Lokalne volitve so ( skoraj ) za nami!

Vsi moji kandidati so bili včeraj izvoljeni in prav nobeden od mojih kandidatov ni bil izvoljen. Kaj je torej res, so bili ali niso bili izvoljeni, se verjetno sedaj sprašujete? Točno to in tako kot sem zapisal! Bili so in niso bili izvoljeni.

Nek tepec si je nekoč izmislil rek: vsake volitve so praznik demokracije! Praznik? Za koga? Za vse tiste, ki so v pripravah na volitve, njihovi izvedbi ter predvolilnih kampanjah lepo služili. In malo še za tiste, ki imajo to srečo, da jih povabijo na nacionalno ali POP TV, da tam nekaj "kao" komentirajo, klatijo neumnosti in se pri tem strašno resno ter modro držijo in seveda ves čas svoje medijske predstave veselo služijo. Če je avtor gornjega reka morebiti imel v mislih slovensko različico demokracije, pa bi to o prazniku lahko celo delno držalo. Ker z vsakimi novimi volitvami imamo manj države, manj državne in nacionalne suverenosti in neodvisnosti in manj državnega premoženja in imamo vedno več revežev, brezposelnih in drugih mladih ter starih nesrečnikov.

Če tudi vi verjamete v to, da bi volitve lahko bile praznik demokracije, potem lahko mirno zapišem, da ste velik srečnež ali pa patološki naivnež, ker so vas v letošnjem letu slovenski politični oblastniki obdarovali s kar štirimi dodatnimi prazničnimi dnevi in ste se res lahko napraznovali. Trikrat ste hiteli na volitve in še enkrat na referendum in k temu prištejte še vse državne. lokalne, cerkvene, družinske ter osebne in še kakšne druge praznike. Ste si sploh uspeli odpočiti od vseh teh praznovanj? To leto lahko mirno razglasite za leto praznikov in velikih praznovanj, ker naslednje leto in še kakšna za njim, bodo veliko bolj suha na tem področju, pa še  računi za vsa ta letošnja števila praznovanja nam bodo kmalu začeli pritekati v plačilo. Tu pa takoj nastopi delovanje drugega reka, ki pravi, da v kapitalizmu ni zastonj kosil. Pripravite torej svoje denarnice.

Ker včerajšnjega lokalnega volilnega praznika povsod niste izživeli in izpraznovali, boste čez štirinajst dni imeli novo priložnost, da vse skupaj še malo ponovite in ponovno praznujete. Potem pa bo za to leto konec političnih in ideoloških praznovanj, ker je pač vsega lepega enkrat konec. Tam kjer svojih lokalnih alfa samcev ali samic včeraj še niste izvolili, boste torej imeli popravni izpit za dva tedna in glejte, da ponovno kaj ne zamočite in da boste res izbrali najboljše izmed najboljših. Ker le na vas, ki vedno pridno tekate na vsa volišča ob številnih volitvah in referendumih, se naše vrle nacionalne  politične elite še lahko zanesejo, ker vedo, da jih ne boste pustili na cedilu. Računi za vso to nadnacionalno ter nacionalno oblastno, politično in ideološko spakovanje, pa se bodo seveda izstavili tudi tisti drugi polovici državljank in državljanov, ki ne želijo v tem več sodelovati in vse te lepe praznične nedelje prav egoistično in ob tem še prav nič državotvorno, ne žrtvujejo na oltarju domovine za naše skupno dobro. 

Državljanke in državljani Slovenije smo očitno res veliki srečneži. Ko sem sinoči poslušal veljake slovenskih političnih strank, ki so vse vzhičeni komentirali še neuradne volilne rezultate in vsi brez izjeme in ne da bi trenili z očmi ali bi se jim kakšna besedica zataknila v grlu, v en glas zase in svoje politične ter ideološke pristaše razglašali svoje velike volilne zmage. Eni naj bi imeli največ že izvoljenih županov, drugi največ občinskih svetnikov, tretji svetnic, četrti so kar žareli od sreče, ker se je njihova kandidatka ali kandidat za župana uvrstil v drugi krog, peti, ker so izboljšali rezultat prejšnjih volitev, šesti, ker ga niso poslabšali in tako dalje. Sami zmagovalci in vsi nadvse zadovoljni ter srečni. Menda imamo na Slovenskem edini na svetu volitve, v katerih ni volilnih poražencev, temveč so vedno vsi le zmagovalci.

Kaj za to, če imajo ljudje doma polne predale neplačanih položnic, mizerne pokojnine in plače, če je v državi vsak dan večje število brezposelnih, če sta zdravstvo in šolstvo pred bankrotom in tudi država ni daleč od tega, imamo vsak dan stečaje podjetij, pod ceno prodajamo še tisto malo kar nam je kot državi in narodu ostalo in smo kot država vedno bolj podobni nečemu kar je votlo in tudi okrog tega votlega ni nič. Nič našega seveda. Važno je, da lahko še vedno nekaj praznujemo, se veselo pričkamo okrog ideoloških nesmislov, zganjamo demagogije vseh vrst, na ulicah sodimo in sodbe razveljavljamo, se tožarimo, cinkarimo in špecamo doma ter v tujini in tako počnemo še veliko kaj kar nekatere trenutno še zelo osrečuje in zadovoljuje. Kot bi rekel moj vrholajnski znanec, z državo in z vsem kar k neki normalni nacionalni ter suvereni državi sodi, delamo kot svinja z melnatim žakljem. Navkljub vsemu pa bomo morebiti celo že mi, naši otroci in vnuki pa vsekakor, že v bližnji prihodnosti lahko rekli, da smo tudi Slovenci nekoč imeli svojo državo. Ne sicer posebej dolgo, ker smo jo takoj zapravili, zabarantali in nekaj celo razprodali, imeli pa smo jo vendarle.