Huda gniloba čebelje zalege- kužna
bolezen - na področju Gornje Radgone
Huda gniloba je bakterijska bolezen pokrite čebelje zalege, ki jo povzroča bacil Paenbacillus larve. To je bacil, ki v neugodnih razmerah za svoj razvoj, tvori spore ali trose, ki so glavni problem pri zatiranju te bolezni. Trosi so namreč zelo odporni na zunanje vplive in v vosku ali medu ostanejo sposobni za okužbo 50 let in več.
Bolezenski znaki so vidni le na pokrovčkih pokrite zalege, ki se spremenijo približno mesec dni po tem, ko je ličinka obolela. Pokrovčki celic v katerih so odmrle ličinke, so običajno nagrizeni in imajo luknjice nepravilne oblike ali pa so celi in vdrti. V obeh primerih lahko iz celice z vžigalico izvlečemo rjavo-zeleno brezoblično maso, ki se vleče v tanke niti. Zanesljivo diagnozo potrdimo le z laboratorijsko preiskavo. Bolezen se zatira po zakonu in spada na tako imenovano B listo bolezni. Sem spadajo praviloma kužne bolezni, katerih širjenje se da preprečiti z ustreznimi veterinarskimi ukrepi
Čebelarji, ki jih doleti ta nesreča
so seveda besni na ves svet, svoje okoliške čebelarske kolege,
državne institucije, veterinarje in tudi na svojo stanovsko
organizacijo Čebelarsko zvezo Slovenije ( ČZS ), ker takrat, ko se
jim v njihovem čebelarstvu dogodi huda gniloba ( HG ) ugotovijo, da
so sami in ne morejo pričakovati pomoči od nikogar. Pogosto se jih
izogibajo celo njihovi čebelarski kolegi, nihče jim s kakšno
odškodnino ne poplača vsaj delne škode, ki so jo zaradi zatiranja HG utpeli
in še veliko časa potem jih spremlja "sloves" tistega, ki je imel
čebeljo kugo. Sam sem prepričan, da HG ni stvar s katero bi se naj ukvarjala ČZS, temveč
je to problem Nacionalnega veterinarskega inštituta ( v nadaljevanju: NVI ) in
Veterinarske inšpekcije in neposredno prizadetih ter ogroženih
čebelarjev, kot tudi Upravne enote oziroma Občine v kateri se HG odkrije,
ker gre za hudo kužno bolezen in so postopki zdravljenja ter
preprečevanja bolezni zelo natančno zakonsko predpisani in to
seveda še kako zadeva tudi teritorialna čebelarska društva, ki
morajo pristojnim veterinarskim ustanovam nuditi vso potrebno pomoč.
Vsak od navedenih subjektov ima zelo natančno predpisane obveznosti
kaj mora in v kakšnem času ter na kakšen način storiti.
Pa smo malo bliže razumevanju razmer ter ključu rešitve težav, ki že nekaj let še kako zelo tarejo čebelarje na ožjem in širšem področju Upravne enote in Občine Gornja Radgona. Huda gniloba čebelje zalege se je pred leti na tem področju pojavila in kot kažejo razmere kar lepo udomačila, ker se nihče prav ne potrudi, da bi tej škodljivi nadlogi naredil konec. Razen terenskih veterinarjev NVI in potem delno še Veterinarske inšpekcije drugi svojega dela ne opravijo zadovoljivo ali pa ga opravijo površno in pišmeuhovsko. Vključno z mnogimi prizadetimi ter ogroženimi čebelarji ter njihovimi čebelarskimi društvi. Ne bom sedaj tukaj ponavljal in na drobno opisoval kaj bi moral kdo od navedenih zadolženih subjektov storiti, ker je vse to že napisano v zakonu in v podzakonskih predpisih. In drugih strokovnih veterinarskih pisnih navodilih ter napotilih. Na žalost pa ni nikogar v tej državi, ki bi dovolj odločno udaril po mizi in od vseh odgovornih zahteval, da svoje delo korektno opravijo in tiste, ki tega ne bi naredili tudi primerno sankcioniral. Od vseh navedenih se na koncu računi izstavijo le prizadetim in tudi ogroženim čebelarjem, vsi ostali pa se lepo tiho iz zgodbe umaknejo do nekega novega odkritja žarišča HG, ko se celotna neučinkovita zgodba ponovi. In tako v Gornji Radgoni iz leta v leto! Nikogar ne prizadene, da si prizadeti in ogroženi čebelarji, eni od prizadete nesreče in drugi od neizmernega strahu, da bo že jutri zadelo tudi njih, pulijo lase in obupujejo.
Kako se ravna v primeru izbruha kužne bolezni HG pokrite čebelje zalege je že dolgo znano in tudi v zakonskih ter podzakonskih ter drugih dokumentih zapisano ter predpisano. O tem torej razprave več ni in ne bi smelo biti. Zakaj pa sistem v praksi na terenu ne funkcionira bom prikazal na enem samem področju - to je informiranje prizadetih in ogroženih čebelarjev! V primeru Gornje Radgone je tako, da nihče nikogar o ničemer ne informira in velika večina ogroženih čebelarjev izve, da je v njihovi soseščini oziroma v oddaljenosti 3. km zaznano novo žarišče HG šele, ko jih pokliče veterinarka NVI z obvestilom, da bo opravila pregled čebeljih družin ali pa nekateri čebelarji že prej "nekaj slišijo" iz govoric, ki se med čebelarji neformalno širijo. Pa je način informiranja v tovrstnih in podobnih primerih z zakonom lepo predpisan in navedeno je kdo in v kakšnem času mora kaj storiti, ker gre za kužno bolezen.. V tem zadnjem primeru, ki se prav te dni na terenu rešuje, niti lokalno čebelarsko društvo svojih članov, ki so zajeti v nov 3 km krog, ni obvestilo, čeprav je predsednik društva od Veterinarske inšpekcije dobil pisne informacije z vsemi potrebnimi napotili in navodili. Na področju obveščanja čebelarjev o pojavih novih žarišč HG sta zatajili tako tudi Upravna enota kot Občina, ki ju zakonodaja prav tako zavezuje, da sta dolžni obveščati prizadete in ogrožene, ne le čebelarje, temveč vse občane, ker, ponavljam, gre za kužno bolezen katere zatiranje in preprečevanje določa in zapoveduje zakon in tudi zaradi tega, ker vsi čebelarji niso člani čebelarskih društev in teh društvo seveda ni dolžno obveščani, sta pa jih dolžni obvestiti državna in lokalna oblast.
Ta nesrečna že več let trajajoča zgodba z HG na ožjem in širšem področju Gornje Radgone traja že veliko preveč časa in ni videti, da bi v kratkem smeli upati na skorajšnji konec te čebelarske nesreče. Vse kar se nanaša na to nesrečno HG na področju Gornje Radgone je obravnavano kot največja državna skrivnost, nihče nikogar o ničemer ne obvešča in tako čebelarji ne vedo kako in na kak način se pristopa k sanaciji posameznih žarišč HG, kaj se na terenu res dogaja in kdo sploh nadzira ter kontrolira razmere na tem okuženem področju. Ob vsem tem se zadnje čase celo šušlja med čebelarji, da je teh žarišč HG nekaj več kot jih je uradno odkritih, ker naj bi nekateri čebelarji sami tiho ter skrivoma "reševali kar se pač rešiti da". Razlogov zakaj to na ta način počnejo je verjetno več. Eden od teh je zagotovo ta, da je še vedno med čebelarji razširjeno napačno mnenje, da je za vsak izbruh HG kriv izključno prizadeti čebelar. V določenih primerih je lahko res tako, v mnogih ali celo v večini primerov pa seveda ne. In drugi razlog zakaj čebelarji ne prijavijo ugotovitev, da imajo v svojem čebelarstvu HG je, ker naj bi se neizmerno bali temeljitega pregleda svojega čebelarstva in predvsem predpisane dokumentacije ( čebelarski dnevniki, razna potrdila, dokazila, računi in drugo za kar je predpisana dalj časa trajajoča hramba ) s strani Veterinarske inšpekcije. Koliko je takšen strah pri čebelarjih upravičen ne vem, vem pa, da je med veliko čebelarji strah zelo prisoten in to v zasebnih pogovorih nekateri čebelarji tudi odkrito priznajo.
Pri sanaciji žarišč HG sploh ni vprašanje ali čebelar kaj "hoče" ali nečesa "noče" izvršiti kot mu je z upravno odločbo predpisala in zaukazala Veterinarska inšpekcija! Po pripovedovanju nekaterih čebelarjev se težava pojavi potem pri izvršitvi tega kar se je z odločbo odredilo. To pa je seveda potem že vprašanje nadzora in sankcioniranja in prav možno je, da na tem področju potem ni vse tako kot bi moralo biti. Nekaj nam namreč mora biti jasno, da veterinarke NVI same na terenu HG brez pomoči vseh prizadetih ter pristojnih, ne bodo uspele izkoreniniti in zatreti.
Tukaj bo morala svoje opraviti prvenstveno Veterinarska inšpekcija in to ne tako, da se je bodo prizadeti ter ogroženi čebelarji bali kot hudič križa in se je, kot že kažejo nekateri znaki na terenu, sedaj skoraj enako kot čebelarji bojijo tudi že terenske veterinarke NVI. Veterinarska inšpekcija mora postati zaupanja vreden strokovni partner čebelarjem na terenu in tudi veterinarjem NVI, na strokovno in upravno pomoč katere se bo dalo računati v najbolj zapletenih ali kritičnih razmerah in ne institucija, ki bo okrog sebe sejala strah in katere se vsi neizmerno bojijo in pred njo vse skrivajo.
Nevzdržne razmere na področju zdravstvenega varstva čebel ter zatiranja hude gnilobe čebelje zalege na ožjem in širšem področju Gornje Radgone trajajo že predolgo in za to nevzdržno stanje ni strokovnega ali upravnega opravičila. Nekdo svojega dela ne opravi tako kot bi ga moral in kot ga zavezujejo strokovni standardi ter veljavna pozitivna zakonodaja. Zadnji čas je, da se pristojni državni organi ter institucije zganejo in z izvedbo radikalnih strokovno veterinarskih in upravnih ukrepov tej kužni moriji v Gornji Radgoni naredijo konec.
Pa smo malo bliže razumevanju razmer ter ključu rešitve težav, ki že nekaj let še kako zelo tarejo čebelarje na ožjem in širšem področju Upravne enote in Občine Gornja Radgona. Huda gniloba čebelje zalege se je pred leti na tem področju pojavila in kot kažejo razmere kar lepo udomačila, ker se nihče prav ne potrudi, da bi tej škodljivi nadlogi naredil konec. Razen terenskih veterinarjev NVI in potem delno še Veterinarske inšpekcije drugi svojega dela ne opravijo zadovoljivo ali pa ga opravijo površno in pišmeuhovsko. Vključno z mnogimi prizadetimi ter ogroženimi čebelarji ter njihovimi čebelarskimi društvi. Ne bom sedaj tukaj ponavljal in na drobno opisoval kaj bi moral kdo od navedenih zadolženih subjektov storiti, ker je vse to že napisano v zakonu in v podzakonskih predpisih. In drugih strokovnih veterinarskih pisnih navodilih ter napotilih. Na žalost pa ni nikogar v tej državi, ki bi dovolj odločno udaril po mizi in od vseh odgovornih zahteval, da svoje delo korektno opravijo in tiste, ki tega ne bi naredili tudi primerno sankcioniral. Od vseh navedenih se na koncu računi izstavijo le prizadetim in tudi ogroženim čebelarjem, vsi ostali pa se lepo tiho iz zgodbe umaknejo do nekega novega odkritja žarišča HG, ko se celotna neučinkovita zgodba ponovi. In tako v Gornji Radgoni iz leta v leto! Nikogar ne prizadene, da si prizadeti in ogroženi čebelarji, eni od prizadete nesreče in drugi od neizmernega strahu, da bo že jutri zadelo tudi njih, pulijo lase in obupujejo.
Kako se ravna v primeru izbruha kužne bolezni HG pokrite čebelje zalege je že dolgo znano in tudi v zakonskih ter podzakonskih ter drugih dokumentih zapisano ter predpisano. O tem torej razprave več ni in ne bi smelo biti. Zakaj pa sistem v praksi na terenu ne funkcionira bom prikazal na enem samem področju - to je informiranje prizadetih in ogroženih čebelarjev! V primeru Gornje Radgone je tako, da nihče nikogar o ničemer ne informira in velika večina ogroženih čebelarjev izve, da je v njihovi soseščini oziroma v oddaljenosti 3. km zaznano novo žarišče HG šele, ko jih pokliče veterinarka NVI z obvestilom, da bo opravila pregled čebeljih družin ali pa nekateri čebelarji že prej "nekaj slišijo" iz govoric, ki se med čebelarji neformalno širijo. Pa je način informiranja v tovrstnih in podobnih primerih z zakonom lepo predpisan in navedeno je kdo in v kakšnem času mora kaj storiti, ker gre za kužno bolezen.. V tem zadnjem primeru, ki se prav te dni na terenu rešuje, niti lokalno čebelarsko društvo svojih članov, ki so zajeti v nov 3 km krog, ni obvestilo, čeprav je predsednik društva od Veterinarske inšpekcije dobil pisne informacije z vsemi potrebnimi napotili in navodili. Na področju obveščanja čebelarjev o pojavih novih žarišč HG sta zatajili tako tudi Upravna enota kot Občina, ki ju zakonodaja prav tako zavezuje, da sta dolžni obveščati prizadete in ogrožene, ne le čebelarje, temveč vse občane, ker, ponavljam, gre za kužno bolezen katere zatiranje in preprečevanje določa in zapoveduje zakon in tudi zaradi tega, ker vsi čebelarji niso člani čebelarskih društev in teh društvo seveda ni dolžno obveščani, sta pa jih dolžni obvestiti državna in lokalna oblast.
