V sili pač hudič muhe žre, pravi star pregovor in ni poznan primer, da bi s hrano pripravljeno za naše domače ljubljene in počlovečene štirinožce bilo kaj narobe. Zabeleženi pa so dudi že posamezni primeri, ko so ljudje zaužili to hrano in ne le, da so preživeli, temveč pri njih ni bilo zaznati nobenih škodljivih posledic. Takšne zgodbe lahko občasno prebiramo na rumenih straneh slovenskih in tudi tujih medijev. Tako lahko prav mirno in brez kančka slabe vesti zaključimo, da če je ta hrana dobra za razvajene in občutljive malomeščanske pse in mačke, bo potem zagotovo dobra tudi za slovenske lačne reveže in njihovo deco.
Pravzaprav se je teh nekaj sto tisoč vsak dan bolj lačnih in brezupnih slovenskih revežev skupaj s svojo, tudi vsak dan lačno deco, že kar malo razvadilo. Vsakokratna slovenska izvršna in zakonodajna oblast sta ob milosrčni privolitvi slovenskih političnih in drugih elit, ves čas od osamosvojitve in do danes res zelo skrbeli, da bi več sto tisoč slovenskih revežev vsak dan pojedlo vsaj en malo izdatnejši obrok hrane. Skupaj z milosrčno in nam vedno bolj ljubljeno EU, sta več kot desetletje zalagali skladišča Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine in drugih humanitarnih organizacij, ki so potem to razdeljevale in skrbele, da je prišlo do tistih najbolj potrebnih. Ob tem pa je oblast še ogromno denarja porabila za razne neproduktivne socialne transferje.
Vse bi bilo lepo in prav in živeli bi v obljubljeni deželi Sloveniji in EU, če tega ne bi grdo zlorabili slovenski reveži, ki so se prav v zadnjih desetih in nekaj letih nesramno hitro razmnoževali. Humanitarne organizacije so začele stokati, da se jim skladišča prehitro praznijo, slovenska oblast je stokala, da za nahraniti toliko revežev nima več dovolj denarja, tudi EU se je začela nekaj kujati in ne bi več rada toliko dajala. Pa so naši vrli in revežoljubni oblastniki staknili glave ter odločili, da se po večjih slovenskih mestih organizirajo javne kuhinje v katerih bodo dnevno vsaj en obrok lahko dobili lokalni reveži.
Kakor, da ne bi bilo dovolj jamranje starejših brezposelnih, upokojenk in upokojencev ter slabo plačanih mezdnih delacev, so po šolah začela jamrati še deca revežev, ki bi tudi radi jedli, čeprav nimajo denarja za plačilo obrokov hrane. Oblast se je dolgo delala, kot da tega stokanje lačne siromašne dece ne sliši in malce gluhe so se nekaj časa delali tudi ravnatelji ter ravnateljice, socialne delavke in psihologinje ter tudi učiteljice osnovnih šol. V nekaterih šolah so skušali narediti red in so skrbno ločili od jedilnic tisto lačno deco, ki niso imeli plačnih položnic za prehrano, da ne bi pri malici in kosilu motili tistih, ki so smeli jesti. Potem so neki tečneži, po žilah katerih zagotovo plapola še kaj komunističnih genov, iz tega naredili problem in nekaj te nesrečne dece je potem za nekaj časa celo dobilo jesti v šoli in v nekaterih primerih pa so iznajdljive ravnateljice in ravnatelji ta problem rešili na prav svoj izviren način. Deca sicer jesti niso dobila in so v glavnem še vedno lačna, le slišalo in govorilo o tem pa se več ni. Tako je tudi edino prav Nismo več v socializmu, sedaj smo v kapitalizmu, kjer moraš plačati, če želiš jesti.
Vsi ukrepi naše vrle slovenske oblasti in EU oblasti tam v Bruslju, pa očitno niso zadostovali, da bi bili lačni siti, ker so se slovenski reveži še nadalje neusmiljeno razmnoževali in jih je bilo vsak dan več, ne da bi se sploh zmenili za težave in muke s katerimi se ubadata obe naši oblasti. Potem sta se obe oblasti odločili, da odslej roki veljavnosti in užitnosti hrane napisani na embalažah, ne bodo več veljali za reveže in njihovo vedno lačno deco. Trgovci bodo odslej lahko takšno hrano prodajali po zelo nizki, skoraj simbolični ceni, ali pa jo predali Rdečemu križu, Karitasu in Zvezi prijateljev mladine. Trgovci pa seveda niso ravno tepci in so se kolektivno odločili, da te hrane s pretečenimi roki ne bodo prodajali ali je sami podarjali ljudem, temveč jo bodo lepo vozili v skladišča navedenih humanitarnih organizacij. In tako naj slovenski reveži potem, ko jih bodo mučile želodčne ali kake druge zdravstvene težave, lepo preklinjajo kar te humanitarne organizacije, ki so jim hrano dale. Ni pa tudi nemogoče, da se bo kak slovenski revež s hudimi zdravstvenimi težavami zaradi zaužitja takšne hrane, zasmilil kakšnemu odvetniku in bosta lepo tožila tistega, ki je to hrano delil okrog in ga z malo sreče obrala potem še za nekaj deset tisoč evrov odškodnine in zraven še država za razne kazni ter globe.
Če tudi ta ukrep imenovan " za lačne slovenske reveže je vse dobro" ne bo prav prijel in bodo lačni reveži skupaj s svojo lačno deco še vedno stokali, da so lačni in nimajo kaj jesti, potem obema našima vrlima oblastema, tej doma v Sloveniji in oni tam v Bruslju, res več ne ostane drugega kot, da jim kot izhod v sili ponudita pasje in mačje konzerve. Če tudi to ne bo zadostovalo, pa lahko obe oblasti iz zadrege reši le še Obama, ki ravno te dni kolovrati po Evropi in pripravlja vojno z Rusijo ter tako tretjo svetovno vojno. To pa bi lahko bila rešitev, da bi se oblast in njene nacionalne in EU elite rešile nadloge slovenskih lačnih revežev in njihove lačne dece ter bi se tako tudi krepko zavrla rast njihovega razmnoževanja. In tako bi lahko Obama s svojo humanitarno organizacijo imenovano NATO rešil Slovenijo in EU lačnih revežev ter tudi precej drugih socialnih težav bi lahko bilo tako za nekaj časa odpravljenih. Zelo pa bi padlo tudi število brezposelnih in zmanjšalo bi se število invalidov, upokojencev ter drugih neproduktivnih družbenih skupin in zajedavskih parazitov demokratične kapitalistične družbe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar