Slovenija se je kar dobro odrezala!

Vir: Večernji list, HR

Objavljena je lista uspešnih in perspektivnih držav sveta, tistih, ki še nekako životarijo in tistih, ki so v resnici že skoraj odpisane, ki jo vsako leto objavlja ameriški Fond za mir. V analizo na osnovi 12 kriterijev ( socialni, politični, ekonomski, vojni, stopnja siromaštva, spoštovanje človekovih pravic, ekonomski razvoj, zadovoljstvo prebivalstva, državna stabilnost, varnost in drugo ). Zajetih  je 178 držav in so na enotno objavljeni tabeli označene z barvam in sicer: z rdečo države, ki spadajo med odpisane in kritične, z oranžno so označene države pri katerih je potrebno biti zelo previden, z rumeno relativno stabilne države ter z zeleno perspektivne in zelo stabilne države.

Slovenija se niti ni tako slabo odrezala, če seveda verjamemo v objektivnost ocenjevanja. Pristali smo torej v rumenem na 163. mestu, od najslabšega s številko 1, ki pripada Somaliji  do najboljšega mesta pod številko 178, ki je pripadlo Finski.
 




Po mestu, ki ga zaseda naša država nam torej optimizma ne bi smelo manjkati. Ker pa nas star pregovor uči, da ni vse zlato kar se sveti, se preveč veseliti le ne kaže. Najprej, ker raznim tovrstnim ameriškim razvrstitvam in predvsem njihovi objektivnosti le ne kaže preveč verjeti in drugič, ker sami veliko bolje od njih vemo kako živi in s kašnimi vse težavami ter mukami se danes srečuje večina slovenskih državljanov in državljank. Prav zanimivo bo počakati na naslednjo njihovo objavljeno listo v začetku leta 2015, ker bo Slovenijo ter njene državljane ravno v leti 2014 ponovno zajel  cunami novih davkov in uveljavitev napovedanih ter s strani EU in mednarodnih finančnih centrov zaukazanih reform in socialnih restrikcij. Na katerem mestu se bomo pa takrat znašli pa bomo šele videli.

Očitno pa je, da vsi kriteriji po katerih Američani to listo sestavljajo le nima povsem enake teže in kot kaže razvrstitev posameznih, predvsem evropskih držav, prevladujejo pač tisti kriteriji, ki ameriškim interesom ter razumevanju obvladovanja sveta najbolj ustrezajo. Možno pa je, da Slovenke in Slovenci niti ne vemo kako dobro nam gre. Pa so nam to sedaj morali povedati šele Američani s svojo razvrstitvijo držav, ki so tako ne le slovenskim oblastnim, kapitalskim, finančnim ter političnim elitam, temveč tudi oblastnim elitam EU, ponudili dober dokazni material s katerimi nam bodo ti lahko odslej opletali pred nosom in nam dokazovali v kako velikih in hudih zmotah živimo.

Sodeč po mestu, ki so ga Američani dodelili naši državi, je pri nas torej še široko polje možnosti za zmanjševanje socialnih transferjev, pokojnin, plač, delavskih in drugih pravic, za večanje obstoječih ter uvajanje novih davkov, raznih reform in vseh drugih neolibalnih ukrepov za krepitev pozicij privilegiranih družbenih slojev in posameznikov. Drage Slovenke in Slovenci, še je prostora za ukrepe in reforme ter stiskanje pasu preden bi s 163. mesta padli, recimo, nekje tja do držav me 50. in 60. mestom. Res pa je tudi, da je pot navzdol lažje premagovati kot se vzpenjati tja proti vrhu.

Oglejmo si še druščino držav v naši rumeni skupini. Verjamete v objektivnost te razvrstitve? Malo dvoma nikakor ne more škodovati. Seveda nimam v mislih le rumene druščine, temveč še veliko bolj zeleno.

Celoten seznam razvrščenih držav si lahko ogledate na povezavi:  http://ffp.statesindex.org/rankings-2013-sortable

154	CzechRepublic
155	Uruguay
156	Japan
157	South Korea
158	Singapore
159	United States
160	United Kingdom
161	France
161	Portugal
163	Slovenia
164	Belgium

Domoljubje - le kaj naj bi v Sloveniji to bilo?

Še pred leti sem bil prepričan, da vem kaj pomeni domoljubje in katere vrednote bi morale krasiti državljana ali državljanko, da bi zanju lahko rekli, da sta domoljubna. Vse odkar si je v Sloveniji politika prisvojila pravico odločati kaj domoljubje je in kaj ni, pa sem vedno bolj v dvomih, da sploh še vem kaj beseda domoljubje pomeni in sem tudi vedno bolj zaskrbljen nad samim sabo, če sem sploh še domoljuben. Pa sem tako v svoji veliki domoljubni zadregi za vsak slučaj vpogledal še v Slovar slovenskega knjižnega jezika in tam med ostalim našel: domoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine. 

Namesto, da bi mi slovar vseh slovarjev ponudil rešitev in izhod iz mojih domoljubnih zagat ter mi nakazal smeri za krepitev mojega domoljubja, me je s svojo skromno razlago le še bolj zmedel. Saj to, da bi naj domoljubje pomenilo ljubezen do doma in domovine sem vedel že doslej. Moji veliki dvomi in skoraj že prave duševne travme pa izvirajo iz načina čutenja ter javnega prakticiranja te velike ljubezni do doma in domovine. Doslej sem verjel in tako so me nekoč v preteklosti vzgajali ter učili doma, v šoli in življenjskem okolju, da naj v utrjevanju in krepitvi svojega domoljubja sledim vodilom in zgledom Primoža Trubarja, Ivana Cankarja, Franceta Prešerna ter premnogih drugih tvorcev in pomembnih velikih imen slovenske kulturne dediščine. Da naj spoštujem tisoč petstoletno zgodovino ter kulturo slovenskega naroda in poznam pomembnost njunih velikih ter usodnih zgodovinskih prelomnic. Da naj spoštujem in se v duhu priklanjam vsemu velikemu trpljenju, žrtvam in preliti krvi, ki jo je slovenski narod prelival za svoje preživetje in obstanek vse od nasilnega pokrščevanja pa do danes.

Kakor se v naših življenjih in tako tudi v življenju ter obstoju naroda, vse relativno hitro spreminja in se državna ter politična ikonografija vsake toliko časa zamenja, se nekam zelo hitro zamenjujejo tudi javne in zaukazane vrednote po katerih bi moral živeti in se jim priklanjati, da bi v tej preljubi Sloveniji lahko veljal za domoljuba. Pa bi tem hitrim spremembam z malo truda mogoče še uspeval slediti in se jim priklanjati, če ne bi prav na področju slovenskega domoljubja naletel na novo veliko težavo. Katero domoljubje je tisto pravo? Ker imamo v Sloveniji najmanj dve domoljubni doktrini, ki sta ob vsem med sabo še hudo sprti. Pragmatik bi morebiti rekel, da naj javno in navzven prakticiram malo enega in malo drugega. Pač odvisno od tega, predstavniki katere domoljubne smeri so v tistem trenutku na oblasti, da od tega zase čim več koristnega iztržim. Nekaterim to neprestano zamenjevanje načel in vrednot kar dobro uspeva ter se res odlično znajdejo v vseh situacijah in razmerah. Drugim pa to nikakor ne gre od rok in se v teh vsiljevanjih enkrat enih in drugič drugih vrednot nikakor ne znajdejo. Vse to me nekako spominja kot, če bi v cerkvi vsake toliko let zamenjali boga. Nekaj let bi veselo častili in se molili Jezusu, da bi ga potem čez nekaj let zamenjali z Mohamedom ali Budo in tega potem čez čas ponovno s kakšnim drugim božanstvom. Si lahko zamislite kakšen cirkus v glavah vernikov bi tako nastal?

Vedno, ko se oglasi kak novodobni slovenski politični ideolog in zahteva, da se v osnovnih šolah posveti več časa predmetu pri katerem bi se otroke utrjevalo v domoljubju, se sprašujem v katerem slovenskem domoljubju pa, ko pa jih imamo toliko različnih? V Sloveniji živimo kot, da bi živeli v najmanj dveh različnih državah in družbenih ter ideoloških sistemih hkrati. Imamo dve kulturi, dve zgodovinski znanosti, dve ideologiji, vedno najmanj dve politiki, ki za oblastne pozicije neprestano izvajata pravo medsebojno mesarsko klanje, vedno po dve državni proslavi in tako lahko naštevamo v nedogled. Vse imamo torej najmanj podvojeno, le države več niti ene same nimamo. Z njo smo opravili po kratkem postopku. Tako v duhu starega ljudskega reka, ki pravi: lahko dobljeno in še lažje izgubljeno. Čemu pa potem v danih razmerah sploh še potrebujemo kakšno domoljubje? Mogoče bi si nekateri želeli, da bi ga poklonili EU? Naj ji ga poklanja kdor želi in kdor pričakuje od tega kakšne konkretne koristi. Saj smo Slovenci vedno bili veliki pragmatiki in smo svoje domoljubje radi razmetavali in ga  na veliko poklanjali nekoč Avstro.Ogrski, pa potem kraljevini SHS in obema Jugoslavijama in tako danes lahko tudi tej nesrečni EU. Vse našteto je propadlo ali že vidno propada, ker pač ni nič takšnega večnega ali dalj časa trajajočega. Ostali pa bodo Slovenci in vsi drugi, ki skupaj z nami tukaj živijo, trpijo in ustvarjajo pogoje za neko novo svobodno, neodvisno ter predvsem kulturno in pravno ter socialno pravično Slovenijo.

Pravičnost zakona o davku na nepremičnine pod velikim vprašajem?

O tem nesrečnem zakonu o davku na nepremičnine in GURS-ovem mešetarjenju z vrednostmi nepremičnin sem v preteklosti že pisal. Tudi tokrat bom ponovil trditev, da tako zelo diletantskega in hudo krivičnega zakona s pomočjo katerega bo že v tem letu država začela odirati in ropati svoje državljane, verjetno slovenski parlament še ni sprejel.

Res je, da je že vložena ustavna presoja nekaterih določil tega nesrečnega zakona in se vložitev nekaj pobud Ustavnemu sodišču še napoveduje. Vendar to glede na dosedanje ravnanje in nekatere odločitve Ustavnega sodišča v zadnjem času, ne bi smelo nikogar navdajati z lažnimi pričakovanju in upanji. Tudi sam ustavnemu sodišču že nekaj časa več ne verjamem ter mu ne zaupam in njegovim odločitvam ne poklanjam več vere, da je neodvisno in da je predvsem pravično ter strogo pravno. Vse od takrat, ko se je Ustavno sodišče v svojih odločitvah podalo iz strokovnega in strogo pravnega področja v področje ideološkega, je moje zaupanje v njegove odločitve zelo omajano. Da tako sme ali morebiti celo mora ravnati in odločati, pa mu med ostalimi čisto nepravnimi okoliščinami sedaj omogoča tudi vpis tistega nesrečnega zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Po domače bi lahko temu rekli, da cilj opravičuje sredstva. Cilj je torej na vsak način zagotoviti planirana denarna sredstva, ki bi jih naj s tem zakonom dobila država v proračun in je pri vsem tem manj pomembno, če bodo hudo kršena nekatera univerzalna ter temeljna pravna in ustavna načela. Ni važno, če je zakon tudi v resnici protiustaven, ker je važno le, da bo mogoče z njim doseči planirani finančni učinek. Njegovo protiustavnost pa se da pokriti z raznimi pravnimi floskulami ter nikomur prav razumljivimi formulacijami obrazložitve končne odločitve.

