Povprečen slovenski državljan je že povsem omagal!

Simbolna podoba vedno večjega števila povprečnih slovenskih volivcev!

Povprečen slovenski državljan in volivec je omagal pod težo lepih besed in obetajočih obljub slovenskih politikov ter predsednika države Boruta Pahorja, izrečenih na državni ter lokalnih proslavah.

Moči mu jemljejo in hudo ga izčrpavajo tudi vsakodnevna medijska posiljevanja kandidatov množice političnih strank, ki bi se radi s pomočjo njegovega volilnega glasu prerinili do državnih finančnih jasli, oblasti in privilegijev. O vsem veliko govorijo ter nakladajo, le o reševanju njegovih in njegove družine hudih življenjskih težavah nič.

Noge mu močno klecajo zaradi mučnega vsakotedenskega  postavljanja v vrste pred napol praznimi skladišči Rdečega križa, Karitasa in Zveze prijateljev mladine. Sinoči pa ga je do konca dotolkel še sam predsednik države gospod Borut Pahor, ki je na osrednji državni proslavi posvečeni rojstvu in obstoju države Slovenije povedal, da njegove muke z lačnimi otroci, njegove neplačane položnice, njegova in njegovih otrok že dolgo časa trajajoča brezposelnost, ženina mizerna pokojnina in premnoge druge vsakodnevne življenjske muke in težave, sploh niso problem te države, ker problem vseh problemov te države so simboli. In prav spravi med simboli bo gospod predsednik države Borut Pahor v prihodnje posvetil vso svojo energijo in državniško modrost ter  seveda še pravosodju, da bo v bodoče sodilo kot je prav in ne tako kot doslej ter v zapor pošiljalo nedolžne politične prijatelje. In na proslavi zbrana slovenska elitna gospoda, je gospodu predsedniku države za te njegove programske ter vzpodbudno obetajoče napovedi, s katerimi je napovedal diktaturo, namenila glasen aplavz.

Nanj se na prav nobeni proslavi niso spomnili in njegovim mukam ne posvetili še tako skromne pozornosti ali vsaj kake obetajoče vzpodbudne besede. Tudi povabili na prav nobeno proslavo posvečeno državi in domovini Sloveniji ga niso. Vabijo ga le vsake dva ali tri mesece na kakšne volitve ali referendum, da jim s svojo udeležbo zagotovi legalnost in legitimnost. Če tudi ne pride na volišče, to prav nikogar posebej ne vznemirja in se prav nihče resno ne vpraša zakaj so volišča vedno bolj prazna. Gospe in gospodje pa so verjetno v svoji ošabni samozavesti prepričani, da tisti, ki na volišča ne hodi, mu še na državne proslave ni treba hoditi. Pa se naš povprečni slovenski volivec na takšne proslave niti ne truca. Ve, da niso namenjene njemu  ter niso  organizacijsko ter umetnostno prirejene zmožnostim njegovega razumevanja tovrstnih kulturno političnih dogodkov.  Saj jih veliko od teh, ki so prisotni,  tega kar se jim na tovrstnih proslavah ponudi tudi ne razume in se tam le razkazujejo  ter se delajo kot da jim je vse jasno ter v vsem ponujenem kulturnem bogastvu neizmerno uživajo.

Predsednik države gospod Borut Pahor je tako sinoči na državni proslavi napovedal vojno simbolom. Ni pa napovedal vojne proti brezposelnosti mladih in starejših, razprodaji države, vedno hujši revščini in lakoti ter drugim pomanjkanjem, zmanjševanju delavskih pravic in pravic iz pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter na področjih izobraževanja. Naj končno nekdo že  predsedniku države gospodu Borutu Pahorju pove, da so mu sto tisoči v tej državi z največjim veseljem pripravljeni takoj nepovratno odstopiti rdečo zvezdo, srp in kladivo, socialistično slovensko zastavo in še kaj iz te košarice socialističnih simbolov in da lahko potem s tem počne kar bo njegova ali Janezova volja. Vendar šele takrat, ko bo v tej državi imel delo vsak, ki bo želel delati, ko bodo upokojenci in zaposleni iz svojih prihodkov lahko mirno ter dostojanstveno živeli, ko bodo družine in posamezniki lahko plačevali svoje mesečne položnice, normalno stanovali, obuvali, se oblačili, hranili, uživali kulturne in druge dobrine ter šolali svoje otroke, se v primerih bolezni ustrezno zdravili in mirno uživali svojo starost. In ko bodo politiki ter oblastniki skrbeli izključno le za kvaliteto javnih zadev in koristi vseh državljank in državljanov ter ne le za svoje koristi ter privilegije in še svojih ožjih prijateljskih krogov ali posameznih elit. Pa seveda tudi takrat, ko bosta pred zakonom in Bogom povsem enako ter sorazmerno njunim odgovornostim obravnavana Janez politik in Janez komunalni delavec. Vse drugo od tega pa je lahko le diktatura.