Poziv predsedniku vlade, zunanjemu ministru in ministrici za notranje zadeve R Slovenije!

Poziv predsedniku vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju, zunanjemu ministru Karlu Erjavcu in ministrici za notranje zadeve mag. Vesni Györkös Žnidar!

V Gornji Radgoni so na sejmišču primerno urejeni namestitveni prostori za sprejem in nastanitev migrantov v katere se je včeraj in danes pripeljalo okrog 350 ljudi. Takoj so se aktivirale tudi lokalne humanistične organizacije, ki v okviru svojih kadrovskih in materialnih možnosti ter drugi, skrbijo za primerno oskrbo nastanjenih migrantov in med njimi predvsem otrok in žensk ter oslabelih in bolnih. Prav tako svojo pomoč v hrani in drugem materialu kot tudi v prostovoljnih aktivnostih že ponujajo številne meščanke in meščani Gornje Radgone. V samo dveh dneh je velika večina meščank in meščanov mesta Gornja Radgona izkazala visoko stopnjo čustvene inteligence izražene skozi pripravljenost poskrbeti za svoje nove začasne someščane in someščanke in so jih kar posvojili ter do vseh teh nesrečnikov vzpostavili prav neverjetno human čustven odnos. 

Potem pa smo vsi doživeli neprijetno presenečenje, ko smo bili s strani novinarjev in predstavnika slovenske policije, v osrednjem TV dnevniku nacionalne televizije obveščeni, da namerava slovenska oblast vseh teh 350 nesrečnikov vrniti Hrvaški. Ta informacija je pri veliko Radgončankah in Radgončanih povzročila precejšnjo nejevoljo in celo jezo ter bes. Še posebej, ker je bilo iz novinarskega poročanja razbrati, da naši novi začasni someščani nastanjeni v prostorih radgonskega sejmišča o tej nameri slovenskih oblasti sploh niso seznanjeni in tako živijo v zmotnem prepričanju, da se jim ponovitve hrvaške kalvarije ni potrebno več bati in da jih bo iz Radgone pot vodila le še naprej proti njihovemu končnemu cilju.

Spoštovani predsednik vlade dr. Miro Cerar, zunanji minister Karel Erjavec in cenjena ministrica za notranje zadeve mag. Vesna Györkös Žnidar ne počnite tega in ne mučite teh ljudi in jih ne vračajte na Hrvaško, ker jih bodo že v nekaj urah ali dneh poslali nazaj. Mogoče bo s tem dejanjem slovenska država formalno dokazala svojo zavezanost k spoštovanju svojega notranjega in evropskega pravnega reda, ki pa v praksi na tem področju tako več ne funkcionira in je v teh izrednih razmerah ob spoštovanju pravnih načel potrebno zaradi koristi teh nesrečnikov ter obče človekoljubnosti upoštevati tudi načela pragmatičnosti ter humanosti. 

Slovenska oblast, slovenska policija, humanitarne in druge človekoljubne organizacije so doslej svoje delo v zvezi s to migrantsko krizo opravile zavidljivo uspešno in smo si tako v očeh mednarodne javnosti pridobili močan moralni kredit, ki si ga res ne rabimo na tako lahek in še tako zelo nehuman način zapraviti. Ne vračajte torej teh nesrečnikov na Hrvaško in poskusite zanje poiskati rešitev v dogovoru z republiko Avstrijo, da bodo lahko v bližnji prihodnosti nadaljevali svojo trnovo pot do ciljev, ki so si jih zastavili. Z njihovo vrnitvijo Hrvaški ne bo dosežen prav noben cilj, ker nam jih bodo Hrvati takoj vrnili ali pa jih bodo neusmiljeno porinili v humanitarni pekel, ki vlada na Madžarskem. Takšno dejanje slovenskih oblasti, čeprav skladno z veljavno zakonodajo, ne bi bilo ne humano in še manj za kogar koli koristno in bi le poslabšalo že tako zelo težak položaj teh naši radgonskih nesrečnikov. Če jim že kako drugače ne moremo pomagati, potem jim vsaj namerno in po nepotrebnem ne otežujmo položaja in ne povečujmo njihovega trpljenja. Vsem, ki so danes že naši gostje in vsem, ki bodo to postali v naslednjih dneh, tednih ali mesecih, ne bodimo Hrvati, bodimo jim Slovenci!

Hvala za vašo pozornost in razumevanje ter za razumno in predvsem humano odločitev!

Zadnja ( dobra )  novica:

Celotna skupina tujcev, ki je bila danes nastanjena v centru v Gornji Radgoni je po 17. uri samovoljno zapustila center ter odšla proti Avstriji. Avstrijski varnostni organi so jim omogočili prehod meje.

V Gornji Radgoni je bilo nameščeni okrog 350 tujcev, ki so odšli proti Avstriji, kjer so jih sprejeli v državo. Nastanitveni center v Gornji Radgoni pa verjetno ne bo dolgo sameval, saj so na poti že nove skupine, ki so jih popisali in jih bodo namestili tukaj. 

Usoda je tej prvi skupini radgonskih prebežnikov bila naklonjena, Vendar bodo prišli drugi in tako gornji poziv slovenskim oblastem ostaja aktualen. Če smo jih enkrat sprejeli, jim omogočili vstop v državo, potem poskrbimo, da bodo lahko svojo pot nadaljevali in jim po nepotrebnem ne otežujmo že tako zelo težkega življenja. In kot je nekdo nekoč rekel ali zapisal: ne po naših besedah, temveč po naših dejanjih nas bodo zanamci ocenjevali!

Slovenci ponovno dokazujemo, da nismo dorasli izzivu časa, ki ga živimo!

Že lep čas se sprašujem ali Slovenci na tem svetu res ničesar ne razumemo ali pa se le delamo tepce in slaboumno sledimo navodilom, napotilom in ukazom od zunaj. Le nekaj dni je preteklo od takrat, ko so nekateri naši politiki, ki so jim sledili mediji in potem še nekakšni človekoljubni aktivisti zlivali žolč na dejanja  madžarskih oblasti v ravnanju z migranti, ki so iz Srbije masovno vstopali v njihovo državo. In prav toliko malo časa je preteklo od takrat, ko so avstrijski in nemški mediji prikazovali prizore prisrčne dobrodošlice migrantom, ki so jim jih pošiljale madžarske krute in nehumane oblasti. Nemška kanclerka Merklova je zganjala neverjetno demagogijo in se celo hodila slikat z migranti ter se ob tem še na veliko razmetava z nasveti in zahtevami oblastem drugih južnih držav EU in Srbiji ter Makedoniji. Danes je seveda že vse drugače in hudič je vzel šalo. Merklove ni več prav nič slišati in Nemci grozijo z zaprtjem svojih meja, enako se jim pridružujejo tudi Avstrijci in enake zahteve vedno bolj glasno izražajo Francozi.

Srbi poročajo, da njihovo mejo z Makedonijo vsak dan v povprečju prečka dva tisoč migrantov, podobno seveda poročajo Makedonci in Grki. Nekatere verodostojne mednarodne organizacije poročajo, da se na bližnjem vzhodu na odhod v Evropo pripravlja še najmanj od 2,5 do celo 4 milijonov migrantov, ki se v valovih podajajo na pot.  Pa ta balkanska pot migrantov, ki nas najbolj zadeva ni edina po kateri se Evropi dogaja selitev narodov. Prihajajo tudi preko Sredozemskega morja na obalo Italije in kaj se potem s temi migranti dogaja danes iz medijev ne zvemo skoraj več nič. Kje so tisoči teh migrantov, kdo skrbi zanje, kje se jih namešča in kakšno usodo so jim namenili? Tudi nas v Sloveniji usode teh migrantov danes , ko smo dobili svoje, niti najmanj več ne zanimajo.

Vsi se danes na veliko ukvarjamo s posledicami nekih preteklih hudo zgrešenih kolonialnih politik naših vojaških, političnih in ekonomskih zaveznikov , ki smo jim ves čas tudi Slovenci pritrjevali, v nekaterih njihovih aktivnostih tudi tako ali drugače sodelovali, njihova krvoločna in rušilna dejanja opravičevali  ter podpirali. Pri tem pa prav grdo zavajali svojo slovensko javnost, lagali in se sprenevedali, ker politične, vojaške ter finančne elite ZDA, militantne alianse Nato in združene EU imajo seveda vedno prav in najbolje vedo kaj delajo in kaj naj bi bilo dolgoročno dobro za njih in s tem seveda tudi za nas. Skupaj  s temi "zavezniki" smo tako tudi sami sodelovali v destabiliziranju celotnega Bližnjega vzhoda vse tja do Afganistana ter Pakistana in severa Afrike.  Prav vse dežele tega prostora smo pahnili v krvav in smrtonosen vojni vihar, ki ga sedaj ustaviti ni več mogoče in prave posledice za Evropo ter s tem tudi za nas bodo šele sledile. Valovi teh migrantov s katerimi se danes srečujemo in nam trkajo na vrata ter motijo naš pravičniški mir, so le najblažja posledica nepremišljenih ter imperialističnih dejanj ZDA in EU ter njihove skupne vojaške organizacije Nata. Pravo in veliko bolj neprijetno ter neobvladljivo nam vsem šele sledi.

In kakor da se iz grozljive polomije zahodne politike na Bližnjem vzhodu ter severnem delu Afrike nismo zahodnjaki ničesar naučili in dobili nobene lekcije, se je popolnoma enak scenarij kot je bil uporabljen v Iraku in Libiji ter neuspešno izveden v Siriji, potem ponovil še v Ukrajini. Isti režiserji in enaka metoda, le s to razliko, da pa so tokrat zahodni zavezniki stopili na žulj Rusiji, ki je tokrat krepko pokazala zobe in zahodnjake postavila na trdna tla. Danes o Ukrajini skoraj nihče več ne razmišlja in le malo koga še zanima kaj se z ljudmi v tej deželi res dogaja. Od velikih besed in obljub ter zavez zahodnjakov danih Ukrajincem v času izvedbe državnega udara in organizaciji krvave državljanke vojne, ni ostalo več nič. Ukrajincem pa pa so ostali notranji krvavi konflikti, grozi jim nadaljevanje razpada države, medsebojno sovraštvo, ki ga umiriti sedaj ne more več nihče ter vsem skupaj velika porušena in vsak dan bolj revna in brezperspektivna država. To je rezultat politike EU, Nata in ZDA. Poljaki imajo prav, ko pravijo, da je nov migrantski val mogoče pričakovati tudi iz Ukrajine. Seveda pa Poljaki danes ne želijo več slišati, da je eden od treh zunanjih ministrov držav članic EU, ki so prišli v Ukrajino in tam prižgali državljansko vojno ter s tem povzročili kaos, bil tudi njihov.

Da bodo Hrvati z migranti, ki so iz Srbije prišli k njim, storili to kar so, sem pričakoval in tudi napovedal. Zmotil sem se le v času, ker sem menil, da bodo vzdržali le nekaj več časa in si tako pridobili več razlogov ter humanitarnih alibijev. Kdor je od Hrvatov pričakoval kaj drugega je ali patološki naivnež ali pa navaden tepec. Hrvati se namreč le redko kdaj izneverijo svoji zgodovinski tradiciji. Srbi bi ob komentiranju hrvaškega ravnanja verjetno hudomušno  rekli: znam te puško odkad si pištolj bila!

Slovenija je seveda v povsem drugačni situaciji kot Hrvaška, ker je zadolžena za varovanje schengenske meje in jo zavezujejo pravne ter organizacijske zaveze EU glede varovanja schengenskih meja. Teh zavez jo lahko osvobodi le Bruselj, ki pa molči in neprizadeto opazuje kaj se dogaja v južnih deželah EU. Tako so neumestne zahteve nekaterih človekoljubnih aktivistov v Sloveniji, da država Slovenija sama suspendira načela in določila ter obveznosti iz schengena. Tega seveda pravno ne sme storiti in tako nase prevzeti odgovornosti in posledic razpada schengena, ker bo država Slovenija tako ali tako morala kapitulirati zaradi navala migrantov in si bo tako pridobila vsaj humanitarni ter organizacijski alibi za padec slovenske schengenske meje EU. Vprašanje seveda je kako bo v naslednjih dneh ravnala Avstrija kamor so migranti na svoji poti na sever Evrope tudi namenjeni. Če Avstrija uspešno zapre svojo mejo s Slovenijo, se bomo znašli v hudih humanitarnih, organizacijskih, varnostnih ter tudi notranje političnih težavah. Ker Slovenija nima na razpolago  finančnih, prostorskih, kadrovskih ter še mnogih drugih nujno potrebnih resursov, da bi lahko prezimila  sto in še več tisoč migrantov, ki se nam približujejo in katerih prihod lahko v naslednjih dneh, tednih ter mesecih pričakujemo. Tudi, če bi EU Sloveniji odprla takojšen ter neomejen dostop do finančni sredstev EU, bi se država sesula sama vase in nastal bi nepopisen kaos z nepredvidljivimi posledicami.

Če se države članice EU v sredo v Bruslju ne uspejo dogovoriti za ukrepe takojšnjega reševanja problematike migrantov in se aktivnosti takoj ter operativno uspešno ne začnejo izvajati, bo Slovenija primorana ravnati enako kot ravna že nekaj dni Madžarska. Slovenija enostavno ne more pristati, da bi celotna država postala zimsko migrantsko taborišče v katerem bi nekaj sto tisoč migrantov čakalo kdaj se bo EU zganila in kaj bo z njimi nadalje počela. Naj se to sliši še tako nehumano, nečloveško ali kakor koli to želi kdo imenovati, bo takšno ravnanje države Slovenije nujno ter neizbežno, da se zavaruje država, mir in varnost v državi ter prebivalstvo države. To nujo spoznavajo sedaj že Nemčija in Avstrija, na to opozarja Francija in to je pred tedni spoznala Madžarska ter pred tremi dnevi Hrvaška, ki je ob vsem tem še pozabila, da je članica EU in tudi soodgovorna za varovanje določil schengena, čeprav ni vključena. Prihaja čas, ko bodo morala tudi v Sloveniji čustva prepustiti mesto razumu. Verjamem, da je slišati kruto, vendar mi Slovenci oziroma vsi državljani ter državljanke naše države smo svoj čas za izkazovanje humanosti in človekoljubnosti zamudili takrat, ko nismo nič rekli in še manj storili, ko so naši zavezniki, tudi v našem imenu in z našim blagoslovom, vojaško napadli Afganistan, Irak, Libijo in Sirijo ter organizirali revolucije v Egiptu, Tuniziji, Ukrajini in še kje ter tam množično morili, rušili in uničevali države iz katerih nam migranti sedaj trkajo na vrata. Za vse to in še kaj se nam danes izstavljajo računi.

S poplavo naraščajočega sovražnega hujskaštva proti migrantom na eni strani ter s slaboumno ter demagoško humanistično propagando na drugi, se noben problem ne bo razrešil. Slovenija ne more rešiti Evrope, morala pa bo reševati sebe, če se v EU takoj ne zganejo. Tudi pozivi nekaterih, da je potrebno problem množičnega prihoda migrantov v Evropo reševati tam kjer je nastal, je navadno zavajanje ter sprenevedanje in zapiranje oči pred realnostjo, ker tam od koder migranti prihajajo še nekaj desetletij ne bo mogoče ničesar bistvenega razrešiti, ker so naši zahodni zavezniki tam vse porušili in uničili. In seveda to še danes uspešno počnejo. Še kako prav je imel Marx, ko je zapisal, da kapitalizem krize rešuje tako, da ustvarja nove.

ZADNJA DOBRA VEST! 19.09.2015 ob 23.30 uri

SPLETNI MEDIJI POROČAJO:

Celotna skupina tujcev, ki je bila danes nastanjena v centru v Gornji Radgoni je po 17. uri samovoljno zapustila center ter odšla proti Avstriji. Avstrijski varnostni organi so jim omogočili prehod meje.

Na sejmišču v Gornji Radgoni je bilo nameščeni okrog 350 tujcev, ki so odšli proti Avstriji, kjer so jih sprejeli v državo. Nastanitveni center v Gornji Radgoni pa verjetno ne bo dolgo sameval, saj so na poti že nove skupine, ki so jih popisali in jih bodo namestili tukaj. 

Kljub ugodnemu razpleti ostaja  gornji poziv predstavnikom slovenskih oblasti aktualen. ker bodo na izpraznjena mesta v nastanitvenih centrih v Sloveniji prišle nove skupine nesrečnikov z enakimi usodami in cilji in tako prav vse naše človekoljubne zaveze, da jim nesebično pomagamo, ostajajo. In kot je nekdo nekoč dejal ali zapisal: ne po naših besedah, temveč po naših dejanjih nas bodo sodili!

Kaj se nam v resnici dogaja?

Da, kaj se v tej nesrečni zgodbi imenovani "masovni prihodi beguncev v Evropo" v skrbno prikritih ozadjih v resnici dogaja? O tem nam evropski in slovenski politiki ter mediji prav nič ne poročajo. Prav tako se vedno manj govori in piše o pravih vzrokih, ki so te obupane množice ljudi iz bližnjega vzhoda in iz Afrike pognali na to trnovo ter zelo negotovo pot iskanja lepšega življenja v Evropi.

Evropski in tudi naši slovenski politiki in pri tem jim prav papagajsko sledijo tudi mediji, nam ta pojav masovnega preseljevanja ljudstev z juga na sever prikazujejo tako kakor, da so se tisoči nesrečnikov tam v oddaljenem Afganistanu, malo bližnjih Siriji, Iraku, Libiji in v nekaterih severnejših afriških državah, kar naenkrat kolektivno in med sabo povsem neodvisno odločili kreniti na pot proti Evropi in si tam poiskati svojo lepšo bodočnost. Ta pojav preseljevanja ljudstev z juga na sever bi sedaj torej morali razumeti in sprejeti kot naravni pojav, sicer v novejši zgodovini človeštva tako masovno še nezaznan, pa vendar bi naj bil to povsem naravni pojav, ki ga ni nihče namerno vzpodbudil, nihče organiziral in usmerjal, nihče financiral in nihče načrtoval. Enostavno se je kar dogodil in sedaj se z njim pač soočamo.

