Bleknik in ostal živ!

Slovenske državljanke in državljani so v teh dvajset in nekaj po osamosvojitvenih letih doživeli ter preživeli že marsikaj. V glavnem veliko več slabega in ponižujočega kot dobrega in razveseljujočega. Razlastninili so jih preteklosti, jim res krepko zagrenili sedanjost ter jim uničili bodočnost. In kot že toliko krat v pretekli zgodovini tega južno podalpskega življa, ti ljudje ponovno s svojo trdoživostjo in zdravim razumom na svojem primeru dokazujejo pravilnost starega reka, ki pravi, da tisto kar te ne uniči, te okrepi.

Preprosti ljudje radi povedo, ko jim kak pomembnež ali znana osebnost kaj neumnega sporoči, da je bleknil in ostal živ. Živ je seveda ostal tudi Dušan Šešok in naj mu dobri bog da še veliko zdravih in zadovoljnih let ter predvsem pameti. Te bi očitno še najbolj potreboval. V čem se naš blebetavo zaletavi in nepremišljeni Dušan tako zelo razlikuje od mnogih svojih slovenskih novo kapitalističnih kolegic in kolegov? Očitno le v tem, da mu jezik prepogosto krepko prehiteva sive celice. Pa se z njim in njegovimi nakladanji ne bomo več posebej ukvarjali, ker si tega niti ne zasluži. Čas vedno postavi vse na svoje mesto in tudi v njegovem primeru bo zagotovo tako.

Veliko bolj je zanimivo opazovati kako so se na njegova delodajalska dejanja in grožnje svojim delavcem, odzvali večni varuhi pravne države, zaščitniki delavskih in človekovih pravic ter tem podobni poklicni in amaterski zaščitniki ponižanih, ogroženih ter izkoriščanih ljudi. Nekaj so tako zaradi javnosti povedali sindikati, ki bi ob tem kar si je Dušan privoščil, morali prav ponoreti in zagnati divji halo. Nekaj kritičnega so o Dušanu in njegovih nečloveških ravnanji z zaposlenimi napisali mediji in še to le tisti, ki jih označujejo kot leve. Država pa naj bi mu v podjetje poslal inšpekcijo dela, ki mu bo morebiti celo izrekla kakšno minimalno globo, če jim bo uspelo ugotoviti kak delovno pravni prekršek.

Prav presenetljivo pa je, da molčijo mnogi dežurni človekoljubci, ki skoraj nikoli ne zamudijo kakšne priložnosti, da se javno ne bi na vsa usta zavzemali za človekove pravice in spoštovanje človekovega dostojanstva ter se pri tem sklicevali na krščanske in ob tem še na neke izmišljene evropske civilizacijske vrednote. Tiho in prav potuhnjeno so nekam poniknili, ko nek delodajalec svoje delavke in delavce javno razglaša za kapitalistične tlačane in sužnje, ki naj bi v njegovem podjetju delali predvsem zase in popolnoma nič zanj. Njegova naloga pa je, da skrbi za dobrobit podjetja v katerem so zaposleni le delovna sila in strošek ter za dobrobit države katere  sestavni del pa očitno te delavke in delavci niso. Država so torej on in njemu podobni kolegi ter kolegice in država so verjetno še bančniki ter politiki od katerih je odvisen in ki bi mu naj sedaj omogočili, da svojo privatizacijo uspešno izpelje v svojo osebno korist ter v škodo državljank in državljanov. Ne bomo sedaj tukaj navajali določil zakonov, ki jih naš trdosrčni kapitalist Dušan očitno krši, ker je Dušan s svojim dejanji ter v javnost  poslanimi sporočili pljunil po slovenski ustavi in mnogih mednarodnih ter pravno, politično in moralno zavezajočih dokumentih, ki urejajo področja človekovih in delavskih pravic. Navajanju in sklicevanju na evropske moralne standarde in vrednote pa se bomo tokrat in v tem primeru kar izognili, ker v njihovo odrešitev vedno manj verjamemo in jim zaupamo. Saj je Slovenija vendar sestavni del te Evrope in kar velja ter se spoštuje drugje, bi se moralo tudi v Sloveniji.

Pričakovali bi, da bi se ob javni razglasitvi svojih delavcev za kapitalistične tlačane in sužnje oglasil predsednik države Borut Pahor in takšen odnos delodajalca do svojih zaposlenih ostro obsodil. Oglasiti bi se morala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek, pa njena ministrica za delo ter minister za pravosodje in še kdo iz njene oblastne bližine. In upravičeno bi smeli pričakovati, da bi se oglasili tudi politiki, ki se prav v zadnjem času tako zelo ukvarjajo s človekovimi pravicami. Vendar njih zanimajo le človekove pravice že zdavnaj mrtvih. Pravice živih in to še delavk in delavcev,  pa res ni nekaj na čemer bi kazalo zapravljati dragocen čas ter trošiti intelektualne potenciale slovenskih političnih elit. Pa tudi EU tega v Sloveniji od nikogar ne zahteva in nobena politična grupacija v EU ne piše na to temo prav nobene resolucije. Važno je le, in to je trenutno edina naloga slovenskih političnih elit, da se letos maja spravi te tepce iz kapitalistično tlačanskih množic na volišča za volitve EU poslank in poslancev. Vse drugo je manj pomembno.