teh parcel zahtevale, da se izjasnijo ali imajo na teh parcelah namen graditi ali jih kot gradbene parcele prodati. Ni mi sicer znano kako je večina lastnikov odgovorila, poznam pa mnoge, ki so pisno občini sporočili, da graditi  nimajo namena in kot gradbeno parcelo je tudi prodati nimajo namena. Vse do pred nekaj dnevi je v javnosti veljalo in to so trdili tudi državni uradniki, da je usoda teh parcel v rokah občin in njihovih prostorskih načrtov. Če bodo občine spremenile svoje prostorske načrte in parcelo za katero je doslej veljalo, da je na njej gradnja mogoča, prekategorizirale v parcelo na kateri gradnja ni mogoča, bo pač potem obračunan nižji davek. Usoda lastnikov teh parcel naj bi torej bila v rokah občin, ki pa za takšnimi prekategorizacijami seveda nimajo posebej velikega interesa, ker bo čez dve ali tri leta zaradi tega manj prihodka v njihove občinske proračune.

Končno se je pa pred dnevi le prebudil del slovenske zaspane pravne stroke in javnosti sporočil, da pa celotna zgodba s temi parcelami le ni v izključni domeni ter povsem odvisna le od dobre volje in milosti občin, ker naj bi to področje že doslej urejala zakonodaja, ki naj bi določene pristojnosti in pravice dajala tudi lastnikom takšnih parcel. V naslednjih dneh se bo temu problemu potrebno bolj podrobno posvetiti in ugotoviti kakšne vse pravice daje aktualna zakonodaja lastnikom takšnih parcel in kaj lahko lastniki storijo brez dobre volje občin in kar je pri vsem še najbolj pomembno, kaj ter v kolikšnem času občine na zahtevo lastnikov takšnih parcel morajo storiti. Iz strokovnih krogov je namreč prišlo tolmačenje, da je parcelo na kateri je gradnja mogoča, že po samem zakonu potrebno prekategorizirati v parcelo na kateri gradnja ni mogoča, če v določenem času za to parcelo ni bila vložena vloga za gradnjo stanovanjskega objekta in ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Če to drži, potem so lastniki takšnih parcel dobili luč na koncu tunela.

O statusu garaž v večstanovanjskih stavbah in zapletih z njihovo obdavčitvijo pa tokrat sploh ne bom na široko pisal. Garaža je lahko obdavčena s 0,15 in je lahko obdavčena s 0,50. V največ primerih je seveda sedaj obdavčena s stopnjo 0,50, ker ljudi na to ni nihče opozoril in ker je postopek združitve garaže s stanovanjem tako zakompliciran ter drag, da ga je, za upoštevanje pri obračunu davka v letošnjem letu,  praktično nemogoče izpeljati. Pripravljavce etažnih načrtov in lastnike etažnih lastnin ob vpisih v zemljiške knjige vse doslej na te zanke ni nihče opozoril in jim pojasnil kaj pomeni ločena garaža in kaj garaža združena s stanovanjem. O tem niso nič govorili pripravljavci etažnih načrtov, upravniki večstanovanjskih stavb, ne odvetniki in še manj notarji, ki so večinsko te postopke vodili. Ljudem enostavno niso dali možnosti odgovorne izbire. Latniki etažnih nepremičnin so bili iz teh postopkov popolnoma izključeni.Smeli so vse to le plačati.

Iz spoznanj, ki smo si jih pri uveljavitvi tega nesrečnega nepremičninskega zakona doslej pridobili, bi verjetno bilo najbolj modro, če bi ga US v celoti razveljavilo ali ga v najslabšem primeru razveljavilo vsaj v tistih delih kjer je ustavno najbolj sporen in njegovo izvajanje odložilo za najmanj eno leto. S tem bi vsi: država, občine, gospodarski subjekti ter druge pravne osebe in državljani dobili potreben čas, da se spiše primeren in operativen zakon, dokončno uredijo stanja v zemljiških knjigah, v miru odpravijo velike napake v evidencah GURS-a, uredijo evidence prebivališč v prijavnih službah na upravnih enotah in mnoge druge stvari povezane z izvajanjem tega zakona.

Slovenski poslanski EU janičarji!

Slovenska narovarstvena in okoljsko osveščena javnost ter okrog 9000 slovenskih čebelarjev, je bilo najprej neprijetno presenečenih ter predvsem zelo ogorčenih, ko so jim slovenski mediji sporočili, da se je EU parlament hlapčevsko uklonil zahtevi ameriške multinacionalke MONSANTO, da se na etiketah na kozarcih medu na prodajnih policah ne zapiše iz katere države ali pokrajine med izhaja in kje so ga pridne čebele nabrale. Zakaj je to za Monsanto tako zelo pomembno se boste morebiti vprašali? Iz zelo preprostega razloga, ker je dobršen del evropske javnosti zelo uperjen proti uvajanju gensko spremenjenih organizmov ( GSO ) v evropski naravni prostor ter v pridelavo hrane za ljudi in živali. Ker pa so prav po zaslugi hlapčevskih in koruptivnih politikov, poslancev EU parlamenta in oblastnih birokratov EU ter vlad nekaterih evropskih držav, ti gensko spremenjeni organizmi na nekaterih področjih EU že prisotni, bi tako potrošniki lahko vedeli ali med, ki ga kupujejo, vsebuje cvetni prah nabran na GSO rastlinah. 

Bojazen, da bi osveščeni kupci medu po celotni Evropi začeli bolj pozorno prebirati podatke na etiketah in se odločati za nakup medu iz dežel in pokrajin kjer GSO ni dovoljen, je seveda upravičena. Tako pa so potrošnikom v EU odvzeli pravico vedeti kje so med pridelali  in vedeti ali se v medu ne nahaja cvetni prah nabran na cvetovih na osnovi GSO vzgojenih rastlin.

Prav ogorčeni, celo besni in skrajno neprijetno presenečeni pa so bili slovenski čebelarji ob novici, da so to zahtevo s svojimi glasovi podprli tudi trije slovenski EU poslanci in sicer Lojze PETERLE, Ivo VAJGL in Jelko KACIN. Mnogi se sedaj sprašujejo kako so lahko tako ravnali in slovenskim čebelarjem zarili nož v hrbet, ker v Sloveniji zaenkrat GSO ni dovoljen in bi prav ta navedba na etiketi, odkod med prihaja in kje so ga čebele nabrale, lahko bila odlična promocija izredno kvalitetnega slovenskega medu. Vsaj Lojze PETERLE se tukaj ne more sprenevedati, ker se že vrsto let sam razglaša za slovenskega čebelarja in je bil nekaj časa celo predsednik slovenske krovne čebelarske organizacije ( ČZS ). Pa tudi kot EU poslanec se rad podaja med slovenske čebelarje ter jim tam pleteniči o mnogo čem in jih zavaja ter jim laže.

EU poslanca Ivo VAJGL in Jelko KACIN pa se slovenski javnosti predstavljata kot okoljsko osveščena levičarja in potem prav tako prispevata svoj glas za koristi ameriške vsemogočne multinacionalke Monsanto, ki ima v lasti preko 4000 patentov in ki že nekaj let zasužnjuje največji del sveta z nasilnim vsiljevanjem svojih gensko spremenjenih rastlin kot so koruza, pšenica,riž in
mnoge druge. Monsanto je korporacija, ki je znana po svojih agresivnih pristopih na področju vsiljevanja svojih GSO rastlin po celotnem svetu in s tem v resnici prevzema popoln nadzor na proizvodno hrane na planetu. Niso ji tuji prav nobeni prijemi za uveljavitev svoje volje in svojih interesov od podkupovanj politikov, raznih lobijev, političnih in drugih pritiskov na vlade posameznih držav.

Ni je dežele ali države kjer ne bi imeli svojih zagovornikov v političnih in strokovnih krogih. Ti potem preko medijev pridno in prav hlapčevsko poniževalno ter z argumenti zlorabljene stroke  ljudstvu zatrjujejo, da ni prav nobenih dokazov, da bi lahko bil GSO človeku in živalim nevaren. To morebiti celo drži, ker tudi ni prav nobenih znanstvenih dokazov, da GSO človeku in živalim ni nevaren. Tako je stroka ponovno dokazala, da ni vedno le v korist ljudem, temveč je lahko prav pritlehna in osramočena ter sprostituirana dekla kapitala in njegovih hlapčevskih političnih in drugih koristoljubnih elit.

In kaj naj si sedaj Slovenke in Slovenci mislimo o takšnih dvoličnih EU poslancih, ki smo jih na zadnjih volitvah poslali v EU parlament in ki prav te dni napovedujejo svoje vnovične kandidature za volitve v letošnjem maju? Namesto, da bi zagovarjali interese ljudstva, ki jih je izvolilo, so se zlizali z enim od najslabših in najbolj nevarnih med svetovnimi kapitalskimi interesi. Zakaj so to storili? Imajo od tega svojega neetičnega dejanja kake osebne koristi?  Materialne, politične, ideološke, karijerne ali kake druge? Koristi morajo vsekakor biti ogromne, da zanje žrtvuješ ves svoj narod in ljudstvo, ki ti je zaupalo, vate verjelo in te kot svojega predstavnika izvolilo v EU parlament.

Zakaj potem sploh še odhajati na volitve poslank in poslancev v EU parlament, če jim ne moreš in ne smeš zaupati? Če lahko že pred njihovo izvolitvijo in odhodom v EU parlament in druge EU oblastne institucije, upravičeno, na osnovi dosedanjih izkušenj, predvidevaš, da nas bodo ponovno izigrali in se prodali tujim političnim, ideološkim in kapitalskim interesom. Da bodo za "višje" ali čisto osebne cilje in koristi žrtvovali prebivalstvo lastne države in ga kot čredo neumnih ovac mirno ter brez kančka slabe vesti poslali v svetovno kapitalsko ali politično in ideološko klavnico. Drage državljanke in cenjeni državljani, če se boste odločili vendarle udeležiti letošnjih volitev poslank in poslancev v EU parlament, potem bodite vsaj toliko modri in imejte sebe ter svoje otroke in vnuke vsaj toliko radi, da jih zavarujete pred takšnimi "že dokazanimi" poslanci in poslankami. Sicer pa se bomo k tem trem imenovanim slovenskim EU janičarjem ter kapitalsko poslanskim "svetnikom" pred letošnjimi volitvami na teh straneh še vrnili. Ne bomo jih pozabili in še manj bomo pozabili na to njihovo glasovanje s katerim so se nam predstavili v svoji pravi podobi.

Bleknik in ostal živ!

Slovenske državljanke in državljani so v teh dvajset in nekaj po osamosvojitvenih letih doživeli ter preživeli že marsikaj. V glavnem veliko več slabega in ponižujočega kot dobrega in razveseljujočega. Razlastninili so jih preteklosti, jim res krepko zagrenili sedanjost ter jim uničili bodočnost. In kot že toliko krat v pretekli zgodovini tega južno podalpskega življa, ti ljudje ponovno s svojo trdoživostjo in zdravim razumom na svojem primeru dokazujejo pravilnost starega reka, ki pravi, da tisto kar te ne uniči, te okrepi.

Preprosti ljudje radi povedo, ko jim kak pomembnež ali znana osebnost kaj neumnega sporoči, da je bleknil in ostal živ. Živ je seveda ostal tudi Dušan Šešok in naj mu dobri bog da še veliko zdravih in zadovoljnih let ter predvsem pameti. Te bi očitno še najbolj potreboval. V čem se naš blebetavo zaletavi in nepremišljeni Dušan tako zelo razlikuje od mnogih svojih slovenskih novo kapitalističnih kolegic in kolegov? Očitno le v tem, da mu jezik prepogosto krepko prehiteva sive celice. Pa se z njim in njegovimi nakladanji ne bomo več posebej ukvarjali, ker si tega niti ne zasluži. Čas vedno postavi vse na svoje mesto in tudi v njegovem primeru bo zagotovo tako.

Veliko bolj je zanimivo opazovati kako so se na njegova delodajalska dejanja in grožnje svojim delavcem, odzvali večni varuhi pravne države, zaščitniki delavskih in človekovih pravic ter tem podobni poklicni in amaterski zaščitniki ponižanih, ogroženih ter izkoriščanih ljudi. Nekaj so tako zaradi javnosti povedali sindikati, ki bi ob tem kar si je Dušan privoščil, morali prav ponoreti in zagnati divji halo. Nekaj kritičnega so o Dušanu in njegovih nečloveških ravnanji z zaposlenimi napisali mediji in še to le tisti, ki jih označujejo kot leve. Država pa naj bi mu v podjetje poslal inšpekcijo dela, ki mu bo morebiti celo izrekla kakšno minimalno globo, če jim bo uspelo ugotoviti kak delovno pravni prekršek.