Obilo dela torej čaka sociologe, antropologe, psihologe in druge modre znalce, predvsem s področij družbenih ved, da to preseljevanje ljudstev z juga na sever začnejo proučevati in iskati prave vzroke in nam kar najhitreje postrežejo s strokovnimi razlagami ter pojasnili. Dokler pa vsi ti in še kakšni drugi strokovnjaki, ne bodo uspeli potešiti naše vedoželjnosti in radovednosti. pa se bomo pač morali zadovoljiti s tistim vedenjem ter razumevanjem tega pojava, ki nam je že danes na voljo. Tu pa bomo naleteli na ogromno hudih težav, ker veliko tega kar mnogi že danes vemo ni skladno s tem kar nam govorijo svetovni, evropski in naši slovenski, politiki in kako nam to nesrečno zgodbo predstavlja večina tujih ter domačih medijev.

V Sloveniji smo na pojav masovnega prihoda beguncev postali malo bolj pozorni in se vznemirili šele takrat, ko so se trume teh nesrečnikov začele valiti po tako imenovani balkanski poti preko Grčije, Makedonije, Srbije do Madžarske. Tisti begunci, ki so preko Sredozemskega morja masovno prihajali v Italijo in se pri tem tisoči tudi utopili, nas niso kaj posebej prizadeli. Niti nas ni posebej zanimalo kaj se je potem, ko so jih prevzele italijanske oblasti, z njimi dogajalo, kaj so z njimi počeli in kje so tisoči teh beguncev danes. Saj res, kje je danes več deset tisoč teh nesrečnikov, kje so nastanjeni, kdo skrbi zanje in kakšno usodo so jim namenili? O tem danes skoraj ni mogoče nikjer več ničesar prebrati in o njih nihče ne govori. V centru naše pozornosti so sedaj le še begunci, ki prihajajo po balkanski poti in jih že v nekaj tednih lahko pričakujemo tudi v Sloveniji. Pravzaprav bi bilo nujno, da jih zaradi naše kolektivne slovenske streznitve, tudi res masovno dobimo in se tako posvetimo reševanju njihovih težav, zanje primerno in človekoljubno ter humano poskrbimo. Pravzaprav smemo v Sloveniji pričakovati, da jih bomo gostili precej dalj časa in v zelo drugačnih vremenskih pogojih kot je bilo to omogočeno Srbom in Madžarom in ker se po določenem času tudi naši zahodni sosedi Avstrijci ne bodo več tako zelo razdajali in jih od nas masovno ter z velikim zadovoljstvom prevzemali. Potem bomo v skladu z lastno izkušnjo tudi v Sloveniji bolj razumeli Srbe in predvsem Madžare ter bomo veliko bolj zadržani v naslavljanju raznih očitkov na njihov račun. Priložnosti za izkazovanje naše gostoljubnosti, humanosti, človekoljubnosti, darežljivosti, solidarnosti in širokosrčnosti bo tako dovolj in predvsem našim vzhodnim sosedom Madžarom, ki jih tako radi kritiziramo, bomo lahko pokazali kako se takim rečem streže.

Sam seveda niti najmanj ne verjamem, da bi bilo mogoče to masovno preseljevanje ljudstev, ki smo mu priča že nekaj mesecev,  uvrstiti med naravni pojav in da tega ni nihče načrtoval, organiziral, usmerjal in da tega nihče ni tudi financiral. Mediji nam, posredujejo izjave beguncev v katerih ti govorijo koliko tisoč dolarjev je bilo potrebno plačati temu in koliko tisoč nekemu drugemu kriminalnemu mešetarju, da jim je omogočil prevoz, prehod neke meje in za druge logistične stroške in še vedno imajo denar za financiranje prevoznih stroškov v Evropi. Ko zastaviš nekomu vprašanje odkod jim toliko denarja, dobiš odgovor, da so doma prodali vse kar so imeli in se s tem denarjem odpravili na pot. Komu za boga milega pa so doma v svojih razrušenih državah in kjer smrt kosi dnevno, sploh še lahko kaj prodaš in kdo to tam tako masovno nakupuje njihove ruševine? Iz katerih družbenih slojev izhaja večina beguncev? Pa menda niso na pot odšli le premožni, ker mediji o kakih finančnih težavah beguncev sploh ne poročajo. Kaj pa je potem z milijoni njihovih sodržavljanov iz najrevnejši družbenih slojev, ki niso imeli kaj za prodati in tako ne možnosti se odpraviti na dolgo pot v Evropo? Usode milijonov teh ljudi pa nas očitno prav nič ne zanimajo in zanje kot kaže nam ni ostalo kaj veliko človekoljubja, solidarnosti, humanosti in predvsem čisto, preprostega usmiljenja. Tudi tam v deželah beguncev vsak dan masovno umirajo otroci, ženske, starčki in drugi civilisti od lakote ter pomanjkanja drugih dobrin in predvsem od bomb in raket naših vojaških zahodnih zaveznikov in prijateljev od ZDA, Kanade, Avstralije pa do večine držav severa EU. Kdo in za potrebe koga torej sedaj čisti ta bližnjevzhodni arabski prostor na način, da masovno preseljuje ljudi v Evropo? Bodo ti "osvajalci arabskega prostora" potem vso tisto človeško revščino, ki se nima kam umakniti in pobegniti enostavno "vojaško počistili" ali zasužnjili? Čaka te reveže "vojaška asanacija živih" in neželjenih ter za nekoga hudo motečih? Takšnega ciničnega in doziranega evropskega humanizma ni mogoče drugače poimenovati kot vulgarna evrohinavščina in vse, ki v tem posredno ali neposredno sodelujejo  kar navadni hinavci.

Ko obupa Vedrana Rudan, mora biti pa res že zelo hudo!

Najbolj znana in plodovita hrvaška pisateljica in najbolj brana blogerka Vedrana Rudan, je na svojem blogu objavila svoj zadnji prispevek in se tako poslovila od premnogih ter zvestih bralk in bralcev. Prebirali so njene prispevke vsi. Tisti, ki so z njo delili enaka ali podobna mnenja in tisti, ki bi jo utopili v žlici vode ali ji kar prerezali vrat. Množično so jo prebirali v skoraj vseh državah bivše Jugoslavije. Mnogi so ob prebiranju njenih zapisov doživljali prave živčne zlome, jo kritizirali, preklinjali, ji grozili s smrtjo in počeli še veliko kaj drugega, da bi jo za vedno utišali.