Danes je Dnevnik objavil: Državljani se utegnejo ob plačilu novega davka na nepremičnine znajti v neenakopravnem položaju. Nekatere občine namreč geodetski upravi še niso posredovale ustreznih podatkov o zemljiščih za gradnjo stavb, zato je veliko zazidljivih zemljišč še vedno vrednotenih tako, kot da bi bila nezazidljiva. To je seveda še kako res. Vendar se bodo lastniki teh zemljišč še kar dobro izvlekli. Bolj kratko pa jo bodo potegnili lastniki zemljišč, ki so že desetletja opredeljena kot gradbena, čeprav se ve, da na teh zemljiščih še dolgo ali na nekaterih celo nikoli nihče ne bo ničesar gradil. Mnogi lastniki bi seveda želeli spremeniti status teh zemljišč, ker ne želijo ali nekateri niti ne zmorejo plačevati visokega davka za zemljišča na katerih je po občinskih prostorskih aktih gradnja možna, ker občine zaradi znanih zapletov s temi prostorskimi dokumenti, sprememb v teh prostorskih načrtih ne uveljavljajo. Pa ne zaradi tega, ker občine tega ne bi želele, temveč gre pri tem za sistemske težave, ki jih je zakrivila država in pristojno ministrstvo. Sedaj manjka le še, da bo kdo skušal krivdo zvaliti na občine, ki da niso dovolj kooperativne ali da svojih nalog na področju prostorskega planiranja ne opravljajo. Pravzaprav si velika večina občin še kako želi, da bi lahko uredile in uskladile svoje prostorske dokumente in jih uskladile s stanji v naravi, ker bi se jim s tem povečal manevrski prostor za opredeljevanje kot gradbenih tistih parcel, ki bi to res morale postati. Ne le zaradi individualne gradnje svojih občanov, temveč tudi ali celo predvsem zaradi potreb širitve podjetništva in obrtništva ter drugih razvojnih potreb. Bo ta okoliščina zanimala ustavno sodišče, ko bo ocenjevalo ustavnost tega nepremičninskega davka? Nekoč je veljalo načelo, da sodišče vedno v nejasnih ter dvomljivih okoliščinah odloči v korist slabše stranke. Državljan je proti državi vsekakor slabša stranka in vsaj to bi ustavno sodišče moralo v tem primeru upoštevati.

Včeraj so mediji poročali še o nekem drugem in tudi s tega vidika zelo zanimivem primeru, ki pa zagotovo ni osamljen. Gre za primer znanega in precej kontroverznega slovenskega politika ter nekdanjega poslanca Zmaga Jelinčiča in njegove žene, ki sta ob obali kupila zazidljivo zemljišče na katerem že gradita vilo. Mediji poročajo, da sta za to zemljišče plačala 500,000 evrov ( znesek zaokrožen navzdol ker nisem davkar ) in da to zemljišče v svojih evidencah GURS kot osnovo za plačilo nepremičninskega davka vrednoti z manj kot 20.000 evri. Davek bosta torej plačala od tega kar je zapisal GURS in ne od tega koliko naj bi to zemljišče bilo vredno. Vredno pa je seveda toliko kolikor je bil kupec zanj pripravljen plačati. Upam, da se ne bo našel kdo, ki bi sedaj trdil, da sta to zemljišče namerno krepko preplačala iz kakšnih humanitarnih ali človekoljubnih vzgibov.

Tudi stanovanjske hiše, ki so jih mnogi državljani gradili na lastnih ali od staršev podarjenih parcelah ter ob nesebični denarni in fizični pomoči sorodnikov, prijateljev in znancev ter ob velikih nekaj letnih odrekanjih celotne družine, se je sedaj ovrednotilo enako kakor, da bi bili graditelji polni denarja in bi gradili po sistemu na ključ in ob tem popolnoma vse plačali. Parcela, ki je bila tem graditeljem podarjena od staršev ali drugih sorodnikov ali pa so jo dobili kot zapuščino in so zanjo plačali 0,0 evrov ( so pa plačali davke ) je sedaj dobila GURS-ovo vrednost in zanjo bo od te vrednosti potrebno plačevati davek. Jelinčičeva parcela, za katero je plačal pol milijona evrov in seveda plačal tudi temu primerno visok davek, pa je sedaj po GURS-ovi cenitvi vredna manj kot 20.000 evrov in bo davek na nepremičnine plačal od te vrednosti. Lahko to razumete? Seveda ne morete kot pri tem davku zdravorazumsko ni mogoče razumeti še veliko tega. Bo ta primer zanimal ustavno sodišče, ko bo odločalo o ustavnosti,  pravičnosti ter drugih pravnih načelih tega nepremičninskega davka? Bojim se, da ne bo. 

Čemu potem sploh vlagati zakon ali posamična njegova določila v ustavno presojo, če že v naprej vemo, da bo sodišče odločilo v korist države in ne v korist državljanov. Nekaj upanja pa vendarle še obstaja, ker ustavno sodišče verjetno le kaj da tudi na svoj ugled in na pravnost, ustavnost ter pravičnost. Star pregovor pravi, da upanje umira zadnje.

Vedeževanje kot nova in sodobna interdisciplinarna doktrina usmerjanja naše prihodnosti!

Vedeževanje postaja znanstvena disciplina, ki se je poslužuje in ji verjame vse več ljudi. Je prvenstveno v domeni žensk in tistih nekaj moških vedeževalcev, ki jih lahko vidimo ali zanje zvemo, so pravi okras tega novega in kot kaže vse bolj perspektivnega področja usmerjanja družbenih dogajanj.  Predvsem področje Balkana vključno s Slovenijo je v zadnjih dveh desetletjih doživelo pravi razcvet te perspektivne dejavnosti.

Pa pustimo ob strani druge dele naše nekdanje skupne domovine in poglejmo raje kako neosveščena in v nazadnjaškem komunističnem duhu vzgojena Slovenec in Slovenka, vidita in doživljata ta že kar masoven pojav ponudbe rešiteljev njunih težav s ponudbo kažipotov kako se iz teh individualnih nesreč izkopati. Ker je ponudba res zelo široka in bogata ter ga ni področja iz katerega izvirajo vaše težave in zagate, ki ga ne bi obvladali, se tako seveda niti ni težko odločiti pri kateri specializirani vedeževalki ali vedeževalcu boste poiskali pomoč. Plačljivi so seveda vsi na katere se boste za rešitev svojih težav obrnili in ki vam bodo nudili svoje vedeževalske usluge. Živimo v kapitalizmu kjer pač ni nič zastonj in sedaj bi to seveda že morali vsi razumeti ter sprejeti.

Imamo vsaj dve vrsti vedeževalk in vedeževalcev. Tiste prve, ki vam kar sami preko medijev ponujajo svoje storitve in jih plačujete posredno preko davkov ter drugih obveznih in izterljivih dajatev. Ter one druge, ki vam usluge nudijo na vaš klic na plačljivo telefonsko številko ali ob vašem osebnem obisku pri njih v njihovih vedeževalskih delovnih prostorih, in ki jih pač potem financirate neposredno in seveda brez fiskalnih blagajn ter daleč vstran od strogih oči davkarjev. Katerih vse resničnih metod in doktrin vedeževanja se poslužujejo tisti prvi, ki jih financirate s pomočjo države in ki vam dnevno vedežujejo preko medijev, javnost niti slučajno ne pozna in so velika strokovna vedeževalska skrivnost. Vemo le, da jih mediji, ali pa se kar sami,  predstavljajo kot politični analitiki, statistiki, ekonomski strokovnjaki, finančni svetovalci in jih je še kar nekaj ter  jih ni težko prepoznati. Znani so predvsem po tem, da vam prerokujejo vse tako kot vedo, da radi slišite, čeprav se v praksi potem pokaže, da je v resnici vse drugače. Nekateri bolje obveščeni pravijo, da ta vrsta vedeževalcev svoja vidovita razvetljenja dobiva direktno iz močnih evropskih in svetovnih ekonomskih, finančnih, vojaških, političnih in drugih skrivnostnih centrov  Zasluge za največ težav s katerimi se zadnja leta kot državljan in državljanka srečujete in jih nikakor ne uspevate razrešiti ter normalno in mirno zaživeti, lahko mirno ter brez slehernega kančka slabe vesti pripiše prav tej vrsti vedeževalk in vedeževalcev.

Za one druge vedeževalke in vedeževalce, ki jih plačujete direktno in mimo posredništva države velja mnenje, da so njihova vidovita razvetljenja poslana preko raznih energijskih kanalov direktno iz širokih prostranstev vesolja. Kot medije za vzpostavitev stikov s temi vesoljskimi prostranstvi pa uporabljajo fižolčke, usedlino črne kave, razne mistične, ciganske ali celo navadne šnops karte, čudežne energijske krogle, razno kamenje in mnoge druge pripomočke in metode s pomočjo katerih vam povedo kaj je bilo in kaj vse še bo. Na svojo stran naj bi uspeli pridobiti celo angelčke, ki naj bi jim pomagali pri njihovih vedeževanjih ter napovedovanjih prihodnosti. Kako na to gleda gospod Bog tam v nebesih, ki je angelčke ustvaril, da bi otrokom na zemlji pomagali razumeti sveto vero in jih varovali pred hudobijami zlobnih vražičkov, zaenkrat še ni znano. Kot tudi ne vemo zakaj so angelčki zapustili Gospoda in varovanje nedolžnih otročičev ter se podali v komercialne vode vedeževanja kot pomočniki vedeževalk in vedeževalcev. Očitno je ta neoliberalna komercializacija segla že vse tja do nebes.

Domnevam, da vas mika vedeti kdo vse so stranke teh  namnoženih vedeževalk in vedeževalcev? Stranke tistih prvih in iz davkov plačanih vedeževalcev in vedeževalk smo vsi brez izjeme. Tu torej dileme ali kakih velikih skrivnosti ni. Veliko bolj so zanimive stranke onih drugih vedeževalk in vedeževalcev. Dolgo je prevladovalo mnenje, da se njihovih uslug poslužujejo le manj izobraženi ter ljudje, ki so zašli v res velike težave iz katerih nikakor ne uspevajo najti izhoda in se v svoji veliki stiski ter nesreči pač poslužujejo vseh rešitev, ki se jim ponujajo. Namesto, da bi obiskali ordinacije psihiatrov, pisarne socialnih delavcev ali odšli kar na pogovor k svojemu domačemu župniku, če so verni, se pač raje zatečejo k vedeževalki. Ne le, ker je vedeževalka veliko cenejša kot prej naštete institucije, temveč še veliko bolj zaradi tega, ker tem uradnim ter od države, stroke in cerkve postavljenim, sploh več ne verjamejo in jim vedno manj zaupajo.

Nekatere vedeževalke in tisti redki vedeževalci na poklic, pa v zaupanja vrednih krogih šepetajoče povedo, da njihove stranke niso le prej opisane mušterije, temveč jih skrivoma obiskujejo tudi župani, politiki, podjetniki, profesorji, novinarji, visoke državne uradnice in uradniki in celo kakšen minister se najde med njimi. Če se uslug vedeževalk in vedeževalcev poslužujejo celo predstavniki slovenskih kulturnih, medijskih, političnih, finančnih, gospodarskih, oblastnih in drugih elit, potem že mora biti nekaj na tem in je vsakršno obsojanje uboge naivne ter nevedne raje res popolnoma neumestno in celo krivično.

Tako je pred dnevi znan slovenski politični portal objavil vedeževanje znane hrvaške vedeževalke Marte Marije Serdar, ki je napovedala usodo naši dragi državi Sloveniji. Ko sem prebral njene vedeževalske napovedi za dogajanja v Sloveniji, se mi je kar milo storilo in sem takoj vedel, da pa nam vsi tam na Hrvaškem le ne želijo slabo. Kaj nam je napovedala vas zanima. Nič tako zelo hudega, da bi vas moralo zelo skrbeti.

Pa si oglejmo nekaj njenih vedeževalskih napovedi za Slovenijo in kaj nas torej čaka:

Svet se po njenem trenutno nahaja v čistilnici. Čiščenje sveta bo trajalo nekje do leta 2016. Da bi se lahko očistil, morajo sedanje politične strukture sestopiti s položajev. *( S tem se seveda lahko strinjamo, le ne vemo kdo in na kak miren način bi to lahko izvedel?)


Jasnovidka napoveduje, da ljudje v Sloveniji ne bodo mirovali, dokler se ne prečisti celotna politika. *( Bojim se, da ga je pa tukaj krepko udarila mimo!)


Jasnovidka še pravi, da se bo Evropska unija leta 2014 znašla v hudi krizi, zaradi katere se bo kar gugala. Razlog bo dejstvo, da se bodo tudi številne večje članice EU znašle v hudi denarni krizi. Finance ne bodo ostale več v takšni obliki, kot so sedaj. Prišlo bo do ločitve med finančnim in političnim delovanjem EU. *( Temu bi težko rekli vedeževalska napoved, temveč prej ocena današnjih razmer v EU )


Leto 2016 bo ključno leto za EU. Tedaj bo prišlo do precejšnjih sprememb. Nekatere države bodo izstopile iz Evropske unije, Tako bo izstopila Grčija. Med državami, ki bodo zapustile EU, bo po vsej verjetnosti tudi Slovenija, ki se bo vrnila k stari valuti slovenskemu tolarju. *( Mnogo državljank in državljanov pogreša dobri stari tolar in z njegovo vrnitvijo bi na kratki rok zadihalo tudi slovensko gospodarstvo ter bi se stabiliziral finančni sektor.  Mislim pa , da takšna pričakovanja lahko označimo za mokre sanje.)

Ko bo Slovenija izstopila iz Evropske unije, se bo stanje v njej izboljšalo. Še več. Po izstopu iz EU bo Slovenija začela delovati zelo dobro. *( Zelo všečna in optimistična napoved, le da je v danih razmerah v EU skoraj neuresničljiva. Slovenija že dolgo več ne odloča o svoji usodi in želje ter potrebe največjega dela državljank in državljanov Slovenije v EU le malo koga zanimajo ali ganejo.)

Čeprav bo Evropska unija pospešeno razpadala, pa se bodo na njenem področju ponovno tvorila zavezništva. Nekatera bodo politična, spet druga finančna.

Ustanovili se bosta dve opciji, politična in denarna. Med temi dvemi opcijami bo potekala neke vrste borba za prevlado v Evropi. * ( Ti dve "opciji" obstajata že danes in že se bije veliko notranjih bojev. To ni torej nič novega. Težava je le v tem, da je slovenska politika v teh bojih praviloma na napačni strani )


Jasnovidka opozarja, naj Slovenija NE razprodaja svojega premoženja in svojih podjetij. *( Temu njenemu opozorilu bi seveda kazalo prisluhniti, ker tudi kmet, ko razproda vso svojo zemljo ni več kmet, temveč velik revež in dninar)


Jasnovidka Marta Marija Serdar pravi še, da je za Slovenijo dobro tudi to, ker bo prišlo do velikih sprememb v pravosodju in policiji. Marta Marija pravi, da je osnova vsega, da se policija in pravosodje prečistita. Marta Marija pravi, da bodo v pravosodju velike težave, sploh potem, ko bo nekdo iz pravosodja odšel in nato se bo začel tam delati red. *( S tem delanjem reda v pravosodju in policiji pa bi le kazalo biti malo bolj previden. Vedno, ko se v Sloveniji zamenja na oblasti politična opcija se začne "delati red" v pravosodju, na tožilstvu, v policiji, Sovi, na področju izobraževanja in še drugih za funkcioniranje države pomembnih področjih. Zaradi tega prepogostega "delanja reda" nam nekatere institucije skoraj več ne funkcionirajo kot bi morale in druge se ukvarjajo same s sabo in ne s potrebami države ter njenih državljanov. Torej s tem "delanjem reda" malo bolj počasi in premišljeno in iskljužno v splošno korist ter ne več v ozko ter kratkotrajno korist nekaterih političnih, oblastnih gospodarskih in finančnih elit )
 
Po njenih napovedih se bo vlada Alenke Bratušek uprla Evropski uniji, ko bo čas primeren za to. 
*( Bravo Alenka! Če te je in te bo res toliko v hlačah ( krilu ), potem imaš našo podporo. Saj če ne boš storila to ti, pa bo v kratkem kdo drug. Ne zamudi torej svoje enkratne zgodovinske priložnosti, ker druge ti ne bo na voljo)


Seveda je hrvaška napovedovalka prihodnosti povedala in prerokovala Slovenkam in Slovencem še veliko drugega kar vse pa si lahko preberete na portalu od koder sem sam povzel nekatere njene napovedi. Če vas torej zanima prihodnost, veselo pokličite na plačljive telefonske številke in zvedeli boste kar ste si želeli slišati. Vedeževalke in vedeževalci so očitno naša prihodnost in ne bodite presenečeni, če boste kdaj zvedeli, da so tudi ti med tistimi, ki iz ozadja posredno upravljajo s to našo nesrečno slovensko državo.

Prosto po LIBERTARCU ali Tomažu Štihu!

Karl Marx, Kapital, 1867

“Lastniki kapitala in poslovneži bodo vplivali na delavce in stimulirali njihovo potrebo po kupovanju njihovih dragih proizvodov: stanovanj, hiš in tehnologije, z najemanjem dragih hipotekarnih kreditov, do nivoja nevzdržnosti.

Na koncu bodo ti neporavnani krediti povzročili bankrot bank, katere bodo morale biti nacionalizirane, država pa bo nato odšla po poti, ki pelje v komunizem … “, ki se bo imenoval vulgarni kapitalistično neoliberalni imperializem, dodaja Plagiator, ker pač Marx vsega le ni mogel zagodovinsko preveč natančno predvideti. Je pa zelo natančno predvidel posledice in razmere v katerih se bodo znašla ljudsva živeča v teh režimih.

Nekaj domoljubnega tudi za nepovabljene!

Puntarska za današnji čas!

Le vkup, le vkup, uboga slovenska gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!
Položnice, sodne in izvršne naloge za klobuk!
Punt naj reši nas kapitalistično tlačanskih muk!



Le vkup, v poslednji boj vsi slovenski reveži in tlačani!
Heja, hejo!
Sedaj se intelektualna, delavska in kmečka gmajna brani!
Heja, hejo!
Knjigo, puško, meč in kopje v dlan!
Za svobodo in kruh vsakdanji bije slovenski se kapitalistični tlačan!

V bruseljskih in ljubljanskih kvedrih teče peneče vino,
Heja, Hejo!
Zažgali bomo političnim grofom, kapitalistom in EU tiranom graščino,
Heja, hejo!
Krvosesov grad gori, tiran beži,
vino teče, naj še teče kri!

Smo pač v času izražanja domoljubja in petja domoljubnih pesmi. Ker pa vsi nismo povabljeni, da bi lahko skupaj z Janšo in Pahorjem uživali v poslušanju domoljubnih pesmi, ki bi nam jih prepevali drugi ter bi se ob tem lahko počutili pomembne in cenjene, je kar prav, da si nekaj domoljubnega zapojemo kar sami. Mogoče naše petje ne bo tako ubrano in milozvočno zvenelo, bo pa zapeto s strastjo in iz srca. Pa še zelo daleč se bo slišalo in zagotovo mu bodo prisluhnili še mnogi kapitalistični  reveži v soseščini ter se nam skoraj zagotovo v pesmi pridružili.

So Američani pričeli čipirati otroke?

Nekateri tuji spletni mediji poročajo, da so Američani pričeli s propagandno akcijo po šolah širom ZDA v kateri otroke prepričujejo v koristnost čipiranja. V kampanji, ki jo izvajajo pod sloganom " Čipi je moj novi prijatelj in živi v meni", posebne skupine propagandnih  strokovnjakov obiskujejo šole in prepričujejo otroke in tako zagotovo tudi njihove starše, v koristnost tega početja.

Vsa ta kampanja naj bi tudi tokrat bila premazana s floskulami o osebni  in nacionalni varnosti ter podobnimi slaboumnostmi s katerimi poneumljajo najprej otroke in posledično tudi njihove starše. In kako naj bi to bilo videti v praksi? Celotna kampanja naj bi bila podprta s simpatično maskoto Čipi ( Chippie ), s pomočjo katere se otrokom prikaže postopek kako se čip vstavi pod kožo in potem se jim še predvaja polurni propagandni filmček. Otroci smejo potem prisrčnemu Čipku postavljati razna vprašanja na katera jim odgovarja in na koncu otrokom podelijo še propagandni pisni material s za njihove starše. Seveda po končani propagandni obdelavi vsak otrok domov nese tudi podarjenega malega Čipka.

Velik odziv otrok ter celo staršev na to kampanjo,  naj bi najprej presenetil celo organizatorje in izvajalce same. Obstaja pa tudi druga stran, ki nad vsem tem le ni tako vzhičena in opozarja na resne posledice tovrstnih početij in ki se očitno zaveda velikih nevarnosti. Ti so to kampanjo ter čipiranje otrok poimenovali " žig zveri", ker bodo čipi v telesih otrok, ki bodo jutri odrasli državljani, ostali do konca njihovih življenj.Prva faza te slaboumne in zlovešče kampanje čipiranja otrok naj bi sedaj bila nekje na polovici predvidenih aktivnosti. V nekaterih državah ZDA nad tem nevarnim početjem tudi posamezne oblasti naj ne bi bile posebej navdušene. Tako v nekaterih mestih obstajajo že skupine ljudi, ki se odkrito zoperstavljajo temu početju in so s svojimi aktivnostmi dosegli, da se je na prezentacijah na šolah začelo pojavljati vedno manj otrok in staršev. Vmešavati pa naj bi se začele tudi razne verske skupnosti in verske sekte, ki jim tudi  pripisujejo avtorstvo  nasprotnega slogana s katerim so to čipiranje otrok poimenovali "žig zveri".

Vse bolj očitno postaja, da otrokom simpatični Čipi, nima nasprotnikov le v skupinah resnih, osveščenih ter svobodoljubnih ljudi, temveč so njegovi najhujši nasprotniki prav v teh verskih in njim podobnih organizacijah, ki v vsem vidijo hudičevo delo. Tukaj bi se z njimi skoraj morali strinjati, ker vsakršna tovrstna početja so res lahko le hudičevo delo. S to razliko, da te verske skupnosti še vedno verjamejo v tistega hudiča, ki naj bi domoval tem nekje daleč v onostranstvu in med ljudi na zemljo prihaja le občasno, da jim malo zagreni življenje in Bogu ukrade njihove nežne dušice. Ostali pa pač bolj verjamemo v hudiča, ki prebiva danes in tukaj med nami in mu je za naše dušice eno figo mar. Njega zanima le naše delo in koristi od tega dela, ki se stekajo v njegovo malho. Ker pa smo ljudje zelo nestanovitna bitja, ki se niti Boga več prav ne bojimo in se tako tudi tega tuzemskega hudiča bojimo vedno manj, nas je pač potrebno ves čas imeti pod kontrolo in nadzorom. Tuzemski hudič ima pač z ljudmi že iz zgodovine bogate izkušnje in prav dobro ve, da se kljub velikim tehnološkim in drugim dosežkom človeštva, v svoji osnovni naravni biti ljudje niti nismo tako zelo spremenili in poboljšali.

Vsaj eno dobro lastnost pa bi temu ljubemu čipu, s katerim naj bi nas in naše potomce v bodočnosti  opremili, le lahko pripisali. Le čipirati bi morali dojenčke takoj ob rojstvu in potem bi odpadle vse bojazni, da so koga v porodnišnici po pomoti ali tudi namerno zamenjali. Pa tudi papirnatih osebnih dokumentov kot so osebne izkaznice, vozniška dovoljenja, potni listi in vso drugo papirnato kramo bi lahko skoraj v celoti odpravili. Na bankah, uradih, policiji, carini, uradih državne uprave, občinah in vseh drugih ustanovah, ki si jih je tuzemski hudič omislil res veliko, bi uradniki proti nam pomolili le ustrezen čitalnik in takoj bi vedeli ali smo tisti za kogar se izdajamo ali pa smo v resnici nekdo drug.

Kje bodo jemali, da bodo lahko še dajali?

Državljanke in državljane Slovenije bo oblast že v pomladanskih mesecih prihajajočega leta osrečila s položnicami za plačilo davka na nepremičnine. Šok, ki ga bodo mnogi takrat doživeli bo hud in zelo stresen. Pa ga bodo nekako pač že morali prestati in preživeti ter nekje privarčevati zahtevane zneske za plačilo davka.

Pa vrla domača in EU oblast ves čas mislita na ljudi in njihovo korist in jim tako pripravljata novo presenečenje o katerem se v javnosti doslej ni veliko govorilo. Se je pa v ozadju pridno delalo in pripravljalo vse potrebno, da bo vse nared za novo ropanje že tako do konca obubožanih latnikov stanovanjskih hiš in blokovskih stanovanj. Prihajajo namreč energetske izkaznice, ki jih boste morali imeti, njihovo izdelavo naročiti in vse skupaj seveda tudi mastno plačati. Kar vidim vas kako vam raste pritisk od jeze in se vse besni sprašujete kje za boga milega pa naj še jemljete? Koga pa to zanima? Če imaš hišo ali stanovanje v bloku boš pač plačal davek in boš seveda plačal tudi izdelavo te energetske izkaznice. Če nimaš nobenega premoženja, pa ti pač ne bo potrebno nič od tega plačati. Sedaj se pa sam odloči kako in kaj. Draga državljanka in cenjeni državljan, naslednjič pa, ko bosta odhajala na volitve, se napotita na volišče z mislijo na kup položnic, ki vaju doma čakajo in ne na lažne obljube politične opcije ter njenih liderjev, ki jim nameravata pokloniti svoj glas.To seveda velja tudi za volitve EU poslank in poslancev, ki bodo naslednje leto. Mislim, da meseca maja. Prav njim gre namreč velika zasluga za vašo novo finančno obremenitev, ki so jo tam v Bruslju izglasovali in kot nov strošek obesili vam za vrat.

Naši dragi EU poslanci in še veliko bolj drage EU poslanke, so torej izglasovali direktivo in zakon s katerima so uvedli te nesrečne energetske izkaznice in vam naložili nova denarna bremena. Naše domače poslanke in poslanci v slovenskem parlamentu pa so seveda veselo vse to takoj povzeli in izglasovali v Energetskem zakonu. Sedaj pa so pripravili še spremembe izvedbenega  podzakonskega akta imenovanega Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o metodologiji izdelave in izdelave energetskih izkaznic stavb. Energetska izkaznica je javna listina s podatki o energetski učinkovitosti stavbe in s priporočili za povečanje energetske učinkovitosti. Izdelujejo jo lahko neodvisni strokovnjaki z licenco ter na zahtevo stranke. Energetsko izkaznico lahko izdajajo le pooblaščene pravne osebe, ki jim pooblastilo za izdajo energetske izkaznice stavbe podeli pristojni minister po izvedenem javnem natečaju.

In vse to bo seveda lastnike stanovanjskih hiš ter stanovanj v več stanovanjskih objektih dodatno krepko obremenilo. Mediji poročajo, da naj bi za 200 kvadratnih metrov veliko hišo izdelava stala okoli 400 evrov. Izkaznica pa bo veljala deset let. Tisti, ki je ne bodo imeli, jih utegne doleteti kazen. Pa tudi GURS bi po predvidevanjih nekaterih, lahko na osnovi teh pregledov objektov za izdelavo energetske izkaznice, potem celo spreminjal vrednosti posameznih stanovanjskih objektov, ki so osnova za izračun nepremičninskega davka. Tako, da je veselje tistih, ki so danes z ovrednotenjem svoje stanovanjske nepremičnine morebiti zadovoljni in se tiho hahljajo kako dobro, da so jo pri popisu odnesli, še preuranjeno. Hudič ima namreč lahko tudi zelo dolg rep.

Energetska izkaznica stavbe bo obvezna pri prodaji stavbe ali njenega posameznega dela in pri oddaji v najem za obdobje enega leta ali več.  Predvideno je, da mora večstanovanjski objekt z vsaj štirimi etažnimi enotami, ki je bil zgrajen do leta 1980, pridobiti energetsko izkaznico najkasneje do leta 2015. Večstanovanjski objekt z vsaj štirimi etažnimi enotami, ki je bil zgrajen po letu 1980, mora pridobiti energetsko izkaznico najkasneje do leta 2030.

Ministrstvo pristojno za energijo naj bi že izdalo več kot sto licenc neodvisnim strokovnjakom ter okoli 80 pooblastil pravnim osebam izdajateljem energetskih izkaznic. Tisti, ki bodo veselo služili na vaš račun so v glavnem torej že izbrani in se pridno pripravljajo na nov odličen posel. Prav bi bilo, da se pripravite tudi vsi vi, ki boste to plačevali.

Pa to seveda še zdaleč niso vse nesreče, ki vas bodo v naslednjem letu doletele. Politična oblast v Bruslju in ta doma v Ljubljani ter pri njiju zaposleni uradniki pridno delajo in pripravljajo nova presenečenja. Kruha bo res veliko manj, bo pa zaradi tega položnic toliko več.

Pred uveljavitvijo davka na nepremičnine!

Predstavniki ljudstva v slovenskem parlamentu so tudi v drugič s krepko večino podprli oderuški in diletantsko spacan davek na nepremičnine, ki bo svojo uničujočo pot po deželi pričel s 01.01.2014.

Hiš, stanovanj, zemlje in drugih nepremičnin ni mogoče enostavno nakazati ali v kovčkih odnesti v tuje banke v tako imenovanih bančnih oazah ali kam drugam na varno. Pa tudi doma jih ni mogoče skriti v kakšne zasebne trezorje ali v nogavice. To je mogoče narediti le z denarjem, zlatom in drugimi vrednimi predmeti in jih tako skriti pred obdavčitvijo grabežljive države. Ljudstvo si seveda svojih domov ter drugega premoženja ni gradilo ali kupovalo in se zanj žrtvovalo, da bi ga skrivalo, ker je vse to kar nekaj generacij počelo za svoje in svojih potomcev normalno in sodobnega človeka vredno življenje.

Vse od osamosvojitve Slovenije je bilo moč zaznati velike apetite domačih in  tudi tujih finančnih in kapitalskih pogoltnežev,  po zasebnem premoženju državljank in državljanov. Najprej so s sprejetimi revolucionarnimi ukrepi denacionalizacije, privatizacije in drugimi, ljudstvo razlastili vsega tako imenovanega družbenega premoženja in si ga lepo med sabo porazdelili. Nekaj tega premoženja v katerem je bilo vsaj petinštirideset let minulega dela in velikih odrekanj državljank in državljanov je postalo državna lastnina, veliko tega pa  so si nove elite porazdelile med sabo, kar precej se ga je polastila slovenska katoliška cerkev in z nekaj tega premoženja so poplačali pretekle "dobre usluge"  zunanjih EU prijateljev. Nič ni veljalo, da so po drugi svetovni vojni porušeno deželo ljudje "družbeno premoženje" ustvarjali s prostovoljnim delom, vsa štiri desetletja s premnogimi samoprispevki, se v podjetjih in ustanovah odrekali plačilu premnogih  delovnih dni v korist splošne družbene koristi in družbenega standarda.Tako se je ustvarjalo "družbeno premoženje" s pomočjo katerega je nastala država Slovenija in ni padlo z neba ali bilo podarjeno od boga.

Pokradli so jim v podjetjih in ustanovah celo sredstva tako imenovanega "sklada skupne porabe", v  katerega so zaposleni prostovoljno z delom ob prostih sobotah ali pa z odtegovanjem od plač in iz drugih virov, kot je bil tako imenovani regres za letni dopust, nalagali svoja "zasebna sredstva", ki bi jih v nasprotnem dobili izplačana v plači. Tako zbrana sredstva so potem uporabljali za nakupe stanovanj za zaposlene, dajanje kreditov zaposlenim ob gradnji stanovanjskih hiš, zagotavljanje počitniških kapacitete na morju, v planinah in zdraviliščih ter druge potrebe s področja družbenega standarda. Vse ogromno premoženje "skladov skupne porabe" je bilo privatizirano, razprodano, pokradeno ali kako drugače uničeno in nikoli ni bilo predmet kake posebne razprave ali celo kakšne posebne zakonske ureditve s katero bi se ljudem, ki so v te sklade vlagali "svoj denar in svoje živo delo" priznala kakšna pravična nadomestila ali odškodnine. Pravzaprav se o denarnih in drugih sredstvih velikih vrednosti teh skladov nikoli niti ni nič govorilo ali pisalo. Kakor, da jih nikoli ne bi bilo. Nasilno so premoženja teh skladov zlili v premoženje podjetja ali institucije, čeprav je šlo za dve popolnoma različni lastnini, da bi potem to pograbili ter s tem mešetarili.

Režim v novonastali državi Sloveniji je že od vsega začetka vedel kako bo ravnal z družbenim premoženjem in očitno tudi že določil usodo zasebnemu premoženju večine državljank in državljanov. V zakon o dedovanju so hitro zapisali in tega ne prav glasno javno razlagali, da bodo ljudem, ki jim bo država zaradi socialnih stisk pomagala, potem si to poplačali iz premoženja teh nesrečnikov. Potem je čez leta sledil šok, ko so dediči spoznali, da je na tisti nepremičninski revščini, ki naj bi jo podedovali po svojih preminulih sorodnikih, s svojimi kremplji že sedela grabežljiva država. Pogledali so v uradne dokumente na osnovi katerih je država njihovim sorodnikom te državne socialne pomoči priznala in izplačevala in nikjer ni bilo niti z besedico navedeno, da si bo vse nakazane državne socialne pomoči po njihovi smrti vzela nazaj. Hinavščina novega slovenskega "demokratičnega" režima je bila skoraj brez primere. Slovensko pravično pravo pa je molčalo in molči še danes.

In sedaj z uveljavitvijo tega novega zakona o davku na nepremičnine, pričenja slovenski režim nov proces postopnega razlaščanja vseh tistih svojih državljank in državljanov, ki zaradi socialnih in drugih nesrečnih okoliščin, za katere pa v veliki večini niso niti sami krivi, ne bodo mogli plačevati državi oderuških dajatev, s katerimi je obremenila njihovo lastnino. Posledice tega za ljudi uničujočega davka se bodo videle šele čez nekaj let. Iz slovenskih državljank ter državljanov se načrtno in premišljeno dela brezpravno in revno rajo, v popolnosti podrejeno in odvisno od finančnih kapitalskih ter političnih domačih in tujih elit. Iz nekoč ponosnih, marljivih in delovnih državljanov se iz  ljudi v Sloveniji sedaj dela kapitalistične tlačane in novodobne sužnje. Vzeli so že  vse kar se je kje vzeti dalo in sedaj se ljudem jemlje še človeka vredna bodočnost. Več Evrope - več Slovenije,vendar le za izkoriščevalno in grabežljivo domačo in tujo elitistično manjšino.

Sem kar vesel, da nam ni uspelo!

Na TV sem spremljal žreb  reprezentanc za turnir na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki bo  naslednje leto v Braziliji. Pri tem pa sem ves čas razmišljal ter špekuliral v kateri skupini bi se lahko znašla slovenska reprezentanca, če bi nam bila sreča v predtekmovanju ter še potem v dodatnih kvalifikacijah naklonjena in bi se na turnir uvrstili.

V katero koli od izžrebanih skupin bi že padli, v nobeni se nam ne bi posebej dobro pisalo. Na obeh predhodnih svetovnih prvenstvih smo bili opažena reprezentanca in na dosežke naših fantov na igrišču smemo biti upravičeno ponosni. Na neljube dogodke izven igrišč pa smo tako že pozabili in verjamem, da se nam ne bodo več ponovili.

Kakor za večino držav v katerih je nogomet šport številka ena, velja tudi za Slovenijo, da se na nogomet skoraj vsi zelo spoznamo in smo vsi tudi pravi  mali selektorji. V takem vzdušju nam praviloma zmanjka občutka za realnost in sami sebe ter vse druge okrog nas prepričujemo, ter mnogi celo verjamejo, da smo v nogometu veliko boljši kot v resnici smo in zaradi tega od fantov in selektorja pričakujemo nemogoče. Prav zgrozim se že ob pomisli, če bi se slučajno igra naključij z nami malo poigrala in nam namenila vlogo ter mesto, ki je bilo z žrebom sedaj dodeljeno naši sosedi Hrvaški. In prav lahko bi se nam kaj takega primerilo, če ga na samem začetku kvalifikacij ne bi tako grdo lomili. Na našo srečo se je vse izteklo tako kot je prav in pred nami je nova priložnost, da se res dobro pripravimo za kvalifikacije za evropsko prvenstvo in dosežemo rezultat, ki bo odražal naše zmožnosti v kvaliteti nogometne igre ter športnega obnašanja na igrišču ter izven njega.

Vsi ljubitelji nogometa pa bomo sedaj seveda nestrpno pričakovali enega največjih športnih spektaklov naslednjega leta in mnogi bodo temu dogodku skušali podrediti vse od planiranja koriščenja dopustov do drugih čisto družinskih ter poslovnih obveznosti. Tako nam bo poklonjenega  vsaj nekaj časa v naslednjem letu, ko bomo pozabili na vse muke in težave s katerimi se vsakodnevno ukvarjamo in nam grenijo življenje.  Popolnoma pa le ne pozabimo na življenje okrog nas in z enim očesom pa le opazujmo kaj bodo takrat počeli naši vrli oblastniki, politiki in drugi mešetarji z našimi usodami, da ne izkoristijo odsotnosti naše pozornosti in nam ponovno kaj ne podtaknejo. Da nas potem po končanem nogometnem prvenstvu, ko se bomo ponovno vrnili v realen slovenski vsakdan,  le ne bo preveč glava bolela.

Popolnoma neprizadeto pa seveda tako velikega nogometnega turnirja le ni mogoče spremljati in da ob tem ne bi vsaj malo tudi navijali ali vsaj kakšni reprezentanci poklanjali svojih simpatij ter jim želeli, da jim uspe.  Moje navijaške simpatije bo sabo v Brazilijo ponesla reprezentanca Bosne in Hercegovine. Vse tako dolgo dokler bom lahko doma v svoji dnevni sobi pred TV navijal za njih bodo moje najboljše želje z njimi. Res jim privoščim, da bi jim uspelo odigrati dobre igre in doseči lepe rezultate. Ko pa bodo v zaključku turnirja v igri ostale le še najboljše ter velike svetovne nogometne nacionalne ekipe, pa bom verjetno kar največ sreče zaželel tisti reprezentanci, ki se mi bo do takrat najbolj prikupila.

Za koristi dugih Ukrajina trpi!

Velika dežela je ta Ukrajina okrog katere se že nekaj časa prerivata EU in Rusija. V slovenskih medijih lahko o Ukrajini in dogajanjih v njej slišimo le leporečje, ki godi interesom trenutno prevladujočim političnim grupacijam EU. Bolj malo pa o razlogih zaradi katerih je prebivalstvo te dežele tako hudo razklano in si nekateri po vsej sili želijo v članstvo EU in približno druga polovica v carinsko unijo z Rusijo ter še z nekaterimi državami tistega področja.

Tako EU kot Rusi jih stiskajo za vrat in izsiljujejo ter pogojujejo. Razlika je le v tem, da Rusi Ukrajincem imajo kaj ponuditi in brez njihovih energetskih virov ter drugih pomoči bi država le stežka preživela. In kaj jim ponuja EU? Nič takšnega kar bi se lahko dalo v lonec in nasitilo ali ogrelo nekaj milijonov Ukrajink in Ukrajincev. Zaradi tega in še mnogih drugih zunanjih ter predvsem čisto notranjih domačih političnih ter ekonomskih razlogov je oblast v Ukrajini v velikih težavah. Od demagogije in političnih floskul ter utopističnih idealov se živeti ne da. Z morebitnim vstopom v EU bi Ukrajina postala le še ena od južnih držav EU, ki bi za razliko od ostalih imela za soseda vedno bolj gospodarsko in vojaško močno ter zelo jezno Rusijo. Državljanke in državljani Ukrajine pa bi živeli veliko slabše kot živijo danes, čeprav jim tudi standarda, ki ga imajo danes ne moremo zavidati.

Mnogi poznavalci razmer v Ukrajini pravijo, da so notranje politične in gospodarske razmere zelo primerljive in podobne razmeram v Sloveniji. Bi se kar strinjal. Veliko vzporednic bi bilo mogoče potegniti in veliko sličnosti najti, čeprav je Ukrajina teritorialno velika država z mnogimi gospodarskimi potenciali. Prav zaradi tega in zaradi njene geografske lege kjer se nahaja ter še neizživetih frustracij ljudi zaradi zapuščine razpadle nekdanje Sovjetske zveze in režima, ki je v njej vladal, je Ukrajina strateško zelo zanimiva za  EU. Ne le z gospodarskega in trgovinskega vidika, temveč očitno še veliko bolj z vojaškega. Občutek imam, da EU v resnici želi tlakovati pot vojaškemu stroju Nato in ZDA v Ukrajino in s tem ogroziti strateško zelo občutljiv trebuh Rusije. Rusi tega ne morejo in tudi ne bodo dovolili. Posledice tega prerivanja pa bodo občutili izključno le prebivalci Ukrajine.

Tako so danes pač Ukrajinci pod raznimi pritiski in manipulacijami svetovnih interesnih skupin kot so EU, Nato in ZDA ter Rusija na drugi strani, na veliki preizkušnji. Prebivalci zahodnega dela Ukrajine bi želeli v EU, ker so prepričani, da je tukaj njihova lepa bodočnost. Zahodna EU propaganda jim pač prikazuje razmere kot so v severnem delu Evrope vladale pred kakšnimi dvajsetimi in več leti. Zagotovo pa jim bolj malo povedo o tem, da se je po tistem, ko so Američani v svetovno ureditev instalirali finančno in gospodarsko krizo, veliko spremenilo in celo sama EU je bila okrutno razdeljena na razviti Sever EU ter nerazviti in ponižan ter zaničevan Jug EU. Njihovo mesto bi bilo v druščini tega nesrečnega Juga EU z vsemi posledicami izkoriščanja ter ropanja države in ljudi s strani domačih in predvsem tujih gospodarskih, finančnih ter vojaških EU in svetovnih mogočnežev. Finančno, gospodarsko, energetsko, politično in ni izključeno tudi vojaško, maščevanje Rusije pa bi jih dokončno dotolklo. Ker jim EU, Nato in ZDA tega kar za življenje in razvoj države ter ljudi v njej nujno potrebujejo, ne bodo mogli in ne želeli zagotoviti, in ker jim to lahko zagotavlja le Rusija, so Ukrajinci v velikih težavah in njihova odločitev nikakor ni lahka.

Matrica po kateri sedaj EU osvaja Ukrajino je zelo podobna matricam po katerih so bile "osvobojene" države nastale na tleh nekdanje Jugoslavije vključno z Madžarsko in še katero vzhodno državo. Vendar takrat Rusija še ni bila to kar je danes in verjetno tudi ni imela ne vojaške moči ter ne takšnega strateškega interesa do teh področij, da bi se bolj aktivno vključevala v novo svetovno politično, gospodarsko ter vojaško razdelitev sveta. Med tem časom pa so Američani ob izdatni pomoči EU in Nata razsuli skoraj celotni arabski svet in tam povzročili ogromno gorja ter ljudstva teh dežel pahnili v veliko nesrečo. Veliki svetovni finančni, gospodarski in vojaški igralci so zaenkrat složni le še v ropanju in uničevanju Afrike. Samo vprašanje časa je kako dolgo bo ta uničevalna in roparska interesna sloga še trajala. Očitno se tega že zelo zavedajo in že pogledujejo proti Južni Ameriki kjer imajo zaenkrat še največ vpliva ter koristi Američani, ki pa jim tam delajo težave razni hibridni socialistično kapitalistični družbeni sistemi oblasti.

Kdor bi v resnici želel državi Ukrajini in v njej živečim ljudem dobro, bi jih v teh danih kaotičnih razmerah pustil lepo pri miru. Morebitno nasilno instaliranje kakih novih marionetnih oblasti ter neprestano vzpodbujanje notranjih napetosti in delitev prebivalstva, Ukrajincem ne bo prineslo prav nič dobrega. V EU bi se morali zavedati, da je Ukrajina izredno pomembno strateško področje Rusije in si tega ne bo pustila odvzeti za nobeno ceno. Saj ni pomembno, če se s Putinom strinjamo ali ne, vendar je dejstvo, da se je Rusija zaradi mnogih razlogov v preteklosti že veliko čemu morala odreči in požreti kar nekaj grenkih. Očitno se je sedaj Rusija odločila, da je neprestanega popuščanja in poniževanja konec, ker imajo tudi oni pravico do zavarovanja svojih teritorialnih in državnih interesov. Rusi enostavno želijo svoje mesto in vpliv v procesih preurejanja svetovnega reda, ker so prepričani, da jim to glede na njihovo velikost ter vojaško, gospodarsko in finančno moč pripada. Ali povedano drugače, tudi Rusi vse bolj verjamejo, da imajo pravico braniti svoje nacionalne in vse druge interese enako kot to počnejo ZDA, EU in v zadnjem času vse bolj tudi Kitajska.

