V kaj se spreminja EU?

Od danes predsednik Sveta EU Donald Tusk in pred 7o. leti njegov ded

Jozef Tusk kot SS oficir

Dvakratni Poljski predsednik vlade Donald Tusk, ki je bil konec avgusta tega leta izvoljen za predsednika Evropskega sveta in predsednika vrha območja evra, danes 01. decembra nastopa svoj dve in pol letni mandat z možnostjo še enkratne ponovitve.

Hitro po njegovi izvolitvi je češki portal "stalo-se.cz" na svoji straneh objavil pričujoči fotografiji predsednika Sveta EU Donalda Tuska in njegovega deda Josefa Tuska, ki je v času nemške okupacije Poljske služboval kot SS oficir okupacijske in zločinske nemške soldateske.

Pri tem avtor članka na portalu zapiše, da se ne gre preveč čuditi odkod Donaldu Tusku tolikšna sovražna nastrojenost do Rusije, ko je v času izbruha ukrajinske krize javno govoril, da bi morala EU  vojno napasti Rusijo. Nezapažena pa tudi ni ostala njegova vloga in prizadevanja ostalih poljskih politikov, pri vzpodbujanju nastanka ter poglabljanja kriznih razmer v Ukrajini. 

Po izvolitvi na obe tako zelo pomembni funkciji v EU je Tusk izjavil, da Evropa  potrebuje energijo, optimizem, predanost in vero ter nadaljeval, da  pozna izzive in težave jutrišnje Evrope, njene  notranje razmere, ki niso tako dobre kot pred enim ali dvema desetletjema in ko nekateri postavljajo pod vprašaj temeljne vrednote, ko je celo mir v Evropi ogrožen zaradi težkih razmer v soseščini. Pri tem je pod "soseščino, verjetno imel v mislih predvsem Ukrajino, ki jo je tudi sam pomagal destabilizirati in Rusijo proti kateri pa svojega sovraštva niti ni nikoli skrival. Če bi se Donald Tusk tako zelo rad bojeval in pretepal z Rusi, naj to kar izvoli. Vendar ne v našem imenu, ne za naš račun in ne v našo kolektivno škodo ter pogubo.

Tudi na Poljskem niso vsi tako zelo očarani s politiko Tuska in njegovimi političnimi, ideološkimi in nevarnimi vizionarskimi stališči glede vodenja EU ter njenih odnosov z Rusijo. Očitajo mu tudi. da je kot politik zelo avtoritativen ter do svoji političnih nasprotnikov brezobziren in nepopustljiv. Tako eden od poljskih avtorjev zapisov o značajskih in političnih karakteristikah Tuska med ostalim tudi zapiše, da je med njegovima dvema mandatoma poljskega premiera padlo veliko glav in je nastal zelo dolg seznam njegovih sovražnikov in nasprotnikov.

Novinarji, ki politično kariero Tuska že dalj časa spremljajo, pišejo, da je njegova vizija Evrope že kar nevarno pragmatična, ker naj bi se zavzemal za več Evrope tam in na področjih, ki ne bi škodovali interesom Poljske kot so področja energije in obrambe. In seveda manj Evrope na okoljskem, podnebnem in še kakšnem področju kjer več reda ali kakšno novo normativno zaostrovanje ne bi bilo v interesu in neposredni koristi Poljske. Mnogi so prepričani, da si bo Tusk kot predsednik Sveta Evrope zelo prizadeval, da se sprejmejo in uveljavijo tisti trije nesrečni in za Evropo ter veliko večino njenih članic prav pogubni mednarodni sporazumi znani kot TTIP, CETA in TiSA ( Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo med EU in ZDA; Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado; Sporazum o trgovanju s storitvami ). Prostotrgovski sporazumi, ki predstavljajo nevarnost za okolje, delavske pravice, javne službe in potrošniške standarde, hkrati pa velikim korporacijam omogočajo, da lahko v imenu profita tožijo države za kakršne koli izgube dobička, ki nastanejo zaradi nacionalnih zakonodajnih določil, ki ščitijo okolje, pravice, standarde in službe.

Ob že tako zelo spornem predsedniku Komisije EU  Jeanu Claudu Junckeru, sedaj torej na vrhu naslednje najpomembnejše institucije EU dobivamo še veliko bolj spornega in nevarnega Donalda Tuska kot predsednika Sveta EU. Naveza Junkera in Tuska je lahko za bodočnost združene Evrope katastrofalno usodna in še kako prav bi lahko imeli tisti, ki opozarjajo, da bi bila ta dva gospoda s svojim vplivom v stanju iz Evrope hitro narediti ameriško ekonomsko, vojaško, finančno in politično kolonijo. Pri tem pa je tudi zanimivo s kakšnimi ideološkimi in političnimi profili se uspevajo v vrhove najvišjih organov EU instalirati kadri in predvsem dejstvo, da to kar je bilo še pred nekaj desetletji povsem nesprejemljivo, je danes očitno celo zaželjeno.