Presenečenje ali sprenevedava hipokrizija in lomljenje svinčnika!

Smo ob zadnjih dogodkih v Parizu res lahko le neprijetno presenečeni in prizadeti ali pa se malo tudi sprenevedamo in lažno moraliziramo? Za uvod tega zapisa si bom kar sposodil uvodno misel znane hrvaške pisateljice Vedrane Rudan, ki je svoj komentar na temo pariških dogodkov naslovila z besedami: Če leta po širnem svetu ubijaš tuje otroke, starce, ženske in jim rušiš domove, zakaj se potem čudiš, ko smrt pride po tvojega otroka?

Zadnji nesrečni dogodki v Parizu imajo svoje korenine najmanj že v Afganistanu, Pakistanu, Iraku in potem nadaljevanje v Libiji, Siriji, pa skoraj zagotovo tudi v palestinski Gazi in še kje. Podobne in odmevne teroristične napade so v preteklosti že doživeli Američani, Britanci, Španci in manjše tudi v nekaterih drugih deželah velike proti islamske svetovne koalicije pod vodstvom ZDA. V primeru priprav na veliko klanje v Iraku smo se tudi Slovenci nekaj silili v tisto koalicijo ter vojaško propagandno petelinili in ob tem niti najmanj nismo bili v stanju oceniti kaj bi nam takšno nerazumno početje v prihodnosti še lahko povzročilo.

Gre za boj proti islamskemu terorizmu, nas danes prepričujejo in za uničenje tega svetovnega zla naj bi bila dovoljena vsa sredstva. In v ne pokorjenih deželah arabskega sveta tudi so dovoljena in masovno uporabljena. Pretežno belopolti in vojaško premočan zahod na čelu z ZDA in EU jim želi vsiliti svoje civilizacijske vrednote, svojo kulturo in vero ter si prilastiti njihova naravna ter druga bogastva. Kako pa naj se zatirani arabski narodi uprejo zblojenemu in vojaško premočnemu ter vedno bolj agresivnemu in krvoločnemu zahodu, če ne s partizanskim načinom bojevanja ali s terorizmom kot se ta pojav vojaške doktrine danes imenuje? Nekateri gredo celo že tako daleč, da vso to neusmiljeno svetovno morijo označujejo kot vojno religij. Mogoče imajo deloma celo prav, ker videti je res tako. V krvavo in uničujoče apokaliptično kolo so se ta hip zavrtele že vse največje svetovne religije. Na čelu, z od krvi prepojenim robcem, grozeče opleta novodobni zahodni bog Kapital in sledijo mu muslimanski, pravoslavni in rimsko katoliški bogovi. Kaj hitro se lahko temu smrtnemu plesu pridružijo še ostali bogovi in napočil bo čas konca bogov in konec civiliziranega človeštva.

Zahodni svet se je na dogodke v Parizu odzval pričakovano zgroženo in zahodnjaki so ponovno strnili svoje ideološke vrste. Zaposleni v medijih po vsej Evropi in in tudi v ZDA, so si za simbol svojega upravičenega odpora proti terorizmu in za medijsko svobodo, izbrali svinčnik. Medijska svoboda je velika civilizacijska pridobitev zahodnega sveta in zanjo se je potrebni boriti in se zaposlenim v medijih v tem boju moramo vsi pridružiti in ne dovoliti lomljenja svinčnikov. Vendar je medijska svoboda sama po sebi lahko tudi zelo nevarna, če ni sočasno združena z bojem za medijsko resnico. Svoboda brez resnice je uničujoča in je zelo učinkovito orožje v službi kapitala in puške in niti najmanj svinčnika kot novega medijskega simbola. Brez medijske resnice je svinčnik zlomljen.

Ti zadnji pariški dogodki so me spomnili na leto 1999, ko je NATO aliansa iz zraka stolkla zgradbo TV Beograd in pobila vse živo kar se je takrat tam zateklo. Nič se ne spomnim, da bi takrat svobodomiselni novinarji Evrope in Slovenije visoko v zrak dvignili svinčnike in zahtevali medijsko  svobodo tudi za svoje srbske kolegice in kolege. Želim verjeti, da tokrat pa le ni tako in da včeraj visoko v zrak dvignjeni svinčniki pomenijo medijsko svobodo tudi za tiste s katerimi se vojaško, politično in ideološko ne strinjamo in ne delimo istih civilizacijskih in kulturnih vrednot. Za oboje pa mora veljati, da je medijska svoboda lahko in bi morala biti omejena le z objektivno resnico ter s striktnim spoštovanjem obče veljavnih načel morale in etike. Ker vse drugo ni novinarstvo, temveč čisto navadno pisunstvo ali pa hujskaška propaganda in podlo zavajanje bralcev ali gledalcev.

Tragična smrt nesrečnih delavcev pariškega satiričnega časopisa je v celotni Evropi visoko v zrak dvignila svinčnike kot simbol upora proti zatiranju medijske svobode. Simbolno dejanje zaposlenih v medijskih hišah pa bi moralo vzpodbuditi tudi vse druge svobodomiselne, razumne ter odgovorne  ljudi v državah Evrope, da bi že danes visoko v zrak dvignili plišaste medvedke kot simbol ljudskega  upora proti masovnemu pobijanju otročičev, žensk in starčkov v Gazi, Afganistanu, Siriji, Iraku, Libiji in drugih deželah, ki jih tlači in smrt seje naš zavezniški zahodni vojaški škorenj. Če tega civilizirana Evropa ni sposobna, potem smo včeraj sami polomili vse svinčnike in jih v doglednem času tudi potrebovali več ne bomo. Tisti, ki bodo ostali, bodo lahko le še po pesku pisali s  polomljenimi in ožganimi vejami..