Stopili smo v čas pričakovanja črnega petka in veličastne zmage Korupcije!

V slovenski politiki zadnjih let  je malo dogodkov za katere bi smeli ravnodušno trditi, da so naključni in niso med sabo povezani. Veliki režiserji naših posamičnih ter skupnih usod ne počivajo in ne izbirajo sredstev, da si zagotovijo svoja politična in elitističa preživetja po črnem decemberskem petku, ko nič več ne bo tako kot je bilo še pred tem dnem.

Nezadržno se nam približuje dan, ki ga bomo Slovenci še dolgo pomnili in preklinjali vse dneve pred njim vse tja do dne, ko smo razglasili svojo nacionalno in državno samostojnost in do tistih nesrečnih referendumov za vstop v EU ter NATO in potem še vstop v skupno EU valuto evro. Ter ob tem še kako obžalovali vse zamujene priložnosti, ki smo jih vsaj na vsakih volitvah imeli in jih nismo znali izkoristiti, ker smo namesto z razumom ter skrbjo za bodočnost, na volitve hodili  prežeti z ideološkimi in politično demagoškimi čustvi. Ves čas smo nasedali raznim pokvarjencem, ki so se nam neprestano vsiljevali ter dobrikali in nam razlagali pravljice. Se spomnite kaj so vam govorili, da slovensko gospodarstvo skoraj velikih in uspešnih podjetij ne potrebuje, ker da bomo čudovito živeli s srednjimi in malimi podjetji ter obrtniki. Da se bomo pretežno ukvarjali s finančnimi operacijami na borzah in preštevilnih finančnih institucijah, ki smo jih ustanovili in imeli toliko, da se jih danes le še malo kdo vseh sploh spomni. Na vrat na nos smo drveli v nepremišljene privatizacije, razdeljevanje in podarjanje ter uničevanje najboljših in najperspektivnejših slovenskih podjetij. Česar se je slovenska politika v teh dvajset in nekaj letih dotaknila, je bilo uničeno ali pod vsako razumno ceno prodano ali podarjeno raznim tujcem in domačim lakomnežem, ki so pač imeli to srečo, da so bili na pravem mestu ob pravem času in so prijateljevali s pravimi ljudmi. Pa kaj to sploh danes pišem, ko pa vse to tako dobro veste in tisti redki, ki pa morebiti še tega ne vedo ali se ne zavedajo razsežnosti naših zablod, pa bodo to v kratkem zvedeli in krepko skupaj z nami občutili.

Petek 13.12.2013 bo dan, ki bo nedvomno po svoji pomembnosti in usodnosti zasenčil vse naše dosedanje zgodovinske dni, ki smo jih razglasili za praznike in mejnike in katerim v čast ter slavo organiziramo proslave in druge veličastne prireditve. V hipu boste pozabili na tista slaboumna čreva imenovana resolucija EPP in še veliko bolj slaboumen filmček, ki so ga nekateri razglasili celo za dokumentarec ter prevedli celo v več jezikov. Ne boste pa tako hitro pozabili včerajšnjega dne, ko je zmagala slovenska Korupcija in so svoj poraz razglasili njeni redki nasprotniki. Včerajšnji kolektivni odstop KPK s Klemenčičem na čelu bi moral zdramiti sleherno državljanko in državljana, ker je napoved nečesa kar smo doslej videli le  na TV ali brali v časopisih, ki so nam prikazovali razmere v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in še kje. O razmerah v Bolgariji, Romuniji, na Malti in Cipru pa tako skoraj ni več nihče poročal. Verjetno, da se ne bi preveč po nepotrebnem vznemirjali. Sedaj se bomo morali spomniti tudi naših javnih besed, ki smo jih pred kakšnim letom in pol naslavljali na nesrečne Grke. Morali bi se jih sramovali in se Grkom javno ter iskreno opravičiti.

Banka Slovenije in Vlada seveda že zelo dobro vesta kaj se nam bo razkrilo na ta črni decembrski petek, ko bodo slovenske oblastne in EU vedeževalke in vedeževalci na mizo vrgli svoje zlovešče karte ter nam napovedali bodočnost. Ni naključje, da je Vlada v svoji tovarni zakonov pognala tekoči trak s polno paro in da poslanke in poslanci vladajoče koalicije rok sploh več ne spuščajo in jih imajo verjetno še med spanjem dvignjene. Do tega nesrečnega petka mora biti vse pripravljeno, ustvarjene zakonske in druge pravne podlage, ker nihče prav ne ve kaj vse bi se po tem petku lahko dogodilo in v kakšnih razmerah se bo država znašla ter kako bodo na vse to potem še odreagirali ljudje in kako ter s kakšnim rezultatom se bo odvil notranji boj med oblastnimi političnimi, gospodarskimi, finančnimi ter drugimi ogroženimi elitami.V nastopih liderjev oblastnih političnih strank je že prav jasno zaznati veliko nervozo, če že ne kar patološki strah, kaj vse bi lahko prinesel črni petek. Opozicijske stranke in njene poslanke ter poslanci pa v TV kamere s slabo prikritim strahom blebetajo neumnosti in se želijo na vsak način distancirati od vsega kar se te dni dogaja v državi, z  velikim upanjem, da so ljudje morebiti pa le že pozabili njihove pretekle zasluge za uničenje države in  osiromašenje državljank in državljanov.

Včerajšnji kolektivni odstop KPK ter predvsem razlogi za to dejanje, bi v vsaki vsaj malo normalni državi pognal na ulice ogromne množice državljank in državljanov in stopili bi v bran ter zaščito še edini instituciji v državi, ki ji je bilo moč verjeti ter ji zaupati. Nekoč smo državljani še verjeli Ustavnemu sodišču in celo sodni veji oblasti, ker nad izvršno ter zakonodajno vejo oblasti in političnimi elitami smo obupali že zdavnaj. Po spremembi ustave in referendumske zakonodaje ter že pred tem nekaterih odločitvah Ustavnega sodišča in nemočnem opazovanju neučinkovitosti policije, tožilstev in sodišč, smo državljani verjeli le še v KPK. Verjeli smo tako lahko le še v edino institucijo, ki nas ni razočarala in ki je pred obrazom zgodovine rešila dobro ime in čast lanskoletnim vseslovenskim vstajam ter vodstvom vstajniških skupin. Vstajniki pa so se raje spolitizirali in so z odločitvijo, da se organizirajo v politične stranke, stopili v krog tistih proti katerim naj bi se lansko jesen tako goreče borili. Pripravljajo se torej na sprejem pravil, ki jih je določila in uveljavila dosedanja slovenska politična nomenklatura ter se tako uklonili načelu, da če nasprotnika ne moreš premagati, pa se mu pridruži. KPK vstajnikov takrat in vse do včeraj ni pustila na cedilu. Očitno vstajniki sedaj KPK bodo.

Janša in njegovi domači ter EU desničarski telebani želijo in celo zahtevajo lustracijo v Sloveniji. Po črnem decembrskem petku ne bo več prav nobenega razloga, da jim slovenske državljanke ter državljani te velike želje ne bi uresničili. Iz slovenskega političnega življenja bi bilo treba takoj in brez kakšnih posebnih čustvenih, političnih, ideoloških in drugih obremenjevanj, za večno odstraniti vse, ki so doslej na lokalnih in državnih nivojih opravljali kakršne koli pomembnejše funkcije, na katere so prišli s pomočjo politike ali članstva v političnih strankah. Temeljito pa bi bilo potrebno prečistiti celoten javni sektor in v njem še posebej državno upravo.

Korupcija ni prisotna le v institucijah na državnem političnem in oblastnem nivoju ter njenih sistemih in podsistemih. Nič manj je ni na lokalni ravni v vseh teh preštevilnih občinah. Tudi na lokalnem nivoju je sistemska in kriminalna ter jo je veliko krat še težje prepoznati in se proti njej boriti. Korupcija v državi Sloveniji je primerljiva z  visokim stadijem obolelosti za rakom in premagala nas je. Včeraj je padel še zadnji vojščak, ki se ji je zoperstavljal. Korupcija v Sloveniji danes slavi svojo veličastno zmago in državljanke ter državljani smo veliki poraženci. Živela Korupcija! Sedaj bo naša draga država Slovenija in mi z njo, dobila prisilno upravo. Nastopil je nov čas v katerem tista zlovešča Trojka več ne prihaja v državo, da bi tam "na licu mesta" delala red, temveč odgovorni iz takšne države neprestano ponižno tekajo k njej po nove in nove ukaze ter navodila kako iz že tako izmozganega prebivalstva iztisniti še kaj.


P.S.: Sedaj razumem. Znanka, ki je v Ljubljani zaposlena v sektorju državne uprave, mi je pred dnevi med klepetom omenila, da če slučajno nameravam v kratkem opraviti kak večji nakup, naj dvignem denar, ker bi lahko v naslednjih treh do štirih mesecih pri tem imel težave. Takrat nisem razumel.

Prebujanje slovenskega študentskega gibanja!

Vir: 1. številka študentskega glasila Iskra, marec 2013

( več na:  http://studentska-iskra.org/ )

Kaj je Iskra!

Iskra je politična struktura. V času, ko je pojem političnega dobil negativno konotacijo, se v Iskri ne slepimo z iluzijami apolitičnega. Politično je namreč osnovni eksistenčni pojem vsakega subjekta in ne obstaja interes, ki bi bil brez politične razsežnosti. Sledimo skoraj že pozabljeni razsvetljenski tradiciji in vztrajamo pri pomembnosti racionalnega diskurza ter celostne skrbi za naš politični in družbeni organizem.

Iskra smo študentje. Primarno delujemo na partikularnem področju študentskega organiziranja, ki pa ne more biti popolnoma neodvisen od aktualnega političnega dogajanja v celoti. Zato je Iskra aktivno vpeta tudi v ostale dele političnega udejstvovanja

Iskra je inkubator družbene iniciative. Članstvo je namreč aktivno ob vseh premikih v naši družbi, najsi gre za zbiranje podpisov v podporo lajšanju prehoda v višji letnik na eni izmed fakultet, ali pa za simbolično masovno prinašanje škarij ministru, ki je dodobra obrezal javno šolstvo

Iskra pomeni aktivno politično participacijo. Edina omejitev za delovanje je pomanjkanje samoiniciativnosti. Iskra namreč uspeva zaradi nenehne izmenjave mnenj ter angažmaja vseh članov, ki skupno oblikujemo politično telo strukture in tako njeno celostno delovanje.

Iskra zapolnjuje družbeno vrzel. Aktualna socialna in politična situacija sili posameznike, da se definirajo skozi vedno močnejše družbene tokove. Iskra tukaj obstaja kot zapolnitev družbene vrzeli, kjer se srečujemo politično aktivni in socialno usmerjeni mladi. Profil ljudi, ki je skozi celotno prejšnje stoletje spreminjal družbo, je danes namreč najmanj aktiven in najbolj izkoriščan. Iskra obrača mizo in vrača vajeti v roke najbolj perspektivnega dela družbe.

Drobtinice iz programa Iskre:

Problematika visokega šolstva, univerze, stanovanj, štipendij, študentskega dela in zaposlitve je širša od delovanja študentskih struktur, kot se je to začrtalo v preteklih letih. Posamezne volitve zato niso cilj, marveč le eno od področij delovanja Iskre, sredstvo za uresničevanje konkretnih ciljev, zapisanih v pričujoči brošuri.

Program ni skupek nepovezanih dobrih idej, temveč je treba nanje gledati v medsebojni odvisnosti. Vsak uspešno izvršen korak namreč olajša naslednjega, ta naslednjega in tako dalje. Namen bo dosežen, ko se bodo vsi načrtovani koraki udejanjili in sestavili v čvrsto povezano celoto.

Kaj je torej ta celota in kako gledati nanjo? Odgovor je najlažje zajeti v pojem študentske javnosti, za razumevanje pa se je treba sprehoditi po zgodovini množičnega študija.

Po drugi svetovni vojni se je tako na Zahodu kot Vzhodu razmahnila tako imenovana država blaginje. V drugem primeru v obliki realno obstoječih socializmov, v prvem v obliki socialne države. Posledica vzpostavitve države blaginje je bila, da se je na podlagi zagotovljenih zaposlitev, sistema socialnih transferjev, visokih plač in javnega financiranja visokega šolstva razmahnil množični študij.
Našteti razlogi so mladostnikom hkrati omogočili, da se jim ni bilo treba ukvarjati ne s prihodnostjo ne s skrbjo za lastno preživetje. Posledično so se lahko študiju popolnoma posvetili. Študentje kot statusna skupina, identiteta, so bili rojeni.

