Kaj ob teh in podobnih praznikih zaželeti znancu ali prijatelju, ki je ostal brez službe in oba veva, da skoraj ni možnosti, da bi jo še kdaj dobil? Kaj zaželeti na smrt bolnemu, ki se tega zaveda in le še čaka, da narava svoje delo dokonča? Kaj zaželeti tisočim slovenskim gospodinjam in materam, ki v teh prazničnih dneh nimajo kaj postaviti na mizo ter tako vsaj skromno razveseliti in nahraniti svojih družin? Kaj zaželeti tisočim slovenskim delavkam in delavcem, ki ves mesec garajo za mizerna plačila, ki ne zadoščajo niti za poplačilo rednih mesečnih položnic ter tako za oblačila, obutev, hrano družine in za nakup najbolj skromnih daril, ne ostane več nič? Kaj zaželeti in kako izpolniti še tako skromna pričakovanja in male želje preštevilnih slovenskih otročičev, ki so že tedne prej bili hinavsko ter brezčutno izpostavljeni lažnim obljubam o dobrosrčnosti in veliki darežljivosti decemberskih mož, ki prihajajo z namenom jih obdariti?
Odločil sem se, da takšnih čestitk tokrat tukaj ne bo. Če nekomu nekaj res iz vsega srca želim, potem je moja dolžnost, da storim vse kar je v moji moči, da ga osrečim in mu željo uresničim. Ker pa tega ne zmorem, tudi hinavskih voščil ne bom na teh straneh pisaril in objavljal. Minil bo tudi ta december, darežljivi možje se bodo umaknili tja od koder so prišli, ostale pa bodo hudo skeleče rane na dušah lačnih, bolnih, neobdarovanih in nesrečnih slovenskih otročičev in njihovih ubogih staršev. Rane, ki ne bodo nikoli zacelile in se bodo čez leto ponovno odprle ter hudo zaskelele in vse tako dolgo, dokler ne bodo odrasli in svojih otroških in mladostnih bolečin prenesli na svoje otroke in mnogi izmed njih potem tudi še na svoje. V trpljenju, bolečinah in pomanjkanju se tako rojevajo novi rodovi slovenskih državljank in državljanov. Rodovi, ki edini s sabo rojevajo tudi upanje v boljše čase. Vsak božič je tako čas rojevanja nove generacije ranjenih dušic in novega upanja.
Lažno je prepričanje mnogih, da so bodočnost in upanje slovenske države in velike večine ljudi živečih v tej deželi, slovenski in EU politiki, gospodarstveniki, vsakemu času in gospodarju prilagodljivi izobraženci in kulturniki, debeli in naduti cerkveni dostojanstveniki, skorumpirani in demagoško hlapčevski mediji ter njihovi novinarji, evropski in svetovni bančniki, militantni domači in tuji mogočneži, ideološko zaslepljeni EU verniki ter mnogi drugi tem podobni. Naša jutrišnja državna in narodova usoda ter bodočnost bosta v rokah velike množice skozi te krute čase prevaranih, zaznamovanih, ranjenih in socialno ožigosanih ter v pomanjkanju in trpljenju rojenih rodov slovenskih ranjenih in krvavečih dušic. Neizbežno prihaja čas, ko bo v EU in deželi slovenski, velika večina ljudi morala biti relativno srečnih ter zadovoljnih in s skupno optimistično bodočnostjo ali pa njih in nas sploh več ne bo.
Vsem rednim in občasnim bralkam ter bralcem zapisov na teh straneh želim vse lepo. Smo generacija, ki je v svoji kolektivni neumnosti, ideološki ter politični zaslepljenosti in kulturni dvolični naivnosti dovolila, da smo sebi in svojim otrokom ter vnukom uničili sedanjost in bodočnost. Na svoje drage, ki smo jih že ali pa jih pravkar rojevamo v ta svet, smo tako preložili ogromno obvezo in težko breme, da popravijo naše grehe in si zagotovijo pogoje za svoje in njih otrok lepše življenje. Le zaželimo jim lahko, da bi jim uspelo. Velika večina naših, danes v Sloveniji rojenih otrok, pa nikoli ne bodo imela niti najmanjšega razloga, da bi lahko bili kdaj na nas kot starše in kot narod posebej ponosni ali, da bi nam morali bili kdaj za karkoli hvaležni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar