Ob razpadu nekdanje skupne države Jugoslavije so njene tajne službe največji del arhivov uničile in danes lahko govorimo le še o zelo škrbinastih ostankih teh arhivov. Prepričan sem tudi, da so, preden so te škrbinaste ostanke arhivov delno ali v celoti odprli raznim domačim raziskovalcem, po njih temeljito prebrskali predstavniki raznih tujih zainteresiranih in "prijateljskih" tajnih služb ter mogoče še sami kaj odstranili. Ker, če se to predhodno ne bi dogodilo in se ne bi res vse dobro prečistilo, preverilo in zavarovalo, se Hrvatom zagotovo ne bi dogodila zgodba lex Perkovič in Slovencem ne lex Udba. Ni pa mogoče v celoti izključiti tudi verjetnosti, da bi se kje v kakšnih zasebnih rokah lahko nahajalo še kaj "vročega" arhivskega gradiva nekdanjih YU tajnih služb, ki danes velja za uničenega. In tudi tega se ne da v celoti izključiti, da bi se lahko takšni dokumenti še kdaj in ob pravem času celo pojavili ter mnogim, predvsem v Sloveniji, res krepko zagrenili življenje. In podobno tudi v ostalih državah nekdanje Jugoslavije. Pa ne le v državicah nekdanje YU, temveč tudi v kakšni zahodno evropski državi v kateri so nekoč njene tajne službe zelo tesno sodelovale in mešetarile najprej z UDBO in potem še z SDV.
V Sloveniji je po osamosvojitvi postalo mešetarjenje in prirejanje tajnih dokumentov za potrebe medsebojnega političnega in ideološkega obračunavanja že ustaljena praksa. Ne poznam tudi primera, da bi katera resna država s svojo tajno službo počela to kar si je privoščila po osamosvojitvi Slovenija. Tako tudi danes ni neko posebno presenečenje, da te ostanke arhivskega gradiva v Sloveniji raziskujeta amaterja, ki o delovanju in doktrinah tajnih služb vesta zelo malo ali skoraj nič. Resni ter res strokovni raziskovalci, ki bi jih zanimale le zgodovinske resnice, bi namreč bili ob takšnem raziskovanju ostankov nekih nekoč zelo velikih ter skrbno urejenih arhivov, sila previdni in se ne bi tako na široko naokrog razmetavali z obtožbami in že kar obsodbami ljudi na katerih imena so v kakšnem dokumentu slučajno naleteli. Še manj pa bi s temi dokumenti tekali v sosednje države z namenom. da jih predajo tamkajšnjim tajnim službam in organom pregona z željo, da ti sprožijo sodne postopke proti državljanom Republike Slovenije, ki so nekoč delali v YU tajnih službah ali so bili z njimi in njihovim delovanjem kako drugače povezani.
Ali gre v ozadju te zgodbe za veliko zaroto ali pa le za veliko naivnost in nevednost s slovenske strani, bo verjetno še kdaj razkril čas. Dozdeva se mi, da na to razkritje niti ne bo potrebno predolgo čakati. Prepričan sem, da vse to kar sedaj naši "raziskovalci" v torbah prenašajo preko meje, v teh državah v arhivih njihovih tajnih služb že obstaja. In še zelo veliko več od tega. Pravo notranjo eksplozijo v Sloveniji in enako v vseh ostalih državah bivše YU, pa bi zagotovo povzročilo morebitno odprtje ali vsaj možnost vpogleda v arhive tajnih služb Avstrije, Nemčije, Italije, Francije in Velike Britanije. Seveda vlade teh in še nekaterih drugih držav niso neumne, da bi kaj takšnega dovolile ter tako sprožile padanje nekaterih njim zvestih političnih elit v teh državicah ali morebiti celo kakšno bratomorno vojno. Odgovore na števila vprašanja, ki si jih javnost danes zastavlja v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, bi zagotovo dobili v arhivih tajnih služb prej navedenih držav. Predvsem nemška tajna služba bi naj imela zelo dobre odnose z YU tajnimi službami in veliko akcij naj bi bilo izpeljanih v dogovoru in sodelovanju ter v medsebojno korist obeh strani. Ko bi jim kakšna emigrantska ter preveč radikalna skupina začela najedati živce in povzročati skrbi, naj bi v dogovoru s tajnimi službami YU poskrbeli, da se to na primeren in tajnim službam lasten način uredi. Svoje usluge YU tajnim službam pa so potem že vedeli primerno poplačati, ker tudi Jugoslovani niso bili neumni ter naivni in so skoraj zmeraj imeli kaj na zalogi s čimer so se lahko primerno oddolžili.
Vsa ta zgodba okrog tajnih služb bivše YU, ki je sprožena v državah nekdanje skupne države, je očitno nastavljena ter vodena za potrebe notranjih političnih in ideoloških obračunavanj ter podreditve interesov današnjih žepnih YU naslednic nekemu drugemu velikemu interesu. Na hrvaškem so se nekateri očitno tega zelo zavedali in da bi ohranili vsaj še tisto malo nacionalnega ter državniškega dostojanstva, so se skušali pritiskom in zahtevam močnih iz Evrope upreti. Ni jim uspelo in na koncu so morali poklekniti ter se vdati. S Slovenci gre precej lažje. Njim ni potrebno niti nič ukazovati in od njih zahtevati, ker v svoji zaslepljeni nacionalni, politični, ideološki ter kulturni razdvojenosti se sami dovolj potrudijo ugoditi svojim močnim zahodnim gospodarjem. Največ krat pri tem radi še pretiravajo in prehitevajo želje svojih gospodarjev in jih tako s svojo zagnanostjo in vnetostjo pogosto spravijo celo v zadrego.
Ni komentarjev:
Objavite komentar