S propadom države blaginje, ki se je odvil in se še odvija med drugim tudi v Sloveniji, so pogoji konstitucije študentov kot identitetne skupine izginili. Študij ni več namenjen znanju za znanje in prostemu raziskovanju, marveč je pojmovan kot naložba samega vase za prihajajočo kariero. Poleg tega mora tretjina študentov delati v izkoriščevalskih razmerah študentskega dela, da sploh lahko študira. Sam študij je usmerjen vedno bolj »piflarsko« in neustvarjalno, študenti pa na zadeve univerze nimamo praktično nikakršnega vpliva.

Predstavniki v študentskih institucijah še vedno tičijo v identitetni opredelitvi študenta. A študent dandanes pred nas stopa povsem drugačen, konkreten v konkretnih razmerah: kot delavec, kot bodoči delavec in kot integralni del fakultete. Iskra je zavezana prav temu konkretnemu študentu in njegovim objektivnim interesom.

Tri dimenzije študenta potrebujejo še vezivo: vprašanja skupnosti, ki zadevajo skupnost kot celoto in prav vsakega posameznika v njej. Ali drugače: skupni imenovalec tako za študentsko organiziranje kot za samo univerzo je študentska javnost. Javnost, ki v tem trenutku ne obstaja, razlog pa se skriva ravno v padcu tako imenovanega moratorija na odraslost, kar je včasih študij bil, in zaprti, anahronistični strukturi študentskih institucij ter univerze.

Pravna država je kot hlebec kruha!

Kot hlebec kruha spečen iz tisoč pšeničnih zrn. Če manjka eno zrno, hlebec ni popoln. Če jih manjka veliko, pa ni več hlebec, temveč rogljiček ali žemljica.

Slovenska javnost je od začudenja odprla usta, ko so ji mediji prenesli vest, da je policija odkrila široko razvejano mrežo ponarejanja dokumentov s pomočjo katerih se lahko dokoplješ do tako zelo željenega vozniškega dovoljenja in celo ponarejanja vozniških dovoljenj samih. Tista manjšina državljank in državljanov, ki še vedno nasedajo floskulam, da je Slovenija pravna država, je bila celo naivno prepričana, da bodo vsi, ki so si na tak način ta dovoljenja pridobili, v nekaj dneh tudi brez njih.

Ljudje so razmišljali nekako takole. če me policisti dobijo med vožnjo z enim popitim pivom več kot je dovoljeno, takoj izgubim vozniško dovoljenje in potem moram celo še noč prespati na policijski postaji, doleti me ogromna denarna kazen in šele po preteku z zakonom določenega časa smem potem ponovno opraviti vozniški izpit. Pa so se ljudje celo nekako, čeprav neradi in godrnjaje, le sprijaznili s temi drastičnimi zakonskimi ukrepi, ki jih je država pred časom uvedla. Sprejeli so vse te in še druge rigorozne ukrepe, da bo le manj smrtnih žrtev na slovenskih cestah, kot so jim takrat po medijih vsak dan zabijali v njihove možgane profesionalni in volonterski pripadniki "prometno moralistične" sekte in razni samooklicani strokovnjaki. Na našo veliko žalost, se sedaj ugotavlja, da mrtvih ni ravno veliko manj in kažejo se tudi druge neželjene posledice tako rigorozne in nedomišljene kaznovalne zakonodaje.

Še veliko bolj začudeni pa so ljudje sedaj, ko ugotavljajo, da je ta naša pravna država luknjava kot švicarski sir in da najbolj odgovorni v državi naj sploh ne bi vedeli kako sedaj tem nepridipravom vozniška dovoljenja odvzeti. In ponovno se nam na TV kažejo isti obrazi kot pred časom in nam razlagajo pravljice. Le, da tokrat s prav slabo prikritim strahom na svojih obrazih, ker se zavedajo, če bo preiskava tega odkritega pojava res temeljita in strokovno korektna, potem se nekaterim med njimi ne bo dobro pisalo. Najprej so nas skušali prepričati, da bo tem lumpom, ki so si na nepošten način pridobili vozniška dovoljenja, ta mogoče odvzeti le v sodnem postopku in je eden celo že stekel. Kot kaže so potem hitro ugotovili, da na sodiščih le ne gre vse tako po kratkem postopku in bi se lahko prav grdo zapletlo, ko bi se obtoženi branil in skušal svojo krivdo omiliti na način, da bi v godljo potegnil vse tiste, ki so mu lumparijo omogočili in ti potem še tiste "od zgoraj", ki so ustvarili pogoje, da so to lahko počeli. Pa so modri možje "od zgoraj" potem hitro pogruntali način kako pobrati vozniška dovoljenja mimo sodišč in sodnih postopkov, v katerih bi se ugotavljalo vse neposredne in tudi posredne krivce.

Pravna država je tako ponovno na hudi preizkušnji. Ker steči bi morali takoj vsi postopki, tako tisti upravni s pomočjo katerih bi takoj pobrali vsa na nezakonit način dobljena vozniška dovoljenja in potem še kazensko sodni postopki v katerih bi svoje fasali še vsi lumpi, ki so v tem vede ali nevede sodelovali oziroma niso storili vsega kar so bili dolžni storiti, da bi se takšno trgovanje z vozniškimi dovoljenji in izigravanje zakona ter pooblastil preprečilo ali vsaj zelo omejilo. Gospodje državni uradniki in njihovi pomagači pa so ubrali staro in dobro preizkušeno pot svoje rešitve. Doslej je namreč veljalo načelo, da če kakšnega neprijetnega problema ne želiš razrešiti, potem ustanoviš komisijo za njegovo razrešitev. V to nesrečno zgodbo vpleteni gospodje so to načelo sedaj nadgradili z novim in sicer, da je luknjasto, nedorečeno ter neuporabno  zakonodajo, ki so jo sami spisali in podtaknili poslankam in poslancem v sprejem, sedaj potrebno nadomestiti z drugo, ki jo bodo seveda ponovno sami spisali. Državljanke in državljani pa smo se v teh letih tako že navadili, da se je vsaka oblastna garnitura po določenem času po prevzemu oblasti, lotila med ostalim tudi spreminjanja prometne zakonodaje in zaostrovanja ter višanja kazni. Razen prejšnje Janševe, ki je nekaj kazni omilila.

Kakšen zaključek te zgodbe torej smemo v nadaljevanju pričakovati? Nezakonito pridobljena vozniška dovoljenja bodo skoraj zagotovo njihovim kupcem pobrali. To je dobro. Nekaj avtošolam bodo odvzeli licence in jih izbrisali s trga ponudnikov storitev izobraževanj ter usposabljanj za pridobitev vozniškega dovoljenja. Tudi to je dobro. Mogoče bo odletelo tudi kaj članov komisij za opravljanje vozniških izpitov. Tudi to verjetno ni slabo. Na hitro se bo ponovno planilo v spreminjanje prometne in še kakšne zakonodaje. To pa več ni tako zelo dobro. Zelo malo je verjetno, da se bo celotno zgodbo res do konca in nepristransko ter korektno raziskalo in ugotovilo vse vpletene, ki so v tem direktno in posredno sodelovali oziroma so za pojav subjektivno ali objektivno odgovorni. To pa je zelo slabo. Na koncu zgodbe bomo imeli kaznovane le kupce in prodajalce vozniških dovoljenj. Kakšna pa bo usoda nekaterih  institucij in v njih zaposlenih posameznikov, ki so se podpisovali pod razne spremljajoče lažne dokumente, potrebne za pristop k opravljanju vozniškega izpita, pa je velika neznanka, ker se o teh še najmanj govori in piše? Tudi vse to bi lahko bilo zelo slabo in še dodatno omajalo vero v pravno državo.

Napovemo lahko torej kaznovanje imetnikov teh spornih vozniških dovoljenje in kaznovanje nekaterih neposrednih udeležencev v avto šolah, ki so jim tak način pridobitve omogočili. In napovemo lahko ponovno spreminjanje zakonodaje na tem področju z razlogom, da se kakšne pravne luknje morebiti res zapolnijo in predvsem da se opere vsakršne krivde in odgovornosti vse tiste, ki so bili in so za funkcioniranje sistema odgovorni, pa svojega dela niso opravili ali pa so ga opravljali zelo slabo. Ne policija, temveč ti gospodje državni uradniki bi morali prvi zaznati nepravilnosti. V te njihove današnje izgovore, da so za nepravilnosti vedeli in niso ukrepali, ker niso želeli policiji povzročiti težav v preiskavi, pa res malo kdo verjame.

Lasanje v slovenski kinološki organizaciji!

Kinološka zveza Slovenija ( KZS ) je osrednja slovenska organizacija, ki združuje športne in lovske kinologe, teritorialno organizirane v društva in zveze ter druge organizacijske oblike povezane s kinologijo. Nasprotja med športnimi in lovskimi kinologi so verjetno stara vsaj toliko kot organizacija sama. Lovski kinologi, ki se večinsko v tej skupni organizaciji ne počutijo ravno najbolje, so se v preteklosti že nekaj krat skušali izločiti in ustanoviti svojo organizacijo, pa jim to zaradi mednarodnega statusa ter organizacijskih in pravnih zadržkov in pooblastil ter pristojnosti KZS nikoli ni uspelo.

Pa kot vse kaže vedno ne gre le za konflikt med športnimi in lovskimi kinologi, temveč organizacijo še veliko bolj hromijo notranji konflikti v organizacijski strukturi tako športnih kot tudi lovskih kinologov. Vsake toliko časa ti konflikti dosežejo vrelišče in takrat izbije na svetlo vse kar se je slabega ali nedorečenega do takrat nakopičilo in to potem vedno s sabo potegne še tisto kar že leta tišči tako športne kot lovske kinologe in ne uspevajo razrešiti. Očitno je tudi tokrat tako. V KZS ponovno vre in sklicujejo se organi organizacije, ki razpravljajo, sprejemajo odločitve, ki jih potem drugi razveljavljajo ali razglašajo za neveljavne in nezakonite ter si med sabo grozijo.

Nadzorni odbor ( NO ) KZS naj bi v skladu s svojimi pooblastili ter na osnovi ocene razmer v organizaciji za 29.11.2013 sklical izredno skupščino KZS. Takoj se je oglasil predsednik KZS Blaž Kavčič in Nadzornemu odboru očital, da je hudo prekoračil svoja pooblastila ter kršil določila Statuta organizacije in sklicano izredno skupščino razglasil za nezakonito. Vse, ki pa bi se te "nezakonite" skupščine udeležili pa je okvalificiral kot rušitelje slovenske kinološke organizacije, ki podpirajo kršitve Statuta in nezakonitega delovanja Skupščine KZS.

Da bi bilo v slovenski kinološki organizaciji vse pod nadzorom in kontrolo ter seveda zakonito in skladno s statutom, je predsednik KZS Blaž Kavčič sklical "zakonito" skupščino KZS za 14.12.2013 in na kateri bi obravnavali razmere na Kinološki zvezi Slovenije. Če želiš imeti dogajanja na izredni skupščini pod nadzorom in vsaj okvirno vedeti kako "diha" baza, da te potem kaj neprijetnega ne preseneti, je predsednik Blaž Kavčič v duhu in skladno s staro ter preverjeno doktrino lastno izkušenim politikom, pred izredno skupščino sklical za 22.11.2013 posvet članic KZS. Na tem posvetu naj bi "strokovnjaki za razna področja" seveda na objektiven in nepristranski način udeležence malce obdelali. Predsednik Kavčič v vabilu na posvet tudi zapiše, da je prepričan, da bodo predstavljena izhodišča "strokovnjakov" pomagala udeležencem posveta oblikovati prava stališča do razmer v KZS. Ker pa kinološki "pučisti" kar resno grozijo predsedniku Kavčiču z odstavitvijo z mesta predsednika KZS, je seveda potrebno pravočasno poskrbeti, da se na izredno skupščino delegirajo pravi delegati, ki bodo prevzeli mesta v organih izredne skupščine in seveda glasovali tako kot se pričakuje in kot je lahko edino prav. S "pučisti" pa se bo opravilo potem, ko bo predsednik Blaž Kavčič ponovno trdno v sedlu in ko bo zagotovo vedel kateri so tisti "njegovi" in na katere se lahko zanese in kdo vse so oni drugi.

Zanimalo me je kako se bodo tudi tokrat obrnili lovski kinologi, ki so v preteklosti že nekajkrat reševali vodstva KZS, ko so jih hoteli športni kinologi reformirati. Včasih je bilo dovolj, da je vodstvo KZS nekaterim najvplivnejšim lovskim kinologom in delegatom na skupščini KZS, tik pred skupščino podelilo nekaj kinoloških odličij in zadeva je bila rešena. Športni kinologi pa so ostali z dolgimi nosovi ter težavami in problemi, ki so potem sledili. Področji športne in lovske kinologije sta si tako zelo različni in imata tako malo skupnih organizacijskih, kadrovskih ter tudi strokovnih in interesnih skupnih točk, da so konflikti neizbežni. V skupni organizaciji KZS živita in delujeta druga ob drugi ali celo vse prevečkrat druga mimo druge in ne druga z drugo.

Ob vsem tem pa seveda ni mogoče mimo ugotovitve, da se je KZS vse doslej precej neuspešno lotevala zbliževanja obeh vej slovenske kinologije. Ker se lovski kinologi v KZS nikoli niso počutili preveč domače in so venomer težili k iskanju poti kako se iz objema te organizacije nekako izviti, je tako bil tudi njihov prispevek h krepitvi. stabilnosti ter mednarodnemu ugledu organizacije temu primeren. To vrzel so potem seveda s kar veliko uspešnostjo zapolnjevali športni kinologi, ki so tako, čeprav ne vedno z največjim veseljem, morali prevzemati tudi največja bremena za uspešno funkcioniranje organizacije ter krepitev njenega mednarodnega ugleda. Ob vsem tem pa imata obe veji slovenske kinologije še ogromno notranjih in prav svojevrstnih ter specifičnih težav in problemov na področju vzreje, šolanja, preizkušenj, sodniškega in drugega strokovnega kadra, razstav in še bi lahko naštevali. Na teh navedenih in še kakšnih notranjih težavah še najbolj šepa prav lovska kinologija, ki že nekaj let občutno nazaduje. Vzrokov za to je veliko in jih sedaj tukaj niti ne kaže navajati. Velika večina vodnikov lovskih psov je v glavnem prepuščena sama sebi in lovsko kinologijo obvladujejo pretežno lovski sodniki, ki odločajo skoraj o vsem. Pri tem pa se prav trudijo kako lovsko kinologijo kar najbolj zbirokratizirati in jo stlačiti v kalupe, ki jih ne poznajo skoraj nikjer v Evropi. S tem seveda spravljajo v obup starejše lovske kinologe in odvračajo mlade, da bi se na to negotovo pot sploh podali. Ob krovni organizaciji kot je KZS, raznih sodniških organizacijah za področje lovske kinologije in njihovih teritorialnih kinoloških organizacijah LKD-jih se na področju lovske kinologije v to vmešava še neka komisija pri Lovski zvezi Slovenije ( LZS ). Tako imajo kar prav nekateri lovski kinologi, ki ogorčeno zatrjujejo, da manj je dobrih in uspešnih lovsko kinoloških vodnikov in psov, več je raznih organizacij, komisij in drugih, ki si domišljajo, da imajo na tem področju kaj za početi in o čem odločati.


 

TV reklama ob kateri sežem po daljincu!

Kako pa veste vse to?

Oblastniška bahatost brez primere!

Veseli ministri: Stanko STEPIŠNIK, Roman JAKIČ, Tina KOMEL in Uroš GRILC

Predsednica vlade Alenka Bratušek je sinoči dobila zaupnico in bo politično ter oblastno še nekaj časa torej živela in z njo tudi njeni koalicijski partnerji ter seveda tudi njeni veselo razpoloženi ter udobno zleknjeni ministri in ministrice. Prav krepko mi gre na smeh ob današnjih poročanjih o dobljeni zaupnici predsednici vlade kakor, da bi ta bila od kogar koli ali kakor koli ogrožena. Če bi namreč pri koalicijskih partnerjih obstajal najmanjši dvom ali strah, da bi morebiti lahko šlo kaj narobe, včeraj o kakšni nezaupnici oziroma zaupnici ne bi nihče črhnil niti besedice.

Ogledate si lahko fotografijo, ki naj bi jo na Twitterju nekdo objavil ( naj bi to bil Gorenak, čeprav ni znano kako je do te fotografije prišel ) in ki prikazuje ministre ter ministrico PS kako sproščeno ter brezskrbno spremljajo dogajanje v Državnem zboru. Fotografija naj bi bila potem hitro umaknjena, ker je verjetno nekdo, ki se mu um zaradi oblastniške bahatosti ni še popolnoma zamračil, ugotovil, da ministrov slovenske vlade v javnosti le ne kaže prikazovati na način kot jih na fotografiji lahko vidimo. Zgrožene državljanke in državljani se ob gledanju gornje fotografije sedaj seveda upravičeno smemo vprašati kaj za boga milega je bilo sinoči v Državnem zboru tako zabavnega in smešnega, kar je tako zelo razveseljevalo in zabavalo ljubko ministrico in njene ministrske kolege? Jih je morebiti zabavala razprava ob sprejemu diletantskega in oderuškega davka na nepremičnine, z uveljavitvijo katerega bodo največji del državljank in državljanov spravili v hude denarne ter eksistenčne težave? So se mogoče zabavali nad slaboumnimi retoričnimi izbruhi svojih in koalicijskih strankarskih kolegic in kolegov, s katerimi so ti skušali opozicijskim nasprotnikom tega davka dokazati kakšni veliki bedaki da so vsi,  ki opozarjajo na hude posledice tega davka? Mogoče pa jim je te velike nasmeške na lica zvabilo spremljanje dogovorno režiranega koalicijskega cirkusa sprejema proračuna in podeljevanja zaupnice predsednici vlade in s tem seveda tudi njim samim? Verjetno vse kar navajam in še veliko kaj drugega, kar bi večino državljank in državljanov danes moralo hudo vsaj zaskrbeti, če ne že kar krepko razjeziti.

Star pregovor pravi, da ima vsako ljudstvo tako oblast kot si jo zasluži. Od včeraj v sporočilo tega ljudskega reka več prav nič ne verjamem. Državljanke in državljani Slovenije si takšnih oblasti kot jim vladajo zadnjih dvajset in nekaj let enostavno nikoli niso zaslužili. Spremljal sem včerajšnje dogajanje v našem parlamentu in to kar sem videl ter slišal potem primerjal z dogajanji in slišanim pred dobrim letom, ko je v parlamentu glavno besedo imela stranka SDS in je vlado vodil Janez Janša. Sam nisem opazil ene same razlike med tistim Janševim in današnjim Alenkinim časom. Ste jo morebiti vi? Zamenjane so le vloge, da so sedaj tisti, ki so bili takrat opozicija sedaj pozicija in tisti, ki so bili takrat pozicija so sedaj opozicija. Nekaj pa jih je bilo pozicija takrat in so pozicija tudi sedaj. Pustimo tokrat ob strani politikantsko in zavajajočo demagoško desničarsko ideologijo s katero so prejšnji oblastniki okraševali svoj čas vladanja in s tem spravljali v obup ljudske množice. Tega tokrat res ni toliko, ker aktualni koalicijski oblastniki ta čas prav dobro vedo, da ljudstvo še ne bo masovno šlo na ulice ter jih ne bo nagnalo z oblasti, ker jih nima s kom zamenjati in se jim zaradi tega zaenkrat še ni potrebno zatekati v politikantsko ter ideološko zavajanje ter poneumljanje ljudstva.

Pravzaprav sedanjim oblastnikom pri tem še najbolj pomaga kar njihov politični in ideološki nasprotnik Janez Janša s svojimi domačimi ter  evropskimi desničarskimi talibani, ki vsake toliko časa uprizorijo kak napad na rdeče komunistične mline na veter in ob tem še spišejo kakšno slaboumno resolucijo ali kakšen drug temu podoben pamflet. Tako se potem pač vedno bolj lačno, golo in boso ljudstvo na slovenskem, namesto s pravimi težavami, še nadalje ukvarja s komunisti ter raznimi nevarnimi levičarji, ki jih že dolgo več nikjer ni in pa seveda z rdečo zvezdo ali srpom in kladivom ter rdečimi zastavami, modrimi kapami in rdečimi rutkami in podobno nikogar ogrožajočo zgodovinsko ikonografijo. Politični in ideološki desničarski EU eksorcisti so si pač zadali nalogo, da bodo iskali in izganjali rdečega hudiča iz vseh lukenj in špranj v katerih bi se morebiti lahko potuhnil ali vanje zavlekel. Vse to seveda počnejo na račun svojih davkoplačevalcev. Tudi slovenskih. Takšnemu pojavu se je nekoč reklo rojstvo fašizma in nacizma, kako pa se danes temu reče pa mi ni najbolj znano. Se bo že našel kdo dovolj moder in pogumen, ki si bo ta nevaren družbeni pojav, ki se kot kuga širi po Evropi, upal poimenovati s pravim imenom ter posvariti ljudi pred nevarnostmi, ki jim jih ti družbeni pojavi prinašajo. Da le tudi tokrat ne bo prepozno, kot se je to v naši zgodovini vse prepogosto rado dogajalo.

Ker niste gotofi, se vam bomo pridružili!

Sporočilo Odbora za pravično in solidarno družbo, včeraj dne, 12.11.2013:

Sporočilo za javnost
PREDSTAVNIKI TREH VSTAJNIŠKIH GIBANJ NAPOVEDALI NASTANEK SKUPNE POLITIČNE STRANKE
V torek, 12. novembra 2013, so predstavniki treh vstajniških gibanj napovedali ustanovitev skupne politične stranke. Pri ustanovitvi nove politične stranke bodo sodelovali Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja (VLV), Odbor za pravično in solidarno družbo (Odbor) in nekateri vidni člani Mreže za neposredno demokracijo (MND). Uroš Lubej (VLV), Lenart Zajc (MND) in Damjan Mandelc (Odbor) so ob tem poudarili, da vsa tri gibanja ohranjajo svojo avtonomijo in bodo ostala dejavna v vstajniškem gibanju in v civilni družbi.

Odboru sem se pridružil relativno zgodaj, ko še ni bilo na spletni strani Odbora javno objavljenih niti dvesto članov. Danes naj bi jih bilo že nekaj čez osemsto. Ko sem izpolnil prijavnico in se včlanil, sem bil prepričan, da sem s tem postal upoštevan subjekt te civilno družbene skupine in da me bo v nadaljevanju načrtovanj aktivnosti Odbora kdo kaj povprašal, me povabil k aktivnemu sodelovanju in bo morebiti koga iz vodstva odbora celo zanimalo kaj si sam o posameznih aktivnostih ter javno izraženih stališčih Odbora  mislim.

Edina vez med mano kot "članom" Odbora ter Odborom je bila spletna stran Odbora na kateri sem lahko, tako kot vsi, ki so se tja priklikali, prebiral dokumente Odbora ter sporočila za javnost in pač vse ostalo kar se tam objavlja. Še vedno sem naivno verjel, da bom po elektronski pošto dobil vsaj kakšen vprašalnik ali anketni list ali karkoli pač že temu podobnega, kjer bom lahko "svojemu" vodstvu Odbora izrazil svoja mnenja, soglasja, predloge in sugestije in bi tako vsaj dobil dober občutek, da sem v tej cenjeni druščini "neko i nešto". Nič takšnega se v času mojega eno leto trajajočega "članstva" v Odboru ni dogodilo. Saj priznam, da sem vodstvu Odbora in premnogim njegovim vidnim, cenjenim in znanim članom, poklanjal kar precej vere in se z večino njihovih aktivnosti ter javno izraženih stališč tudi strinjal in jih tako prisilno tiho ter seveda lahko le od daleč podpiral. Pa bi se lahko vsaj delali, da smo demokratična druščina podobno mislečih.

Kot za vsako organizirano civilno družbeno skupino in vsako organizacijo sem bil prepričan, da bo tudi Odbor po končanem obdobju lomastenja po ulicah Maribora in Ljubljane ter še kakšnega slovenskega mesta, sedaj našel čas, da se notranje strukturira, kadrovsko in programsko ter teritorialno organizira in  konsolidira in kot močno civilno družbeno gibanje začne uveljavljati svoja programska ter politična stališča. Želel sem sodelovati v civilno družbenem političnem gibanju in ne v politični stranki. Političnih strank je v Sloveniji že dovolj in razlike med njimi so že tako zelo zabrisane, da jih lahko ločujemo le še po tem katere so na oblasti in katere v opoziciji ali pa jih v parlamentu sploh ni. Ter seveda po njihovih  nazivih in za javnost spisanih programih, ki veljajo le dokler ne prevzamejo oblasti. Takrat pa iz predalov vzamejo neke povsem druge programe, ki so jih do volitev skrbno prikrivali in ki so jim jih pomagale  pisati razne interesne politične, finančne, ideološke in druge skupine doma ter v tujini.

Po zgoraj povzetem sporočilu treh predstavnikov vstajniških skupin v katerem najavljajo, da so se ( torej tudi v mojem imenu, čeprav me o tem ni nihče nič vprašal ) odločili za ustanovitev nove politične stranke, sedaj ugotavljam, da je notranji organizacijski ustroj delovanja teh vstajniških skupin popolnoma enako nedemokratičen kot to velja za politične stranke. Ker tisti proti katerim so se vse razdrobljene vstajniške skupine tako goreče borile niso "gotofi", so se vstajniki sedaj torej odločili ravnati ter delovati po načelu, če nasprotnika ne moreš uničiti, pa se mu pridruži. Za politične stranke in njihovo delovanje ter funkcioniranje veljajo v vsaki družbi neka povsem druga pravila igre kot za aktivna civilno družbena politična gibanja ter na teh temeljih organizirane skupine ali organizacije.

