Nasilno potisnjen v pozabo!

Te dni, ko slovenski mediji na široko poročajo o ukrepu Vatikana, ki naj bi dvema slovenskima škofoma odvzel nekatere pravice in privilegije, sem se spomnil na edinega slovenskega škofa do katerega sem osebno še za časa njegovega življenja čutil veliko spoštovanje in ga tudi občudoval, čeprav sva si bila ideološko različna. Dvakrat sem imel priložnost poslušati njegova predavanja in šele po njegovi smrti sem prav dojel njegovo veliko modrost razumevanja bistva slovenskega kulturnega in političnega razhajanja s katerim se otepamo vse od prve polovice devetnajstega stoletja in ga nikakor nismo v stanju preseči.

21. marca leta 2005 je v Mariboru v 82. letu starosti umrl naslovni škof Vekoslav Grmič.  Teolog in filozof, predstavnik katoliške levice, ki se je med drugim ukvarjal tudi z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije. Obletnica njegove smrti je minila ne da bi se je spomnili mediji in drugi družbeni ali politični subjekti in ne občina Maribor katere častni občan je bil.. Nisem zasledil tudi, da bi se v RKC spomnili tega datuma in ga primerno obeležili.

Vekoslav Grmič se je rodil 4. junija 1923 v Dragotincih pri Vidmu ob Ščavnici. Teološko fakulteto je končal v Ljubljani leta 1951 in tam leta 1961 tudi doktoriral iz teologije ter postal redni profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete. Leta 1968 je bil posvečen za škofa in postal pomožni škof Maksimiljana Držečnika. Škofovskemu geslu »Oznanjaj evangelij«, ki si ga je izbral ob posvečenju, je škof Grmič ostal zvest do konca svojega življenja. Od leta 1980 je naslovni škof ucchitanski. Upokojil se je leta 1991.

Objavil okrog 40 knjig in več kot 1200 drugih del. Kot predstavnik katoliške levice se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije, teologijo osvoboditve in intelektualno prenovo cerkve. Kot teolog, humanist, filozof in etik se je zavzemal za dialog med Cerkvijo in državo ter narodno sožitje duhovno in nazorsko različno mislečih. Tako levi kot desni so ga hudomušno imenovali tudi rdeči škof.

Leta 1971 je bil med ustanovitelji revije Znamenje in nato dolga leta njen glavni in odgovorni urednik. V letih 1968 in 1982 je bil tudi predsednik Mohorjeve družbe. Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, bil pa je tudi častni občan mesta Maribor. 

Za spravo med Slovenci je škof  dr. Vekoslav Grmič v svojem času naredil veliko več kot premnogi, ki so iz sprave delali politiko in se skozi zavzemanje za spravo promovirali kot politiki in slovenski intelektualci. Vse njegove dosežke na tem področju so pomendrali in jih uničili ter razkol med Slovenci le še poglobili. Tudi v tej okoliščini verjetno tiči razlog, da se spomin na dr. Vekoslava Grmiča nasilno potiska v pozabo in se njegova dediščina ne ohranja ter ne nadgrajuje. Saj sprave med Slovenci ne potrebujejo ne politiki, ne politične stranke, ne ideološko razdeljeni slovenski intelektualci in ne RKC. 

Pa bi si prav Vekoslav Grmič ob Martinu Slomšku izmed vseh slovenskih škofov, ki jih danes poznamo ali se jih iz zgodovine spomnimo, še edini najbolj zaslužil, da nam ostane v spominu. Vsekakor pa se bomo k njegovim naukom za naše skupno življenje še vračali. Današnji kardinal Rode je bil z enim samim medijskim nastopom v stanju uničiti dolga desetletja dela in truda škofa dr. Vekoslava Grmiča.

Tudi mafijska posmrtna donacija ne pokrije dolgov mariboske nadškofije!

Priznam, da je ta zapis res malce zlobno napisan. Vendar zlobne in neprijazne so tudi razmere ter okoliščine, ki so pripeljale do tega zapisa. Vedno nastopijo težave, ko sveto začne postajati  posvetno ali posvetno želi postati sveto.

Delo na današnji spletni strani piše, da je namesto vodstva slovenske RKC sedaj po mizi udaril kar Vatikan. V težavah in v nemilosti naj bi se zaradi finančnih mahinacij mariborske nadškofije in njenega glavnega ekonomskega stratega Mirka Kraševca sedaj znašel tudi nekdanji nadškof Franc Kramberger.

Stvari naj bi v svoje roke sedaj prevzel kar Vatikan in poskušal sanirati kar se seveda popraviti sploh še da. Vrniti bo seveda treba velike dolgove in poplačati upnike ter ogromno množico vernikov in med njimi še veliko malih delničarjev, ki so svoje vložke izgubili, nekako potolažiti in jim povrniti zaupanje v nezmotljivost ter pravičnost RKC. To sicer ne bo ravno lahko, vendar na dolgi rok se tako vse pozabi in tudi denar je RKC vedno vedela kje najti.

Dolgovi mariborske nadškofije so tako veliki, da Vatikanu tudi pred časom prejet velik polmilijonski znesek evrov, za dovoljenje za  pokop nekega italijanskega mafijskega šefa v grobnico rezervirano za najvišje verske in druge dostojanstvenike, ni bil dovolj za pokritje finančne luknje, ki so jo ustvarili mariborski cerkveni gospodarsko finančni špekulantje. 

Upanje seveda vedno umira zadnje. Še nekaj takšnih vplivnih in pomembnih mafijcev, ki jih v Italiji res ne manjka, naj Gospod povabi k sebi in verjetno tudi prostora za nastanitev njihovih zemeljskih posmrtnih ostankov tam na tistem elitnem mestu večnega počitka še ne bo zmanjkalo in mariborska nadškofija bo glede finančnih težav v največjem delu sanirana.

O ti nesrečni Državni svet!

Delo je objavilo anketo opravljeno med državljani glede podpore ukinitvi Državnega sveta. Po tej anketi naj bi 63.5 %  državljanov podpiralo ukinitev, 23.4 % naj bi predlogu nasprotovalo in 13.0 % naj o tem ne bi imelo svojega mnenja. Sam pogojno spadam med tistih 23,4 odstotkov, ki so se izjasnili, da državnega sveta ne bi ukinili. Priznam pa, da imam s tem ustavnim organom tudi sam kar nekaj težav in precej mešanih občutkov.

Razlogi zaradi katerih sam v tem trenutku nasprotujem ukinitvi državnega sveta seveda niso v njegovi  kaki posebni odmevni učinkovitosti in veliki aktualni praktični koristnosti za stabilnost slovenskega ustavno pravnega in oblastnega ravnotežja. Se pa razlogi nahajajo v občem ukinjanju institucij v državi,  ki bi aktualno oblast lahko kakor koli omejevale pri izvajanju njenih ukrepov, ki ne peljejo v krepitev demokratičnost v družbi, temveč ravno v nasprotno smer.

Sam bi podprl občo razpravo po reformi državnega sveta vse od načina izvolitve članov tega organa, do njegovih pristojnosti in zavezanosti drugih oblastnih organov do njegovih odločitev ali priporočil. Podprl pa ne bi predloga Jankovičeve Pozitivne Slovenije, da bi naj državni svet postal drugi dom skozi katerega bi se izražali pretežno lokalni interesi. To bi bila daleč preozka vsebinska opredelitev delovanja tega organa in tako bi se » k oblasti« ponovno skozi zadnja vrata vrnili župani, ki smo se jih komaj rešili iz sestave Državnega zbora. Škoda, da se ni nihče nikoli lotil korektne in temeljite analize posledic, ki so jo državi naredili prav župani oziroma njihov županski lobi v našem najvišjem zakonodajnem organu te države. Kar veliko težav s kateri se sedaj otepamo in katerih posledice se valijo na ramena davkoplačevalcev, so v preteklosti zakuhali in izsilili prav župani združeni v svoj zelo vpliven državnozborski županski lobi.

Nikoli več ne bi smeli na noben način dovoliti, da se lokalna politika in državna politika skupaj spravita med rjuhe in tam ustvarjata nove projekte ter delata politiko s katero si državne interese podrejata lokalnim interesom. Oba nivoja odločanja je potrebno ohraniti ločena in lokalna politika ne bi nikoli več smela imeti tako odločujočega vpliva na državno politiko kot ga je imela v bližnji preteklosti in nam je nakopala težave, ki jim sedaj nismo kos in bomo njihove posledice še dolgo čutili in krepko plačevali.