Pomembno srečanje tet in stricev iz ospredja!

Dve teti in nekaj stricev iz ospredja je na pomemben posvet poklical prvi med enakimi. Vsi so prišli, čeprav se nimajo ravno preveč radi. O čem vse so se pogovarjali ne vemo. Vemo le to kar so nam sami povedali. Če je to vse, potem bi prvi med enakimi lahko mirno to srečanje preimenoval v prednovoletno kramljanje udeležencev zaslužnih za propad države.

Gospe in gospodje so v kamere kazali zaskrbljene obraze in njihove besede preko TV namenjene ljudstvu, so bile skrbno odmerjene in skoraj odrešujoče. Dogovorili naj bi se, da se bodo še dogovarjali kako spremeniti volilno zakonodajo. S ponujenimi predlogi naj bi pogojno soglašal celo Veliki Janez, ki ima prav te dni veliko opravka z raznimi resolucijami in dokumentarnimi filmi in si je res težko vzel čas za to pomembno srečanje. Teta Ljudmila je vsa blažena v TV kamere dahnila kako je srečna, ker je bila prav ona tista, ki je prvemu med enakimi predlagala, da se dobijo pri njem in se kaj pametnega dogovorijo. Radostna čustva so premagala tudi prvega med enakimi, ki je kar žarel od ponosa, ko je povedal, da še nikoli doslej niso bili tako enotni in tako blizu, da končno spremenijo volilno zakonodajo. Ljudstvo, ki je vse to gledalo, se je začudeno spraševalo, zakaj pa je to naenkrat tako zelo pomembno in bilo sočasno zelo zaskrbljeno, ker vedno doslej, ko so ti razglasili, da so enotni, takrat se praviloma državljankam in državljanom ni pisalo dobro? Kaj bomo državljanke in državljani imeli od tega, če se bodo ukinili volilni okraji, se dvignil prag za vstop v parlament na 5 odstotkov in se bo okrepila moč preferenčnega glasu? S tem kaj bi ljudje s temi spremembami pravil za izvolitev predstavnikov ljudstva v nacionalni parlament  dobili in kaj vse izgubili, se bomo tukaj ukvarjali kdaj drugič. Najprej počakajmo, kaj se bo modrim voditeljicam in voditeljem strank sploh uspelo dogovoriti in kakšen predlog pripraviti. Že sedaj pa lahko prav mirno zapišemo, da jih bodo v pisanje kakšnih novih pravil volilne igre vodili predvsem njihovi lastni interesi in interesi njihovih najzvestejših strankarskih kolegic in kolegov, ki tvorijo srčiko politične stranke. Interesi državljank in državljanov bodo tu popolnoma nepomembni in bo z njimi vse skupaj le demagoško ter propagandno premazano.

Teti in strici iz ospredja, zbrani pri prvem med enakimi, pa so malo pokramljali tudi o zagati, ki jo jim je s svojim odstopom povzročil tisti nesrečni Klemenčič s svojim senatom KPK. Saj ni problem v tem, da je senat KPK kolektivno odstopil, ker jih tako nihče od zbranih za omizjem pri prvem med enakimi, ni ne upošteval,  spoštoval in ne cenil. V resnici je ta nadležni senat KPK s Klemenčičem na čelu, prav vsem, ki se morajo sedaj ukvarjati s posledicami njegovega kolektivnega odstopa, ves čas povzročal same težave in skrbi. Ker bi, če bi šlo tako dalje kot si je ta senat dovoljeval,  prav vsi prisotni lahko skupaj s svojimi najožjimi sodelavci ter zunanjimi podporniki postali v kratkem njegove stranke.  No, resnici na ljubo, nekateri ta nehvaležen status celo že imajo. Tako, da sam odstop Klemenčiča in njegovih dveh sodelavcev lahko prav mirno smatramo za dobro in koristno dejanje. Težava je le v tem kdaj in kako so to storili ter v njihovi napovedi, da bodo pred svojim dokončnim odhodom,  slovenski javnosti odkrili še nekaj skrivnosti. Popolnoma nepomembno pa je zakaj so to storili.

In še v nečem je bil kolektivni odstop senata KPK zelo koristen. Naenkrat so se združili vsi za katere smo doslej menili, da so popolnoma nezdružljivi in da se sploh ne prenašajo ter se niti videti skoraj ne morejo. Levičarji, desničarji, liberalci, neoliberalci, komunisti, fašisti in mnoge druge nadloge ljudstva so se pa tokrat le združili in poenotili v skupni oceni, da je vso dosedanje delo KPK ustavno in zakonsko zelo sporno. Predvsem pa jih druži tudi okoliščina, da so nekateri že stranke KPK ali so nekateri vsaj zelo resni kandidati, da to kmalu postanejo. Vse česar Klemenčič doslej o sebi in svoji družini še ni vedel, bo v naslednjih dneh vsekakor zvedel. Mogoče pa bomo kaj zanimivega in koristnega zvedeli tudi še državljanke in državljani.

Veliki Janez, ki ima še največ razlogov, da je besen na Klemenčiča in njegovo KPK, bi to institucijo kar ukinil. Saj bi jo tudi vsi ostali zbrani pri prvem med enakimi in bi Janezu z veseljem pritrdili, pa si tega ne upajo, ker bi lahko odzivi doma ter v tujimi bili zelo neprijetni. Tega pa si ravno v tem času nikakor ne morejo privoščiti. Alenkin Zoran, ki dela, bi od veselja visoko skočil v zrak, če bi se želje Velikega Janeza lahko uresničile. Prvi med enakimi je zbranemu ter pomembnemu omizju naznanil in Alenka je potrdila, da bodo v prihodnje malo ponovno pregledali veljavno zakonodajo in upoštevali predloge KPK po njenih potrebnih spremembah in dopolnitvah. Kdaj bodo to naredili pa se še ne ve. Bo pa prvi med enakimi takoj začel postopek za imenovanje novih članov senata KPK, ki bo nadomestil odstopajoče. Tokrat bodo tete in strici iz ospredja verjetno veliko bolj pazljivi pri izbiri kandidatov, da si ponovno ne nakopljejo kakšnih tečnežev in dlakocepcev, ki bi potem preiskovali njihove kolege, prijatelje, donatorje, mentorje ali, bog nas obvaruj, celo njih same.

Stopili smo v čas pričakovanja črnega petka in veličastne zmage Korupcije!

V slovenski politiki zadnjih let  je malo dogodkov za katere bi smeli ravnodušno trditi, da so naključni in niso med sabo povezani. Veliki režiserji naših posamičnih ter skupnih usod ne počivajo in ne izbirajo sredstev, da si zagotovijo svoja politična in elitističa preživetja po črnem decemberskem petku, ko nič več ne bo tako kot je bilo še pred tem dnem.

Nezadržno se nam približuje dan, ki ga bomo Slovenci še dolgo pomnili in preklinjali vse dneve pred njim vse tja do dne, ko smo razglasili svojo nacionalno in državno samostojnost in do tistih nesrečnih referendumov za vstop v EU ter NATO in potem še vstop v skupno EU valuto evro. Ter ob tem še kako obžalovali vse zamujene priložnosti, ki smo jih vsaj na vsakih volitvah imeli in jih nismo znali izkoristiti, ker smo namesto z razumom ter skrbjo za bodočnost, na volitve hodili  prežeti z ideološkimi in politično demagoškimi čustvi. Ves čas smo nasedali raznim pokvarjencem, ki so se nam neprestano vsiljevali ter dobrikali in nam razlagali pravljice. Se spomnite kaj so vam govorili, da slovensko gospodarstvo skoraj velikih in uspešnih podjetij ne potrebuje, ker da bomo čudovito živeli s srednjimi in malimi podjetji ter obrtniki. Da se bomo pretežno ukvarjali s finančnimi operacijami na borzah in preštevilnih finančnih institucijah, ki smo jih ustanovili in imeli toliko, da se jih danes le še malo kdo vseh sploh spomni. Na vrat na nos smo drveli v nepremišljene privatizacije, razdeljevanje in podarjanje ter uničevanje najboljših in najperspektivnejših slovenskih podjetij. Česar se je slovenska politika v teh dvajset in nekaj letih dotaknila, je bilo uničeno ali pod vsako razumno ceno prodano ali podarjeno raznim tujcem in domačim lakomnežem, ki so pač imeli to srečo, da so bili na pravem mestu ob pravem času in so prijateljevali s pravimi ljudmi. Pa kaj to sploh danes pišem, ko pa vse to tako dobro veste in tisti redki, ki pa morebiti še tega ne vedo ali se ne zavedajo razsežnosti naših zablod, pa bodo to v kratkem zvedeli in krepko skupaj z nami občutili.

Petek 13.12.2013 bo dan, ki bo nedvomno po svoji pomembnosti in usodnosti zasenčil vse naše dosedanje zgodovinske dni, ki smo jih razglasili za praznike in mejnike in katerim v čast ter slavo organiziramo proslave in druge veličastne prireditve. V hipu boste pozabili na tista slaboumna čreva imenovana resolucija EPP in še veliko bolj slaboumen filmček, ki so ga nekateri razglasili celo za dokumentarec ter prevedli celo v več jezikov. Ne boste pa tako hitro pozabili včerajšnjega dne, ko je zmagala slovenska Korupcija in so svoj poraz razglasili njeni redki nasprotniki. Včerajšnji kolektivni odstop KPK s Klemenčičem na čelu bi moral zdramiti sleherno državljanko in državljana, ker je napoved nečesa kar smo doslej videli le  na TV ali brali v časopisih, ki so nam prikazovali razmere v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in še kje. O razmerah v Bolgariji, Romuniji, na Malti in Cipru pa tako skoraj ni več nihče poročal. Verjetno, da se ne bi preveč po nepotrebnem vznemirjali. Sedaj se bomo morali spomniti tudi naših javnih besed, ki smo jih pred kakšnim letom in pol naslavljali na nesrečne Grke. Morali bi se jih sramovali in se Grkom javno ter iskreno opravičiti.

Banka Slovenije in Vlada seveda že zelo dobro vesta kaj se nam bo razkrilo na ta črni decembrski petek, ko bodo slovenske oblastne in EU vedeževalke in vedeževalci na mizo vrgli svoje zlovešče karte ter nam napovedali bodočnost. Ni naključje, da je Vlada v svoji tovarni zakonov pognala tekoči trak s polno paro in da poslanke in poslanci vladajoče koalicije rok sploh več ne spuščajo in jih imajo verjetno še med spanjem dvignjene. Do tega nesrečnega petka mora biti vse pripravljeno, ustvarjene zakonske in druge pravne podlage, ker nihče prav ne ve kaj vse bi se po tem petku lahko dogodilo in v kakšnih razmerah se bo država znašla ter kako bodo na vse to potem še odreagirali ljudje in kako ter s kakšnim rezultatom se bo odvil notranji boj med oblastnimi političnimi, gospodarskimi, finančnimi ter drugimi ogroženimi elitami.V nastopih liderjev oblastnih političnih strank je že prav jasno zaznati veliko nervozo, če že ne kar patološki strah, kaj vse bi lahko prinesel črni petek. Opozicijske stranke in njene poslanke ter poslanci pa v TV kamere s slabo prikritim strahom blebetajo neumnosti in se želijo na vsak način distancirati od vsega kar se te dni dogaja v državi, z  velikim upanjem, da so ljudje morebiti pa le že pozabili njihove pretekle zasluge za uničenje države in  osiromašenje državljank in državljanov.

Včerajšnji kolektivni odstop KPK ter predvsem razlogi za to dejanje, bi v vsaki vsaj malo normalni državi pognal na ulice ogromne množice državljank in državljanov in stopili bi v bran ter zaščito še edini instituciji v državi, ki ji je bilo moč verjeti ter ji zaupati. Nekoč smo državljani še verjeli Ustavnemu sodišču in celo sodni veji oblasti, ker nad izvršno ter zakonodajno vejo oblasti in političnimi elitami smo obupali že zdavnaj. Po spremembi ustave in referendumske zakonodaje ter že pred tem nekaterih odločitvah Ustavnega sodišča in nemočnem opazovanju neučinkovitosti policije, tožilstev in sodišč, smo državljani verjeli le še v KPK. Verjeli smo tako lahko le še v edino institucijo, ki nas ni razočarala in ki je pred obrazom zgodovine rešila dobro ime in čast lanskoletnim vseslovenskim vstajam ter vodstvom vstajniških skupin. Vstajniki pa so se raje spolitizirali in so z odločitvijo, da se organizirajo v politične stranke, stopili v krog tistih proti katerim naj bi se lansko jesen tako goreče borili. Pripravljajo se torej na sprejem pravil, ki jih je določila in uveljavila dosedanja slovenska politična nomenklatura ter se tako uklonili načelu, da če nasprotnika ne moreš premagati, pa se mu pridruži. KPK vstajnikov takrat in vse do včeraj ni pustila na cedilu. Očitno vstajniki sedaj KPK bodo.

Janša in njegovi domači ter EU desničarski telebani želijo in celo zahtevajo lustracijo v Sloveniji. Po črnem decembrskem petku ne bo več prav nobenega razloga, da jim slovenske državljanke ter državljani te velike želje ne bi uresničili. Iz slovenskega političnega življenja bi bilo treba takoj in brez kakšnih posebnih čustvenih, političnih, ideoloških in drugih obremenjevanj, za večno odstraniti vse, ki so doslej na lokalnih in državnih nivojih opravljali kakršne koli pomembnejše funkcije, na katere so prišli s pomočjo politike ali članstva v političnih strankah. Temeljito pa bi bilo potrebno prečistiti celoten javni sektor in v njem še posebej državno upravo.

Korupcija ni prisotna le v institucijah na državnem političnem in oblastnem nivoju ter njenih sistemih in podsistemih. Nič manj je ni na lokalni ravni v vseh teh preštevilnih občinah. Tudi na lokalnem nivoju je sistemska in kriminalna ter jo je veliko krat še težje prepoznati in se proti njej boriti. Korupcija v državi Sloveniji je primerljiva z  visokim stadijem obolelosti za rakom in premagala nas je. Včeraj je padel še zadnji vojščak, ki se ji je zoperstavljal. Korupcija v Sloveniji danes slavi svojo veličastno zmago in državljanke ter državljani smo veliki poraženci. Živela Korupcija! Sedaj bo naša draga država Slovenija in mi z njo, dobila prisilno upravo. Nastopil je nov čas v katerem tista zlovešča Trojka več ne prihaja v državo, da bi tam "na licu mesta" delala red, temveč odgovorni iz takšne države neprestano ponižno tekajo k njej po nove in nove ukaze ter navodila kako iz že tako izmozganega prebivalstva iztisniti še kaj.


P.S.: Sedaj razumem. Znanka, ki je v Ljubljani zaposlena v sektorju državne uprave, mi je pred dnevi med klepetom omenila, da če slučajno nameravam v kratkem opraviti kak večji nakup, naj dvignem denar, ker bi lahko v naslednjih treh do štirih mesecih pri tem imel težave. Takrat nisem razumel.

Prebujanje slovenskega študentskega gibanja!

Vir: 1. številka študentskega glasila Iskra, marec 2013

( več na:  http://studentska-iskra.org/ )

Kaj je Iskra!

Iskra je politična struktura. V času, ko je pojem političnega dobil negativno konotacijo, se v Iskri ne slepimo z iluzijami apolitičnega. Politično je namreč osnovni eksistenčni pojem vsakega subjekta in ne obstaja interes, ki bi bil brez politične razsežnosti. Sledimo skoraj že pozabljeni razsvetljenski tradiciji in vztrajamo pri pomembnosti racionalnega diskurza ter celostne skrbi za naš politični in družbeni organizem.

Iskra smo študentje. Primarno delujemo na partikularnem področju študentskega organiziranja, ki pa ne more biti popolnoma neodvisen od aktualnega političnega dogajanja v celoti. Zato je Iskra aktivno vpeta tudi v ostale dele političnega udejstvovanja

Iskra je inkubator družbene iniciative. Članstvo je namreč aktivno ob vseh premikih v naši družbi, najsi gre za zbiranje podpisov v podporo lajšanju prehoda v višji letnik na eni izmed fakultet, ali pa za simbolično masovno prinašanje škarij ministru, ki je dodobra obrezal javno šolstvo

Iskra pomeni aktivno politično participacijo. Edina omejitev za delovanje je pomanjkanje samoiniciativnosti. Iskra namreč uspeva zaradi nenehne izmenjave mnenj ter angažmaja vseh članov, ki skupno oblikujemo politično telo strukture in tako njeno celostno delovanje.

Iskra zapolnjuje družbeno vrzel. Aktualna socialna in politična situacija sili posameznike, da se definirajo skozi vedno močnejše družbene tokove. Iskra tukaj obstaja kot zapolnitev družbene vrzeli, kjer se srečujemo politično aktivni in socialno usmerjeni mladi. Profil ljudi, ki je skozi celotno prejšnje stoletje spreminjal družbo, je danes namreč najmanj aktiven in najbolj izkoriščan. Iskra obrača mizo in vrača vajeti v roke najbolj perspektivnega dela družbe.

Drobtinice iz programa Iskre:

Problematika visokega šolstva, univerze, stanovanj, štipendij, študentskega dela in zaposlitve je širša od delovanja študentskih struktur, kot se je to začrtalo v preteklih letih. Posamezne volitve zato niso cilj, marveč le eno od področij delovanja Iskre, sredstvo za uresničevanje konkretnih ciljev, zapisanih v pričujoči brošuri.

Program ni skupek nepovezanih dobrih idej, temveč je treba nanje gledati v medsebojni odvisnosti. Vsak uspešno izvršen korak namreč olajša naslednjega, ta naslednjega in tako dalje. Namen bo dosežen, ko se bodo vsi načrtovani koraki udejanjili in sestavili v čvrsto povezano celoto.

Kaj je torej ta celota in kako gledati nanjo? Odgovor je najlažje zajeti v pojem študentske javnosti, za razumevanje pa se je treba sprehoditi po zgodovini množičnega študija.

Po drugi svetovni vojni se je tako na Zahodu kot Vzhodu razmahnila tako imenovana država blaginje. V drugem primeru v obliki realno obstoječih socializmov, v prvem v obliki socialne države. Posledica vzpostavitve države blaginje je bila, da se je na podlagi zagotovljenih zaposlitev, sistema socialnih transferjev, visokih plač in javnega financiranja visokega šolstva razmahnil množični študij.
Našteti razlogi so mladostnikom hkrati omogočili, da se jim ni bilo treba ukvarjati ne s prihodnostjo ne s skrbjo za lastno preživetje. Posledično so se lahko študiju popolnoma posvetili. Študentje kot statusna skupina, identiteta, so bili rojeni.

S propadom države blaginje, ki se je odvil in se še odvija med drugim tudi v Sloveniji, so pogoji konstitucije študentov kot identitetne skupine izginili. Študij ni več namenjen znanju za znanje in prostemu raziskovanju, marveč je pojmovan kot naložba samega vase za prihajajočo kariero. Poleg tega mora tretjina študentov delati v izkoriščevalskih razmerah študentskega dela, da sploh lahko študira. Sam študij je usmerjen vedno bolj »piflarsko« in neustvarjalno, študenti pa na zadeve univerze nimamo praktično nikakršnega vpliva.

Predstavniki v študentskih institucijah še vedno tičijo v identitetni opredelitvi študenta. A študent dandanes pred nas stopa povsem drugačen, konkreten v konkretnih razmerah: kot delavec, kot bodoči delavec in kot integralni del fakultete. Iskra je zavezana prav temu konkretnemu študentu in njegovim objektivnim interesom.

Tri dimenzije študenta potrebujejo še vezivo: vprašanja skupnosti, ki zadevajo skupnost kot celoto in prav vsakega posameznika v njej. Ali drugače: skupni imenovalec tako za študentsko organiziranje kot za samo univerzo je študentska javnost. Javnost, ki v tem trenutku ne obstaja, razlog pa se skriva ravno v padcu tako imenovanega moratorija na odraslost, kar je včasih študij bil, in zaprti, anahronistični strukturi študentskih institucij ter univerze.

Pravna država je kot hlebec kruha!

Kot hlebec kruha spečen iz tisoč pšeničnih zrn. Če manjka eno zrno, hlebec ni popoln. Če jih manjka veliko, pa ni več hlebec, temveč rogljiček ali žemljica.

Slovenska javnost je od začudenja odprla usta, ko so ji mediji prenesli vest, da je policija odkrila široko razvejano mrežo ponarejanja dokumentov s pomočjo katerih se lahko dokoplješ do tako zelo željenega vozniškega dovoljenja in celo ponarejanja vozniških dovoljenj samih. Tista manjšina državljank in državljanov, ki še vedno nasedajo floskulam, da je Slovenija pravna država, je bila celo naivno prepričana, da bodo vsi, ki so si na tak način ta dovoljenja pridobili, v nekaj dneh tudi brez njih.

Ljudje so razmišljali nekako takole. če me policisti dobijo med vožnjo z enim popitim pivom več kot je dovoljeno, takoj izgubim vozniško dovoljenje in potem moram celo še noč prespati na policijski postaji, doleti me ogromna denarna kazen in šele po preteku z zakonom določenega časa smem potem ponovno opraviti vozniški izpit. Pa so se ljudje celo nekako, čeprav neradi in godrnjaje, le sprijaznili s temi drastičnimi zakonskimi ukrepi, ki jih je država pred časom uvedla. Sprejeli so vse te in še druge rigorozne ukrepe, da bo le manj smrtnih žrtev na slovenskih cestah, kot so jim takrat po medijih vsak dan zabijali v njihove možgane profesionalni in volonterski pripadniki "prometno moralistične" sekte in razni samooklicani strokovnjaki. Na našo veliko žalost, se sedaj ugotavlja, da mrtvih ni ravno veliko manj in kažejo se tudi druge neželjene posledice tako rigorozne in nedomišljene kaznovalne zakonodaje.

Še veliko bolj začudeni pa so ljudje sedaj, ko ugotavljajo, da je ta naša pravna država luknjava kot švicarski sir in da najbolj odgovorni v državi naj sploh ne bi vedeli kako sedaj tem nepridipravom vozniška dovoljenja odvzeti. In ponovno se nam na TV kažejo isti obrazi kot pred časom in nam razlagajo pravljice. Le, da tokrat s prav slabo prikritim strahom na svojih obrazih, ker se zavedajo, če bo preiskava tega odkritega pojava res temeljita in strokovno korektna, potem se nekaterim med njimi ne bo dobro pisalo. Najprej so nas skušali prepričati, da bo tem lumpom, ki so si na nepošten način pridobili vozniška dovoljenja, ta mogoče odvzeti le v sodnem postopku in je eden celo že stekel. Kot kaže so potem hitro ugotovili, da na sodiščih le ne gre vse tako po kratkem postopku in bi se lahko prav grdo zapletlo, ko bi se obtoženi branil in skušal svojo krivdo omiliti na način, da bi v godljo potegnil vse tiste, ki so mu lumparijo omogočili in ti potem še tiste "od zgoraj", ki so ustvarili pogoje, da so to lahko počeli. Pa so modri možje "od zgoraj" potem hitro pogruntali način kako pobrati vozniška dovoljenja mimo sodišč in sodnih postopkov, v katerih bi se ugotavljalo vse neposredne in tudi posredne krivce.

