Reveži južnih dežel EU združite se že končno!

Se niste še nikoli vprašali zakaj slovenski mediji skoraj nič ali zelo malo poročajo o življenju milijonov malih navadnih ljudi v Grčiji, Španiji in še recimo, v Portugalski? Če v kakšni azijski državi, Afriki ali drugod po svetu, poči kakšna bomba ali se med sabo spoprimejo tamkajšnje politične, etnične, verske in druge skupine domačinov, naši mediji tja takoj pošljejo svoje poročevalce, ki nam potem domov pošiljajo poročila s teh bojišč, jih opremijo še z gibljivimi slikami, fotografijami ter svojimi pretežno zelo enostranskimi komentarji in izjavami posameznih tamkajšnjih nesrečnikov.

Medijske hiše tako izpostavljajo velikim nevarnostim svoje poročevalce, snemalce ter druge sodelavce in ni slučaj, da je med temi potem vsako leto toliko žrtev. Brez tovrstnih rizikov in predvsem ogrožanja življenj svojih sodelavcev, bi tako lahko prav mirno in še z veliko manjšimi porabljenimi sredstvi,svoje ekipe poslali tudi, recimo, v Grčijo, Španijo ali na Portugalsko, da bi nam tam "na licu mesta" posneli življenje milijonov malih in navadnih ljudi po prihodu zlovešče Trojke ali kot nekateri v Sloveniji tej nesreči rečejo, Rešitelja. Malo bi jih povprašali kako so živeli še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti in kako ter predvsem kje živijo danes, s čim se prehranjujejo, oblačijo, ogrevajo, šolajo sebe in svoje družine, koliko od takratnega premičnega in nepremičnega premoženja jim je še ostalo in mnoga druga podobna vprašanja s katerimi se potihoma ukvarjamo tudi že sami v naši dragi domovini Sloveniji.

Zakaj torej slovenski mediji tega ne storijo? Mislijo, da nas res prav nič ne zanima kako živijo in s kakšnimi mukami se ubadajo naši "sodržavljani" v teh in drugih državah EU, ki naj bi po zatrjevanjih nekaterih v Sloveniji, bila naša širša domovina? Občasno nas obvestijo le, ko se tam našim EU sodržavljanom zgodijo kake večje demonstracije, kdo koga z nožem piči med rebra, skurijo kak avtomobil in razbijejo kako izložbeno okno. Za kratko lahko tudi občasno vidimo kako pojejo gumijevke po hrbtih tamkajšnjih revežev in kako jih plinijo, preganjajo po uličicah in trpajo v policijska vozila. Kaj vse potem počnejo s pridržanimi pa seveda ne vidimo in o tem nam praviloma tudi ne poročajo. Nekaj podobnega smo pred časom videli tudi že doma.

Vse to v navedenih državah traja že kar nekaj let in nič ne kaže, da bi se to lahko skoraj spremenilo. Milijoni ljudi v teh državah so očitno obsojeni še na dolga leta trpljenja, odrekanja in velikega siromaštva. So le množice milijonov ljudi z uničeno sedanjostjo in brez vsakršne bodočnosti.Nikomur več se ne smilijo, nikogar posebej ne zanimajo, nihče jim ne želi pomagati in jim ponuditi vsaj najmanjšega upanja. Predsednik EK Barroso se spreneveda in evropski javnosti laže o nekih lučkah upanja za ljudi teh dežel, čeppav prav dobro ve, da so žrtvovani postopnemu hiranju ter umiranju na obroke. Njegova šefica in nemška kanclerka Merklova, pa vsem tem množicam trpečih s hinavskim nasmeškom na licu sporoča, da bodo še bolj lačni in bodo še bolj trpeli.

Sedaj so utihnili celo že gostobesedni ekonomisti, tako ti naši domači Slovenski kot velika večina tujih, ki so pred leti še kako goreče zagovarjali neoliberalne in zatiralske ekonomsko- finančne ukrepe in jih imenovali reforme ter ob tem izigravali strašno pametne  modrece, se kitili z Nobelovimi nagradami in drugimi velikimi častmi. Danes, ko so ugotovili, da so v južnih državah EU pomagali ustvariti že prav nevarno velike množice vedno bolj jeznih in upornih kapitalističnih tlačanov in sužnjev,  velika večina njih govori in piše popolnoma nekaj drugega. Vendar poti nazaj ni in zaradi teh in takšnih ekonomskih strokovnjakov in njihovih kapitalskih pajdašev ter njihovih skupnih neoliberalnih zarot, za milijonske množice nesrečnih ljudi tudi poti naprej ni. Kot bi lahko rekel kak vojak, so države in državljani južnih držav EU brez enega samega izstreljenega naboja kapitulirali in sebe ter svoje države predali v roke okupatorjem. Tokrat ti nad njih niso prihrumeli s tanki, letali in bombami, temveč s prefinjenimi političnimi, ideološkimi, ekonomskimi, finančnimi in denarnimi doktrinami, prevarami, lažnimi obljubami, zavajanji in zablodami, pri čemer so jim pridno pomagali domači politični in drugi povzpetniški hlapčiči ter pokvarjenci vseh političnih barv.

Pravzaprav se na področju osvajanja in zatiranja ter zasužnjevanja šibkejših od sebe, v Evropi zadnjih sto let ni kaj bistveno spremenilo. Tanke je le zamenjal evro, ki se je izkazal za veliko bolj učinkovito sredstvo. Močni, agresivni in pohlepni v Evropi so ostali isti, tudi njihovi politični in ekonomski priskledniki ter priliznjenci  so v glavnem isti in tudi žrtve so skoraj iste. Ponavljajo se tako prav grozljivo identične napake izpred sto let in le upamo lahko, da si tudi posledice ne bodo preveč podobne.

Vse tiste, ki danes v Slovenijo tako goreče vabijo Trojko, doživljajo politične ter ideološke orgazme ob ponovni zmagi Merklove in vse tiste, ki doma delajo vse ali ne delajo nič, da bi le zagotovili izgovore za okupacijo Slovenije in sramotno ponižanje državljank in državljanov, bi kazalo opozoriti na to, da ni na tem svetu nič večnega in da se to kar je danes videti še obetajoče in varno črno, že jutri lahko hitro spremeni v tudi za njih trpeče rdeče. In takih slinavcev se potem na koncu kaj radi odrečejo tudi njihovi dozdajšnji gospodarji in zavezniki.