Že nekaj let se napoveduje temeljita zdravstvena reforma, ki pa se je ni doslej lotila še prav nobena vlada in se je tudi ta Cerarjeva ne bo. Mogoče bodo pripravili kaj lepotnih popravkov, državljanom vzeli še kaj pravic in jim naprtili še kakšne dodatne finančne obveznosti ter zdravnikom, sestram in tehničnemu osebju v zdravstvu grozili z odpuščanji in jim dodatno omejevali nujna sredstva ter sistemsko poskušali zmanjševati plače in nadomestila iz dela. Tudi, ko naši levoroki oblastni reformatorji govoričijo o zmanjševanju zaposlenih v javnem sektorju, imajo na področju zdravstva v mislih le zdravnike in medicinsko ter tehnično osebje, ki pa je kadrovsko že tako dalj časa precej podhranjeno. Nikoli pa ne slišite nič o reformi zdravstvene birokracije, ki si je v preteklosti popolnoma podredila ves zdravstveni sistem v državi in ima očitno izredno moč pred katero mora skloniti glavo sleherna vlada in se ji v načrtovanju kakih reform na daleč izogniti. Pravzaprav se teh preštevilnih in kadrovsko preobsežnih ter hromih institucij zdravstvene birokracije ne upa lotiti nihče, čeprav največji del težav in blokad slovenskega zdravstvenega sistema izhaja prav iz teh krogov. Funkcionirajo kot država v državi in ne dovolijo prav nikomur, da bi smel pogledati v ozadja njihovega funkcioniranja, organiziranja, porabe denarja, sistemskih rešitev in neprestanega dodatnega produciranja njihovega birokratskega miljeja na račun bolnišničnih, specialističnih in osnovnih zdravstvenih dejavnosti.
Dogodki zadnjih dni na Koroškem, ko naj bi se tam našel begunec z zdravstvenimi težavami, ki bi jih laiki, kar seveda policisti na področju medicine vsekakor so, lahko označili za sum na okuženost s tisto grozljivo ebolo o kateri že nekaj mesecev govori in piše ves svet. Ves zaplet, ki je v tem primeru nastal, bi državljani še nekako razumeli, če ne bi nekaj dni pred tem predstavniki te iste državne zdravstvene birokracije preko medijev in še posebej TV, govorili in prikazovali ter nam zagotavljali kako je v državi Sloveniji vse pripravljeno za primer, če bi se primer okuženosti z ebolo pojavil v našem okolju. Včeraj smo lahko videli, da ni pripravljeno praktično nič in da tudi sistem ne funkcionira in kar je še najbolj grozno od vsega, ebolo naj bi odkrivali policisti in pacientu zaprtemu in izoliranem v kaki sobi težave lajšali z lekadolom. Halo!?! In videli smo včeraj še nekaj kar pa res vzbuja ne le skrb, temveč tudi kar upravičen strah pri ljudeh. Ko so policisti sporočili zdravnikom v zdravstveni dom, da imajo osebo, ki kaže znake obolelosti podobne tistim za katere so jim pred tem povedali ali so lahko o njih slišali v medijih, da so značilni za ebolo, so zdravniki v zdravstvenem domu dobili polne hlače in jih nesrečni bolnik in policisti, ki so bili z njim v stiku sploh niso zanimali. Vsak pač najprej poskrbi zase in tako tudi zdravnik.
Smemo sedaj z ognem in mečem nad te zdravnike, ki se kar tri ure niso zganili, da bi pregledali in pomagali človeku z zdravstvenimi težavami? V tem primeru ne! Ker jim državna zdravstvena birokracija ni pripravila ustreznih zaščitnih sredstev, očitno jih tudi ni dovolj dobro podučila kako v takih primerih ravnati in zaščititi zdravstveno osebje, policiste in vse druge, ki so s tem nesrečnim Nigerijcem prišli v stik. In državna zdravstvena birokracija je pozabila, da se bolnik okužen s tem virusom ebole lahko pojavi v katerem koli koncu države, v vsakem kraju ali vasi in ne le v Ljubljani ali na brniškem letališču. Sedaj, ko se je na koncu vendarle izkazalo, da tisti nesrečnik ni okužen z virusom ebole, pa so vsi ti pomembni zdravstveni birokrati prilezli iz svojih skrivališč iz katerih jih včeraj niti policiji ni uspelo izbezati in na veliko pametujejo ter se razmetavajo z velikimi strokovnimi modrostmi. Nekaj pa je očitno in temu ni mogoče oporekati. Sistem ne deluje in je včeraj popolnoma odpovedal. Le sreči, da nesrečni Nigerijec ni bil okužen s smrtonosnim virusom ebole, se imamo zahvaliti za dober razplet, ker si niti zamisliti ne upam posledic za policiste, njihove družine in druge osebe, ki so bile z njim v stikih. Zdravstvena ministrica Milojka Kolar, čeprav je na tej funkciji šele nekaj tednov, bi morala resno razmisliti o svojem odstopu ali pa takoj korenito zaorati po celotnem sistemu državne zdravstvene birokracije in odstaviti ter zamenjati kar lepo število večnih birokratskih zdravstvenih funkcionarjev.
Pravijo, da je bil prehitro podan sum na ebolo. Kdo ga je podal prehitro? Policisti? Kaj pa ti vedo o eboli in ravnali so tako kot so morali. K bolnemu človeku so poklicali medicinsko pomoč in pri tem povedali, kakšne bolezenske znake so zaznali. Kaj pa bi morali še storiti? Kako pa se je odzvala naša medicinska stroka? O tem se je potrebno pogovoriti in ne o postopkih policistov, ki bi edini lahko bili res hudo ogroženi, ker razen rokavic kaj drugega za svojo zaščito niso imeli. Kaj če bi nesrečnik, ki mu nihče ni želel cele tri ure nudite medicinske pomoči, umrl? Kako bi slovenska medicinska stroka in državna zdravstvena birokracija to opravičevali po vseh teh znanih zapletih. Veliko pametneje bi bilo, če bi zdravstvena ministrica Kolarjeva in predstavniki državne zdravstvene birokracije včeraj molčali in ne medijem razlagali pravljic v katere nihče ne verjame in se tako še dodatno blamirali. Konec dober - vse dobro, pravi star rek! Vendar tokrat sporočilo tega reka ne drži, ker smo ugotovili, da ni prav nič dobro in dobro ne bo vse tako dolgo dokler nekdo ne bo s trdo roko zaoral po strukturah državne zdravstvene birokracije. Ker če se to ne bo kmalu dogodilo, se nam bo sesul celoten zdravstveni sistem in posledice za državljanke in državljane bodo katastrofalne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar