V vseh teh primerih razkrivanja tajnih aktivnosti nekdanjih državnih varnostnih služb, s katerimi se Slovenci že dve desetletji tako zelo intenzivno ukvarjamo in se okrog tega še krepko prepiramo in najdeno ter ugotovljeno potem še krepko zlorabljamo, gre v vseh primerih za aktivnosti tajnih služb s katerimi so te varovale takratno državo, njeno teritorialno celovitost in politično ter ustavno ureditev. Tiste države pa že več kot dve desetletji ni in ni več njenih tajnih služb ter ne potreb po njihovem delovanju na področju njenega varovanja. Čemu torej tako velik interes po brskanju po preteklosti, razkrivanju njenih skrivnosti, ko pa tajne službe takratne skupne države YU niso počele popolnoma nič drugega in ne na popolnoma nič drugačen način, kot vse tajne službe v vseh resnih držav sveta?
Kdor se je pač takrat in danes seveda ni prav nič drugače, zapletel v smrtni ples s tajnimi službami, je moral pričakovati temu primerne posledice. Ali jih je premagal ali pa je v tej igri izgubil in za to plačal visoko ceno. Država se je vedno vedela braniti in je za to imela na razpolago vedno tudi veliko različnih možnosti, načinov in orodij. Tako je vedno v sodobni zgodovini bilo in nič ne kaže, da bi se na tem področju v zadnjem času kaj bistveno spremenilo. Prav nasprotno. Razkritja v nekaj zadnjih letih so pokazala, da se na tem mednarodnem vohunsko obveščevalnem področju prav ta trenutek bijejo silovite bitke. Potrebno je torej našo pozornost od preteklosti usmeriti v dogajanja današnjega časa ter predvsem v bodočnost, če se želimo kot narod obdržati in svojo malo državico ohraniti.
Jugoslavijo in zanimanje za njene tajne službe ter njihove rabote, bi kazalo prepustiti zgodovini in zgodovinarjem, ki imajo na razpolago dovolj časa in potrebnih strokovnih orodij, da se temu področju posvetijo in ga zgodovinsko ovrednotijo. Kaj pa je z današnjimi vohuni. skritimi sodelavci, raznimi agenti, špiclji ter podobnimi domačimi človeškimi nesrečami, ki nam grenijo življenje in zapravljajo bodočnost? Ne, ne mislim tukaj na sodelavce slovenskih tajnih služb, ki tudi danes počnejo podobno delo kot so ga nekoč opravljale YU tajne službe. Vsaj morale bi ga, če so seveda primerno organizirane in tehnično ter kadrovsko usposobljene in so jim zagotovljeni drugi pogoji za njihovo učinkovito delovanje. Doktrina delovanja je seveda bistveno spremenjena in danes slovenske tajne službe verjetno nimajo več potrebe po tako radikalnih ukrepih kot so se jih občasno posluževale tajne službe nekdanje YU. Mnoge tajne službe v svetu pa občasno seveda še posegajo po takšnih krutih metodah ter ukrepih in nikjer nič ne zasledim, da bi se v Sloveniji nad tem posebej zgražali ali celo javno ter v medijih obsojali. Še vedno torej velja načelo, da kar si dovolijo naši prijatelji se ne obsoja, ne bomo pa tega početja odobravali onim drugim in to bomo seveda na ves glas obsojali.
Mene veliko bolj privlači misterij skrivnosti sodelovanja mojih sodržavljanov s tajnimi službami tujih držav v našo nacionalno in državno škodo ter v državljansko ogroženost. Z velikim zanimanjem bi si v arhivu kakšne tuje tajne službe rad ogledal seznam mojih slovenskih sodržavljanov, ki so tam od leta 1985 pa do danes, bili ali morebiti celo nekateri še so, prijatelji, podporniki, zaupniki, agenti in še v kakšnem drugem statusu, njihovi tajni sodelavci. Vpogled v takšen seznam katere tuje tajne službe sem imel v mislih, ko sem v prejšnjem zapisu zapisal, da bi se nam lahko zgodila prava notranja družbena eksplozija, če bi nam bilo dovoljeno videti to kar je neposvečenim očem navadnih državljanov skrbno skrito. Mogoče pa katera od obeh slovenskih tajnih služb o tem kaj ve ali pa je vsaj nekoč kaj vedela ter je bila potem toliko krat reorganizirana in so ji šefe zamenjevali hitreje kot kakšna prostitutka zamenjuje svoje stranke.
S temi vohunskimi zgodbami in vanje vključenimi tajnimi službami je pač tako, da so zaradi svojih skrivnosti za javnost bile vedno zelo zanimive ter privlačne. Težava pa bi lahko bila v tem, da področje delovanja tajnih služb in njihovih velikih skrivnosti zelo spominja na smrdečo greznico. Ko jo odpreš začne vse naokrog zelo zaudarjati, čeprav si imel namen iz nje pobrati le za laboratorijski vzorec vsebine za kakšno zgodovinsko, politično ali ideološko analizo. Tak pobegli smrad pa se potem le stežka poleže in rad draži tudi nežne nosnice zelo občutljivih in finih gospa ter gospodov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar