Res je, da je že vložena ustavna presoja nekaterih določil tega nesrečnega zakona in se vložitev nekaj pobud Ustavnemu sodišču še napoveduje. Vendar to glede na dosedanje ravnanje in nekatere odločitve Ustavnega sodišča v zadnjem času, ne bi smelo nikogar navdajati z lažnimi pričakovanju in upanji. Tudi sam ustavnemu sodišču že nekaj časa več ne verjamem ter mu ne zaupam in njegovim odločitvam ne poklanjam več vere, da je neodvisno in da je predvsem pravično ter strogo pravno. Vse od takrat, ko se je Ustavno sodišče v svojih odločitvah podalo iz strokovnega in strogo pravnega področja v področje ideološkega, je moje zaupanje v njegove odločitve zelo omajano. Da tako sme ali morebiti celo mora ravnati in odločati, pa mu med ostalimi čisto nepravnimi okoliščinami sedaj omogoča tudi vpis tistega nesrečnega zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Po domače bi lahko temu rekli, da cilj opravičuje sredstva. Cilj je torej na vsak način zagotoviti planirana denarna sredstva, ki bi jih naj s tem zakonom dobila država v proračun in je pri vsem tem manj pomembno, če bodo hudo kršena nekatera univerzalna ter temeljna pravna in ustavna načela. Ni važno, če je zakon tudi v resnici protiustaven, ker je važno le, da bo mogoče z njim doseči planirani finančni učinek. Njegovo protiustavnost pa se da pokriti z raznimi pravnimi floskulami ter nikomur prav razumljivimi formulacijami obrazložitve končne odločitve.
Danes je Dnevnik objavil: Državljani se utegnejo ob plačilu
novega davka na nepremičnine znajti v neenakopravnem položaju.
Nekatere občine namreč geodetski upravi še niso posredovale
ustreznih podatkov o zemljiščih za gradnjo stavb, zato je veliko
zazidljivih zemljišč še vedno vrednotenih tako, kot da bi bila
nezazidljiva. To je seveda še kako res. Vendar se bodo lastniki teh zemljišč še kar dobro izvlekli. Bolj kratko pa jo bodo potegnili lastniki zemljišč, ki so že desetletja opredeljena kot gradbena, čeprav se ve, da na teh zemljiščih še dolgo ali na nekaterih celo nikoli nihče ne bo ničesar gradil. Mnogi lastniki bi seveda želeli spremeniti status teh zemljišč, ker ne želijo ali nekateri niti ne zmorejo plačevati visokega davka za zemljišča na katerih je po občinskih prostorskih aktih gradnja možna, ker občine zaradi znanih zapletov s temi prostorskimi dokumenti, sprememb v teh prostorskih načrtih ne uveljavljajo. Pa ne zaradi tega, ker občine tega ne bi želele, temveč gre pri tem za sistemske težave, ki jih je zakrivila država in pristojno ministrstvo. Sedaj manjka le še, da bo kdo skušal krivdo zvaliti na občine, ki da niso dovolj kooperativne ali da svojih nalog na področju prostorskega planiranja ne opravljajo. Pravzaprav si velika večina občin še kako želi, da bi lahko uredile in uskladile svoje prostorske dokumente in jih uskladile s stanji v naravi, ker bi se jim s tem povečal manevrski prostor za opredeljevanje kot gradbenih tistih parcel, ki bi to res morale postati. Ne le zaradi individualne gradnje svojih občanov, temveč tudi ali celo predvsem zaradi potreb širitve podjetništva in obrtništva ter drugih razvojnih potreb. Bo ta okoliščina zanimala ustavno sodišče, ko bo ocenjevalo ustavnost tega nepremičninskega davka? Nekoč je veljalo načelo, da sodišče vedno v nejasnih ter dvomljivih okoliščinah odloči v korist slabše stranke. Državljan je proti državi vsekakor slabša stranka in vsaj to bi ustavno sodišče moralo v tem primeru upoštevati.
Včeraj so mediji poročali še o nekem drugem in tudi s tega vidika zelo zanimivem primeru, ki pa zagotovo ni osamljen. Gre za primer znanega in precej kontroverznega slovenskega politika ter nekdanjega poslanca Zmaga Jelinčiča in njegove žene, ki sta ob obali kupila zazidljivo zemljišče na katerem že gradita vilo. Mediji poročajo, da sta za to zemljišče plačala 500,000 evrov ( znesek zaokrožen navzdol ker nisem davkar ) in da to zemljišče v svojih evidencah GURS kot osnovo za plačilo nepremičninskega davka vrednoti z manj kot 20.000 evri. Davek bosta torej plačala od tega kar je zapisal GURS in ne od tega koliko naj bi to zemljišče bilo vredno. Vredno pa je seveda toliko kolikor je bil kupec zanj pripravljen plačati. Upam, da se ne bo našel kdo, ki bi sedaj trdil, da sta to zemljišče namerno krepko preplačala iz kakšnih humanitarnih ali človekoljubnih vzgibov.
Tudi stanovanjske hiše, ki so jih mnogi državljani gradili na lastnih ali od staršev podarjenih parcelah ter ob nesebični denarni in fizični pomoči sorodnikov, prijateljev in znancev ter ob velikih nekaj letnih odrekanjih celotne družine, se je sedaj ovrednotilo enako kakor, da bi bili graditelji polni denarja in bi gradili po sistemu na ključ in ob tem popolnoma vse plačali. Parcela, ki je bila tem graditeljem podarjena od staršev ali drugih sorodnikov ali pa so jo dobili kot zapuščino in so zanjo plačali 0,0 evrov ( so pa plačali davke ) je sedaj dobila GURS-ovo vrednost in zanjo bo od te vrednosti potrebno plačevati davek. Jelinčičeva parcela, za katero je plačal pol milijona evrov in seveda plačal tudi temu primerno visok davek, pa je sedaj po GURS-ovi cenitvi vredna manj kot 20.000 evrov in bo davek na nepremičnine plačal od te vrednosti. Lahko to razumete? Seveda ne morete kot pri tem davku zdravorazumsko ni mogoče razumeti še veliko tega. Bo ta primer zanimal ustavno sodišče, ko bo odločalo o ustavnosti, pravičnosti ter drugih pravnih načelih tega nepremičninskega davka? Bojim se, da ne bo.
Čemu potem sploh vlagati zakon ali posamična njegova določila v ustavno presojo, če že v naprej vemo, da bo sodišče odločilo v korist države in ne v korist državljanov. Nekaj upanja pa vendarle še obstaja, ker ustavno sodišče verjetno le kaj da tudi na svoj ugled in na pravnost, ustavnost ter pravičnost. Star pregovor pravi, da upanje umira zadnje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar