Ni več mogoče prezreti niti dejstva, da vedno, ko v Sloveniji zaradi paničnih dejanj vlade ter njenih, že prav sramotno poslušnih, izpolnjevanj zahtev EU, med ljudmi in sindikati naraste vznemirjenje in zadiši po uporniškem duhu, se od nekod pojavi slovenski EU poslanski janičar Lojze Peterle in začne ljudi strašiti z zloveščo Trojko ter razlagati kako nam je Bruselj prijazno naklonjen in nas ima neizmerno rad. Le mi nehvaležneži tega ne želimo videti ter že končno enkrat dojeti, da pot v EU nebesa vodi skozi odrekanja, trpljenje in državljansko ponižnost.
Vse ima na tem svetu ima svojo ceno. Ekonomsko, proizvodno, tržno, administrativno in še kakšno. Kilogram železa ali katerega koli drugega blaga potrebnega za proizvodni proces ima na trgu svojo ceno ( zakon vrednosti ) in nanjo kupci ( beri: kapitalisti - delodajalci ) le težko vplivajo na način, da bi se ta prilagajala njihovim pričakovanim ekonomskim kalkulacijam. Slovenski izkoriščevalski družbeni razred je tako sedaj seveda z velikim zadovoljstvom pograbil zahteve Bruslja po "prožnem trgu delovne sile" in posegih v minimalno plačo kot z zakonom zavarovano spodnjo ceno delavčevega dela. Delovna sila ( delo delavca ) je seveda posebna vrsta tržnega artikla na ceno katerega bi bilo v danih razmerah še mogoče vplivati ter jo zmanjšati in od tukaj izvirajo te zahteve po zamrznitvi oziroma celo ukinitvi njene zakonske zaščite. Pri tem pa prav mirno in brez kančka slabe vesti spregledajo, da je tudi minimalna cena delovne sile določena na ekonomskih kriterijih kot so stroški življenja delavca in njegove družine ter zagotavljanju vsaj enostavne reprodukcije delavstva in v današnjem času mezda delavca ne more več biti odvisna le od zakona ponudbe in povpraševanja. To kar prav danes, tudi po nareku Bruslja in še koga, počnejo slovenske politično oblastne in finančno kapitalske elite je velika in dolgoročno zelo nevarna zabloda, ki bi lahko imela za narod ter državo prav katastrofalne posledice.
Tudi veljavni pravni red v državi ter sodna praksa slovenskih sodišč sta veliko bolj naklonjeni zaščiti železa kot pa delavca. Če kot kupec v določenem roku prodajalcu ne plačate železa, ki ste ga kupili, boste v relativno kratkem času deležni sankcij in izvržbe. Z vašega računa bodo vzeli kar dolgujete ali pa prišli in rubili premoženje vaše firme. Če delavcu ne plačate njegove dela, se vam dolgo ne bo zgodilo nič. Šele, ko bo delavec vložil na sodišču tožbo, če bo za vložitev te sploh imel dovolj znanja ali denarja, boste čez nekaj let dobili od sodišča sklep, da ste mu to dolžni plačati, če boste takrat svojo firmo ali podjetje seveda sploh še imeli. V državi Sloveniji je očitno tako veliko lepše biti kos železa kot pa delavec.
Okrog ena dobra tretjina prebivalstva na slovenskem danes mesec preživlja z dohodki, ki so manjši od 620 evrov in to ne na odraslega družinskega člana, temveč, kar je že prav grozljivo, na celotno družino staršev in otrok. Uradno statistično ugotovljeni povprečni stroški življenja, bivanja, izobraževanja in drugi nujni stroški za preživetje, ne le tistih najnižjih in najbolj revnih slojev, temveč sedaj že skoraj kar večinskega dela srednjega sloja, ta znesek že daleč presegajo. Pri tem pa jim aktualni režim s svojimi neprestanimi reformami in ukrepi ves čas znižuje druge dohodke, ki neposredno ne izvirajo iz tekočega živega dela, ter jim sočasno z vedno novimi dajatvami in denarnimi obremenitvami nalaga nova denarna bremena. Posledice obremenitev najbolj ranljivih delov prebivalstva, ki jih je sprejela prejšnja Janševa vlada in potem še dvig DDV, napovedan davek na nepremičnine ter morebitna odprava zakonsko zajamčene najnižje mezde morajo nujno pripeljati do ostrega in odkritega spopada med delom in kapitalom, ki ga zastopa aktualna politika.
Tudi načini reševanja posledic preteklih zablod, manipulacij, ropanj, korupcije, kriminalnih lopovščin in prisvajanj, so v največjem delu popolnoma napačni in računi izstavljeni družbenim slojem, ki jih, tudi če bi to želeli ter na to pristali, ne zmorejo poplačati. Da bi režim ohranil mir ter politično in socialno vzdržne razmere v področju zelo občutljivega javnega sektorja, se ne upa lotiti prav nobene reforme tega dela družbe in vsa bremena v glavnem prelaga na ostali del prebivalstva. V veliki zablodi živi največji del javnega sektorja, če verjame, da jim bo veliki večini prizanešeno. Ker se slovenske oblastne politične in kapitalske elite bojijo eksplozije intelektualnega naboja skoncentriranega v javnem sektorju, se bodo skoraj zagotovo sedaj zatekle še k reformam s katerimi bodo v okviru še razpoložljivih denarnih sredstev v zdravstvu, šolstvu in drugih sektorjih, zagotavljale usluge in ohranjale dosežene standarde le še tistim, ki bodo finančno sposobni pokrivati del storitev in koriščenih uslug. Ali povedano preprosto, tisti, ki ne bo imel denarja naj v bodoče več ne računa na kvalitetne zdravstvene usluge, kvalitetno izobraževanje svojih otrok, pokojnino ter druge storitve potrebne za vzdržno življenje. Kot je pred časom nekdo že bleknil, da družba nima več denarja, da bi ga vlagala v zdravljenje ostarelih in družbeno nekoristnih prebivalcev. Podobno je Šešok ne tako dolgo nazaj dejal, da je potrebno odpraviti minimalno plačo in njegove zlovešče besede danes meso postajajo.
Ko bodo izčrpane že skoraj vse možnosti nadaljevanja obstoja in relativno mirnega življenja slovenskih izkoriščevalskih družbeni političnih in kapitalskih elit, bodo državo z njenimi nesrečnimi prebivalci vred predale v roke in upravljanje zunanjim močnim "zavezniškim" elitam, ki jih danes predstavljata Bruselj in Trojka. Že prav očitno je, da je scenarij že dogovorjen in zapisan ter protokol predvidenih dogodkov določen. Kdor v to še dvomi, ali ne verjame, je ali krepko naiven ali pa že prav patološko ideološko in politično ter intelektualno zmečkan. Mnogi se že sprašujejo kje bi lahko bila rešitev. Poti in načini, da se naš popolni družbeni propad prepreči seveda obstajajo. Vprašanje je le, če imamo za kaj takega dovolj zdravega razuma, državljanske enotnosti, poguma in pripravljenosti? Če vsega tega kot državljanke in državljani ne premoremo, potem si vse to kar so nam namenili in se nam bo v kratkem zgodilo, tudi zaslužimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar