Če nimaš svoje zgodovine, te ni!

Vir: Web-tribune.com 

Ob ekonomiji, pravu, politologiji in še kakšni od  družbenih ved, med ljudstvom že kar nekaj časa velja trdno prepričanje, da tudi zgodovina ni ravno preveč eksaktna veda. Na osnovi tega prepričanja, ki niti ni tako zelo napačno, se potem seveda da hitro zaključiti, da ne kaže vsemu kar vam strokovnjaki ali novodobni šarlatani s teh področij povedo ali kje zapišejo   tudi verjeti.  Vsem navedenim družbenim znanstvenim disciplinam s katerimi nas stroka in politika ves čas krepko stiskata in obdelujeta je lastno tudi to, da je vse zelo relativno. Še posebej ta relativnost resnice velja za zgodovino. 

Ste kdaj pomislili na to, da naši arheologi, zgodovinarji, antropologi in drugi tovrstni modreci, vedo vse kar se je dogajalo, kaj je kdo rekel ali zapisal v stari Grčiji ali starem Rimu, skoraj nič pa ne vedo ali nam vsaj ne povedo, kaj pa je bilo z našimi starimi slovenskimi predniki? Kjerkoli v deželi kdo zapiči lopato ali koplje s krampom, zagotovo najde zgodovinske ostanke vseh nekdanjih naseljencev,  le naši predniki Slovani skoraj niso pustili nobenih pravih ostankov in sledi na katere bi lahko bili danes ponosni. Skoraj nič ne vemo o stari slovanski mitologiji in boginjah ter bogovih v katere so verjeli, kako so živeli in kakšen civilizacijski ter kulturni nivo so dosegli. Edino kar od nas zahtevajo je, da verjamemo, da so se naši predniki na ozemlje današnje Slovenije in seveda veliko širše, od nekod priselili tam nekje  ob koncu šestega stoletja ali celo prva desetletja sedmega. Potem pa vse do sredine šestnajstega stoletja ali do pojava Primoža Trubarja in njegovih knjig, Slovenci svoje zgodovine sploh nimamo. Seveda pa nas učijo vse kar se je dogajalo tisoč ali celo več tisoč let pred tem, ko naj bi se naši barbarsko ponoreli predniki prikazali v teh krajih. Potem pa nam zgodovinska stroka še pove, da smo svojo zgodovino ponovno za kratek čas dobili šele leta 1848. Torej v letu, ko je tudi bradati nemški stric Marx izdal svoj znameniti Manifest. In najnovejša zgodovinska stroka nas danes uči, da tudi to obdobje ni vredno kake naše posebne pozornosti, ker se je naša prava zgodovina v resnici začela šele leta 1991. 

Drugi naši sosednji narodi na severu, jugu, vzhodu in zahodu pa se na tem področju ne pustijo tako zlahka. Ves čas pridno iščejo svoje prastare korenine, pri tem pridno raziskujejo, manipulirajo, ponarejajo in prirejajo razne obstoječe zgodovinske vire. Če pravih in primernih virov ni, pa jih ustvarijo in razglasijo za avtentične. Tako to vsi pridno delajo že stoletja in mnogi danes žanjejo sadove truda svojih umnih prednikov in sodobnikov. Slovenci pa se nekako v vsem tem ne znajdemo ravno najbolje. Razen že prav odvratnega stokanja nad krivicami, ki se nam ves čas dogajajo, nismo v stanju skoraj ničesar narediti zase in za svoj narodni obstoj. Ob vsem tem pa smo vsem drugim še hudo nevoščljivi za njihovo zgodovino v kateri nas ti sploh ne omenjajo. Če te v dosedanji zgodovini ni, potem te pač ni in te tudi jutri ne bo. 

To kar zgoraj navajam je tudi razlog zakaj povzemam spodnji "zgodovinski ?" zapis, s katerim Srbi veselo utrjujejo svojo zgodovinsko bit in ob tem našim sosedom Hrvatom krepko dvigajo pritisk. Najmanjšega pojma nimam kaj od tega kar lahko spodaj preberete, je res in kaj ni. Če odmislimo prave politične razloge zakaj se ta in drugi tovrstni zgodovinski zapisi v zadnjem času pogosto pojavljajo tako pri Srbih kot tudi pri Hrvatih in skušamo v tem iskati le zgodovinsko resnico, potem se Slovenci znajdemo v velikih težavah. Ker mi kakšnih takšnih in ob vsem še vsaj malo verodostojnih ter slovenski javnosti predstavljenih zgodovinskih virov enostavno nimamo ali pa so nam prikriti in zamolčani. Razlog, da jih nimamo, pa je v tem, ker se je naša zgodovina očitno res začela šele leta 1990/1. 

Nekateri bodo, ko bodo prebrali spodnji zapis, verjetno dejali, da je to zgodovinski ponaredek ali pa vsaj huda zgodovinska manipulacija. Mogoče res. Zakaj pa bi moralo nekoč v davnini biti vse res natančno tako kot je zapisano? Saj tudi v današnji zgodovini NOB ni bilo vse tako kot nas nekateri učijo ali kot je zapisano. In tudi v času nekaj let pred letom 1991 pa vse do danes veliko kaj ni bilo ravno tako kot nam pišejo, govorijo, pripovedujejo in nam zatrjujejo, da bi naj bilo.

SENZACIONALNO OTKRIĆE: Srpski knez Borna osnivač hrvatske države!

Da li ste znali da je jedan Srbin osnovao hrvatsku državu?

Nedavnim odustajanjem Nemačke od germansko-nordijske istorijske škole, na osnovu koje se pišu naši udžbenici istorije duže od jednog veka, otvara se prostor raznim manipulacijama i prekrajanju istorije. Ovo decenijama već rade pojedine države, što može imati dalekosežne posledice na “balkansko bure baruta”.

Konstantin VII Porfirogenit, vizantijski vladar (913-959), čija je vladavina sa političkog aspekta beznačajna, navodno je autor spisa O upravljanju državom (De administrando imperio) u kojem je opisao i mnoge narode sa kojima je vizantijsko carstvo dolazilo u dodir. Porfirogenit je jedini izvor tvrdnje o doseljavanju Srba i Hrvata na Balkansko poluostrvo u VII veku. Porfirogenita su se slepo držali i Vatikan i predstavnici germansko-nordijske istorijske škole.

Na našim prostorima Porfirogenit je mlako osporavan, najviše zbog činjenice da je u X veku opisivao događaje iz VI i VII veka. Padom zapadne istorijske škole, proučavanjem srpskih istorijskih knjiga pre Berlinskog kongresa, analizom najnovijih naučnih otkrića na našim prostorima u podunavlju i detaljnom obradom dela antičkih istoričara, srpski istoričari mogu napokon postaviti temelje prave srpske istorije.

Ovo je priča o Borni, knezu timočko-kučevskom koji se smatra osnivačem Hrvatske države.
Najstariju vest o Borni nalazimo kod Ajnharda, poznatog letopisca na franačkom dvoru. Godine 818, beležeći kako su dva slovenska poslanstva stupila pred cara Ludovika žaleći se na Bugare, on u nastavku iznosi da su to bili “legati Abodritorum ac Bornæ, ducis Guduscanorum et Timocianorum, qui nuper a Bulgarorum societate desciverant et ad nostros fines se contulerant” (poslanici Braničevaca i Borne, kneza Guduščana i Timočana, koji su nedavno iz zajednice s Bugarima otpali i u naše krajeve prešli).

Borna, Timočanin, bio je zajednički knez Guduščanaca i Timočana. Guduščanci su srpsko pleme tada nastanjeno u dolini Peka. Ime su dobili po antičkom gradu Guduscum, današnje Kučevo, čiji se slabo istraženi ostaci nalaze nedaleko od današnje varošice Kučeva, na suprotnoj strani Peka, pri ušću rečice Kučajne. Temelji građevina ovog grada, zidani od opeke i kamena, protežu se duž Peka dužinom od 4 kilometra. Dakle, pleme Guduščanaca geografski se nalazilo između Braničevaca i Timočana.

Sposobni knez Borna ubrzo postaje gospodar u primorskoj Hrvatskoj. Godine 818, pre izbijanja ustanka, on je kod Ajnharda zapisan samo kao knez Guduščana i Timočana (dux Guduscanorum et Timocianorum). Već iduće godine, kad je vodio na Kupi veliku bitku s Ljudevitom, bio je već “dux Dalmatiæ”. U trećoj godini ustanka (821.) Borna postaje “dux Dalmatiæ atque Liburniæ”, dakle knez cele dalmatinsko-hrvatske oblasti.

Iz gradacije ovih titula, može se izvući zaključak: da su Franci Borni, kao nagradu i pomoć, davali sve veću vlast, na sve većoj teritoriji, dok mu najzad nisu dali i kneževski položaj.
Borna je umro 821. godine, a za njegovog naslednika postavljen je njegov sinovac Vladislav. “Interea Borna, dux Dalmatiæ atque Liburniæ, defunctus est, et petente populo atque imperatore consentiente, nepos illius nomine Ladasclavus successor ei constitutus est.” (U međuvremenu umro je Borna, knez Dalmacije i Liburnije, i po želji naroda, kao i saglasnošću cara, njegov sinovac po imenu Vladislav postavljen je za njegovog naslednika).

Posle sloma ustanka 822. godine, Ljudevit je napustio svoj glavni grad Sisak i prebegao Srbima. (Liudevitus Siscia civitate relicta ad Sordbos, qui natio magnam partem Dalmatiæ optinere dicitur, fugiendo se contulit). Ne zna se gde je tačno Ljudevit pobegao, ali se zna da je 923. godine pobegao kod Borninog ujaka Ljudemisla u Dalmaciju. Ljudemisl je i sam imao titulu kneza. Krajem 923. godine Ljudemisl je pogubio Ljudevita.

Ljudevit Posavski ustankom je pokušao da stvori zajedničku državu Južnih Slovena. Takva država stvorena je 1100 godina kasnije. U nju je Srbija ušla kao pobednik u Velikom ratu, plaćenu ogromnim žrtvama, a izašla sa granicama iz 1912. godine.