Očitno so njeni kritiki in sovražniki uspeli in sedaj lahko razglasijo zmago nove hrvaške demokracije. Prihaja "za dom spremni" in odhaja Vedrana Rudan. Na svojem blogu ( http://www.rudan.info/ ) je v zadnjem objavljenem zapisu naslovljenem z "Odustajem" med drugim napisala:  

Drage moje čitateljice, dragi moji čitatelji, od danas bez mene. Odustajem. Ovu bijednu zemljicu napušta sve što ima malo soli u glavi. Ja izbora nemam. Ostajem ali ni na koji način ne želim učestvovati u ratu koji se Hrvatskom širi poput kuge.

Ipak, nedostajat ćete mi. Pozdravljam vas, da budem malo patetična na kraju, od srca koje će do smrti kucati samo u slavu dobrih ljudi. Jebeš sve nacije, sve razlike u boji kože, sve vjernike koji misle da su jedini pravi, jebeš sve gadove kojima nikad dosta zlata, krvi i moći.

Ćirilica, latinica, Srbi zločinci, Hrvati žrtve, iskapanje kostiju starih šezdeset, pedeset, četrdeset, dvadeset godina… Tko normalan može preživjeti toliku količinu zla?

 

 Postoji li neki razlog? Što me uznemirilo do te mjere da više ne želim dva puta tjedno pisati a onda čitati što moje čitateljice i čitatelji misle o istoj temi? Bolje je pitanje, zašto sam uopće krenula pisati blog?

 

Slovenija ne premore blogerke ali blogerja in seveda še manj javnega medija, ki bi s tako objektivno ostrino ter osebnim intelektualnim pogumom nastavljal ogledalo slovenski politiki in slovenski javnosti, kot je to počela Vedrana Rudan na Hrvaškem. Pa bi tudi v Sloveniji nujno potrebovali svojo Vedrano Rudan. Očitno je bila doslej slovenska "demokracija" učinkovitejša od hrvaške in je že v kali onemogočila ter zatrla vse, ki so v preteklosti s svojimi javnimi nastopi ali pisanji nakazovali, da bi lahko postali nadležna slaba vest slovenske politike, kulture in slovenskih družbenih razmer nasploh. 

 

Razmere v Hrvaški in v Sloveniji so si v mnogo čem tako zelo podobne ter medsebojno prepletene, da smo bralci njenih blogerskih zapisov ali z njo narejenih intervjujev vse prepogosto imeli občutek, da njene kritike družbenih razmer na hrvaškem lahko kar posvojimo in v njih vidimo tudi kritiko razmer v slovenski družbi. Iz njenega zadnjega blogerskega zapisa povzemam še odstavek, ki prav nazorno prikazuje tudi slovenske notranje družbene razmere in stanje duha v naši deželi: 

 

Na strani naših pokvarenih političara, bankara, Crkve i ostalih zločinaca širokoga spektra su svi mediji u kojima rade robovi spremni za sto kuna po tekstu, ako ih dobiju, napisati najstrašniju laž. Nakon objave će preko portala krenuti horde ratnika zapjenušanih gubica i ubijati riječima “njihove” i krivomisleće “naše”. Njima, glupanima, nisu problem hrvatski bankari kojima će plaćati danak u krvi dok budu živi, njima nisu neprijatelji “vođe” koji ih hrane mržnjom da bi se dokopali još više moći. Njima glupanima jedina je radost preko neta “četnike” ili “ustaše” hvatati za grlo pa im, zasad, virtualno tupim nožem rezati vratove.

 

V čem se hrvaška in slovenska družba ter državi sploh še razlikujeta? Obe se soočata z brezobzirnim izkoriščanjem ter siromašenjem svojega prebivalstva, sramotnim udinjanjem zahodnim političnim, finančnim in vojaškim silam, brez kančka sramu in povsem nekritično v svojih uradnih politikah podpirata vse vojne , ki jih za svoje ekonomske in politične potrebe izzivajo njuni zahodni zavezniki v Natu in EU. Obe državi in njune politike funkcionirajo po načelu dobrih in slabih dečkov v katerem so dobri seveda le zahodnjaki z ZDA na čelu in slabi Rusi, Arabci, Afričani, Kitajci, Severni Korejci in pač še vsi drugi, ki se jih ne uvrsti med dobre. 

 

V obeh državah je zaznati vedno večjo tolerantnost do pojavov vulgarnega neoliberalizma, nacifašizma, ustaštva in domobranstva, političnega prevzema določenih vej sodne oblasti, kršenja temeljnih človekovih pravic, zmanjševanja pravic delavcev, zmanjševanja pravic iz zdravstvenega in pokojninskega varstva, sociale, izobraževanja, kulture. Socialna razslojenost v obeh družbah dobiva že prav nevarne razsežnosti in kjer se ljudi pospešeno spreminja v kapitalistične brezpravne tlačane in v mnogih primerih tudi že kar v novodobne sužnje. Kako se ti dve državi politično in mednarodno pravno ne marata, si nagajata in se grdo gledata, ko pa sta si tako zelo podobni, da sta v svojih temeljnih družbenih, političnih, kulturnih in ideoloških postulatih že skoraj povsem enaki? Verjetno ravno zaradi te velike podobnosti in tudi zaradi patološke zakopleksiranosti njunih političnih in kulturnih elit.

Vedeti želimo kdo je vohunil ali izdajal?

Nič še zagotovo ne vemo kaj bo v resnici storilo arbitražno sodišče v Haagu po odstopu Hrvaške  iz arbitražnega sporazuma. Kot poročajo slovenski mediji in nam nekam dvoumno ter prav nič verodostojno razlagajo slovenski politiki in oblastniki, naj bi arbitražno sodišče doslej povedalo le, da bo proučilo nastale razmere ter stališča obeh držav. In to je tudi vse kar vemo. Sodišče  ni povedalo, da se bo arbitražni postopek zagotovo nadaljeval, čeprav bi nas naši politiki in nekateri pravniki radi prepričali, da bo tako, ker drugače naj sploh ne bi moglo biti. Nekateri tuji pravni strokovnjaki s področja mednarodnega prava pa menijo, da je mogoč tudi drugačen izhod kot nam govorijo v Sloveniji.