Gospodje "voditelji" vstajniških skupin pa bi pri tem ob novi politični stranki, v kateri bodo obvladovali in kontrolirali predvsem kadrovske procese, ker na programskem področju v danih razmerah v Sloveniji ter EU tople vode ni mogoče več odkriti, obdržali seveda tudi še civilno družbeni organizacijski del ( na primer Odbor ) v upanju, da bodo s tem novi stranki zagotovili volivce. Že danes lahko povsem mirno zapišem, da se jim to ne bo izšlo. Ogromno vnetih pristašev in podpornikov ter članov posameznih vstajniških skupin, na katere ustanovitelji nove stranke seveda še kako računajo, ne bo postalo množica njihovih volivcev in se raje volitev sploh ne bodo udeležili. Aktualne politične stranke v Sloveniji so v tem nesrečnem po osamosvojitvenem obdobju pri ljudeh politične stranke tako zelo priskutile, da jih je vedno več, ki o tem nočejo več ničesar slišati in vedno več je ljudi, ki odločno izjavlja, da jih na volitvah ne bodo več videli.

Koliko krat že naj bi po starem ljudskem reku šel osel na led?

Alenkin segedin golaž po Slovensko!

O Alenki Bratušek kot predsednici slovenske vlade doslej nisem pisal nič slabega ali posebej kritičnega. Če seveda izvzamemo tisti blogovski zapis pred časom, ko tudi sam nisem mogel mirno mimo tistega njenega nesrečnega zverinskega krila s katerim je strašila svoje gostitelje v Italiji. Priznam, da me je kar imelo, da bi jo malce zbodel tudi takrat, ko je v polomljeni in zatikajoči angleščini skušala nekaj dopovedati svetovni javnosti. Pa sem se vzdržal, ker kaj drugega kot zapisati star slovenski rek, ki glasi - kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači - tako ne bi mogel.

Naši vladni Alenčici kot tudi njenemu denarnemu ministru Čuferju pa  priznavam, da sta precej brihten oblastniški par, ki se zelo poredko oglaša in v javnost pošiljata izjave namenjene ušesom njunih podložnikov. Tako, da vsak njun napovedan javni nastop in nastop pred poslankami in poslanci v parlamentu, slovenski kapitalistični tlačani in sužnji čakamo z veliko nestrpnostjo ter ogromnimi pričakovanji. Pred TV se tako ljudstvo na južni strani Alp zbere vsaj kakšne pol ure pred napovedanim prenosom, da ne bi kaj zamudili. Opojno dišeča kava za ženski del in pivo za moški, sta tudi pravočasno pripravljena na mizici pred fotelji.

Tako je bilo seveda tudi včeraj popoldan, ko smo se državljanke in državljani množično udobno namestili v svoje domače fotelje ter druge pripomočke za sedenje ali poležavanje v naših dnevnih sobah ter spremljali TV prenos iz našega vsem tako zelo dragega slovenskega parlamenta. Skoraj do kolektivnega nacionalnega orgazma nas je pripeljal predsednik stranke SLS Bogovič, ki ga je kamera ujela, ko je s svojimi kolegi, ves nasmejan in ponosen, v parlament prikorakal s polnimi škatlami podpisanih protestnih izjav državljank in državljanov, ki so na ta način izrazili svoje veliko in ogorčeno nasprotovanje davku na nepremičnine. Ponosnega Bogovičevega Frančeka je menda zelo skrbelo, da mu tega veličastnega in pravzaprav zgodovinskega dogodka, ne bi kak mlad in zaletel novinar pokvaril s vprašanjem zakaj pa je potem pred nekaj meseci bil med vnetimi navdušenci za vpis fiskalnega pravila v ustavo, če se sedaj zavzema za glas ljudstva? Ni mogoče biti sočasno navdušen nad uvajanjem diktature ter v isti sapi tudi zagovarjati uvajanje demokracije. Pa pustimo to dvojnost pri Bogoviču in njegovi SLS kot tudi pri Ljudmili ter slavnemu Janezu in njihovih strankarskih poslankah ter poslancih za čas pred volitvami, ko jih bomo na to seveda spomnili.

Na Štajerskem poznajo star dober rek, ki pravi takole: ti ješ meso, sam otepam zelje in v povprečju oba uživava segedin golaž. Sporočila tega reka se je včeraj poslužila tudi naša draga Alenčica, ko je pred poslankami in poslanci zagovarjala sprejem zakona o davku na nepremičnine. Povedala je, da bo ta davek v povprečju vsakega lastnika nepremičnine na Slovenskem obremenil le za borih 8 evrov na mesec. Po deželi slovenski se je v tistem hipu zaslišal močan izdih olajšanja pred tem zgroženega ljudstva, ki je preglasil celo hrumenje primorske burje, tuljenje gorenjskih vetrov, ki so masovno odkrivali strehe ter zavijanje štajerskih, ki so podirali drevesa. Svojo modro misel ter tolažilno sporočilo narodu pa je potem Alenčica dopolnila še s primerjavo koliko pa bi bili ljudski družinski proračuni obremenjeni, če bi, kot so nekateri predlagali, namesto tega nesrečnega davka na nepremičnine, uvedli krizni davek. Ljudstvo je od začudenja in groze po celotni deželi kolektivno na široko razprlo usta in se podzavestno prijelo za denarnice, ko so iz ust premierke Alenčice slišali, da pa bi v primeru uvedbe kriznega davka, v povprečju na mesec morali prispevati kar 30 evrov. Ko je Alenčica tako potolažila svoje tlačanke in tlačane, je nadaljnje razpravljanje o proračunu in davkih ter zagatah ljudi v deželi, mirno prepustila poslankam in poslancem, da so lahko v nedogled ter pozno v noč pilili svoje retorične sposobnosti.

Nikomur v slovenskem parlamentu pa ni padlo na misel, da bi seveda nežno, dobronamerno ter vsaj na uho, našo drago premierko Bratuškovo Alenčico opozoril na hudo strokovno matematično ali, če hočete statistično, napako, ki se ji je, seveda nehote, prikradla v njeno tolažilno sporočilo ljudstvu v katerem jim je sporočila, da po milostni volji nje in njenih ministrov ter koalicijskih strank ne bodo plačali 30, temveč le 8 evrov. Alenčica si je prav prefrigano dovolila primerjati nekaj neprimerljivega in bi  lahko mirno zapisali, kot bi primerjala lastnosti jabolka s kovinskim vijakom. Uporabila je pač tisto in na način  kot ji je v danem trenutku najbolj ustrezalo in je pri tem verjetno verjela, da bo ljudstvo, ki pri slovenskih oblastnikih upravičeno ne velja za posebej brihtno, še najbolje sprejelo.

