Naša evropska pot v neznano!

Vse dosedanje vlade po vrsti, od tiste prve Janševe, pa one nesrečne Pahorjeve in današnje Cerarjeve, so takoj, ko so predsednik in njegovi ministri zasedli svoje vladne kabinete  najprej pregledale sezname ukrepov siromašenja prebivalstva spisane v oblastni prestolnici v Bruslju. Napovedani kruti ukrepi s katerimi nas prav te dni strašita predsednik vlade Miro Cerar in njegov prvi finančnik Mramor, so bili seveda pričakovani in le kakšen patološki naivec je morebiti tiho še verjel, da pa bo tokrat morebiti
drugače.

Nemški evro je potrebno rešiti za vsako ceno, pa naj stane kolikor bo pač stalo. Dosedanje zmanjševanje pravic zaposlenih delavcev je bilo premilo in pod parolo "prožnosti trga delovne sile"je potrebno lastnikom kapitala in njihovim delodajalcem omogočiti, da odpuščajo delavce kot se jim bo pač zahotelo. Vsako položnico, ki jo dobite,  je potrebno v roku plačati ali pa sledijo sankcije. Le delodajalcem se prav nič ne dogodi, če svojim delavcem tudi po nekaj mesecih ne izplačajo plač ali jim jih celo nikoli ne izplačajo in jih na koncu vržejo na cesto. Lahko to razumete in lahko ob tem razumete govoričenje o pravni državi, morali, etiki, človekovih pravicah?

Upokojevanje in varna starost omaganih, izčrpanih, invalidnih in bolnih delavcev so relikti nekih preteklih socialdemokratskih in socialističnih časov in za današnji sodobni in vulgarni neoliberalni čas povsem neprimerni ter celo škodljivi. Na področju zagotavljanja zdravja prebivalstva je potrebno korenito spremeniti pravila igre in vzpostaviti sistem v katerem bo imel več pravic in deležen več ter boljših zdravstvenih uslug tisti, ki bo v stanju to tudi plačati iz svojega žepa. Napredka in razvoja ne zagotavljajo brezposelne, delovno še neaktivne, bolne in stare ljudske množice in jih je potrebno obravnavati kot družbeni strošek. Strošek pa je v družbenem produkcijskem procesu smrtni sovražnik profita ali dobička kot edinega motivacijskega smotra materialne in finančne produkcije in ga je potrebno omejiti na najbolj nujni del. Miro Cerar in njegovi strankarski kolegi, ki so na zadnjih volitvah tako zelo premočno zmagali, so nam šele sedaj, ko so prevzeli oblast v državi, povedali, da so oni v resnici liberalci in ne kaki pravoljubni, etični in moralni ter človekoljubni reformatorji slovenske zablojene družbe.

V Sloveniji pa je tudi s temi politično ideološkimi delitvami strankarskih elit en sam velik križ, ker jih po programih in po tem kaj v praksi po prevzemu oblasti potem resnično počno z državo in z v njej živečimi ljudmi, ni mogoče več jasno razlikovati. Če pa jim odvzamete še pravico do razlaganja in v politične ter ideološke namene uporabe dogodkov iz polpretekle zgodovine, takoj dobijo vse stranke enako barvo in jih med sabo enostavno ne boste več v stanju ločiti. Elite vseh političnih strank se pod rjuho v škodo prebivalstva in države mencajo s paradržavno tvorbo RKC, s to razliko, da ene to počnejo na bolj transparentno javen način in druge bolj skrivaj in zaplotniško. Prav tako nobena od teh strankarskih elit ni uspešno cepljena proti vsem vrstam in oblikam prikritega kriminala, korupcije, elitizma in drugim znanim ter zelo škodljivim pojavom značilnim za oblastne strukture današnjih družb v srednji in južni Evropi. Seveda na tem področju tudi države severa Evrope niso nedolžne. Njihova prednost je v njihovi skupni zgodovini, tradiciji, ekonomski ter finančni moči in v prepričanju, da so pametnejši, vojaško in politično močnejši ter seveda sposobnejši in si tako smejo dovoliti izkoriščati tiste tam južneje od sebe. Saj zaradi tega pa so jih v EU tudi sprejeli in jim vsilili svoja pravila igre za katera pa te države niso bile niti pripravljene in tako svojim severnim sosedam tudi kulturno, razvojno ter ekonomsko niso bile sposobne slediti. Namesto, da bi se južne države počasi razvijale in bi napredovale in se tako postopoma približevale doseženim nivojem svojih  severnih partnerk, so vse po vrsti začele propadati in prebivalstvo se je znašlo v vse večji revščini ob neprestanem omejevanju vseh vrst pravic.

Stopnja socialne neobčutljivosti, vulgarna zloraba prava, ekonomije, temeljnih človekovih pravic, politične in ideološke manipulacije, prikrite in občasno tudi glasne grožnje, poskusi razgradnje in podreditve določenih državnih in oblastnih  institucij ter  podobni pojavi dobivajo že prav zastrašujoče razsežnosti. Očitno je prišel čas, ko so za uresničitev ciljev postavljenih v Bruslju in drugih ekonomskih, finančnih ter vojaških  EU in svetovnih centrih moči, postala dovoljena že skoraj prav vsa sredstva. Bodočnost nam je tako postala zelo nejasna in čas bi bil, da se tudi države juga začnejo zatekati k doktrini reševanja najprej sebe in potem drugih, kot to že nekaj časa in zelo uspešno počne velika Nemčija ter še kakšna od naših severnih partneric. Od evropskih finančnih skladov ne bomo preživeli, ker ti nam dolgoročno kot državi in narodu celo veliko bolj škodujejo kot koristijo. Koristi so trenutne in priročne za zamegljevanje pravih problemov v katere je slovenska država in z njo vso prebivalstvo že zelo globoko zabredlo.