 |
| dr. Boris Buden |
Povzemam po Večeru, ker sem prepričan, da bi to moral prebrati vsak, ki še ni ujetnik ter zasvojenec novodobnih ekonomističnih, političnih in ideoloških neoliberalističnih demagogij. Saj bolj jasno in razumljivo kaj se nam je v času od začetka razpada nekdanje skupne države Jugoslavije pa do danes resnično dogajalo in zakaj smo se kot narod in kot posamezniki znašli v v današnjih suženjskih razmerah, skoraj ni mogoče povedati.
Vzemite si čas, preberite pisanje v nadaljevanju in se predvsem zamislite nad povedanim. Koristno pa bi tudi bilo, da večino tega kar je dr. Buden povedal posvojimo in se tega potem spomnimo ob vsakih državnozborskih ali predsedniških volitvah, kakšnih referendumih ( 2. tir ), velikih investicijah multinacionalk v Sloveniji ( Magna ) in predvsem tudi ob raznih invalidnih "reformah" s katerimi nas vsake toliko časa želi osrečiti naš vladajoči družbeni razred. In seveda, ko pripravljajo vedno nove zakonske rešitve s katerimi urejajo, kontrolirajo in usmerjajo ter si nas podrejajo v vseh elementih našega vsakodnevnega osebnega in kolektivnega družbenega funkcioniranja in življenja. Nimamo več svobode odločanja o ničemer in kar je najhuje, da se tega zavemo šele takrat, ko smo osebno zelo prizadeti. Kako, kdaj in zakaj smo izgubili svojo svobodo ter postali sužnji neoliberalnega EU režima pa nam v nadaljevanju tega branja prav lepo in nazorno pojasni dr. Buden.
Ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet
Sobota, 19.8.2017
Se je naivna vera v demokracijo in razvoj dokončno razblinila? "Mislim, da. Obstaja le še lažni idealizem zmagovalcev, novih elit, ki ponavljajo, da še malo in bo vse prav: rešiti se moramo le še komunistov, ostankov Jugoslavije in stare družbe, socialistične mentalitete, vseh, ki mislijo, da obstaja družbena lastnina, ki hočejo javni prostor. Na Hrvaškem je danes ta boj proti komunizmu mnogo ostrejši kot pred 25 leti. Poleg teh elit obstajajo še klasični kompradorji, ki vztrajajo, da smo kulturnozgodovinsko še vedno zaostali. Gre za govorico normalizacije, ki elitam omogoča vzpostavljanje razlike med njimi in množicami, ki se še niso naučile. Elite so učitelji – predstavniki prihodnosti in zgodovine. Večina pa smo otroci, ki šele morajo skozi šolanje." Kaj to prinaša? "Gre za ideološko zanko, v katero se ulovijo ljudje – prepriča se jih, da morajo ves čas poskušati nadoknaditi zamujeno. Vse to služi enemu samemu namenu: zamegliti dejstvo, da sta bili leti 1990 in 1991 v vzhodnem bloku in Jugoslaviji trenutek končne, brezpogojne integracije v globalni neoliberalni kapitalizem. Leto 1991 ni leto zmage procesa narodne osvoboditve, ampak prav nasprotno. Procesa vzpostavljanja nacionalnih držav in nacionalne osvoboditve sta tekla med drugo svetovno vojno in po njej. Od Makedonije do Slovenije so se vzpostavile teritorialne države z vsemi ideološkimi aparati nacionalnih držav: z akademijami in univerzami, s šolskimi sistemi in jeziki. To je zgodovinski dosežek komunistov. Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost! Za integracijo nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem pa je treba žrtvovati suverenost. Danes je integracija bolj ali manj dokončana in na Hrvaškem so njene posledice katastrofalne. Elite se legitimirajo le še v odnosu do mednarodnih institucij kapitala in transnacionalnih institucij, kot sta EU in Nato. So kompradorji in kriminalci, saj je bila privatizacija skupnega, družbenega bogastva kriminalna. V Sloveniji morda najmanj očitno, a povsod, kjer je bila vojna, je šlo za čisti kriminal. Nujno je, da začnemo pripovedovati to zgodbo, ki je popolnoma drugačna od te, ki jo poznamo. Proces nacionalne osvoboditve se je zaključil v nekdanji Jugoslaviji in od devetdesetih let dalje se dogaja le še integracija suverenih, nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem. To je konec suverenosti." 
Kdaj se je ta konec začel? "V šestdesetih je Jugoslavija vstopila v institucije mednarodnega kapitala in kot suverena država začela postajati del svetovnega kapitalizma. Naftna kriza leta 1973 je Jugoslavijo prisilila v dolžniško suženjstvo. V začetku osemdesetih pride IMF, kot pred leti v Grčijo. Zato je treba o tem govoriti. Le tako lahko razumemo zgodovinske kontinuitete in to, kako je naša situacija povezana s stanjem v Grčiji. Naša zgodovinska izkušnja bi nam morala služiti, da prepoznamo in razumemo varčevalne ukrepe. Padec življenjskega standarda za 40 odstotkov v osemdesetih v Jugoslaviji je bil uvod v razpad in vojno. Problemi, ki jih ustvarjata trg in mednarodna trgovina, v povezavi z ekonomskimi razlikami med severom in jugom, ostajajo. Razlike le rastejo. S tem ima danes težave EU in zato govori o Evropah dveh hitrosti. Za zgodovinsko zavedanje in razumevanje lastnega položaja je ključno, da se osredotočimo na kontinuitete. Kontinuitete dominacije, podjarmljenja in bojev. Veljalo bi pogledati, kako je v Jugoslaviji socializem vzpostavil materialne predpogoje, da se je oblikoval srednji sloj, ki je bil materialni temelj državljanstva. Vzpostavil je kulturne in ideološke institucije nacionalnih držav: nacionalne zgodovine, kulture, književnosti, jezike, akademije znanosti in umetnosti. A s tem je Jugoslaviji uspelo ustvariti svojega grobarja – nacionalni sloj, ki je nosil idejo nacionalizma. Slobodanu Miloševiću se ni bilo treba izmisliti srbske akademije znanosti in umetnosti, bila je že tam kot institucija nacionalizma. Komunisti niso nikoli postavili pod vprašaj ideje nacionalnih institucij. Hkrati je v Jugoslaviji obstajala unikatna izkušnja samoupravljanja in neuvrščenosti, ki se je po koncu hladne vojne popolnoma razgradila. Samoupravljanje je dokončno razpadlo s privatizacijo. Ostal je le nacionalni okvir: meščanstvo, kulturniška civilna družba, nacionalni srednji sloj. A ti so z vstopom v globalni kapitalizem začeli izgubljati. Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda kuharje, kelnarje in kurbe. Ivica Todorić je bil zadnja personifikacija iluzije, da je mogoč lokalni kapitalistični sloj. Nekdo, ki je naš, spreten in podjeten. Hrvatje so verjeli, da imajo svojega kapitalista. Pokazalo pa se je, da to ni bil genialni podjetnik, ampak koruptiven kriminalec, prepleten s politiko. Ta kriminalna zgodba je obstajala le, dokler ni prišlo do trenutka resnice: suverenosti v kapitalizmu ni. Ni hrvaškega kapitalizma – kapitalizem je le globalen. Država pa služi temu, da intervenira in kapitalizem rešuje. V Nemčiji in Franciji morda obstaja sloj meščanskih kapitalistov, deloma v Britaniji, v Rusiji so to oligarhi in Putin je njihov predstavnik. Mi v prostoru nekdanje Jugoslavije tega nimamo. Imamo le kompradorsko-kriminalne elite. Ob tem korupcija ni bolezensko stanje, ampak temelj kapitalističnega sistema. Sistem je koruptiven. Množice so žrtvovane." Pred stoletjem so obstajale različne ideje alternativ in upora proti krivični akumulaciji kapitala. Kje so danes? Edini upor, se zdi, temelji na nacionalizmu. Je lahko ta kot nasprotovanje globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu kadarkoli napredna sila? "Zgodovinsko obdobje, ko je imel nacionalizem v naših krajih pozitivno vlogo, je bil čas nekdanje Jugoslavije. Tisto je bil nacionalizem – ideja nacionalne osvoboditve." Jugoslovanski nacionalizem? "Nacionalizem ni zla ideologija. V osnovi gre za osvoboditev in suverenost nacije." Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda, kuharje, kelnarje in kurbe A kdo je lahko del nacije? "Nacija se vseskozi artikulira in gradi v svoji suvereni državi skozi lastne institucije. Retorika političnega boja v nekdanjem jugoslovanskem komunizmu je ves čas trdila, da je nacionalizem ne-prijatelj socializma. A narodnoosvobodilni boj, antifašistična, narodnoosvobodilna borba je imela funkcijo narodne osvoboditve. Nikjer drugje bolj očitno kot v Sloveniji. Šlo je za klasičen nacionalizem 19. stoletja, utemeljen na isti ideji kot francoska nacija – enakost, bratstvo, svoboda. Ko so komunisti prišli v Zagreb, so glavni trg poimenovali Trg republike. Republika je bila ideal, abstrakcija države, v kateri so vsi enaki pred zakonom. Kaj se zgodi leta 1990? Trg republike preimenujejo v Trg bana Jelačića. Josip Jelačić se je sredi 19. stoletja boril v imenu avstrijskega cesarstva proti tistim, ki so hoteli nacionalno osvoboditev in meščansko demokracijo na Madžarskem in na Dunaju. Antifevdalno, anticaristično, republikansko idejo je zadušil v imenu fevdalnega imperija. A leta 1990 ni nihče vprašal, kaj je narobe z republiko. To še dodatno potrjuje analizo, da smo v Jugoslaviji dosegli vrh nacionalnih državljanskih osvoboditev. Zato je pomembno razumeti, da zgodovinski revizionizem ni obrobna ideja. Z njo je začel Ernst Nolte v osemdesetih v Nemčiji, ko je trdil, da je bil nacifašizem le pretiran odziv na izziv, ki ga je predstavljal komunistični avtoritarizem gulagov. Oblikuje se ideja dveh totalitarizmov. Domenico Losurdo pa je pokazal, da se zgodovinski revizionizem nikoli ne ustavi na tezi, da naj bi bil prvi in osnovni zločin komunistični. Ne, zgodovinski revizionizem gre dlje, vse do francoske revolucije. V Ameriki danes revizionistični zgodovinarji trdijo, da so gulagi teror enciklopedije – izvor totalitarizma naj bi bili francoski enciklopedisti." Kako se to prevede v naš prostor? "Tudi tu ne gre le za očrnitev komunizma. Na kocki je mnogo več. Zbrisati se želi celotna tradicija francoske revolucije, državljanske osvoboditve, pravic posameznika in državljanskih svoboščin. Zato moramo govoriti o tem, o čemer piše Rastko Močnik – o refevdalizaciji naših družb. Na Hrvaškem je to zelo očitno. Obstajajo privilegirani, ki se reproducirajo, in nato podložni, ki niso niti razred, saj razrednega boja ni več. Oblast na Hrvaškem se prek HDZ ves čas obnavlja prek reprodukcije privilegiranih: kriminalnih zmagovalcev tranzicije, intelektualno-nacionalističnih kulturnikov in veteranov. Te tri skupine imajo državo, za druge pa ta opravlja funkcijo, ki jo ima v neoliberalnem globalnem kapitalizmu: prodaja jih kot poceni delovno silo na globalnem trgu. To je usoda večine. Odnosi so iz časa fevdalizma." Kako se to povezuje z zgodovinskim revizionizmom? "Zgodovinski revizionizem ni le stvar frikov, kot so nekdanji hrvaški kulturni minister Zlatan Hasanbegović. Evropski parlament je leta 2009 sprejel resolucijo, s katero je EU utemeljil na zapuščini dveh totalitarizmov: nacistično-fašističnega in komunističnega. V tem razumevanju zgodovine ni prostora za antifašizem, kakršen je bil jugoslovanski. Nedavno so se v Slunju zbrali slavilci ustašev na koncertu Thompsona in zahtevali, da se iz ustave izbriše vsaka omemba antifašizma. Oni predstavljajo prevladujočo logiko. Niso Antievropejci, ki bi jih bilo treba pacifirati, da bi začeli razmišljati na evropski način. Oni do ekstrema razumejo, kaj je EU, saj so proizvod dokončne evropeizacije – ideološke pacifikacije tega prostora, ki zahteva, da se je vnaprej treba odreči vsaki ideji revolucije, vsaki ideji povezave med svobodo in komunizmom. Zlatan Hasanbegović, ki mu pravijo Titov Nietzsche, je radikalni Evropejec, ki Hrvaško na simbolni ravni končno vodi v Evropo s tem, da likvidira maršala Tita. Gre za simbolno čiščenje in ideološko integracijo." Zakaj? "V vseh evropskih državah so med letoma 1941 in 1945 obstajali kvizlinški nacistični režimi. Nikjer ni bilo nič podobnega antifastičnemu, narodnoosvobodilnemu boju, ki je obstajal v Jugoslaviji. In za to ni mesta v Evropi. Neuvrščenost, obrnjenost k tretjemu svetu, k državam, ki so prihodnost. Vse to se briše. Zdaj smo Evropa in pripadamo evropskemu kulturnemu krogu. Vedno se sprašujem, zakaj krog. Zakaj ne pravokotnik ali kvadrat? Hrvaška ugotavlja, da bi morala uvoziti tuje delavce za sektor turizma. Filipinci bi delali ceneje kot domači delavci in to bi se domačim elitam splačalo. Tako kot se jim splača iz Ukrajine uvažati varilce. A po drugi strani je ogromno prebivalcev Hrvaške, ki potrebujejo delo, tako begunci kot brezposelni, a njih potrebujejo za grožnjo zaposlenim. Hkrati poslušamo ministra, ki svari, da ne smemo uvoziti muslimanskih delavcev, saj bi lahko prišlo do kulturnega šoka. Istočasno smo veseli tujcev – Evropejcev in Britancev, ki bruhajo po ulicah, se tam onegavijo in iztrebljajo ... To ni kulturni šok." To je naša kultura. "Da. Če je evropski, nam očitno diši tudi drek. To so rasistične matrice. Gre za temelj globalne desnice, katere del so Trump, čajankarji, Putin, poljski konservativci, Viktor Orban, Marine Le Pen, HDZ ... Globalna skrajna desnica deluje kot politični odgovor na krizo kapitalizma. S tem se vrneva na vaše vprašanje, ali je v naciji rešitev. Ekstremna desnica verjame, da lahko nacija, kot jo razumejo – etnično čista – ponudi rešitev. Da je rešitev v tem, da se prepreči vsako mešanje etničnih skupin. Gre za rasizem, ki zahteva nasilje. Vseeno je, ali to nasilje poteka na mejah Evrope ali s čiščenjem po državah. O tem sanjajo in govorijo. In to je popolnoma skladno z idejo, ki jo je Franjo Tuđman zapisal v svoji leta 1989 izdani knjigi Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske resničnosti), namreč da je Nemčija uspešna in bogata država, ker se je med drugo svetovno vojno rešila svojih manjšin. S tem ni imel nihče težav, ko so priznavali hrvaško državo. Obstaja kontinuiteta rasizma, ki jo najočitneje vidimo v odnosu do beguncev. Begunci in migranti so nujni mehanizem globalizacije. Brez migracij ni globalnega kapitalizma. A z njimi pridejo nadzor na mejah in poskusi kontrole. Zidovi so nujni mehanizem sodobnega kapitalizma, ki omogočajo nadzor nad vsem: razslojuješ družbo, držiš ob strani rezervne delavce, ki vskočijo, če se delavstvo začne upirati in zahtevati boljše pogoje za delo ter višje plače. Sodobni kapitalizem deluje le tako. Potrebuje rasizem, ki je instrument oblasti."
"Mislim, da obstaja le še desni, fašistični internacionalizem. Ideja, da je globalni svet mogoč kot internacionala etnično čistih držav." Etnopluralizem. "Da. Ideja etnično, rasno čistih držav, ki obstaja od Amerike do vzhodnoevropskih in ruske desnice. Željka Markić je povezana z ameriškimi čajankarji in neokonservativci. Preigravajo iste teme: prevprašujejo pravico do splava in enakopravnost ljudi. To odmeva na Poljskem in Madžarskem. To je sodobna internacionala. Zato stara ideja internacionalizma ne more biti več pozicija levice. Svobodne nacije, ki vsaka v svoji državi ustvarjajo svoj socialni sistem in se nato na temelju načela suverenosti dogovarjajo med seboj, zagotavljajo mir na svetu in socialno varnost, ekonomsko blaginjo, širitev pravic in kulturni napredek. To je stara ideja." Jugoslovanska? "In širše. To je bil komunistični internacionalizem. Zgodovinski komunizem je bil skladen in združljiv z idejo nacionalne osvoboditve. Boljševiki so se borili proti carističnemu unitarizmu. Kot so se jugoslovanski komunisti borili proti srbskemu unitarizmu. Problem danes je odsotnost levega odpora in leve politične alternative. Ni ju ne globalno ne lokalno. Imamo točke, poskuse upora, a to je vse. Te točke so pomembne, a ni koncepta, ki bi jih povezoval. Geopolitično levice ni. V trenutku, ko se je kriza zaostrila, je obstajal le desni odgovor – to je klasično. Zato na Hrvaškem ljudje sprejemajo, da je kriza posledica tega, da imamo še vedno ostanke komunizma in manjšine. Zato obstane ideja zapiranja in gradnje mej, kar pomeni uporabo masovnega nasilja." To nasilje je dovolj daleč in ne vidno. "Morda za nas, ki smo znotraj mej, a zelo vidno in občutno za vse, ki umirajo na Sredozemlju. Gre za tisoče ljudi. Zakaj umirajo? Poslušamo, da bi lahko ostali, kjer so bili. A zakaj niso? Ker nimajo izbire. To je nasilje. Evropske meje so nasilne. Schengen je orožje, ki ubija. Ne vseh, a ubija množice ljudi. Vsa okolica Evrope je danes ustvarjena in zaznamovana z nasiljem, ki ga ustvarja in širi Evropa. Severna Afrika, Bližnji vzhod, Ukrajina ... to so cone nasilja, v katerem je Zahod sodeloval in še vedno sodeluje. In spet je treba pogledati razpad nekdanje Jugoslavije. Kaj je danes Bosna? Država, protektorat? Kaj je Kosovo? Kakšno prihodnost imajo ti prostori? To so nove, politično nedefinirane cone. Podobno kot Libija in Sirija. Cone nasilja, ki jih ni več mogoče vključiti v režim suverenih nacionalnih držav. Nikoli več. Ne Libije, ne Sirije, ne Makedonije, ne Bosne – v teh krajih se ne more več vzpostaviti idealni model suverene, nacionalne države. Da je ta režim iluzija, nam pričajo že naše kvazisuverene države, ali Slovenija ali Hrvaška. Podobno kot Trump, ki zanika segrevanje podnebja, naši politiki, ki se borijo z duhovi komunistov, zanikajo resnične izzive – nimajo niti idej niti koncepta za dolgoročni razvoj nacije. Imajo le načrt, kako ostati na oblasti. Perspektive prihodnosti ni. Politiki nimajo nobenih načrtov blaginje, ki bi koristila prebivalcem republike. Nobenih načrtov, kako obogatiti kulturo in jezik, ki je še vedno pomemben. Celo v Nemčiji govorijo o dometu nemščine. Poleg francoščine je ob angleščini najmočnejši jezik, a izgublja svojo relevantnost celo v Nemčiji. Iztiska se ga iz glavnih debat – ekonomskih, političnih, iz proizvodnje znanja, kulture, umetnosti. Ostaja jezik vsakdana; v nemščini naročiš pivo, a o prihodnosti Evrope, sodobni umetnosti in mednarodnih finančnih problemih debatiraš v angleščini. Z jeziki se danes dogaja podobno kot v srednjem veku. V refevdaliziranem prostoru služijo le za vsakdanje življenje, v njih in z njimi pa se ne ustvarja nič pomembnega. Kaj to pomeni za nacionalno kulturo, suverenost, za