Pravna država je tako ponovno na hudi preizkušnji. Ker steči bi morali takoj vsi postopki, tako tisti upravni s pomočjo katerih bi takoj pobrali vsa na nezakonit način dobljena vozniška dovoljenja in potem še kazensko sodni postopki v katerih bi svoje fasali še vsi lumpi, ki so v tem vede ali nevede sodelovali oziroma niso storili vsega kar so bili dolžni storiti, da bi se takšno trgovanje z vozniškimi dovoljenji in izigravanje zakona ter pooblastil preprečilo ali vsaj zelo omejilo. Gospodje državni uradniki in njihovi pomagači pa so ubrali staro in dobro preizkušeno pot svoje rešitve. Doslej je namreč veljalo načelo, da če kakšnega neprijetnega problema ne želiš razrešiti, potem ustanoviš komisijo za njegovo razrešitev. V to nesrečno zgodbo vpleteni gospodje so to načelo sedaj nadgradili z novim in sicer, da je luknjasto, nedorečeno ter neuporabno  zakonodajo, ki so jo sami spisali in podtaknili poslankam in poslancem v sprejem, sedaj potrebno nadomestiti z drugo, ki jo bodo seveda ponovno sami spisali. Državljanke in državljani pa smo se v teh letih tako že navadili, da se je vsaka oblastna garnitura po določenem času po prevzemu oblasti, lotila med ostalim tudi spreminjanja prometne zakonodaje in zaostrovanja ter višanja kazni. Razen prejšnje Janševe, ki je nekaj kazni omilila.

Kakšen zaključek te zgodbe torej smemo v nadaljevanju pričakovati? Nezakonito pridobljena vozniška dovoljenja bodo skoraj zagotovo njihovim kupcem pobrali. To je dobro. Nekaj avtošolam bodo odvzeli licence in jih izbrisali s trga ponudnikov storitev izobraževanj ter usposabljanj za pridobitev vozniškega dovoljenja. Tudi to je dobro. Mogoče bo odletelo tudi kaj članov komisij za opravljanje vozniških izpitov. Tudi to verjetno ni slabo. Na hitro se bo ponovno planilo v spreminjanje prometne in še kakšne zakonodaje. To pa več ni tako zelo dobro. Zelo malo je verjetno, da se bo celotno zgodbo res do konca in nepristransko ter korektno raziskalo in ugotovilo vse vpletene, ki so v tem direktno in posredno sodelovali oziroma so za pojav subjektivno ali objektivno odgovorni. To pa je zelo slabo. Na koncu zgodbe bomo imeli kaznovane le kupce in prodajalce vozniških dovoljenj. Kakšna pa bo usoda nekaterih  institucij in v njih zaposlenih posameznikov, ki so se podpisovali pod razne spremljajoče lažne dokumente, potrebne za pristop k opravljanju vozniškega izpita, pa je velika neznanka, ker se o teh še najmanj govori in piše? Tudi vse to bi lahko bilo zelo slabo in še dodatno omajalo vero v pravno državo.

Napovemo lahko torej kaznovanje imetnikov teh spornih vozniških dovoljenje in kaznovanje nekaterih neposrednih udeležencev v avto šolah, ki so jim tak način pridobitve omogočili. In napovemo lahko ponovno spreminjanje zakonodaje na tem področju z razlogom, da se kakšne pravne luknje morebiti res zapolnijo in predvsem da se opere vsakršne krivde in odgovornosti vse tiste, ki so bili in so za funkcioniranje sistema odgovorni, pa svojega dela niso opravili ali pa so ga opravljali zelo slabo. Ne policija, temveč ti gospodje državni uradniki bi morali prvi zaznati nepravilnosti. V te njihove današnje izgovore, da so za nepravilnosti vedeli in niso ukrepali, ker niso želeli policiji povzročiti težav v preiskavi, pa res malo kdo verjame.

Lasanje v slovenski kinološki organizaciji!

Kinološka zveza Slovenija ( KZS ) je osrednja slovenska organizacija, ki združuje športne in lovske kinologe, teritorialno organizirane v društva in zveze ter druge organizacijske oblike povezane s kinologijo. Nasprotja med športnimi in lovskimi kinologi so verjetno stara vsaj toliko kot organizacija sama. Lovski kinologi, ki se večinsko v tej skupni organizaciji ne počutijo ravno najbolje, so se v preteklosti že nekaj krat skušali izločiti in ustanoviti svojo organizacijo, pa jim to zaradi mednarodnega statusa ter organizacijskih in pravnih zadržkov in pooblastil ter pristojnosti KZS nikoli ni uspelo.

Pa kot vse kaže vedno ne gre le za konflikt med športnimi in lovskimi kinologi, temveč organizacijo še veliko bolj hromijo notranji konflikti v organizacijski strukturi tako športnih kot tudi lovskih kinologov. Vsake toliko časa ti konflikti dosežejo vrelišče in takrat izbije na svetlo vse kar se je slabega ali nedorečenega do takrat nakopičilo in to potem vedno s sabo potegne še tisto kar že leta tišči tako športne kot lovske kinologe in ne uspevajo razrešiti. Očitno je tudi tokrat tako. V KZS ponovno vre in sklicujejo se organi organizacije, ki razpravljajo, sprejemajo odločitve, ki jih potem drugi razveljavljajo ali razglašajo za neveljavne in nezakonite ter si med sabo grozijo.

Nadzorni odbor ( NO ) KZS naj bi v skladu s svojimi pooblastili ter na osnovi ocene razmer v organizaciji za 29.11.2013 sklical izredno skupščino KZS. Takoj se je oglasil predsednik KZS Blaž Kavčič in Nadzornemu odboru očital, da je hudo prekoračil svoja pooblastila ter kršil določila Statuta organizacije in sklicano izredno skupščino razglasil za nezakonito. Vse, ki pa bi se te "nezakonite" skupščine udeležili pa je okvalificiral kot rušitelje slovenske kinološke organizacije, ki podpirajo kršitve Statuta in nezakonitega delovanja Skupščine KZS.

Da bi bilo v slovenski kinološki organizaciji vse pod nadzorom in kontrolo ter seveda zakonito in skladno s statutom, je predsednik KZS Blaž Kavčič sklical "zakonito" skupščino KZS za 14.12.2013 in na kateri bi obravnavali razmere na Kinološki zvezi Slovenije. Če želiš imeti dogajanja na izredni skupščini pod nadzorom in vsaj okvirno vedeti kako "diha" baza, da te potem kaj neprijetnega ne preseneti, je predsednik Blaž Kavčič v duhu in skladno s staro ter preverjeno doktrino lastno izkušenim politikom, pred izredno skupščino sklical za 22.11.2013 posvet članic KZS. Na tem posvetu naj bi "strokovnjaki za razna področja" seveda na objektiven in nepristranski način udeležence malce obdelali. Predsednik Kavčič v vabilu na posvet tudi zapiše, da je prepričan, da bodo predstavljena izhodišča "strokovnjakov" pomagala udeležencem posveta oblikovati prava stališča do razmer v KZS. Ker pa kinološki "pučisti" kar resno grozijo predsedniku Kavčiču z odstavitvijo z mesta predsednika KZS, je seveda potrebno pravočasno poskrbeti, da se na izredno skupščino delegirajo pravi delegati, ki bodo prevzeli mesta v organih izredne skupščine in seveda glasovali tako kot se pričakuje in kot je lahko edino prav. S "pučisti" pa se bo opravilo potem, ko bo predsednik Blaž Kavčič ponovno trdno v sedlu in ko bo zagotovo vedel kateri so tisti "njegovi" in na katere se lahko zanese in kdo vse so oni drugi.

Zanimalo me je kako se bodo tudi tokrat obrnili lovski kinologi, ki so v preteklosti že nekajkrat reševali vodstva KZS, ko so jih hoteli športni kinologi reformirati. Včasih je bilo dovolj, da je vodstvo KZS nekaterim najvplivnejšim lovskim kinologom in delegatom na skupščini KZS, tik pred skupščino podelilo nekaj kinoloških odličij in zadeva je bila rešena. Športni kinologi pa so ostali z dolgimi nosovi ter težavami in problemi, ki so potem sledili. Področji športne in lovske kinologije sta si tako zelo različni in imata tako malo skupnih organizacijskih, kadrovskih ter tudi strokovnih in interesnih skupnih točk, da so konflikti neizbežni. V skupni organizaciji KZS živita in delujeta druga ob drugi ali celo vse prevečkrat druga mimo druge in ne druga z drugo.

Ob vsem tem pa seveda ni mogoče mimo ugotovitve, da se je KZS vse doslej precej neuspešno lotevala zbliževanja obeh vej slovenske kinologije. Ker se lovski kinologi v KZS nikoli niso počutili preveč domače in so venomer težili k iskanju poti kako se iz objema te organizacije nekako izviti, je tako bil tudi njihov prispevek h krepitvi. stabilnosti ter mednarodnemu ugledu organizacije temu primeren. To vrzel so potem seveda s kar veliko uspešnostjo zapolnjevali športni kinologi, ki so tako, čeprav ne vedno z največjim veseljem, morali prevzemati tudi največja bremena za uspešno funkcioniranje organizacije ter krepitev njenega mednarodnega ugleda. Ob vsem tem pa imata obe veji slovenske kinologije še ogromno notranjih in prav svojevrstnih ter specifičnih težav in problemov na področju vzreje, šolanja, preizkušenj, sodniškega in drugega strokovnega kadra, razstav in še bi lahko naštevali. Na teh navedenih in še kakšnih notranjih težavah še najbolj šepa prav lovska kinologija, ki že nekaj let občutno nazaduje. Vzrokov za to je veliko in jih sedaj tukaj niti ne kaže navajati. Velika večina vodnikov lovskih psov je v glavnem prepuščena sama sebi in lovsko kinologijo obvladujejo pretežno lovski sodniki, ki odločajo skoraj o vsem. Pri tem pa se prav trudijo kako lovsko kinologijo kar najbolj zbirokratizirati in jo stlačiti v kalupe, ki jih ne poznajo skoraj nikjer v Evropi. S tem seveda spravljajo v obup starejše lovske kinologe in odvračajo mlade, da bi se na to negotovo pot sploh podali. Ob krovni organizaciji kot je KZS, raznih sodniških organizacijah za področje lovske kinologije in njihovih teritorialnih kinoloških organizacijah LKD-jih se na področju lovske kinologije v to vmešava še neka komisija pri Lovski zvezi Slovenije ( LZS ). Tako imajo kar prav nekateri lovski kinologi, ki ogorčeno zatrjujejo, da manj je dobrih in uspešnih lovsko kinoloških vodnikov in psov, več je raznih organizacij, komisij in drugih, ki si domišljajo, da imajo na tem področju kaj za početi in o čem odločati.


 

TV reklama ob kateri sežem po daljincu!

Kako pa veste vse to?