Prav presenetljivo pa je, da molčijo mnogi dežurni človekoljubci, ki skoraj nikoli ne zamudijo kakšne priložnosti, da se javno ne bi na vsa usta zavzemali za človekove pravice in spoštovanje človekovega dostojanstva ter se pri tem sklicevali na krščanske in ob tem še na neke izmišljene evropske civilizacijske vrednote. Tiho in prav potuhnjeno so nekam poniknili, ko nek delodajalec svoje delavke in delavce javno razglaša za kapitalistične tlačane in sužnje, ki naj bi v njegovem podjetju delali predvsem zase in popolnoma nič zanj. Njegova naloga pa je, da skrbi za dobrobit podjetja v katerem so zaposleni le delovna sila in strošek ter za dobrobit države katere  sestavni del pa očitno te delavke in delavci niso. Država so torej on in njemu podobni kolegi ter kolegice in država so verjetno še bančniki ter politiki od katerih je odvisen in ki bi mu naj sedaj omogočili, da svojo privatizacijo uspešno izpelje v svojo osebno korist ter v škodo državljank in državljanov. Ne bomo sedaj tukaj navajali določil zakonov, ki jih naš trdosrčni kapitalist Dušan očitno krši, ker je Dušan s svojim dejanji ter v javnost  poslanimi sporočili pljunil po slovenski ustavi in mnogih mednarodnih ter pravno, politično in moralno zavezajočih dokumentih, ki urejajo področja človekovih in delavskih pravic. Navajanju in sklicevanju na evropske moralne standarde in vrednote pa se bomo tokrat in v tem primeru kar izognili, ker v njihovo odrešitev vedno manj verjamemo in jim zaupamo. Saj je Slovenija vendar sestavni del te Evrope in kar velja ter se spoštuje drugje, bi se moralo tudi v Sloveniji.

Pričakovali bi, da bi se ob javni razglasitvi svojih delavcev za kapitalistične tlačane in sužnje oglasil predsednik države Borut Pahor in takšen odnos delodajalca do svojih zaposlenih ostro obsodil. Oglasiti bi se morala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek, pa njena ministrica za delo ter minister za pravosodje in še kdo iz njene oblastne bližine. In upravičeno bi smeli pričakovati, da bi se oglasili tudi politiki, ki se prav v zadnjem času tako zelo ukvarjajo s človekovimi pravicami. Vendar njih zanimajo le človekove pravice že zdavnaj mrtvih. Pravice živih in to še delavk in delavcev,  pa res ni nekaj na čemer bi kazalo zapravljati dragocen čas ter trošiti intelektualne potenciale slovenskih političnih elit. Pa tudi EU tega v Sloveniji od nikogar ne zahteva in nobena politična grupacija v EU ne piše na to temo prav nobene resolucije. Važno je le, in to je trenutno edina naloga slovenskih političnih elit, da se letos maja spravi te tepce iz kapitalistično tlačanskih množic na volišča za volitve EU poslank in poslancev. Vse drugo je manj pomembno.

Kdo bo umiril divje in neodgovorne fante?

Ne dolgo nazaj sem kritično pisal o dveh lovcih, ki sta streljala in pokončala z zakonom zaščitenega sokola selca. Nista imele sreče, ker ju je pri dejanju zalotil občan, ki je poskrbel, da je bila o tem obveščena slovenska javnost. Kot so pozneje poročali mediji sta bila tudi kaznovana. Glede na pogostost pojavov krivolova v vrstah slovenskih lovcev je bila kazen neprimerno nizka  in prav malo vzgojna. Slovenski divji in neodgovorni lovski fantje tako niso dobili potrebnega vzgojnega sporočila in opozorila. Z objavo odprtega pisma se je odzvala tudi Lovska zveza Slovenije ( LZS ), ki je na njej lasten način, vso odgovornost prevalila na članstvo in Lovske družine ter si tako skušala prav po pilatovsko umiti roke. Ob prebiranju tistega nesrečnega javnega pisma LZS mi je bilo jasno, da vodstvo slovenske lovske organizacije nima namena ostreje poseči v ta dogajanja ter v slovenski lovski organizaciji že končno narediti reda na način, da lovskim družinam pomaga iz lovskih vrst izločiti vse, ki kršijo določila zakona in njihovega etičnega kodeksa.

Pa je od tega nesrečnega in za slovenske lovce prav sramotnega dejanja poteklo le malo časa in v javnost je udarila novica o novem nezakonitem in lovsko neetičnem dejanju nekega pokvarjenca in kršitelja zakona ter določil etičnega kodeksa v lovskih vrstah. V bližini Divače so našli ranjeno, v Sloveniji že zelo redko ter seveda z zakonom zaščiteno,  sovo veliko uharico za katero se je potem v veterinarski ambulanti ugotovilo, da je bila ustreljena. Uboga ranjena žival je bila operirana in je preživela ter bo verjetno preostanek svojega življenja preživela v azilu za divje živali.