prihodnost? Vračamo se v trenutek, ko ni bilo vezi med jezikom in narodom, v čas pred koncem 18. stoletja." Te razprave, ali o številu "domačega" prebivalstva ali o izumiranju jezika, so hitro izrabljene za razpihovanje ideologije bele nadvlade in rasizma. A tako prebivalstvo kot jezik se vseskozi spreminjata – v Ameriki so nekoč za "rjave", nebelce, veljali priseljenci iz Italije, Nizozemske, Avstro-Ogrske ... Razumevanje lastne ali tuje pripadnosti jeziku, določeni rasi in naciji se spreminja. Družbe so lahko vključujoče. Kako govoriti o tem, ne da postane govorica rasistična, etnocentrična in sovražna do vsega tujega? "To je ključni izziv za levico. Predstaviti vsaj neko obliko alternativne vizije desničarskemu pogledu na svet, ki zagovarja vrnitev k zagrajenim, nacionalnim, etničnim in identitarnim skupnostim, ki so 'zaščitene' od preostanka sveta. Multikulturnost ni rešitev, saj moramo sprejeti dejstvo, da besedo kultura uporabljamo v množini šele od konca 19. stoletja. Ideja, da imamo različne kulture, slovensko, hrvaško, belsko, žensko ..., ni od nekdaj." Je treba govoriti o radikalni enakopravnosti? "O radikalni enakopravnosti se ni nikoli govorilo onkraj lokalnih in konkretnih situacij, v katerih je obstajala. A kaj se zgodi, če je družba razpadla? Radikalna enakopravnost je lahko in bi morala biti vrednota ter načelo levice. Problem je, kako jo artikulirati – ali gre za radikalno enakopravnost znotraj družbe, ki obstaja v okviru nacionalne države, ki se prepozna kot identitetna skupnost? Ali jo definiramo kako drugače? To je odprto vprašanje. Radikalna enakopravnost je bojni klic, poziv k borbi. Wolfgang Streeck verjame, da je ideja socialne nacionalne države še vedno nekaj, kar mora levica braniti, a zame ostaja odprto vprašanje, kako braniti nekaj, kar lahko prevzame desnica. Desnica nima koncepta in načrta radikalne enakopravnosti, verjame pa v načrt naravne neenakopravnosti in ima ta koncept; obstajajo vodje in sledilci – to je ideja klasičnega neokonservativizma. Resnično želijo radikalne spremembe, od temeljev gor in od zapuščine francoske revolucije naprej. Zato moramo o pojmu refevdalizacije razmišljati in govoriti. Pozabiti na vse, kar slišimo, in ozavestiti, da je konec obdobja, ko smo živeli kot svobodni in enakopravni posamezniki znotraj nacionalnih držav, ki so tudi politično prepoznane kot svobodne, enakopravne in suverene. Ta klasična politična kategorija evropske meščanske države svobodnih in enakopravnih posameznikov izumira. Zamenjujejo jo identitarne skupnosti. Politična, abstraktna enakopravnost je vse bolj irelevantna. Misli se etnično. Neokonservativci svobodnih in enakopravnih posameznikov ne potrebujejo." Moč, ki jo oblast želi projicirati na posameznika, je, da moči onkraj upravljanja sebe nima, saj je, globalno gledano, vse preveč kompleksno. "To je klasika. Moč politične sfere meščanske države je bila v enakopravnosti in vrednoti en človek – en glas. Ni bilo važno, ali je državljan ženska ali moški, zelen ali roza, črn ali bel, oblečen v burko ali toples. Abstraktna figura posameznika, ki je nosilec državljanskih pravic in enakopravnosti, izumira. Odmirajo abstraktni pojmi. Na Hrvaškem so abstraktni spomeniki narodnoosvobodilni borbi v javnem prostoru izginili. Leta 1992 so zminirali spomenik Vojina Bakića v Kamenski. Hrvaška vojska je več dni nastavljala eksploziv na avantgardni spomenik revoluciji. Šlo je za največjo in verjetno najlepšo abstraktno plastiko v Evropi, ki je bila v celoti jugoslovanski know-how: s posebnimi kovinskimi nosilci, domačim inženirskim znanjem. Danes naše države nimajo ne tehnologije ne znanja, da bi naredile kaj podobnega. Oficir, ki je spomenik zminiral, pa je danes ugleden general. Simbolno je to pomembno: sovraštvo do abstrakcije. Rušili so spomenike in na njihovo mesto postavljali katoliške križe, z idejama meščanske države in abstraktnega, svobodnega in enakopravnega posameznika je bilo konec. Uničevala se je ideja republike. Gre za sovraštvo do avantgarde in to sovraštvo je avtentično, neokonservativno in rasistično. Uničuje politično sfero. Ni bilo osvoboditve od komunističnega totalitarizma, ni se zgodilo ustvarjanje ideala državljanske svobode. Ne, z zemljo se je zravnala ideja meščanske družbe politično enakopravnih državljanov. Vpeljal se je etnični ključ. Danes, 27 let po vzpostavitvi hrvaške samostojnosti, je vsem jasno, da biti etnični, katoliški Hrvat pomeni največ v odnosu do vseh privilegijev in položajev družbenih skupin. Tu gre za etnično načelo. Podobno se je dogajalo v Sloveniji z izbrisom. Ne gre le za etnično čiščenje, temveč za avtentično nezaupanje in zanikanje politične sfere enakopravnih posameznikov, za sovraštvo do abstraktne politične moči ljudi. V tem nismo zaostali za Evropo in globalnim kapitalizmom. Naši kraji so pionirji." Tu se dogaja eksperiment prihodnosti? "Dogaja se kaos, ki opisuje, kar prihaja. Tomislav Sunić v razpadu nekdanje Jugoslavije vidi dokaz, da multikulturna tvorba ni mogoča. Njegovo ustaštvo in fašizem, ki sta avtentična, sta zanj v zgodovinski optiki pionirska: Hrvatje smo bili pionirji. Najavili smo, kar zdaj pravijo Trump, Marine Le Pen in drugi. Že pred desetletji, ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet. In v tej luči je treba videti nove cone. Prihodnost Sirije je v najboljšem primeru Bosna – nekakšen mir, a nacionalna, suverena država ne bo nikoli več mogoča." Ali identitetno pripadnost sistem vedno uporabi za krepitev lastne moči z razdvajanjem? "Neoliberalizem ne potrebuje družbe. To je najpomembnejše, da razumemo. Ne gre za preoblikovanje ene oblike družbe v drugačno, ampak je družba kot taka uničena. To so besede Margaret Thatcher: ni družbe, so le posamezniki in družine. Konservativna ideja in ideja neoliberalizma sovpadeta. A ideja neoliberalizma je v krizi. Celo britanski konservativci govorijo kritično o svobodnem trgu in da je treba divje, korumpirano kapitalistično vztrajanje na svobodnem trgu, brez intervencij države, omejiti. Ideja absolutne deregulacije in odsotnosti državnih intervencij v svobodni trg je mrtva." Ampak saj tega ni nihče zares želel. Neoliberalci in kapitalistične elite potrebujejo nacionalno državo. "Da, gre le za del ideologije. Ali v globalnem neoliberalnem kapitalizmu izgine pomen države? Nikakor. Ta ostaja enako pomembna, a počne druge stvari. Kot hrvaška in slovenska, ne skrbi za socialno in družbeno enakost, za izobraževanje in zdravje družbe. V koordinaciji s transnacionalnimi institucijami globalnega kapitalizma v interesu kapitala regulira trg in odnose ter izpolnjuje svoje naloge, ko je treba pravno omogočiti širitev in možnosti globalnega kapitala. To obvlada. Hrvaške oblasti so sprejele novi zakon o koncesijah, ki omogoča privatizacijo tudi javne obale. Država širi prostor svobode za globalni kapital. V Pulju so staro vilo, ki so jo 1945. nacionalizirali in je delovala kot dom za starejše, dali Cerkvi, da bo tam bivala in delala cerkvena birokracija. Podobno se je zgodilo v Splitu z nadbiskupsko palačo – nekoč so bile tam javne institucije, knjižnica, fakulteta, zdaj so tam privatizirani, zasebni apartmaji za primer, če nas obišče papež. Gre za privatizacijo javnih prostorov. V zameno bo Cerkev podprla režim. Za ljudi, stare, bolne in onemogle ne skrbita ne Cerkev ne država – to je zasebni problem teh ljudi in interes zasebnih zavarovalnic: z razgradnjo državnega socialnega sistema, oni prevzemajo vse