Matematika in njena sestra dvojčica statistika, pa sta lahko tudi zelo neusmiljeni. Le slediti je potrebno njunim zakonitostim ter ne nasesti manipulacijam  z njunimi sporočili. Je pa potrebno Alenčici priznati, da se iz neprožne ter malce celo prestrašene državne birokratinje na oblasti kar hitro spreminja v pravo vladarico, ki uspešno osvaja doktrine vladanja svojega predhodnika. Tudi njeni strankarski poslanski kolegi ter kolegice iz PS v svojih nastopih v parlamentu postajajo vse bolj podobni Janezovim SDS-ovcem, ko so bili ti na oblasti. Tako je tudi prav, ker ljudstvo bi se po vseh teh letih res težko privadilo kakšnim demokratičnim doktrinam vladanja. Naš vrli predsednik Pahor pa zagotovo že sanja tihe sanje v katerih se vidi kot matičar, ki bi v bližnji prihodnosti z velikim veseljem sklenil politični zakon med Alenčico in Janezom. Gregor in Karlek, pa bi lahko bila poročni priči in Ljudmila bi na svadbi lovila poročni šopek, ljudski  Bogovičev Franček bi raztegoval frajtonerico, svatje pa bodo na in po poroki jedli travo.

Smrt slovenskega optimizma in upanj!

So podatki o zadolženosti nekdanje skupna države Jugoslavije in zadolženosti posameznih držav nastalih na njenem pogorišču, vsaj približno točni?

Čeprav sem po spletu poskušal najti odgovor na gornje vprašanje in sem celo uspeval najti še nekaj prikazov zadolženosti za posamezne nekdanje republike in celotno nekdanjo državo, kakih bolj optimističnih podatkov, ki bi jim bilo moč verjeti, nisem našel.

Poklonimo torej vero v to kar vidimo tukaj in se zamislimo. Pustimo zaenkrat ob strani podatke o zadolženosti ostalih balkanskih državic s katerimi smo nekoč delili skupno usodo in se posvetimo le naši skupni zadolženosti. Če je navedba o višini našega dolga vsaj relativno točna, potem kot narod nimamo več bodočnosti, ker tega dolga ne more povrniti še kar nekaj generacij naših nesrečnih potomcev. Tudi, če bi se danes popolnoma prenehali zadolževati, kar je seveda nemogoče in bi takoj začeli po realnih cenah prodajati vso premoženje v lasti države in  če bi ob tem še državljankam in državljanom Slovenije pobrali večino njihovega nepremičnega osebnega premoženja ter ga uspešno prodali. Ko bi vse prej našteto prodali, pa bi morali sočasno še občutno zmanjšati stroške za vzdrževanje življenj "neproduktivnega" dela prebivalstva kamor se seveda vštevajo predvsem upokojenci, mali otroci ter šolajoča mladina, nezaposleni ( registrirani in tisti iz evidenc izbrisani ), invalidi in druge kategorije.Morali pa bi takoj odpraviti tudi vse ali vsaj ogromno večino brezplačnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja in drugih javnih storitev. Kdaj bi na ta način spet lahko tisti, ki bi ob vsem tem še ostali pri življenju, vsaj malo bolj svobodno "zadihali" pa tokrat za spremembo ne sprašujte ekonomistov, politikov in neoliberalnih gospodarstvenikov, temveč zaprosite za izračune datuma vaše in naše rešitve raje politično ter ideološko neobremenjene matematike in statistike.

Številke naše skupne zadolženosti so sedaj že tako visoke, da pri večini prebivalstva niti več ne vzbujajo zaskrbljenosti, ker jih enostavno ne razumejo in se posledic niti ne zavedajo. Poslancem državnega zbora, ki naj bi prav danes sprejemali proračun za naslednji dve leti in ob tem še tisti nesrečni zakon o obdavčitvi nepremičnin, lahko kar mirno sporočite, naj se ne trudijo in naj že kar danes raje razglasijo  bankrot države Slovenije in ob tem sprejmejo takoj odločitev o izstopu države iz območja evra ter Nata in EU. Ker pa to verjetno ni mogoče, ker nam naši zunanji gospodarji takšne odločitve ne bi dovolili, pa naj državni zbor ponudi sosednjim državam, da si priključijo posamezne pokrajine Slovenije in prevzamejo naše dolgove  ter tako razpustimo državo, ki smo jo uničili in z njo ne znamo ter niti nismo več v stanju upravljati. Naj bodo naši vrli oblastniki vsaj toliko milostni ter do ubogega prebivalstva usmiljeni in ga ne ubijajo na obroke še nekaj naslednjih let, temveč to kar so nam skupaj z zunanjimi finančnimi in političnimi gospodarji namenili, naredijo čim prej. Ne tolažite se s praznim upanjem, da obstaja spodnja meja izkoriščanja in naše bede ter nesreče pod katero oblastniki več ne bi mogli. Ne, te spodnje meje ni in to bomo kmalu spoznali na svoji koži.

Čas našega slovenskega idealizma in nerealnih pričakovanj se neusmiljeno izteka in vstopamo v čas krute in neusmiljene realnosti. Energijo vseslovenske ljudske vstaje ste porabili za polnjenje lokalnih balončkov in pred očmi vam je umirala država.  Kakor, da bi bila ta država res odvisna od nekih župančkov kot sta  na primer Kangler in Jankovič, in pustili ste, da nas vse globlje v nesrečo peljejo razni Pahorji, Janše, Novakove, Erjavci, Viranti, Lukšiči, Bogoviči ter njihovi zvesti strankarski potrčkoti in ostale politične ter ideološke nesreče našega časa. Prej navedeni in še mnogi drugi predstavniki finančnih, kapitalskih, ideoloških, političnih, ljubljanskih intelektualnih ter še kakšnih izkoriščevalskih elit ne rešujejo vas, vaših staršev in vaših otrok in vnukov, temveč rešujejo le državo kot institucijo v kateri lahko sami s pomočjo prava, policije, sodstva in drugih institucij prisile preživijo in obstanejo. Vsi mi "navadni" državljani in državljanke pa smo popolnoma nepomembni in naše nesreče, revščina in stiske prav nikogar od njih posebej ne zanimajo in ne ganejo. Nismo več subjekt te države, temveč so iz nas naredili kolektivni objekt izkoriščanja in poneumljanja.