Ime česa sta Balažic in Pahor?

Vir: portal plus

Naslov objavljenega prispevka na portal plusu:  Ime česa je Pahor?

Avtor. dr. Milan Balažic, politik, poslanec, profesor, diplomat in še veliko kaj drugega

Z zanimanjem spremljam obračunavanje odstavljenega slovenskega diplomata v Avstraliji dr. Milana Balažica z vsemi za katere je prepričan, da so krivi za za njegov osebni karierni polom in težave, ki ga pestijo. Že takoj uvodoma je potrebno napisati, da tako sedanji predsednik države Borut Pahor kot razžaljeni in maščevalni dr. Milan Balažic izhajata iz istega ideološkega, političnega in strankarskega gnezda. Sta politična in karierna sopotnika in v preteklosti dobra strankarska tovariša. Vsaj navzven sta tako delovala in ne spomnim se, da bi si takrat med sabo javno izmenjevala kakšne očitke glede razlik na njuni skupni ideološki in politični poti po kateri sta oba strumno korakala in se vzpenjala po kariernih stopnicah. Priznam pa tudi, da me zgodba  njunega strankarskega in političnega sobivanja ni v preteklosti niti preveč zanimala, pa tudi možnosti nisem imel, da bi lahko pokukal v ozadja njunih medsebojnih odnosov in spoznal vse njune skupne politične botre, ki so verjetno tudi zaslužni, da jima je v političnem življenju marsikaj uspevalo.

Vse to tako dolgo dokler se pred meseci v Sloveniji ni zgodila tragikomična naftna zgodba v katero so bili vpleteni skoraj vsi najvidnejši takratni politiki od predsednice vlade Alenke Bratušek, zunanjega ministra Karla Erjavca, predsednika stranke SD dr. Igorja Lukšiča, predsednika države Boruta Pahorja, slovenskih tajnih služb in nekaterih visokih državnih uradnikov in mogoče še kdo. Pa seveda ambasador Republike Slovenije v Avstraliji dr. Milan Balažic ter v Avstraliji živeči poslovnež in obsojeni pedofil slovenskega rodu Nikolas Oman, ki je prej navedenim slovenskim oblastnim in političnim mogočnežem po zelo ugodni ceni ponudil v odkup z nafto zelo bogata zemljišča v Bosni in Hercegovini katerih lastnik naj bi bil. Dober štos s strani tega prefriganega  Omana, ker so navedeni slovenski oblastni in politični mogočneži v vabo zagrizli in se verjetno v sanjah že videli kot novi  slovenski in evropski naftni šejki. Slovenski navedeni politični elitneži so za posrednika med njimi kot bodočimi slovenskimi naftarji in prodajalcem naftnih polj v BiH Nikolasom Omanom,  določili kar slovenskega ambasadorja Balažica, ki je to nalogo moral opraviti po "službeni dolžnosti", ker je med bodočimi nesojenimi slovenskimi naftarji bil tudi njegov šef  zunanji minister Karel Erjavec. Ko so v Sloveniji spoznali, da jih je tisti nesrečni Oman vse skupaj krepko nategnil in za povrh še hudo osmešil, so se iz te godlje morali nekako izvleči. Žrtvovali so pač ambasadorja v Avstraliji dr. Milana Balažica, ga odpoklicali, mu preprečili, da bi se kot profesor vrnil na fakulteto in ga tako potisnili na obrobje ter sprožili zaplotniške mehanizme, da se potem v slovenskih medijih o tej blamaži in sramoti skoraj ni pisalo. Slovenski svobodni in neodvisni ter bralstvu in resnici zavezani novinarji ter uredniki pa so seveda ukazom o molčanju in nasilni pozabi te sramote slovenske politične elite pridno sledili.

Tako bi verjetno tudi ostalo in danes bi se le še malo kdo spomnil te epizode o rojevanju slovenskega naftnega lobija, če prizadet in užaljen dr. Milan Balažic ne bi bil tako zelo trmast in maščevalen. Že kar nekaj njegovih, v zadnjem času objavljenih, pisnih prispevkov v katerih je dr. Balažic odkrival ozadja te naftne zgodbe sem z zanimanjem prebral in ves čas sem naivno pričakoval, da se bo oglasil kdo od vpletenih in kaj zanikal ali vsaj kaj relativiziral. Vendar vsi molčijo in ravnajo po načelu kar je zamolčano je v črni grob zakopano. Le dr. Balažic še lomasti, krili in kriči po raznih internetnih portalih, ker v kakih drugih slovenskih tiskanih in elektronskih medijih mu verjetno prostora za njegove izpovedi ne dodelijo. Ker pa so ga njegovi nekdanji politični in ideološki tovariši izobčili, je dr. Balažic sedaj zavetje poiskal na drugi strani slovenskega ideološkega in političnega pola in svojo taktiko obračunavanja z nesojenimi naftarji prenesel na področje politično ideološkega obračunavanja. Star pregovor pravi, da hudič v sili tudi muhe žre in tako se je dr. Milan Balažic sedaj pač po svoji volji znašel med tistimi, ki so mu posredno iz Avstralije s svojimi pismi in fotografijami to godljo tudi zakuhali in se zaradi njih ni dala zamolčati ter prikriti.

Kot sem že zapisal, sem to slovensko politično veseloigro prejšnje oblastne garniture na čelu  s predsednico vlade Alenko Bratušek in Borutom Pahorjem kot predsednikom države, sicer spremljal in se ob vsem tem prav prijetno zabaval. Nisem bil niti posebej presenečen nad to njihovo šlamastiko, ker od slovenskih političnih in oblastnih elit, tako desnih kot levih, kaj veliko več od tega kar je ta zgodba razkrila, niti nisem pričakoval takrat in ne pričakujem danes. Edino kaj me je pri vsem tem motilo je bil odnos oblastnikov do odpoklicanega ambasadorja dr. Balažica in njihova naivnost ter prepričanje v vsemogočnost svoje oblastniške moči, da če Balažica vržejo na cesto in ga izpostavijo socialni in karierni ogroženosti, mu bodo na ta način krepko upognili hrbtenico in dosegli njegov molk ter  vsesplošno pozabo te svoje mednarodne kolektivne blamaže in sramote. 

Da je nastal ta današnji prispevek, pa je razlog, ker me je zmotil odstavek, ki ga je napisal dr. Milana Balažic v svojem zapisu objavljenem na "portalu plus" z naslovom " Ime česar je Pahor?" in sicer:

Pahor je ime socializma s človeškim obrazom, ki mu je odpadel oportunistični omet – kar je ostalo od njegovega socializma, je enakost v revščini. Pahor je ime propadlih zgodb 20. stoletja, ki ga ni sposoben zapustiti, ime post-politike brez idej. Pahor je ime poslednjega rdečega Mohikanca, ki po leninsko sklepa vse mogoče gnile kompromise, pakte, zavezništva in njih izdaje zgolj za to, da politično preživi. Pahor je ime praznine, kjer je vsaka morebitna politična misel dozdevek, vsaka gesta pa utelešenje bebavega užitka. Končno je Pahor še eno ime socialistične monarhije: Sloveniji vlada ena sama socialistična dinastija, kjer brez prekinitve vladajo levi monarhi za določen čas – Milan I., Janez I., Danilo I., Borut I. – državljani pa so podaniki te dinastije za vse večne čase. Demokracija velja samo za levico, zato gre za prepolovljeno demokracijo, za pol-legitimni režim. 

Moj ugovor citiranemu zapisu dr. Milana Balažica se nanaša le in izključno na njegovo večkrat ponovljeno trditev, da je Borut Pahor socialist. Borut Pahor je socialist, v tistem žlahtnem pomenu te besede, toliko kot sem sam rimski sveti oče. Dr. Milan Balažic bi bil veliko bolj verodostojen, če bi bil v svoji jezi in maščevalnosti sposoben sebi in bralstvu priznati, da sta si s Pahorjem politično in ideološko tako zelo blizu, da ga to verjetno že neizmerno straši in mu mogoče povzroča celo že kakšne frustracije. Naj pa dr. Balažica potolažim, da sploh ne mislim, da bi on bil socialist in ne verjamem, da je kdo v Sloveniji, ki bi si kaj takega upal misliti. Če bi dr. Balažic iz gornjega teksta črtal oznako  Pahorja kot socialista, kakršnega koli socialista, v žlahtnem ali slabšalnem pomenu te besede, bi sam ta njegov zapis smatral za odličen psihološki portret politika Boruta Pahorja.