Klic k razumu in iskanju rešitelja!

Znanec me je zaprosil, da na svojem blogu objavim pismo, ki ga je spisal znan slovenski upornik in kritik razmer v državi. Zakaj pa ne, sem si dejal, ko sem pismo prebral. Bo pač še nekaj več bralcev prebralo njegov obupen klic k razumu in hitremu spreminjanju razmer v državi. To ni pismo prvo te vrste in prepričan sem, da zagotovo tudi ne zadnje.

Nekoč bo vsemu temu siromašenju ljudi živečih v državi Sloveniji vendarle moral priti konec. Nekoč se bo tudi moral zgoditi konec slovenskemu kulturnemu, ideološkemu in političnemu ter nacionalnemu spopadu, ki nas kot ljudsko skupnost hromi, razdvaja, nacionalno, duhovno ter materialno siromaši in zaradi česar smo se ob veliki pomoči ter mentorstvu zunanjih "prijateljev?", spravili na sam rob prepada in samouničenja. Nekje državljanke in državljani države Slovenije vendarle delamo ogromno napako, da nismo že več kot dvajset let v stanju preseči teh pogubnih medsebojnih razlik in stopiti na pot pomiritve ter napredka in vzdržnega socialnega blagostanja. Nekaj mora biti z nami kot družbeno skupnostjo vendar le hudo narobe. Pripravljeni smo se med sabo na smrt spreti zaradi nekega politika, ki naj bi bil po krivem obsojen in strpan v zapor, nismo pa se pripravljeni enako odločno zavzeti za okrog štiristo tisoč ( oziroma ene četrtine prebivalstva te države) naših sodržavljanov, ki živijo vsak dan v vedno večji revščini ali na njenem samem robu. Nismo pripravljeni strniti vrst in preprečiti uničevanja in razprodaje našega nacionalnega premoženja, ki so ga ustvarile generacije naših dedov in očetov, ga plemenitili ter razvijali, bogatili in z njim nadvse uspešno upravljali, da bi ga sedaj le v dveh slabih desetletjih naši politiki in drugi pokvarjeni mešetarji, pod pritiski zunanjih centrov moči skoraj popolnoma zapravili, zabarantali in razprodali.

Svojo slabo vest si lajšamo s tem, da skrajno moralno pokvarjeno ter oportunistično, iz svojih naslanjačev doma na določeno telefonsko številko v humanitarne namene nakažemo en ali pet evrov ali pa v kakšni trgovini v košarico odložimo kilogram moke ali sladkorja. Kot kakšni najbolj zabiti verniki kake verske sekte, značilne za čase tam pred dobrimi tristo ali več leti, proseče in roteče ter polni lažnih upanj obračamo oči proti Bruslju, Berlinu, ZDA ali kakemu drugemu centru svetovne vojaške, politične in finančne moči in od tam pričakujemo čudež rešitve naših težav in zablod. Nič ne bo iz tega drage sodržavljanke in sodržavljani, ker prav od tam največji del naših težav tudi prihaja in interes teh centrov ni, da se mi poberemo, spravimo, mirno zaživimo ter kot država in skupnost napredujemo in se razvijamo. Če že morate v kaj neizmerno verovati, pred kom povešati oči in kriviti hrbtenice ter mu neizmerno zaupati in vanj neomajno verjeti, potem se raje kot v te centre, posvetite verovanju v bogove v onostranstvu in to obvezno brez zemeljskih posrednikov. Ti bogovi vam vsaj nič slabega ne želijo ter ne morejo povzročiti. Ali pa se kot narod in država enkrat že streznimo in začnimo verovati vase ter v svojo skupnost in državo, ki smo jo dobili, pa sedaj ne vemo kaj bi z njo počeli. Rešitev naših družbenih, ekonomskih, finančnih, socialnih in vseh drugih težav in nacionalnih zablod ne iščimo več zunaj nas, temveč le in  izključno v nas samih in tem uničevalnim svetovnim centrom že enkrat povejmo odločni NE!

V nadaljevanju pa obljubljeno pismo obupanega sodržavljana:

UROŠ BLATNIK JE REDNI PISEC PISEM BRALCEV V SOBOTNI PRILOGI DELA - 

BISTER IN PRONICLJIV ANALITIK AKTUALNIH DOGODKOV 

SICER PRIVEZAN NA INVALIDSKI VOZIČEK IN JE BOREC DO KONCA

Dovolj mi je! Res, dovolj mi je Janeza Ivana Janše, dovolj mi je ostalih politikov, dovolj mi je pokvarjenih direktorjev, dovolj mi je podkupljivih županov, dovolj mi je kradljivih tajkunov, dovolj mi je, resnično! Slovenija je propadla, enostavno, zbrišimo jo iz zemljevida, pozabimo na zgodovino naroda, zaprimo vse muzeje, zažgimo vse knjige ki so kdajkoli prišle izpod rok naih pisateljev, pesnikov!

Resnično mi je dovolj pisanja člankov, dovolj mi je komentiranja in odgovarjanja na neumna vprašanja, ne grem se več! Dovolj sem opozarjal, dovolj sem govoril, zadeve pa se ne premaknejo! Sedimo, molčimo in čakamo! Koga čakamo, povejte mi? Odrešenika? In kdo je ta odrešenik? En zaraščen mojster na križu, en golobučni preprodajalec orožja, en očalarski pravnik, ena šivilja v kratkem krilu? Kdo hudiča je odrešenik, povejte mi, vam ga grem sam iskat in vam ga bom pripeljal, sem v Slovenijo, še v celofan vam ga bom zavil in dostavil na dom!

Samo povejte mi prosim, kdo je ta odrešenik? Vam še ni postalo jasno, da ste odrešeniki za vse težave vi sami! Vam res še ni jasno, da imate svojo usodo v svojih rokah? Ja vem, berem očitke pod besedili ki jih napišem, očitke v smislu "Še en ki samo govori in sedi za računalnikom in tipka!" Pa to ni res! Verjemite mi da ni res, čeprav se ne čutim dolžnega, da bi komerkoli razlagal o svojih podvigih in o svojih "revolucionarnih" akcijah! Nisem Che Guevara, nisem Fidel Castro, nisem Martin Krpan, nisem Ivan Kramberger! Nisem odgovor na vsa vaša vprašanja, še zase ne znam več v tem ponorelem svetu poskrbet! 

 

Kdo sem? Jaz sem ti! Jaz sem tisti sosed, ki ne more plačevati stanovanja iz katerega so ga vrgli ven! Jaz sem tisti sosed, ki je ostal brez hiše, ker ni mogel plačevati kredita! Jaz sem tisti upokojenec, ki cele dneve presedi pred hišo in kolne ta sistem in politike! Jaz sem tisti klošar, ki na Prešernovem trgu prosi za drobiž! Jaz sem tisti rudar, ki je ostal brez službe v Zasavju! Jaz sem tista šivilja, ki je ostala brez službe v Polzeli! Jaz sem tisti delavec, ki je ostal brez dela v Cimosu, v Svei, jaz sem tisti delavec, ki ga je direktor pripeljal na rob obstoja! Jaz sem tisti človek, ki je skočil iz devetega nadstropja! Jaz sem tista mamica, ki mora zjutraj poslati otroka lačnega v šolo! Jaz sem tista stara mama, ki je morala na banki zaprositi za kredit, da bo lahko dostojno pokopala svojega moža! Jaz sem tisti otrok, ki se na dvorišču igra s kamnom, ker mu starši ne morejo kupiti žoge! Jaz sem ti! In bolj kot se trudi izstopati, bolj sodim v kalup revščine!

JA, JAZ SEM TI!!!!

Ne sprašujte me kaj storiti, ker ne vem! Revolucija? Mogoče! Krvava? Zakaj pa ne! Mirna, dostojanstvena? Mogoče nam pa na ta način uspe! Vem le to, da tako ne gre več naprej! 99,9% ljudi umira na obroke, medtem ko elita živi na veliki nogi! Dovolj mi je!!! Sprejmite odločitve, uprite se, vsak na svoj način! Vse kar vas prosim je le to, da ne molčite, da ne sedite doma pred televizorjem, da ne stokate o svojih problemih ob pivu! To je vse kar vas prosim! Bodite ponosni nase, bodite močni, trdni, trmasti, ne stojte nemo ko vidite, da se nekomu dogaja krivica!!! Lahko noč oz lep dan ti želim, ja, tebi ki to bereš!!! Deli to naprej v kakrsne koli obliki le da zaokrozi med ljudi!