Ta nesrečna že več let trajajoča zgodba z HG na ožjem in širšem področju Gornje Radgone traja že veliko preveč časa in ni videti, da bi v kratkem smeli upati na skorajšnji konec te čebelarske nesreče. Vse kar se nanaša na to nesrečno HG na področju Gornje Radgone je obravnavano kot največja državna skrivnost, nihče nikogar o ničemer ne obvešča in tako čebelarji ne vedo kako in na kak način se pristopa k sanaciji posameznih žarišč HG, kaj se na terenu res dogaja in kdo sploh nadzira ter kontrolira razmere na tem okuženem področju. Ob vsem tem se zadnje čase celo šušlja med čebelarji, da je teh žarišč HG nekaj več kot jih je uradno odkritih, ker naj bi nekateri čebelarji sami tiho ter skrivoma "reševali kar se pač rešiti da". Razlogov zakaj to na ta način počnejo je verjetno več. Eden od teh je zagotovo ta, da je še vedno med čebelarji razširjeno napačno mnenje, da je za vsak izbruh HG kriv izključno prizadeti čebelar. V določenih primerih je lahko res tako, v mnogih ali celo v večini primerov pa seveda ne. In drugi razlog zakaj čebelarji ne prijavijo ugotovitev, da imajo v svojem čebelarstvu HG je, ker naj bi se neizmerno bali temeljitega pregleda svojega čebelarstva in predvsem predpisane dokumentacije ( čebelarski dnevniki, razna potrdila, dokazila, računi in drugo za kar je predpisana dalj časa trajajoča hramba ) s strani Veterinarske inšpekcije. Koliko je takšen strah pri čebelarjih upravičen ne vem, vem pa, da je med veliko čebelarji strah zelo prisoten in to v zasebnih pogovorih nekateri čebelarji tudi odkrito priznajo.
Pri sanaciji žarišč HG sploh ni vprašanje ali čebelar kaj "hoče" ali nečesa "noče" izvršiti kot mu je z upravno odločbo predpisala in zaukazala Veterinarska inšpekcija! Po pripovedovanju nekaterih čebelarjev se težava pojavi potem pri izvršitvi tega kar se je z odločbo odredilo. To pa je seveda potem že vprašanje nadzora in sankcioniranja in prav možno je, da na tem področju potem ni vse tako kot bi moralo biti. Nekaj nam namreč mora biti jasno, da veterinarke NVI same na terenu HG brez pomoči vseh prizadetih ter pristojnih, ne bodo uspele izkoreniniti in zatreti.
Tukaj bo morala svoje opraviti prvenstveno Veterinarska inšpekcija in to ne tako, da se je bodo prizadeti ter ogroženi čebelarji bali kot hudič križa in se je, kot že kažejo nekateri znaki na terenu, sedaj skoraj enako kot čebelarji bojijo tudi že terenske veterinarke NVI. Veterinarska inšpekcija mora postati zaupanja vreden strokovni partner čebelarjem na terenu in tudi veterinarjem NVI, na strokovno in upravno pomoč katere se bo dalo računati v najbolj zapletenih ali kritičnih razmerah in ne institucija, ki bo okrog sebe sejala strah in katere se vsi neizmerno bojijo in pred njo vse skrivajo.
Nevzdržne razmere na področju zdravstvenega varstva čebel ter zatiranja hude gnilobe čebelje zalege na ožjem in širšem področju Gornje Radgone trajajo že predolgo in za to nevzdržno stanje ni strokovnega ali upravnega opravičila. Nekdo svojega dela ne opravi tako kot bi ga moral in kot ga zavezujejo strokovni standardi ter veljavna pozitivna zakonodaja. Zadnji čas je, da se pristojni državni organi ter institucije zganejo in z izvedbo radikalnih strokovno veterinarskih in upravnih ukrepov tej kužni moriji v Gornji Radgoni naredijo konec.