Kdor prebira le domače medije in posluša nakladanja slovenskih politikov je morebiti celo prepričan, da bo v tej nesrečni zgodbi Hrvaška potegnila kratko. V nekaterih tujih medijih je bilo objavljeno nekaj prispevkov resnih avtorjev, ki pa niso tako zelo prepričani niti v to, da bo arbitražno sodišče sploh končalo svoje delo in še manj v to, da bi Slovenija imela kak razlog za optimistična pričakovanja. Nova arbitra bosta verjetno res izbrana in kdo bosta, bo odločil predsednik sodišča Gilbert Guillaum, ker sodni senat pač mora delovati v polni sestavi. Kako pa se bo potem senat odločil in kakšne vse odločitve bo sprejel, pa je že drugo vprašanje na katerega pa danes ne pozna  odgovora nihče. Sam menim, da tako težko pričakovane odločitve glede dokončne določitve meje med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in morju še tako hitro ne bomo dočakali. Prepričan sem celo, da se tega zaveda tudi dobršen del slovenske politike le, da si tega slovenski javnosti še ne upajo povedati. Nekatera dejanja slovenske diplomacije, nekaterih najvišjih politikov in nekam neodločno napovedane bodoče aktivnosti slovenskih oblastnikov, že kažejo na to, da najmanjšega pojma nimajo kako se iz te zagate izvleči in kako domači javnosti povedati, da smo v Sloveniji ponovno grdo zamočili.

O vsem se veliko piše in govori ter špekulira, le o tam kdo je posnel telefonski pogovor med slovenskima predstavnikoma oziroma kako je hrvaška stran prišla do teh prisluhov pa prav nič. Kakor da se ti prisluhi sploh ne bi dogodili in je vzrok sedanjih zapletov le posledica nekih zelo strokovnih pravnih telovadb ter samovoljne hrvaške odločitve, da se iz tega arbitražnega postopka brez pravega vzroka umakne in česar laična slovenska javnost tako ne razume oziroma sme razumeti le toliko kot ji slovenski pravniki ter oblastniki pač želijo povedati. Ker torej usoda tega nesrečnega arbitražnega postopka ni več v naših rokah in na končno odločitev sodišča ali bo postopek sploh nadaljevalo in kako potem hrvaško stran prisiliti, da bi morebitne odločitve arbitražnega sodišča sploh spoštovala, nimamo prav nobenega vpliva, je sedaj napočil čas, da se posvetimo izvirnemu grehu te mednarodne polomije in se začnemo spraševati ter odločno terjati odgovore na vprašanje kdo je ta pogovor med slovenskima predstavnikoma posnel oziroma kako so Hrvati prišli do teh prisluhov. Če nam pri odkrivanju resnice in krivcev ne želijo pomagati naši Nato in EU zavezniki, pa povprašajmo one druge, ki prav tako vedo kdo nam je vse to zakuhal. Ni važno kdo nam pove, važno je, da nam pove, če sami nismo v stanju tega odkriti.

Prav smešno pa ob vsem tem zvenijo izjave nekaterih slovenskih pravnikov in še posebej politikov, ki nas skušajo prepričati, da bo Hrvaška že "videla svojega boga", ko bo njene samovolje in njenega trmoglavljenja dovolj resnim, pravičnim in strogim mednarodnim pravnim institucijam, Evropski komisiji in še komu vsega zaupanja vrednemu (?) v mednarodnem prostoru. "Malo morgen", bi ponovno rekel pokojni srbski predsednik Miloševič! Prepričan sem, da je velika večina teh mednarodnih institucij in njihovih vidnih predstavnikov že davno pred nami vedela kaj se bo dogodilo in Hrvatom dala molčeče tiho soglasje, da manever izstopa iz arbitražnega sporazuma na ta način tudi izpeljejo.

Še najmanj kar bi si slovenska javnost sedaj smela dovoliti je, da bi sprejela vsiljeno pozabo izvirnega greha, ki je do tega zapleta pripeljal in s katerim Hrvaška opravičuje svoja dejanja. O tem pa ne odloča arbitražno sodišče v Haagu in ne Evropska komisija in ne kakšen vpliven ambasador, temveč moramo o tem odločiti sami in temu vohunskemu ali celo izdajalskemu misteriju priti do dna v Sloveniji, če seveda sploh še smo kakšna država, ki da kaj na svoj ugled in mednarodno verodostojnost. Pristop k arbitražnemu sporazumu je v Sloveniji dobil verifikacijo na referendumu in tudi zaradi tega ima slovenska javnost pravico vedeti zakaj je sporazum v resnici padel in kdo ter zakaj je zakrivil izvirni prisluškovalni in vohunski greh. To sedaj ni več le problem slovenskih  pravnikov, diplomatov, Vlade ali Državnega zbora ali cincavega predsednika države, ki bi se sedaj rad sestajal in nekaj reševal s hrvaško predsednico Grabarjevo, temveč je že in predvsem tudi zaradi referendumske odločitve, sedaj to problem nas vseh slovenskih državljank in državljanov!

Upam, da je dosedanjim domačim klavcem slovenskih državnih in nacionalnih interesov vsaj v tem primeru jasno, da pa tokrat gre za državni in nacionalni interes, ki je zaradi vohunjenja ali morebiti celo izdaje, hudo ogrožen. In da je prav tako na težki preizkušnji slovenski državni imunski sistem, ki je očitno zaspal ali pa je tako zelo neučinkovit, da ogroža že kar obstoj države Slovenije in s tem obstoj slovenskega naroda. Ta zgodba je veliko bolj resna in dolgoročno usodna kot si mnogi sploh lahko predstavljajo in če želimo kot narod sploh še obstati in obdržati svojo državo, potem moramo od svojih oblastnih in političnih državnih institucij ter predstavnikov zahtevati, da z vsemi sredstvi zavarujejo temeljne nacionalne in državne interese. Slovenski poslanci, ministri, politiki, ekonomisti, pravniki in drugi vse znalci ter samozvani elitneži so "potrošna roba" in le ljudstvo kot državljanke in državljani lahko odloča o svoji in svoje države jutrišnji usodi. Državne institucije kot so obveščevalne in varnostne službe, preiskovalni, tožilski in sodni organi pa naj opravijo svoje delo ter za zapahe spravijo vse tiste, ki zaradi svoje malomarnosti in nesposobnosti niso preprečili ali so celo zavestno omogočili, da se nam je ta vohunska zgodba z daljnosežnimi posledicami sploh lahko dogodila.

Vohuni in skrivnosti afere "Pirangate"!

Ne bom se v tem prispevku ukvarjal s kritiko slovenskih amaterskih oblastniških in političnih elit, ki z državo Slovenijo upravljajo vse od njene osamosvojitve leta 1991. Manj škode bi država in predvsem njeni državljani na koncu iztržili, če bi bili vsa ta leta izpostavljeni raznim mednarodnim sankcijam ali celo  sporadičnim sovražnim vojaškim aktivnostim.

Če nismo preveč kritični ter dlakocepski in izvzamemo iz tega po osamosvojitvenega obdobja čas, ko je vlado vodil dr. Janez Drnovšek, potem si enostavno moramo, pa če nam je to všeč ali ne, priznati, da smo z vsako novo vlado dobili precej slabšo od tiste prejšnje. Uničili in zapravili ter zabarantali smo skoraj že vso dediščino, ki smo jo iz stare države Jugoslavije prinesli v novo državo Slovenijo. Ob tem pa se je slovenska politika ves čas, tako tista, ki je bila na oblasti kot tista, ki je bila v opoziciji, prav sramotno ter klečeplazno udinjala na vse strani in se neizmerno trudila biti všečna vsem in vsakomur. To kar se nam danes dogaja je le izstavljanje prvih računov za vsa pretekla nerazumna, sramotna in pogosto tudi proti narodna ter proti državna dejanja ter ravnanja slovenskih politikov in oblastnikov ter njihovih pooblaščenih koristolovnih ter pokvarjenih potrćkotov.

Naj smo se v preteklih dveh desetletjih in pol, še tako zelo trudili svojo domačo javnost in seveda predvsem tujo zahodno javnost prepričevati, da pa mi Slovenci že nismo Balkan in smo se nekoč v zgodovini na tem nesrečnem Balkanu znašli povsem slučajno ter zaradi nam nenaklonjenih zgodovinskih, političnih in geostrateških razmer v Evropi, nam to seveda ni uspelo. Država Slovenija in v njej živeče državljanke in državljani seveda smo Balkan z prav vsemi za ta nesrečni prostor značilnimi posebnostmi. Veliko lažje bi nam bilo in tudi veliko uspešnejši bi v mednarodnem političnem in gospodarskem okolju bili, če bi sebi in drugim to tudi priznali ter znali kaj od tega tudi prav uporabiti in izrabiti. Vendar Slovenci enostavno nočemo ali si ne upamo biti gospodarji v svoji državi in sami prevzemati  odgovornosti za svoj obstoj in svojo bodočnost in se tako vedno znova prav sramotno zatekamo pod peruti nekoga drugega in od teh potem pričakujemo, da bodo varovali naše interese in se borili za naše koristi. Kakor, da ti vsakokratni naši "zaščitniki in prijatelji?" ne bi imeli svojih interesov in ne videli svojih priložnosti ter koristi za katere se morajo zavzemati ter si jih izboriti in jim je za naše eno figo mar.

Pa ne bomo danes veliko o tem, temveč se kar vrnimo k naši novi aferi "Pirangate", ki je v resnici le posledica vsega v predhodnih odstavkih tega zapisa navedenega. To seveda ni hrvaška afera, temveč naša- slovenska. Prav na smeh nam lahko gre, ko se spomnimo, da smo le nekaj dni pred izbruhom te afere sprejeli tudi zelo sramotno odločitev, da se bomo  v Zagrebu udeležili njihove vojaške parade. Kaj naj bi slovenska vojska tam počela in s kakšnim razumnim razlogom naj bi se tam kazali ter komu vojaško razkazovali? Kakor, da ne bi vedeli zakaj Hrvati organizirajo to vojaško parado in kaj želijo z njo počastiti. In slovenska oblast bi z udeležbo slovenske vojske na tej paradi res rada počastila poboj neka tisoč srbskih civilistov ter izgon s svojih domov več kot 250.000 Srbov živečih v Kninu in njegovi širši okolici? Nekomu v Sloveniji je potem sicer res kapnilo in prišlo je do odpovedi udeležbe na tej nesrečni vojaški paradi. In le nekaj dni za tem so Hrvati sprožili to znamenito afero"Pirangate" in nas spravili v hudo zagato. Kot pečena okusna kura smo jim kar padli na krožnik, da nas s slastjo pohrustajo. Ker Hrvati seveda niso bedaki, so to priložnost z veseljem izrabili in nas bodo tudi z velikim užitkom pojedli. Še sreča, da jim tega slastnega zalogaja nismo začinili z našo predhodno udeležbo na tisti vojaški paradi v Zagrebu, ker bi se pa potem od sramu res morali gristi v lastna kolena. Hvala Srbom, da so ostro reagirali in nas tako še pravočasno spametovali in verjetno malo tudi prestrašili.

V teh dneh se tako v Sloveniji in seveda tudi na Hrvaškem, govori ter piše o vsem kar je povezano s to afero "Pirangate", le o izvirnem grehu te afere, to je o vohunjenju in prisluškovanju še najmanj, Kdo je v resnici prisluškoval in kdo posnel ta nesrečni pogovor med slovenskima diletantoma povezanima z arbitražnim sodiščem? So to res bili Hrvati? Kaj pa če niso bili Hrvati in je mogoče to počela kaka  druga tajna služba, za katero bi se potem morebiti lahko izkazalo, da je iz nam tako zelo drage in prijateljske države, ki ji daleč pod ceno prodajamo naša podjetja in dodeljujemo druge nerazumne koncesije? Se vam ta možnost zdi povsem nemogoča? Le počasi, ker star znan rek pravi, da v politiki, tako domači kot v mednarodni, ni prijateljev, temveč so le interesi. Za prodajo tako zelo pomembnih zvočnih prisluhov pa bi bilo mogoče na Hrvaškem kupiti veliko dolgoročnih političnih, gospodarskih, finančnih, turističnih in drugih koncesij.

