Res bi bilo dobro, če bi manj govorila, zapovedovala in grozila!

Angela Merkel

Bahato in agresivno obnašanje nemške kanclerke Angele Merkel, ki ne izpusti prav nobene priložnosti, da ne bi posameznim članicam EU, ki so v finančnih in gospodarskih ter socialnih težavah, delila naukov, ki mejijo že kar na ukaze, seveda ni dolgo moglo ostati brez odziva. Prav nobena skrivnost več ni, da nemška politika s svojo zadirčno kanclerko na čelu obvladuje tudi oblastne institucije EU kot so Svet, Komisija in Evropska centralna banka, ki potem z raznimi pravnimi ter ekonomskimi, finančnimi in drugimi sredstvi pritiskajo na posamezne države članice, da se uklonijo ter sprejemajo ukrepe in reforme s katerimi se potem vedno bolj poglabljajo v hude ter skoraj nerazrešljive ekonomske in socialne razmere.

 V prav nobeni državi članici EU v kateri so grobo in zelo nasilno  uspeli uveljaviti ukrepe tako imenovane Trojke niso dosegli predvidenih, željenih in napovedanih ciljev. Vse države so pahnili v še veliko globljo ekonomsko, finančno, socialno in družbeno krizo iz katere ni videti izhoda. Grčija, Portugalska, Ciper in Španija so le najbolj tragični primeri nasilnega neoliberalističnega podrejanja držav v katerih so uspeli v praksi udejaniti večino ukrepov, ki jih je zahtevala Nemčija in v njenem imenu Merklova. Prav malo ali skoraj nič pa se ne govori in piše o težavah drugih držav kot so Bolgarija, Romunija, Srbija, Slovenija in še nekatere v katerih poslušno sledijo napotilom ter ukazom Merklove, ki jim jih ta pošilja preko Bruslja. Kaj pa če je prav to tudi pravi in prikriti cilj izvajanih ukrepov, zahtev, ultimatov, groženj, sankcij in ne tisto kar so nam govorili in v kaj nas prepričujejo?

Sedaj so na evropski sramotilni pranger nabili Belgijo, Francijo in Italijo ter zagrozili Sloveniji in še kakšni državi ter od njih zahtevajo drastično zmanjšanje vseh vrst potrošnje ter reforme s katerimi bi zadostili zahtevanim pogojem v okviru stabilizacije izvajanja programa skupne valite evro. Posebej so pri tem kot zelo problematični izpostavili še Italijo in Francijo, ki so jima postavili rok v katerem bi morali poslušno izpolniti zaukazane ukrepe ali pa bosta deležni sankcij. Ni težava le v tem, da gre za zahtevo po zelo drastičnih ekonomskih in finančnih  ukrepih, ki bodo korenito pretresli socialne razmere v obeh državah, temveč je takšno ravnanje EU oblasti v Bruslju in javno nastopanje bahate Merklove za obe državi tudi zelo žaljivo in podcenjujoče. Namesto predsednika EU Komisije Junkera grozeča sporočila obema državama in s tem celotni evropski javnosti, sedaj v imenu Komisije pošilja že kar nemška kanclerka Merklova preko svojega intervjuja za časopis Die Welt am Sonntag ter drugih priložnostih javnega nastopanja.  Da se ve kdo je v EU glavni!

Jean Luc Melanchon,

Zelo hitro se je na to bahato in ultimativno nastopanje Merklove odzval levo usmerjen francoski politik in poslanec v EU parlamentu Jean Luc Melanchon in na Twitterju zapisal: "Zapri gobec gospa Merklova, ker Francija je svobodna". In potem še dodal:"Raje se posveti revščini in razpadajoči infrastrukturi v svoji državi". Hitro so se odzvali nemški in francoski politiki, ki so obsodili takšen, ko so zapisali, necivilizacijski, neumen in nesprejemljivo grob način izražanja nestrinjanja z javnimi nastopi nemške kanclerke Merklove. V tem se seveda z njimi lahko strinjamo, da tudi v načinih javnega nastopanja politikov morajo veljati določena načela omikanosti in predvsem razumnosti ter korektnosti in spoštovanja političnih nasprotnikov.

Na račun Merklove to niti ni prvo takšno ne posebej prijazno javno sporočilo. Kar veliko jih je bilo  izraženih že na demonstracijah v Grčiji in Španiji ter tudi v Belgiji. Lepih besed o Merklovi pa nimajo tudi nekateri politiki v drugih državah članicah EU, ki pa jih javno na tak način seveda ne iznašajo. Kakšno pa je o Merklovi in nemški ter EU politiki, javno mnenje v nekaterih državah EU in še posebej v državah juga EU, pa tako ni potrebno posebej opisovati, ker to lahko skoraj vsakodnevno spremljamo in vidimo v medijih. V slovenskih medijih sicer bolj malo, ker se o tem veliko niti ne piše in je pač potrebno ob slovenskih kontroliranih in politično enoumno EU usmerjenih medijih prebrati ali pogledati kje še kaj drugega.

S projektom enotne EU valute evro v katerega so potem z neko nerazumljivo naglico vključevali države, ki za prevzem skupne valute sploh niso bile pripravljene in niso izpolnjevale ekonomskih, razvojnih in finančnih pogojev, se je očitno hudo ogrozil obstoj same EU. Pustimo druge države in njihove notranje ekonomske, razvojne in finančne razmere s katerimi so bile vključene v projekt skupne valute in se z njimi naj ukvarjajo v Bruslju in Merklova v Berlinu in se raje posvetimo naši vlogi, mestu ter posledicam v tem nesrečnem projektu evro. Vključno s Slovenijo ni prav nobena država tako imenovanega juga EU ekonomsko in razvojno sposobna brez velikih družbenih, socialnih, političnih in drugih tveganj in pretresov slediti dogovorjeni in zapovedani politiki stabilnosti skupne EU valute. Namesto, da bi se ogromen prepad med najbolj in najmanj razvitimi državami članicami EU projekta skupne valute postopoma zmanjševal, se dogaja prav nasprotno in se izredno hitro povečuje. In to tako zelo hitro, da je ta razvojni razkorak v razvitosti ter ekonomski in finančni sposobnosti posameznih članic že zdavnaj presegel meje ekonomskega, finančnega in socialnega problema ter temu primernih načinov reševanja in vse bolj prerašča v resen politični problem, ki pa je krepko pognojen še z najbolj nevarnimi desničarskimi in celo fašističnimi ideologijami.

Snovalci projekta skupne EU valute evro so očitno nekoč v samem začetku snovanja in uresničevanja projekta naredili kar nekaj velikih napak, ker so projekt zasnovali preveč na političnih in ideoloških osnovah v škodo ekonomskih, razvojnih, socialnih in gospodarskih. Veliko ceno teh napačnih predvidevanj pa sedaj krepko plačujejo predvsem države in v njih živeči državljani ter državljanke tako imenovanega juga EU kamor seveda spadamo tudi Slovenci.. Če potem  k temu prištejemo še posledice hude svetovne ekonomske in finančne krize, ki so jo zakuhali v mednarodnih finančnih institucijah ter ZDA in agresivno vojno in imperialistično politiko ZDA do Rusije in nekaterih drugih delov sveta, ki se ji je prav sramotno podredila tudi EU, kakšnega posebnega razloga za optimizem skoraj več ni.