Državni svet bi po moje moral postati veliko bolj zastopnik interesov civilne družbe in ne le ozkih interesnih skupin ( sindikati, delodajalci, občine ), ki imajo že doslej možnost izražanja svojih interesov ter možnost vpliva skoti socialno ekonomski svet in druge organe. Vsekakor pa bi moral imeti Državni zbor, ki so si ga popolnoma podredile politične stranke in njihove vodstvene elite, ob sebi še ustavni državni organ, ki ga bo nadziral, korigiral njegove odločitve in bedel, da se nam sistem do konca ne izrodi v popolno strankokracijo ter diktaturo. To funkcijo pa bi najlažje in najbolj korektno lahko opravljala prav civilna družba, ki bi s tem dobila priložnosti in možnosti, ki bi jih v neki demokratični družbi morala imeti. Da pa bi takšno ali podobno reformo Državnega sveta dosegli, pa bi seveda morali biti pripravljeni v to vložiti kar nekaj razumevanja, truda, znanja in želje po nadaljnji demokratizaciji slovenske družbe in države. Če na kaj takega v tem času nismo pripravljeni, potem odločanje o državnem svetu snemimo z dnevnega reda do kakšne druge bolj primerne priložnosti in naj še nekaj časa ostane tako kot je. Boljše to kar imamo kot, da to zapravimo in prehitro zdrsnemo v razmere, ki bi jih potem obžalovali.

Dan, ko so jezdeci apokalipse prijezdili na Balkan!

4. maja 1980 je v Ljubljani umrl predsednik Jugoslavije Josip Broz-Tito. Sin Hrvata in Slovenke, kovinarski delavec, revolucionar, komunist, partizanski vojskovodja, ki je najbolj zaslužen za ustanovitev povojne Jugoslavije ter njeno neodvisnost tako od takratne komunistične Sovjetske zveze kot od zahodnega kapitalističnega bloka. Je bil tudi ustanovitelj in utemeljitelj v tistem času zelo upoštevanega mednarodnega gibanja neuvrščenih in držav v razvoju.

Z njegovo smrtjo se je v resnici začel krvav razpad Jugoslavije. Posledice teh mednacionalnih klanj na tleh nekdanje skupne države poznamo in se rane še dolgo ne bodo zacelile. Zgodovinarji, politiki in  razni ideologi so glede zgodovinske vloge Tita zelo na različnih bregovih in vsaka stran ga pač prikazuje v skladu s svojimi političnimi in ideološkimi izhodišči. Ne glede kako Tita danes prikazujejo in kaj o njem pišejo razni strokovni ali drugi pisci in tudi neodvisno od tega koliko so eni ali drugi res strokovni ter objektivni, ima dobršen del slovenske javnosti o vlogi Tita in časa, ki so ga preživeli v njegovi Jugoslaviji svoje mnenje, ki ga niso pripravljeni kar tako spremeniti ali zamenjati.

Aktualne politične in druge elite še vedno v njem vidijo tiho nevarnost in se na moč trudijo ga prikazati kot nekaj najslabšega kar se nam je v zgodovini lahko dogodilo. Zanimivo je, da bolj ko se trudijo umazati njegovo ime in njegov čas, manj so pri tem uspešni in ga tako s svojimi aktivnostmi v resnici med ljudmi ponovno oživljajo. Celo med mladimi, ki so se rodili veliko po njegovi smrti in potem še razpadu nekdanje skupne države, je čutiti določene simpatije do tega revolucinarja, politika in državnika in njegov na novo ustvarjen lik postaja neke vrste ikona njihovega upora proti vsem krivicam, ki jih danes doživljajo sami ali skupaj s svojimi starši v današnji slovenski in evropski družbi.

Pravzaprav lahko čisto mirne vesti zapišem, da Tita v življenje obujajo in na novo poustvarjajo njegov pozitiven lik še najbolj prav vsi tisti, ki se na razne načine najbolj trudijo umazati njegovo ime,  njegovo vlogo ter pomen za življenje Slovencev po drugi vojni in ki ga prikazujejo kot diktatorja, zločinca ali ga celo prepovedujejo javno omenjati, po njem imenovati kakšno ulico, sprejemajo razne politično ideološke resolucije ter počnejo še veliko kaj, da bi ga nekako le uspeli izriniti iz zavesti ljudi kot pozitivno zgodovinsko osebnost.

Zgodovinski spomin ljudi pa je neomajen. Prav v teh težkih časih, ki jih danes živimo, postaja spomin na Tita in njegov čas ponovno bolj aktualen in živ. Zaradi političnega in ideološkega vzdušja v današnji slovenski  družbi se ljudje v javnosti vse bolj izogibajo pogovorom in razpravam o Titu in te pogovore prenašajo v zasebna okolja, kjer se počutijo varne in svobodne v izražanju svojih mnenj ter občutkov in si upajo neobremenjeno izraziti svoje videnje Tita in njegovega časa.

Se Borut Pahor ljudstvu maščuje na način, da podpira vse predloge Janše in njegovih koalicijskih partnerjev?

Že nekaj časa malo bolj pozorno spremljam politična ravnanja šefa opozicijske SD Boruta Pahorja in priznam, čeprav mu nikoli nisem prav verjel, me nekatere njegove poteze vendarle kljub vsemu še presenetijo. Da se Pahor vneto zavzema za dopolnitev ustave z zlatim fiskalnim pravilom smo seveda vedeli, ker so mu tako naročili njegovi zunanji politični gospodarji. Danes na seji Ustavne komisije pa je presenetil, ko je odločno podprl tudi predlog za ukinitev Državnega sveta. Svojo podporo temu nevarnemu in nedemokratičnemu predlogu koalicije za ukinitev Državnega sveta je utemeljil z ugotovitvijo, da je Slovenija reformno invalidna država. Kaj pa ima Državni svet z reformno invalidnostjo države? Prav nobenega referenduma v času, ko je vlado vodil Pahor, ni razpisal Državni svet. Krivce za reformno invalidnost države bo pač moral Pahor začeti iskati pri sebi in njegovem načinu vodenja vlade, v svoji stranki SD, v svojih konfliktih, ki jih je imel s takratnimi koalicijskimi partnerji,  v svojih zaplotniških dogovarjanjih z Janezom Janšo, ko je ta bil še v opoziciji in v svojem bahatem odnosu do sindikatov in državljank ter državljanov nasploh. Slovenska reformna invalidnost je le posledica intelektualne invalidnosti politikov, ki so državo doslej vodili in ne Državnega sveta, sindikatov ali ljudske iniciative.

Prav Pahor je danes najbolj vnet zagovornik omejevanja neposrednih oblik ljudskega odločanja, celo veliko bolj od samega Janeza Janše in njegovih koalicijskih partnerjev. Iz politika Pahorja, ki se je nekoč predstavljal kot demokrat se je sedaj prelevil v užaljenega in maščevalnega politika, ki so mu kar naenkrat zelo blizu doktrine vladanja, ki so drugače značilne za diktatorje in politične samodržce.

V celotni svoji vladajoči koaliciji nima Janez Janša večjega in bolj zvestega ter poslušnega partnerja kot ga ima prav v opozicijskem poslancu Borutu Pahorju in šefu opozicijske SD. Veliko bolj kot na Janeza Janšo in njegove koalicijske partnerje bo slovenska demokratična javnost skupaj s sindikati odslej morala biti pozorna na politika in poslanca Boruta Pahorja ter poslance njegove stranke SD. S te strani lahko pričakujemo veliko večja neprijetna presenečenja kot s strani Janše in njegove koalicije. Skupaj pa so praktično neustavljivi in bi jih v skrajnem primeru lahko morebiti ustavila le še organizirana ljudska jeza na ulicah Ljubljane in drugih večjih slovenskih mest.

Ko kot državljan poslušam razprave politika in poslanca Boruta Pahorja, se mi kar sama po sebi zastavljajo številna vprašanja kot, če je Pahor mogoče že postal član Janševe stranke SDS oziroma to namerava v bližnji prihodnosti postati ali, če se mogoče nista Janševa in Pahorjeva stranka združili v eno stranko, pa so to slovenski javnosti pozabili povedati? Je morebiti Pahor s svojo stranko SD postal član Janševe vladajoče koalicije pa so nam tudi to pozabili povedati ali pa sta morebiti podpisala kak skrivni sporazuma o sodelovanju z vsebino katerega pa me niti ne nameravata seznaniti?

Če nič od zgoraj navedenega ne drži, potem pa kot zagrizen pristaš teorij zarot smem domnevati, da nekdo iz Janševega kroga z nečim Pahorju krepko zvija roke in je iz njega naredil navadno politično in poslansko marioneto. Če tudi to ne vzdrži resnega premisleka, potem mi seveda ostane le še, da se oklenem domneve, da se Pahor na vsak način želi maščevati ljudstvu, ker ga je pomagalo odpihniti z mesta predsednika vlade in ker to ljudstvo tudi ne kaže kakega posebnega navdušenja nad tem, da bi Pahor kandidiral na jesenskih volitvah za predsednika države.

Občutek, ki ne vara. Res gre za nasilje nad ljudmi!

Že kar veliko ljudi mi je povedalo, da vse te varčevalne in omejevalne ukrepe, ki jih sprejemajo slovenska vlada in pa institucije EU, občutijo kot nezaslišano nasilje nad sabo in svojimi družinami. Sprašujejo se zakaj bi morali razumeti težave v katerih se je znašla država in celotna EU, ko pa jih takrat, ko se je lastninilo, podarjalo, kradlo, na veliko zapravljalo, po svetu vojskovalo in pobijalo tiste, ki nam nikoli niso želeli nič slabega in počelo še veliko kaj drugega, ni nihče nič vprašal in jih ni nihče povabil, da tudi sami kaj olastninijo, dobijo kredite, ki jih ni potrebno vračati ali bi lahko zanje zastavili tuje premoženje in nihče jih ni povabil k delitvi vsega tistega kar so ustvarili naši predniki ali so ustvarili s svojim znanjem in rokami sami.

Sprašujejo se odkod tistemu bahatemu Miliču z Gospodarske zbornice pravica, da jih javno preko medijev razglaša za lenuhe, ki premalo delajo? Odkod pravica ministrom, strankarskim liderjem, drugim politikom, mnogim, predvsem desno usmerjenim, novinarjem in še množici drugih raznih javnih gobezdačev, ki so vse svoje življenje preživeli prisesani na državne jasli, da se tako družno in arogantno ter že kar nasilno  zavzemajo za siromašenje države in v njej živečih ljudi? Kdo jim je kdaj dodelil pravico, da bi prav oni odločali koliko državljanskih, socialnih, delavskih in vseh drugih skozi stoletja priborjenih, pravic na bi ljudem še ostalo in koliko ter katere naj bi oni ukinili? 

Najprej naj sebi ukinejo preštevilne privilegije, zagotovijo delovanje pravne države v kateri bo zakon veljal za največjega reveža in največjega premožneža v državi popolnoma enako, omejijo naj moč notarjev in odvetnikov in osvobodijo ljudi od njihove odvisnosti, iz celotnega pravosodnega sistema odstranijo vpliv politike, zelo zmanjšajo pristojnosti, moč in vpliv raznih zasebnih ali pol zasebnih in občinskih para policij, zagotovijo kvalitetno ter ažurno in neodvisno delo vseh inšpekcijskih služb v državi in še veliko tega so dolžni postoriti, če res želijo biti učinkovita in pravična oblast.

Odkod vsem tem samopašnim elitnežem, politikantom, ideološkim demagogom in njihovim potrčkotom pravica, da bi odrejali katere praznike in kdaj, kako ter koliko jih bomo praznovali? Zakaj bi morali sedaj ljudje prevzeti vsa bremena nesposobnih in pokvarjenih politikov in oblastnikov, ki so v dvajsetih letih uspeli zapraviti, razprodati ali drugače uničiti skoraj celotno gospodarsko strukturo, ki smo jo prinesli iz bivše skupne države in ob tem niso bili ves ta čas v stanju ustvariti prav nič omembe vrednega. Ves čas so številčno in kadrovsko krepili ter bohotili institucije javnega sektorja ter v okviru njega še posebej področje državne in občinskih uprav. In vse to sočasno, ko so nam je pred očmi dnevno propadali gospodarski subjekti realnega sektorja in je največjemu tepcu v državi bilo že dolgo jasno, da se to ne more dobro končati. Vsi so to vedeli, le tisti, ki so se po vsakih novih volitvah prigrebli do oblasti, privilegijev in družbene moči so bili ali slepi ali neumni ali pa tako pokvarjeni, da jim je bilo za posledice svojih ravnanj vseeno.

Sedaj, ko smo že krepko zabredli, pa naj bi največje breme nosile množice, ki so jih pred dvema desetletjema nasilno in s prevaro razlastninili minulega in živega dela ter jih ves ta čas počasi iz ponosnih državljanov spreminjali v kapitalistične tlačane in kapitalistične sužnje. Vzeli bi jim praznike, vzeli bi jim zaslužene pokojnine, vzeli plače in dodatke k plačam ali nadomestila plač, vzeli pravice iz zdravstvenega varstva, otroške dodatke in štipendije, vzeli pravico do izobraževanja in vzeli vse drugo kar se kje še vzeti da. Kdo bi to tako rad na veliko jemal in v imenu ter v korist koga? S tem, ko se ljudem jemljejo socialne in ekonomske pravice in se jih na ta način spreminja v reveže, se jim sočasno jemljejo tudi politične in obče človekove pravice.

Čigava pa sploh je ta država? Ljudje pravijo: ukradli so nam državo. Potem je čas, da si jo vzamemo nazaj in v njej naredimo red!

Koga je to provociral gornjeradgonski župan?

Župan občine Gornja Radgona  Anton Kampuš ne zamudi prav nobene priložnosti, da ne bi izustil kaj kar marsikoga vsaj preseneti, če že ne močno začudi. Že lansko leto je prvomajsko kresovanje izrabil za svojo promocijo in takrat med prisotnimi povzročil kar nekaj razburjenja in prišlo je celo do manjšega incidenta.

Tudi letos je zgodbo ponovil in zbranim ob kresu v svojem nagovoru razlagal kako v občini Gornja Radgona ni nezaposlenih in kako je on sam na to zelo ponosen in tako bi verjetno nad tem morali biti ponosni tudi vsi občani Gornje Radgone. Seveda bi občani nad tem bili še kako ponosni. če bi to bilo res. Podatki zavoda za zaposlovanje pa kažejo, da je stopnja registrirane nezaposlenosti v občini Gornja Radgona celo višja od državnega povprečja. Tiste množice nezaposlenih občank in občanov, ki na zavodu sploh niso  prijavljeni, pa tako nihče že dolgo več ne prešteva in zanj kot župana verjetno sploh ne obstajajo. Očitno so vsi ti zanj mrtve duše.

Ko ga je novinar na vse to opozoril, pa se je župan Anton Kampuš izgovoril, da je ta njegova trditev bila le čisto navadna provokacija. Koga je to provociral? Tiste nezaposlene, ki so slučajno bili tam ob kresu prisotni? To potem seveda ne bi bila provokacija, temveč čisto navadno ter še skrajno neokusno norčevanje iz njih in njihove nesreče. Kaj župan res pozablja, da je skoraj za vsakim nezaposlenim še njegova družina, ki trpi posledice in pomanjkanje? Mu res ni znano, da v občini ogromno družin doživlja prave socialne in ekonomske travme in da ima v občini tudi ogromno število nezaposlenih mladih, zaposlenih delavk in delavcev s prav mizernimi plačami ter delovnim razmerjem za določen čas in da ima nemalo število upokojenk in upokojencev z zelo nizkimi pokojninami.

In potem v svojem nadaljevanju preko preko TV medija svojim občanom še pove, da je avstrijska Radgona zanj enako kot sosednji Radenci. Zaenkrat tako enostavno pa le še ni. Morebiti se mu bo velika skrita želja kdaj res izpolnila in bosta dve Radgoni nekoč postali ena Radgona. Seveda le ob pogoju, da bo to slovenska Radgona. Na vsako drugačno enovito Radgono pa naj kar mirno pozabi.

In potem ob koncu opravičevanja svoje "provokacije" med vrsticami nezaposlene Radgončanke in Radgončane še napoti na delo v avstrijske vinograde in avstrijska polja kjer na bi bilo dela na pretek. In celo v sami sosednji avstrijski Radgoni naj bi po njegovih besedah bilo dela za naše ljudi dovolj, le tja priti je potrebno in začeti delati. Da bi le bilo tako in občanke ter občani Radgone bi brez njegovega napotila še kako dobro vedeli si delo ter zaslužek tam poiskati. Pa na žalost temu ni tako in le redki najdejo občasno tam kake kratkotrajne zaposlitve in si prislužijo kakšen evro.

Mogoče bi bilo koristno, če bi župan Anton Kampuš kdaj obiskal še sedež občinskega Karitas in Rdečega križa ter si ogledal založenost njihovih skladišč s hrano in se pozanimal s kakšnimi vse težavami se njegovi občani obračajo na obe humanitarni organizaciji. Mogoče bi se lahko kdaj oglasil tudi pri socialnih delavkah v obeh osnovnih šolah v občini in jih malo povprašal kakšna so njihova opažanja in ugotovitve glede težav s katerimi se v domačem okolju srečujejo njihovi učenci in kako vse to vpliva na njihov zdravstveni, socialni, učni in duševni razvoj. 

Vendar  njega in kot kaše tudi članov občinskega sveta, to preveč ne zanima in ne vznemirja. Iz nekoč odličnega župana v prvem svojem mandatu je potem postal slab poslanec Pahorjeve SD v Državnem zboru in danes na žalost ni več dober župan v svojem sedanjem mandatu.

Čas za praznovanje ali čas za temeljit razmislek!

Prav te dni pogosto slišimo ali lahko prebiramo, da je praznik prvi maj izgubil svoj praznični naboj, ker ogromna armada brezposelnih, slabo plačanih zaposlenih, obubožanih upokojencev in vseh drugih, ki so se znašli v revščini ali na samem njenem pragu, res nima prav nobenih razlogov več za kakšna praznovanja. Res je, razlogov za praznovanja, veselja in delanja novih optimističnih osebnih ali kolektivnih načrtov za bodočnost je vedno manj. Je pa nastopil čas streznitve, ko je lahko prav praznik tisti mejnik, ki nam pomaga, da osebno in kolektivno ocenimo razmere v katerih smo se kot državljani in kot narod znašli ter temeljito razmislimo o naših prihodnjih ravnanjih. Se bomo vdali v usodo in ponižno ter vdano sledili poti, ki nam jo trasirajo naši ter tuji politiki v službi kapitala ali bomo zase ter za svoje otroke in vnuke kaj storili tudi sami?

Pred dnevi mi je iz TV ekrana neka novinarka ponovno grozila s strogimi možmi, ki bodo v temnih oblekah in s hudim pogledom prišli v mojo deželo naravnost iz Bruslja in me naučili pameti. Naj kar pridejo. Če se v naši deželi ne bodo obnašali kot se za gosta spodobi, se jim kaj hitro lahko dogodi, da jo bodo morali popihati hitreje kot so prišli. Vse ima svoje meje in tako tudi potrpljenje gostitelja. Od vseh strani obljubljeno travo lahko prav mirno jem tudi brez asistence hudih stricev iz EU in tudi brez lastnih klečeplaznih ter do konca pokvarjenih politikov in njihovih kapitalsko finančnih gospodarjev.

Vsak, ki ima pet minut časa in le kakšno najmanjšo možnost nastopa v kakšnem mediju in si ob tem še domišlja, da v tej državi ali v tisti propadajoči EU kaj velja, bi me v svojih javnih nastopih rad le nekaj podučeval in zastraševal in ob tem še  kot državljana države Slovenije poniževal. Kdo sploh potrebuje politike domače in tiste iz EU, ki razen slikanja črne bodočnosti, zastraševanja, groženj in siromašenja države ter v njej živečih ljudi, ne premorejo prav nobenega optimizma, nimajo najmanjše pozitivne vizije izhodov iz krize v katero so nas pripeljali, ki niso v stanju ponuditi ljudem niti malo upanja in ki kljub ogromni toliko poveličevani ekonomski stroki niso v stanju sprejemati ukrepov s katerimi bi se nastale težave lahko v doglednem času presegle?

Kdo ob vsem tem še potrebuje takšno EU, ki me sedaj že uradno in odkrito uvršča med tiste problematične ljudi v problematični državi za katere velja, da smo že zaradi svojega geografskega porekla drugorazredni in kot taki seveda nujno potrebni mentorstva in stalnega nadzora trde severnjaške roke? Ker vsi mi smo sedaj »južni in zelo problematični del« združene Evrope, za katere je seveda značilno, in se seveda to že dolgo ve, da smo že po naravi lenuhi, uživači, nezanesljivi, neizobraženi, nekulturni, skrajno koruptivni in podkupljivi, hlapčevski, večji ali manjši kriminalci, ki bi vedno radi le živeli na žuljih in znanju modrejših in bolj pridnih ter delovnih severnjakov. Koristni in za prenašati smo lahko le, ko se nas na kratko in  trdo drži.

Kar naj pridejo temno oblečeni in s strogimi pogledi strici iz Evrope. Takšnih obiskov smo Slovenci že iz svoje zgodovine navajeni in imamo kar nekaj izkušenj kako ob takšnih neprijaznih obiskih ravnati. Tudi to imamo ob vsem prej naštetem še v svojih genih. Zaradi takšnega kolektivnega genskega zapisa smo kot mali narod skozi viharje zgodovine tudi obstali.

Sindikati osvobodite prvomajska kresovanja!

Zadnje dni sem si ogledal nekaj vabil s katerimi organizatorji vabijo ljudi na prvomajska kresovanja. Zanimalo me je predvsem kdo so organizatorji teh kresovanj in kdo vse bo to izrabil za nagovor zbranih. Preseneča, da se kot govorniki ob kakšnem sindikalnem funkcionarju ponovno pojavljajo politiki. Pri tem niti ni toliko pomembno ali so to politiki levice, desnice ali sredine, ker v Sloveniji tako nikoli ne veš kam bi katero politično stranko uvrstil.

Že lansko leto sem se zaletaval v to nastopanje politikov na čisto delavskih manifestacijah, ki bi jih morali organizirati in na njih kot govorci nastopati izključno le sindikati. Tako pa ta kresovanja pridno izkoriščajo predvsem lokalni politiki od županov do kakšnih šefov lokalnih odborov političnih strank in tam zganjajo svojo politikantsko demagogijo ter ščuvajo ljudi leve proti desnim in potem desne proti levim in nekateri kar vse proti vsem. Mogoče bi še lahko sprejeli tudi nastop kakšnega politika, če bi morebiti izhajal iz vrst kakšne žlahtne social demokratske ali iz socialistične stranke, če bi kakšna takšna v Sloveniji obstajala. Ker strank s takšno politično usmeritvijo in programom v državi ni, je res prav neokusno in za slovensko delavstvo že prav žaljivo, da jih na teh prvomajskih manifestacijah nagovarjajo predstavniki strank, ki so dobršen del državljank in državljanov pripeljale v razmere v katerih so se znašli in zaradi katerih prvi maj počasi ponovno dobiva svoj prvotni zgodovinski pomen ter socialni naboj.

In tako bodo v nekem mestecu na severovzhodu države zbrani ob prvomajskem kresu ponovno videli in slišali nagovor bahatega župana, ki bo zbranim govoril o nujnosti varčevanja, zategovanju pasu, odrekanju in o prihajajoči lepši bodočnosti, ki se nam obeta  v združeni Evropi, mednarodnem velikem prijateljstvu ter novih razvojnih paradigmah preko mejnega sodelovanja. Vse to govoričenje pa bo podkrepil z uspehi obnove dveh novih fasad v mestu, nekaj kilometrih asfalta, obnovljenim mladinskim klubom, novim gasilskim vozilom ter podobnimi uspehi. Ali ga bodo tudi to leto prisotni izžvižgali kot so ga lansko leto bomo šele videli. Razlogov bodo imeli več kot dovolj. Pa ne  njega osebno kot občana in državljana, temveč kot lokalnega politika objektivno soodgovornega za posledice pretekle politike njegove stranke kateri pripada in pod firmo katere je na volitvah uspel postati župan. Celotna pretekla slovenska politika si na teh kresovanjih zasluži žvižge in glasne verbalno izražene proteste za uničenje sedanjosti ter bodočnosti dobršnega dela v državi Sloveniji živečih ljudi.

Prav zaradi tega poziv sindikatom, da naj osvobodijo praznik prvi maj in ga vrnejo tistim, ki jim pripada in ki ga bodo vedeli prav proslaviti in začutiti.

Slovenske težave z lastno identiteto!

Slovenci smo ponovno v duhu svoje stare delitvene manire zagnali vik in krik ob nedavni proslavi dneva proti okupatorju oziroma rojstnem dnevu OF, ki je bila organizirana v Ljubljani. Tokrat je bila problem rdeča zvezda na nekaterih zastavah in kapah članov ZZB in drugih udeležencev proslave. Popolnoma nesmiselni razlog za zganjanje viharja v kozarcu vode, ker pod tem simbolom so se slovenski partizani borili proti okupatorjem v drugi svetovni vojni in pod simbolom rdeče zvezde  so postali člani velike mednarodne proti hitlerjanske in proti fašistične svetovne koalicije. Kot, da ne bi bilo že dovolj žalostno, da sta se aktualna vladajoča politika in oblast odmaknili od tega dogodka in ga ignorirali ter s tem pokazali, da so njune simpatije namenjene le delu razdvojenega naroda in drugemu delu pač ne.

Sploh pa imamo Slovenci venomer težave s svojimi lastnimi simboli, ki bi jih najraje venomer nekaj zamenjevali in jih prilagajali trenutnim ideološkim in političnim prilikam. Tako kot enim ni všeč rdeča zvezda drugim niso všeč tri rumene zvezde v grbu, ki imajo s slovensko narodno identiteto še manj skupnega kot partizanska rdeča. Na razne grofe in graščake, ki so vsi po vrsti bili skoraj izključno tujega rodu in obenem še prav prav hudo izkoriščevalski, slovenski ljudje seveda nimajo kakih posebej lepih spominov in do njih tako tudi ne gojijo kakih domoljubnih čustev. Okrog rdeče in rumene zvezde se bomo očitno Slovenci  zelo težko poenotili in dogovorili. Podobno kot s simbolom  križa kot temeljnim simbolom katoliške cerkve, ki je bil po drugi vojni umaknjen iz javnih in državnih ustanov in bi ga sedaj nekateri na silo radi ponovno vrnili. Tretji bi ponovno radi spreminjali celo zastavo, ker je podobna ruski in ji tega "velikega greha" nikakor ne morejo oprostiti.

Vedno, ko smo se Slovenci skozi svojo zgodovino prerekali okrog narodnih simbolov, smo jih potem na koncu dobili po betici, ker smo iskali le tisto kar nas je razdvajalo in ločevalo ter poglabljalo našo zgodovinsko razklanost. Na daleč pa smo se izogibali vsega tistega kar bi nas morebiti lahko združevalo ali vsaj v nečem poenotilo in pomirilo naše nikoli izživete ideološke strasti. Kot kažejo vedno novi primeri obujanja raznih nestrpnosti in zavestnega zanikanja lastne preteklosti ali njeno potvarjanje in prilagajanje trenutnim političnim in ideološkim potrebam, se bomo pač z vsem tem zgodovinskim bremenom morali kar sprijazniti in s tem še nadalje skupaj živeti. Leti 1941 in 1991 sta pomembna mejnika v naši zgodovini in si dogodki enega obdobja nikakor ne smejo podrejati dogodkov drugega obdobja, ker gre za nerazdružen ter enovit in dalj časa trajajoč zgodovinski proces slovenskega ljudskega boja za narodno, socialno in poliltično svobodo in neodvisnost.

Vsi, ki to zavestno ali zaradi kakih političnih ter ideoloških razlogov pozabljajo oziroma zanikajo, delajo slovenskemu narodu ogromno ter nepopravljivo škodo. Kot narod imamo le dve možnosti in sicer, da še nadalje vztrajamo na svojih ideoloških delitvah ter na koncu izginemo iz bodočnosti ali pa vse to presežemo, se poenotimo in priznamo vsakemu času njegove zasluge in obstanemo.

Zorijo v Sloveniji razmere za kako novo OF?

Ekonomske, socialne, politične in obče družbene razmere v Sloveniji kar same kličejo po večji angažiranosti državljank in državljanov na področju korenitega spreminjanja vedno bolj zaostrenih pogojev življenja v katerih se kažejo celo že zaskrbljujoči znaki nacionalne ogroženosti.
Kot, da bi se nam začela zgodovina ponavljati v svoji najbolj nesrečni obliki in počasi se nam vrača vse tisto najbolj črno in nesrečno kar so pred desetletji morali že preživeti in premagati naši dedje in njihovi očetje.
Slovenski delavci postajajo kapitalistični tlačani v pravem pomenu besede, njihovi sodelavci iz južnih držav nekdanje skupne domovine na začasnem delu v Sloveniji postajajo sodobni sužnji, kapitalistično neoliberalna revolucija v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja je razlastila največji del državljanov njihovega minulega in živega dela ter jih pahnila v objem povampirjenega tujega in s prevarami olastninjenega domačega kapitala koncentriranega v rokah ozkih novonastalih slovenskih elit.
Namesto demokracije se je v državi razvila strankokracija najslabše vrste, ki jo obvladujejo ozke strankarske politične in na ideološko interesni osnovi koncipirane kadrovske elite. Sočasno se je začel proces nasilnega vsiljevanja vrednot temelječih na doktrinah izkoriščanja in poniževanja nemočnih množic. In vsi ti procesi se seveda nadaljujejo in so vedno bolj grobi ter neusmiljeni. Danes so ljudje še prestrašeni in zelo zaskrbljeni za svoj eksistenčni jutri. Ko bodo enkrat le spoznali, da bo tudi prihajajoči jutri še veliko trši in še veliko bolj neusmiljen kot je to danes, ki ga živijo, pa jih bo strah počasi začel zapuščati in postajali bodo vedno bolj jezni. Ko pa bodo zelo jezni in ko bodo spoznali, da nimajo več kaj veliko izgubiti ter da so svojim otrokom in vnukom dolžni zagotoviti boljše pogoje za njihovo življenje, takrat bo nastopil čas, da za ta cilj in za izpolnitev te svoje zgodovinske naloge tudi nekaj storijo. In storili bodo.

Operacija "masažni salon"!

Najnovejša slovenska spolno masažna zgodba se nikakor ne umiri in postaja zanimiva tudi za ljudi, ki jih običajno tovrstne zgodbe ne ganejo preveč. Še posebej, ker so se vključili tudi dežurni slovenski moralisti kot je Likovičeva in drugi, ki dobivajo svojih pet minut na kabelskih komercialnih televizijah, da lahko tam klatijo neumnosti in moralizirajo. Drugi so zopet zgroženi zakaj slovenski resni mediji te zgodbe niso pograbili in je morebiti celo še nadgradili in se jim sedaj že očita, da so pod pritiskom cenzure morali to zgodbo prezreti.

Sam sem v malo satiričnem tonu nekaj vrstic tej zgodbi že posvetil in se k tej temi nisem več nameraval vračati. Ker pa zgodba postaja res vse bolj zanimiva, me je ponovno začela zanimati. Pa ne zaradi neke nepomembne in popolnoma obrobne Urške, ki ima pač tam v Ljubljani masažni salon v katerega zahajajo slovenski pomembneži in tudi ne zaradi nekega političnega prekmurskega nepomembneža, ki so ga v tistem salonu posneli in sedaj ta posnetek prikazujejo po internetu in o tem pišejo rumeni mediji. K tej temi se vračam, ker se mi vse bolj dozdeva, da je v ozadju nekaj več in bolj pomembnega od tega kar nam prikazujejo.

Nekdo je torej nekoč v tem znanem masažnem salonu instaliral kamere in skrivoma snemal dogajanja v njem. Kaj se je tam dogajalo pa seveda vemo, ker so nas Požar in drugi rumeni mediji dobro informirali in tokrat tega ne bomo ponavljali. Kdo bi lahko bil ta skrivnostni montažer kamer s katerimi je snemal sliko in zvok? Velike izbire pri naši špekulaciji seveda nimamo. So to kamero namestile Urškine kolegice, ki so z njo delale v tem salonu zaradi morebitnega medsebojnega izsiljevanja ali preverjanja zaslužkov, lahko tudi zaradi lastne varnosti ali pa planiranega izsiljevanja kakih pomembnih obiskovalcev in koristnikov njihovih uslug. Ker je bil to prestižen masažni salon za res izbrane goste, bi to kamero lahko nastavila tam tudi kakšna tajna služba, ki bi potem s temi posnetki že vedela kako ravnati in jih koristno uporabiti. Če gre res za tako prestižen masažni salon s tako skrbno izbranimi in elitnimi koristniku uslug, potem bi kakšna tajna služba imela več kot dovolj razlogov, da ima dogajanja tam pod svojo kontrolo in nadzorom. In to ne le z montirano kamero, temveč morebiti tudi s kakšno tajno sodelavko zaposleno v tem masažnem salonu. Pravzaprav nič nenavadnega in nič kar se ne bi že velikokrat dogodilo. Mogoče bo nekoč, ko bo kdo vse to raziskoval, moral malo več pozornosti posvetiti tudi Požarju in njegovi vlogi v vseh teh zgodbah ter njegovih virih informacij.

Vse bolj se mi namreč dozdeva, da ta nesrečni prekmurski možakar, ki nastopa v tem posnetku ni bil pravi cilj celotne operacije, ki se je začela z objavo videa, ki ga prikazuje v tem salonu, ko mu Urška nudi svoje usluge. Je politično popolnoma nepomembna oseba, čeprav se ga povezuje z LDS za katero naj bi pred časom kandidiral na volitvah na lokalni ravni. Tudi kot gospodarstvenik ne sodi v sam vrh pomembnih slovenskih vplivnežev in je mogoče malo bolj poznan v krogih gospodarskih finančnih strokovnjakov. On vsekakor ni bil cilj. Ne verjamem, da je bil cilj tudi Anton Rop v katerega se sedaj usmerja pozornost javnosti, ker če bi Ropa imeli posnetega bi to vsekakor objavili in so mu tako uspeli naprtiti le neko nelegalno nakupovanje viagre ter izjavo, ki naj bi jo Požaru dala ženska, ki v tistem salonu nudi usluge. Ti dokazi niso posebej prepričljivi, ker bi ta ženska na popolnoma enak način lahko obdolžila tudi Pahorja, da je hodil v salon po trenutke uživanja ali kogar koli drugega.

Bi pa lahko oba navedena ( Maček in Rop ) bila sredstvo preko katerega se je nekomu drugemu, ki je pač tudi koristil usluge tega masažnega salona in je trenutno veliko pomembnejši ter vplivnejši, želelo na ta način sporočiti, da ga imajo v rokah in da naj pač temu prilagodi svoja sedanja ali bodoča ravnanja. Kdor je ta masažni salon obiskoval je seveda sporočilo razumel, ker nihče ne ve koliko posnetkov obstaja, kdo vse je posnet in kdo vse te posnetke ima. Saj si smemo dovoliti malo špekulacije in zapisati, da bi prav lahko med obiskovalci tega masažnega salona bil tudi kak pomemben politik iz današnje opozicije ali z vrha kakšnega od danes tako glasnih in Janševi koaliciji zelo neprijetnih sindikatov. Mogoče pa bi lahko med cilji te operacije bil celo kdo iz vrst same koalicije ali tudi iz vrst Janši in njegovim satelitom nenaklonjenih slovenskih medijev? Je ta hipoteza res tako nemogoča ?

K tej špekulaciji me napeljuje še zadnji dogodek v katerega se je vpletlo ministra Senka Pličaniča zaradi nasilja v družini. Sicer res nova priložnost za Gregorja Viranta in njegove izlive moraliziranja in me prav zanima kako bo sedaj ravnal in kaj govoril. To nesrečno Pličaničevo družinsko zgodbo je Virant vsekakor že dalj časa poznal, ker je o tem govorila že ljubljanska ulica, pa se ni odzval in v svojem stilu odreagiral. Bo sedaj Virant moral žrtvovati Pličaniča, da morebiti reši sebe ali koga, ki mu je zelo blizu in dovolj pomemben? Virant ima pa res ves čas težave. Najprej je v primeru Vogrina reševal ugled in dobro ime svoji stranki, potem Državnemu zboru in sedaj bo moral reševati ugled in dobro ime še slovenski vladi. Enkrat rešitelj, venomer rešitelj. Vprašanje pa je, če bo na koncu uspel rešiti samega sebe.

Režiserje zadnjih medijsko odmevnih zgodb s katerimi obmetavajo slovensko javnost imam na sumu, da so Pličaničevo zgodbo lansirali ravno v tem času, da malo uravnotežijo celotno zadevo ter tako zabrišejo sledi in namene  prve spolno masažne zgodbe. Nekako se mi dozdeva, da je bil Pličanič že nekaj časa na listi za odstrel in se je čakal le najbolj primeren trenutek. Njegova ( Virantova ) stranka je opravila svoj kongres in izbruh te afere pred kongresom bi bil res neprijetna zadeva.

Bil pa je minister Pličanič namreč malce svojeglav že pri izbiti sodelavk v kabinetu, ki Janši in njegovim iz čisto ideoloških razlogov niso bile všeč in so mu jih potem izbrali kar Janševi sami. Potem se je nekaj zoperstavljal prenosu tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve in sedaj na koncu mu ni bil všeč še predviden prenos NPU pod okrilje ministra za notranje zadeve Gorenaka in njegove kriminalistične službe. Zanimivo je, da mu njegov strankarski šef in predsednik parlamenta Gregor Virant v nobenem primeru javno ni stopil v bran, čeprav ga je sam kandidiral na ministrsko mesto v vladi.

Kaj vsa ta združevanja teh organov in institucij pomembnih represivnih državnih organov s področja tožilstva in policije lahko v prihodnje pomenijo za demokracijo v Sloveniji je ministru Pličaniču seveda jasno  in se morebitnih nevarnosti zagotovo zelo zaveda. Že pred tem pa si je Janša s kadrovskimi menjavami podredil Sovo in vojaški vrh z njegovo  vojaško tajno službo. Stranka SDS ima tako pod svojo popolno kontrolo vse represivne državne organe, kar bi lahko bilo za državo Slovenijo in demokracijo ter osebno svobodo vsakega posameznika  živečega v Sloveniji zelo nevarno. Se res v Sloveniji v kratkem pripravlja nekaj "velikega" kot to tiho in šepetaje napovedujejo nekateri bolje informirani ?

Mogoče pa niti ne ve kaj govori?

PLANET SIOL.NET, 24.04.2012

"Ko bomo nekoč demokratična država, bomo razumeli, da v državni upravi po volitvah pride do preseljevanja narodov, še posebej, če se zamenja oblast." Poslanec NSi Jože Horvat o kadrovanju v javni upravi v razpravi o rebalansu proračuna............

Gostobesedno žvrgoleči prekmurski poslanec in član NSi Jožef HORVAT uspe vsake toliko časa s kakšno svojo politikantsko latovščino pritegniti celo pozornost novinarjev in se tako prebiti v slovenske medije. To se mu sicer ne posreči ravno pogosto, ko pa se mu le uspe znebiti kakšne takšne, je zagotovo ponosen, da se je znašel v medijih  med tistimi, ki jih novinarji zaznajo in potem omenjajo ali o njih kaj malega celo zapišejo.

Tale današnja njegova miselna cvetka seveda zasluži vsaj nekaj malega pozornosti. Nisem sicer prepričan, da se sam prav dobro zaveda kaj mu je uspelo izjaviti, ker pri njemu smo namreč že navajeni, da ne kaže posvečati posebne pozornosti temu kaj je povedal, temveč le kdaj, kje in kako je uspel kaj povedati.

Že zaradi tega vsebine njegove izjave sploh ne kaže posebej komentirati, ker če je res mislil to kar nam s povedkom svojega izgovorjenega stavka sporoča, potem ga seveda lahko le pomilujemo in mu prijateljsko povemo, da o demokraciji in o vlogi ter funkciji državne uprave v sodobnem času nima najmanjšega pojma. Le zakaj se raje ne drži svoje stroke kjer bi bil zagotovo bolj koristen in upravljanje z javnimi zadevami prepusti tistim, ki o tem vedo veliko več kot on? Ni pač vsak za vse.

Javni uslužbenci in državni uslužbenci !

V medijih lahko zadnje dni prebiramo o razdvojeni slovenski javnosti, ki naj ne bi podpirala štrajka javnih uslužbencev. Še posebej koalicijski politiki in vlada se zelo trudijo s svojimi izjavami poglobiti globel med javnimi uslužbenci in zaposlenimi v realnem sektorju. Tudi razne agencije za merjenje javnega mnenja skoraj enotno prikazujejo odklonilen odnos javnosti do protesta javnih uslužbencev, ki da naj bi jih se doslej  kriza sploh ne bi dotaknila, da dobijo svoje plače vedno na določen dan in noben javni uslužbenec še ni izgubil službe, ko jo je v realnem sektorju izgubilo že krepko preko sto štirideset tisoč zaposlenih.

Tako, naj bi po pisanju nekaterih medijev, prikazu nekaterih agencij za merjenje javnega mnenja in govoričenju politikov, poslancev in članov vlade, torej bilo večinsko javno mnenje. V resnici pa ni ravno tako. Ko ljudi v svojem okolju povprašaš kaj v resnici zamerijo vzgojiteljicam v vrtcih, učiteljicam v šolah ali profesorjem na fakultetah, policistom, medicinskim sestram, carinikom, veterinarjem in še mnogim drugim, ki so v štrajku sodelovali in zakaj mislijo, da imajo ti prevelike plače ali so neupravičeno v čem privilegirani, je njihov odgovor, da popolnoma nič in da se z njihovim protestom strinjajo ter ga podpirajo. V čem pa je potem težava?

Odgovor ljudi nikogar, ki zgodbo vsaj malo pozna ne preseneti. V resnici ljudje sploh niso jezni na »javne uslužbence« in sploh nimajo občutka, da bi jih bilo preveč in da so jim v nepotrebno breme, temveč so jezni na državne uslužbence zaposlene na ministrstvih ter raznih preštevilnih agencijah in drugih uradih v sestavi ministrstev, vladnih uradih, upravnih enotah in 220 občinah. Ljudje tudi vedo kako so skozi leta vsi ti državni kadrovski kombinati nastajali ter se številčno krepili in skoraj ga ni mogoče najti državljana, ki je kadar koli imel s to tehnokratsko in  birokratsko državno nadstavbo opravka, da bi bil z njihovim delom zadovoljen. O tem delu »javnih uslužbencev ?« pa tudi vlada v svojih ukrepih govori zelo malo in jim ne posveča kake velike pozornosti, razen pri zmanjšanju plač in zamrznitvi napredovanj ter morebitni ukinitvi oziroma združitvi kakšnih agencij.

O možnosti združevanj občin iz vlade ni slišati popolnoma nič. O organizacijski in kadrovski reformi posameznih ministrstev ni slišati nič. Pa še o veliko čem, kar se nanaša na celoten sektor državne in lokalne uprave in bi lahko pocenilo državo ni slišati veliko. To bi seveda na mestih ministrov zahtevalo ljudi z veliko organizacijskega ter menedžerskega znanja, ki bi takšno reformo državne uprave bili sposobni v relativno kratkem času pripraviti in izvesti. Veliko lažje je upokojencem zamrzniti pokojnine in javnim uslužbencem plače, prepoloviti že tako skromen letni regres, udariti malo še po materah in otrocih, ukiniti kaj dijakom in študentom in tudi osnovnošolcem, ukiniti kakšen praznik in sploh izvesti ukrepe do katerih lahko prideš s kalkulatorjem v rokah za pisalno mizo. Niti kakšnih velikih matematičnih ali drugih znanj za to ne potrebuješ. 800 milijonov evrov si se odločil privarčevati in udariš po tistih pri katerih to najlažje dosežeš. Na novo zaslužiti dodatnih 800 milijonov pa bi seveda zahtevalo že malo drugačna znanja in sposobnosti. Če bi ta znanja in sposobnosti imeli pač ne bi bili politiki ali  poslanci ali ministri, temveč bi delali kaj bolj koristnega zase in za družbo.

Partnerstvo za izhod iz krize ali neformalna koalicija ?

V Sloveniji je postala že kar navada, da lider vsakokratne vladajoče koalicije skuša pritegniti tudi opozicijo in si tako zagotoviti nadzor nad njo ter jo zavezati k podpori ukrepom, ki jih vladajoče elite izvajajo ali želijo izvesti. Še poseben vztrajen pri tem je Janez Janša, ki je že v svojem prvem mandatu izvedel podoben politični manever in v neformalno koalicijo uspel pridobiti Pahorja ter njegovo SD. Ko je potem oblast prevzela koalicija, ki ji je načeloval Pahor, pa mu Janša javno dolga nekako ni bil pripravljen vrniti in je Pahorju hrbet varoval tako, da je neprestano napadal Pahorjeva partnerja Golobiča in Kresalovo. Na koncu se je izkazalo, da Pahorjevo zaplotniško partnerstvo z Janšo seveda ni obrodilo sadov in je predčasno odletela celotna Pahorjeva vlada in dobili smo predčasne volitve.

Tudi tokrat Janša po svojem starem in izkušenem političnem receptu ponovno ponuja partnerstvo za izhod iz krize Pahorju in njegovi SD ter Jankoviču ter PS. Če želi  Janša poseči v ustavo in sprejeti potrebno zakonodajo za izvedbo svojih reformskih ciljev in jo ob tem še zaščititi pred referendumi,  takšno neformalno koalicijo seveda nujno potrebuje in zelo verjetno je, da jo bo s strani Pahorja in njegove stranke tudi dobil. Neznanka zaenkrat ostaja le še Jankovičeva PS, ki pa občasno tudi kaže določene kompromisarske težnje in prav lahko se dogodi, da bo vsaj okrog fiskalnega pravila dosežen tihi dogovor. Vedno, ko se opozicija in koalicija skupaj spravita med rjuhe, bi morali biti državljani zelo pozorni kaj se jim pripravlja.

Praksa v Sloveniji kaže, da je strankokracija, ki že dve desetletji v popolnosti obvladuje celotno državo zelo prilagodljiva in trdoživa ter veliko manj podložna raznim ideološkim ali  notranje političnim ter navzven prikazanim nasprotjem, kot jih politiki v javnosti prikazujejo. Razni nacionalni, javni, gospodarski, javno finančni, evropski, narodno politični in vsi drugi domači ter tuji interesi, so praviloma prav priročno sredstvo  za opravičevanje takšnih ali drugačnih načelnih ter nenačelnih političnih koalicij. Pri tem pa seveda ne kaže zanemariti tudi vplivov zunanjih centrov moči in njihovih zvijanj rok malo manj kooperativnim slovenskim politikom.

Vsekakor je prav sedaj čas, ko bi morala celotna slovenska javnost biti še posebej pozorna na dogovarjanja med koalicijskimi in opozicijskimi politiki in njihova medsebojna barantanja. Če želi Pahor v jeseni kandidirati za predsednika države nujno potrebuje Janeza Janšo in stranke njegove vladajoče koalicije. In če se želi Janša na mestu predsednika države znebiti aktualnega predsednika Türka potrebuje Pahorja. Drugo vprašanje pa je kaj bodo na koncu rekli in kako odločili volivci, ki vedo občasno biti zelo nepredvidljivi. Še posebej, če so slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa jim bo Janša ob tihi podpori Pahorja seveda do jeseni ponudil več kot dovolj.

Francija pred usodno odločitvijo!

Danes je v Franciji prvi krog predsedniških volitev in za rezultat ne trepeta le aktualni predsednik Sarkozy, temveč še veliko bolj evropska koalicija Evro. Če Sarkozy te volitve preživi, bo tudi Evro še kakšno leto ali dve preživel. V primeru, da Sarkozy na teh volitvah pade in se bodo potem kar sama od sebe odprla vrata francoskih finančnih omar in se bodo iz njih vsuli tam nabrani ter shranjeni ekonomsko finančni mrtvaki, bo razneslo tudi Evro. Rešiti ga ne bo mogla več ne Merklova z njeno veliko in gospodarsko uspešno Nemčijo in ne Obama s svojim vplivom na vse svetovne ekonomsko finančne organizacije in institucije. Takrat se nam bo naenkrat tudi problem Grčije zdel kot mala ekonomsko finančna in ob tem še krepko eksotična ter tipično evropsko folklorna dogodivščina okrog katere se je prav po nepotrebnem dvigal prah. Problem Grčije nam bo v primerjavi s problemom Francije videti nekako tako kot strah, ki naj bi bil na sredini votel okrog ga pa tudi nič ni.
Težave Slovenije pa bodo v evropskem okolju sploh nepomembne in nastopil bo čas načela reši naj se vsak kakor ve in zna. In če vendarle Sarkozy tudi tokrat na volitvah uspe? To kar nam je usojeno bo le za nekaj časa odloženo in nič več. Kot kaže to vedo vsi evropski politiki, ki kaj veljajo, razen slovenskih seveda. Naši očitno še vedno verjamejo v čudeže in božjo pravičnost. Pri tem pa pozabljajo, da je tudi Bog že zdavnaj postal kapitalist.

Okrepljena moška samozavest Prekmurcev!

Slovenski mediji so nas osrečili s pikantno zgodbo o znani Slovenki, ki tam v beli Ljubljani v nekem masažnem salonu osrečuje moške. Naši vrli Pomurci in še predvsem njihov levi pomurski del imenovan Prekmurje, tej novici ne bi posvečali kake pretirane pozornosti, če se kot glavni junak v tej zgodbi ne bi pojavil njihov rojak. Ki pa seveda ni nek anonimni  Pišta z Goričkega ali Ravenskega, temveč večini Prekmurcev in predvsem Sobočanom poznana oseba zaposlena na vodilnem delovnem mestu v še veliko bolj znanem pomurskem javnem zavodu.
Kot bi pihnil je vsaj za kratek čas iz vsakodnevnih šank pogovorov odneslo Janšo in  Žerjava ter njune apetite po omejevanjih našega razkošnega pomurskega življenja in v prvi plan postavilo znamenito Urško ter znanega prekmurskega gospoda. Predvsem Sobočanke in Sobočani se pritajeno hahljajo, si namigujejo to in ono ter se seveda na bolj javnih mestih o tej temi pogovarjajo v le njim razumljivih pogovornih šifrah. Še posebej zanimivi so pogovori moškega dela prekmurskega prebivalstva, ki ne pozabijo ob tem omeniti svojih znanih kvalitet na tem področju in jim je tako še dodatno porasla njihova moška samozavest. Njihovi moški kolegi z desnega brega Mure pa se le tiho muzajo in si mislijo svoje.

Bo pa ta žgečljiva zgodba pustila tudi malo dalj časa trajajoče posledice, ki jih bodo čutili predvsem prekmurski moški, ki pogosto potujejo tja v pregrešno prestolnico. Prekmurke niso naivne ženske in vedno ne verjamejo tako na prvo besedo. Odslej bodo pa še veliko bolj pozorne in previdne in bo vsak Prekmurec moral takoj, ko se bo vrnil iz Ljubljane,  doma najprej v spalnico na preverjanje njegovega spolnega poželenja, da se slučajno tam v Ljubljani ni izrabilo. Izgovori na kakšno potovalno utrujenost ali na posledice mučnih, dolgih in utrujajočih ter izčrpavajočih sestankov, so postali preteklost. To seveda velja ne le za pomurske gospodarstvenike, temveč še veliko bolj za prekmurske poslance in ministre, ki se v tisti grešni Ljubljani zadržujejo skupaj tudi po več dni. Prilika dela tatu, pravi znan pregovor, ki ga vrle Prekmurke seveda dobro poznajo.

Prizadeti pa so ob objavi te seksualne ljubljanske zgodbe tudi ponosni Radgončani, ki so se še nekaj dni nazaj hvalili s prireditvijo Polka in majolka, na kateri je sodelovala nam vsem znana in draga Urška Čepin in so njeno udeležbo ter obisk Radgone s takšnim ponosom omenjali. Danes te splošno znane dame in nekdanje spotne maskote Pahorjeve SD,  iz meni neznanega razloga, več ne omenjajo in če jih o tem kaj vprašaš, se le kislo nasmehnejo in zamahnejo z roko. Niti o Polki in majolki ne želijo več govoriti. Tu in tam kdo tako zlobno privoščljivo omeni le še kakšno pikantnost kot, kdo se je s kom na tisti narodno zabavni prireditvi rad družil in postavljal. Zatrjujejo pa, da ji v Radgoni v penino niso primešali nič takega kar bi lahko bil razlog za nastanek tistih nesrečnih ljubljanskih filmčkov.

Enako misli tudi najrevnejši Slovenec!

POP TV 24UR

Najbogatejši Slovenec o stavki: "Na luni so zadnjih 20 let živele slovenske vlade!"

Gospodarstvo načeloma podpira varčevalne ukrepe. A samo varčevanje za končanje krize ne bo dovolj, meni Sandi Češko, ki dodaja, da trenutno stanje državne blagajne ni posledica razkošnega življenja javnega sektorja, ampak zapravljivih vlad.

Mogoče pa le prihaja čas, ko si bosta najbogatejši in najrevnejši Slovenec segla v roko in skupaj poskusila rešiti to državo. Ni pa mi jasno kam bosta v času reševanja deponirala vse tiste, ki so državo uničili? Rabila bosta namreč veliko prostora ter varno zaledje. Nekateri bi verjetno res hitro odpotovali na malo daljše počitnice k svojim prijateljem v tujino, bi pa jih še vedno ostalo ogromno, ki bi se pri reševanju države le motali pod nogami in bili v napoto.

Je pa v vsem tem skrita velika resnica, da bo Slovenija na poti rešitve šele takrat, ko se bosta z roko v roki njenega reševanja lotila najbogatejši in najrevnejši Slovenec. Za današnje politike in današnje politične stranke v tem velikem zgodovinskem projektu reševanja države ne bo mesta.

Pa so že trije!

Branko Marinič poslanec Janševe SDS v Državnem zboru je danes na kranjskem sodišču bil spoznan za krivega  napeljevanja k ponarejanju uradne listine in je fasal pogojno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. 

Tožilstvo mu je očitalo, da je izpit iz nemščine na fakulteti namesto njega opravljal nekdo drug. Marinič še vedno krivdo zanika in napoveduje pritožbo. Kje se bo le ustavil?

Simčič in Vogrin sta tako sedaj dobila tretjega kandidata za neodvisno poslanko skupino v nastajanju. In Gregor Virant je dobil novo tarčo za svoje izlive moraliziranja. Upati je, da se na Vogrinu in Simčiču ni popolnoma iztrošil.

Ker pa je Marinič pod zaščito samega Janeza Janše, bo Virant verjetno v primeru Mariniča bolj milosten in zadržan in še razloge za svoj verjetni molk bo poiskal v pravnih načelih, da nihče ni kriv dokler ni pravnomočno obsojen. Da tudi Simčič ni bil za prav nič pravnomočno obsojen, seveda tokrat ne bo več pomembno. Pa tudi Vogrinu kakšne pravnomočne obsodbe zaenkrat še ne moremo naprtiti. 

Res precej nerodna zadrega, ki je Virantu niti malo ne privoščim. Če bo želel ostati zvest svojim moralističnim načelom bo imel težave z Velikim vodjem. Pa kaj bi, saj tudi načela niso železen oklep, ki se ga ne bi dalo sleči. Bodo odslej pač veljala neka druga načela, ker so se prejšnja, recimo temu tako, iztrošila.

Primer primitivne in nesramne dvoličnosti!

Gospa Sheila Lyall Grant, žena britanskega veleposlanika pri OZN in gospa Huberta Voss-Whittig, žena nemškega veleposlanika pri OZN,  sta  udeleženi v skrajno primitivni in dvolični kampanji proti Siriji, njenem predsedniku Asadu ter njegovi simpatični ženi Asmi. Na  YouTube se je pojavil prispevek v katerem obe dami naslavljata poziv Asmi, da naj ustavi svojega moža Asada, da ta preneha z nadaljevanjem državljanske vojne ter pobijanjem otrok. V tem primitivnem propagandnem spotu so uporabljene grozljive fotografije pobitih otrok. Sporne fotografije naj bi bile posnete za potrebe Vogue v Siriji, čeprav je težko z gotovostjo reči ali so bile res posnete v Siriji in ne morebiti kje drugje. Pa to niti ni najpomembnejše, ker zaradi kapitalskih, strateško vojaških ali političnih interesov pobijanje otrok ni sprejemljivo nikjer in pri tem sploh ni pomembno kdo to počne. To je navadno barbarstvo. Barbari pa niso le tisti, ki to počnejo, temveč tudi tisti, ki jih pri tem tako ali drugače podpirajo in tudi vsi tisti, ki ne storijo nič, da bi takšna početja preprečili.

Prav možno bi bilo, da bi bile posnete tudi v Gazi kjer Izraelci vsake toliko časa prav po mesarko pobijejo nekaj Palestincev in njihovih otrok. Na spletu je fotografij, ki prikazujejo mrtve palestinske otroke kar veliko. Izrael pa je seveda prijateljska država držav iz katerih izhajata obe dami. Palestinski mrtvi otroci pa tako njunega usmiljenja očitno ne zaslužijo.

Lahko pa bi bile fotografije posnete tudi v Afganistanu kjer sta njuni državi med aktivnimi agresorji in nam svetovni mediji skoraj dnevno posredujejo fotografije tam pobitih otrok in drugih primitivnih ter neciviliziranih početij tamkajšnjih agresorjev.

Popolnoma enake fotografije bi bilo možno posneti tudi v Iraku kjer sta njuni državi prav tako bili med najbolj aktivnimi agresorji in so pobili ter pohabili na tisoče iraških otrok. Njihove nesrečne usode pa vsa ta leta niso ganile njunih usmiljenih src, nista se oglasili, nista napisali javnega pisma protesta in nista na YouTube objavili ničesar s čimer bi protestirali proti početju njunih vlad, vojakov njunih držav in izpostavili odgovornost politikov njunih držav. Zanju so očitno bili ti pobiti in pohabljeni otroci navadna in "nujna" kolateralna škoda, in okrog tega si nista  delali posebnih skrbi in nista imeli  kakšnih posebnih moralnih in etičnih zadržkov. Ko pobijajo in masakrirajo "naši" je to očitno nekaj povsem drugega kot, ko to počnejo oni drugi.

Pred nekaj meseci sta imeli obe dami idealno priložnost, da enak poziv kot ga sedaj naslavljata na prvo damo Sirije, naslovita na prvi dami Francije in Velike Britanije, ko sta obe državi ob pomoči še nekaterih, izvedli grozovit napad na Libijo. Tudi tam je bilo pobitih in pohabljenih na tisoče otrok in tudi ti otroci niso bili vredni njunega usmiljenja.

Obe cenjeni dami sta izkazali hudo moralno dvoličnost in prav očitno je, da ju usode mrtvih in pohabljenih otrok po svetu sploh ne ganejo in ne zanimajo, razen v primeru, če jih je mogoče uporabiti za primitivne politične in druge propagandne namene. Morali bi se zelo sramovati!