sisteme zavarovanj." Kakšna oblika suverenosti je potrebna za sodobnega, svobodnega človeka? "To je vprašanje za arheologe. Forenzike. Kategoriji svobodnega človeka in suverenosti sta le še del kulturnega spomina. To so ideje, ki so kot dinozavri. Svobodni človek v svobodni družbi – to je danes radikalna, ultralevičarska ideja, ki nima za seboj nobene politične moči niti reprezentacije. Ni niti ene države, ki bi zasledovala ti dve ideji." Kje pa obstaja emancipacijski potencial? "To je raziskovalna naloga levice. Danes se že beseda emancipacija ne uporablja več. Akademija in univerze so polne leve misli, ki pa nima ne družbenega ne političnega učinka. Ne komunicira z resničnostjo, ne govori z ljudmi. Ljudi nagovarja govorica Trumpa, Le Penove, Putina, desničarjev. Oni nagovarjajo množice. Temu rečemo danes populizem. Nekoč sem zapisal, da levica govori latinsko, kot v srednjem veku. Vprašanje je, kako in kdaj bo to spoznala in se odločila spregovoriti v jeziku, ki bo razumljiv in relevanten za ljudi. Tu ne gre za nacionalne jezike, gre za to, ali bo znala najti besede in povedati, kar ljudje živijo – bo spregovorila za vse, ki so poraženci globalizacije? Od migrantov do brezposelnih, ljudi, ki jim ni uspelo ... Na Hrvaškem jih je polno. Vemo, da problem ni v fašistih, ampak v večini, ki se ne upre, ne zoperstavi politikam sovraštva. Te množice ne razumejo Slavoja Žižka." Pa razumejo, o čemer se midva pogovarjava? Je to govorica, ki lahko nagovori ljudi? "Ne vem. A ne gre samo za govor. Gre za politične prakse, prakse socializacije, za politične in socialne prakse, prakse ustvarjanja teorije in znanja. Akademizacija leve misli je del problema." A ljudje se zdijo utrujeni, dovolj imajo krize. Želijo si udobja in ugodja, obet možnosti, da uspejo, morda postanejo del elit. "Tako je na Zahodu." Tudi tu. "To je Zahod. A milijarde imajo podoben sen, ki ga ne morejo uresničiti. Globalni neoliberalni kapitalizem ni rešitev. Privilegiranim prinaša blagostanje, poglablja in širi pa razredne razlike, ustvarja družbene napetosti, ima zločinske učinke na množice in ni v stanju, da bi zagotovil vsaj minimum, ki bi mu lahko rekli politika miru. Neoliberalni kapitalizem refevdalizira. Otroško delo ni posledica tradicionalizma, ampak je novoustvarjena posledica vstopa neoliberalnega kapitala v države, kjer ustvarja razmere, ko je otroško delo mogoče. Neoliberalni kapitalizem odvzema otrokom otroštvo in mi kupujemo v H&M kavbojke, ki jih otroci s kemikalijami preparirajo, da nato umirajo kot muhe. To so resnične družbene razlike. Mi lahko sanjamo sanje srednjega razreda, ampak ali je mogoče, da tak sistem obstane v režimu tako radikalnih in še poglabljajočih se razlik? To vprašanje se vse bolj zastavlja ne le na ravni globalnih odnosov, ampak tudi znotraj držav. V Ameriki in na Balkanu vidimo, kako nam družbe razpadajo, razlike se poglabljajo. Del ljudi se marginalizira. Ljudje nimajo prihodnosti. Na Hrvaškem se ne ve, kako in od česa bodo živeli upokojenci. Ni idej, ni perspektiv, ni možnosti." Je tudi zato optimizem danes del drže upora? "Optimizem je možnost misliti prihodnost. V naših krajih prihodnosti ni. A pogoj za to je poskusiti rešiti probleme pred nami. Postkomunizem je pomenil prav obračanje stran od prihodnosti. Prihodnost naj bi bila iluzija moderne. O tem govorijo neokonservativci – da se moramo osvoboditi ideje napredka in misliti svet brez prihodnosti. Zanje ni potrebna, saj si želijo le obnove obstoječih in nekdanjih odnosov – naravnih neenakosti, danih od boga in narave, ki naj bi bile transčasovne. Radikalna sočasnost bi zato pomenila ponovno misliti življenje tudi v času, ki ima dimenzijo radikalne spremembe, dimenzijo prihodnosti." | ||||||||