To sta le dve žalostni zgodbi nevestnega ter neetičnega ravnanja nekaterih članov slovenske lovske organizacije, ki sta naleteli na zelo ostro obsodbo tudi v vrstah slovenskih lovcev. Tako kot v primeru ustrelitve sokola selca in v novem primeru zastrelitve sove velike uharice, so se med lovci na terenu razvnele ostre polemike in vestni lovci s prsti vse bolj ogorčeno kažejo na odgovorne v svoji krovni organizaciji LZS ter v Lovskih družinah. Vedno več je članov v lovskih organizacijah, ki pravijo, da ne želijo več prenašati bremen, ki jim jih s svojimi neodgovornimi ter brezvestnimi in neetičnimi dejanji pred slovensko javnostjo nalagajo nekateri njihovi lovski kolegi. Pri tem še opozarjajo, da na vse pogostejše znane in največkrat zamolčane ter potem prikrite pojave krivolova v vrstah slovenskih lovcev že leta opozarjajo in se na tem področju prav nič ne premakne. Kršilci zakona, Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ter starih dobrih lovskih navad in običajev, skoraj nikoli ne doživijo ne ustreznih moralnih ter ne disciplinskih in sodnih sankcij. Če pa se že koga, zaradi zunanjih pritiskov in ker primera enostavno ne uspevajo pomesti pod preprogo in ga prepustiti pozabi, sankcionira, pa je praviloma ves postopek podrejen disciplinsko pravnim formalizmom s prav smešno nizkimi disciplinskimi kaznimi. Zelo redki pa so primeri, da bi se takšnega nevestnega ter neetičnega lovskega kolega izključilo iz lovskih vrst in potem pripeljalo še pred sodnika rednega sodišča.

V pogovorih s člani slovenske lovske organizacije, ki takšna dejanja obsojajo, lahko zvemo za številne primere krivolova storjenega s strani njihovih lovskih kolegov. Pri tem navajajo, da sta primera sokola selca in velike uharice le vrh ledene gore, ki ju pač storilci niso uspeli prikriti in sta tako dobila odmev v slovenski javnosti. Kar pogoste pojave krivolova naj bi, po njihovih pričevanjih, zasledili tudi pri vrstah divjadi s katerimi je mogoče nelegalno in za svoj žep trgovati in na katero je prav tako omogočen individualni lov. Tako omenjajo naveze posameznih lovcev z zasebnimi gostinci in drugimi zainteresiranimi za odkup divjačine ter primere na pol legalnega ali v celoti nelegalnega lovskega turizma kjer so praviloma v igri precej veliki denarji. Vse to naj bi že leta bilo poznano večini vodstev lovskih družin, vodstev regijskih lovskih organizacij in vodstvu LZS. Kaj lahko ali bi morebiti v bodoče na tem področju lahko storili lovski inšpektorji je seveda že drugo vprašanje? Verjetno zelo malo. Vsaj tako dolgo ne dokler nekdo od zunaj vodstev lovskih družin ne prisili, da začnejo res dobro sodelovati z inšpektorji in same ne spoznajo, da krivolov v lovskih vrstah je prisoten in je velik problem, ki ga je potrebno nujno in takoj zatreti. Ter sočasno prenehajo z vsemi sredstvi in različnimi nemoralnimi izgovori ščititi storilce in storijo vse, da se pred javnim linčem ter neformalnimi  pritiski v organizaciji  zavaruje tiste člane, ki takšnih početij ne odobravajo in jih obsojajo.

Slovenska lovska organizacija še ima podporo največjega dela slovenske javnosti, ki ji priznava velike pretekle zasluge na tem področju. Se pa to lahko hitro spremeni, če se v sami lovski organizaciji ne bodo potrudili očistiti svojih vrst vseh, ki v slovensko zeleno bratovščino ne spadajo. Neprestano ponavljanje zgodb o vlogi slovenskih lovcev na področju varovanja narave, prosto živečih živali v naravnem prostoru in drugih nespornih vrednotah ter njihovih uspehih, lahko kaj hitro zatemnijo pred javnostjo prikriti in potlačeni njihovi notranji odnosi ter nečednosti, kar vse vedno bolj prodira v vedenje slovenske javnosti. Tukaj sklicevanje na več kot stoletno tradicijo ne bo veliko pomagalo, ker je danes zelo drugačen čas, ki zahteva novo paradigmo razmišljanja in delovanja na tem področju. Kdor pač ne uspeva slediti zahtevam novega časa se bo moral umakniti in prepustiti prostor nekomu drugemu. To pa bi lahko za slovensko lovsko organizacijo in njen obstoj bilo tudi usodno.