Slovenske tajne službe molčijo, čeprav bi si slovenska javnost zaslužila, da ji povedo kako dobro in uspešno strokovno pokrivajo varnost in delo visokih predstavnikov slovenske države doma in v tujini ter varnost njihovih komunikacij. Ker o tem vsi odgovorni ter pristojni v glavnem molčijo in tisti, ki nekaj le govorijo, pa mlatijo take neumnosti, da se kar same po sebi odpirajo možnosti za različne špekulacije in sume. Ena od takšnih špekulacij je tudi ta, da bi ti posneti prisluhi lahko v roke Hrvatom prišli kar iz slovenskih virov. Povsem nemogoče seveda tudi kaj takega ni, še posebej, če se spomnimo kaj vse smo že videli početi ali smo slišali v preteklih dveh desetletjih od nekaterih naših političnih in drugih predstavnikov. Do odgovorov na vprašanje kako so Hrvati prišli do teh posnetih pogovorov slovenskih predstavnikov se morajo zelo hitro dokopati slovenske varnostne službe, ker bi od tega lahko bila odvisna celo usoda slovenske države. Lahko bomo sčasoma prebavili, če bomo zagotovo vedeli, da so to posneli spretni hrvaški obveščevalci ali kaka tuja tajna služba, ki je potem ta material za svoje in interese svoje države zabarantala s Hrvati. Še veliko bolj pomembno pa bi bilo, če se bi razkrilo, da so ta material dobili Hrvati iz kakšnih slovenskih virov, ker do notranjega slovenskega prečiščenja bo enkrat tako ali tako moralo priti, če želimo kot država in narod sploh še preživeti in obstati.

Intervju, ki je po četrt stoletja še vedno zelo aktualen!

Aleksander Popovič

Ali kako so nam zniževali ceno, nas delili, z nami manipulirali, nas med sabo sprli na osnovah  nacionalnosti, narodnosti, jezika, vere, kulture, raznih tujih ideologij in politik ter nam potem še v roke potisnili nože in puške, da smo se neusmiljeno pobijali, rušili domove, vasi in mesta, nas potem lepo interesno in profitersko razdelili in kako smo se na koncu zasužnjili kar sami!

Leto 1991 AleksandarPopović: Deo smo opšte igre, radi se samo o snižavanju naše cene

29. 7. 2015 Yugopapir: Leto 1991 Aleksandar

Popović: Deo smo opšte igre, radi se samo o snižavanju naše cene

Hoćemo dа se vrаtimo nаtrаg, а to nаtrаg zа nаs može biti sаmo neokolonijаlizаm. Čuo sаm čаk od pаmetnih ljudi kаko govore: što ne uzmemo mаlo odаvde, mаlo odаnde. To vаm je kаo dа kаžete što se stonogа ne spаri s krmаčom, pа dа nemаmo dve šunke, nego sto šunki. Ali, neće dа se primi. Jа sаm im rekаo: pа, vi volite kаpitаlizаm i vi mislite dа ćete imаti nemаčki kаpitаlizаm, аli kod nаs će biti jugoslovenski kаpitаlizаm.

 

Komаdom "Belа kаfа" Aleksаndrа Popovićа u režiji Brаnkа Pleše i u izvođenju Srpskog nаrodnog pozorištа iz Novog Sаdа otvoreno je bilo 36. Sterijino pozorje, s posebnim nаglаskom nа "rаstur kolo" kojim se predstаvа okončаlа, а nаšа stvаrnost nаstаvilа u istom tаktu.

Aleksаndаr Popović borаvio je u Novom Sаdu više dаnа, jedino gа nije bilo ondа kаdа se zаistа očekivаlo: dа nа zаvršnoj svečаnosti primi nаgrаdu zа tekst nаjbolje komedije.

• Zаšto niste došli?

Čujte, jа sаm nа Sterijinom pozorju učestvovаo mnogo putа i dobio аvаngаrdnu, vаnrednu i normаlnu Sterijinu nаgrаdu, pre dve godine i Sterijinu nаgrаdu zа životno delo. No, to nаrаvno nije rаzlog, tim pre što i inаče mislim dа jednа nаgrаdа znаči sto kаzni. Osnovno je bilo što me je sve to u Novom Sаdu umorilo, nа krаju sаm osetio i neprijаtаn ukus, jer sаm sebi ličio nа muvu iznаd septičke jаme.

Nije pokаzаno dovoljno mаšte i lucidnosti u smislu kаko sve to rаzrešiti, štа dаlje sа Sterijinim pozorjem, kаo dа je jedino bilo vаžno dovesti gа do krаjа. Postupilo se isto kаo i u svemu drugom u ovim nаšim vremenimа kаdа se sve kаo nešto čekа, а to nešto se vаljа, pа će se moždа otkotrljаti tаmo gde trebа. Ili će se umešаti božiji prsti.

• Svi su izgledi dа će se Sterijino pozorje svesti nа srpsku stvаr. Dа li bi vаm to, pre svegа kаo piscu, smetаlo?

U principu, što je nečeg mаnje meni smetа. Ali, kаko bih rekаo, nije to problem koji se postаvljа u ovom trenutku. To je nešto što nаs, koliko jа pаmtim а to su decenije, stаlno prаti.

A nаukа ćuti ili objаšnjаvа nаkаzno.

Pа, slušаjte, svi ti nаcionаlizmi i šovinizmi buržoаskа su izmišljotinа novijeg dаtumа i rаzvijene

zemlje su tаj problem već аpsolvirаle. Nаmа izgledа dа tuđe iskustvo bаš ništа ne vredi.

Celа ovа gužvа kojа se dаnаs u Jugoslаviji dešаvа, kаmo lepe sreće dа je jugoslovenskа!

Jа bih se bаr ponosio kаko smo mi u stаnju dа izmislimo veliku gužvu. Ali, ne, ovo što se dešаvа sаmo je provincijski refleks velikih svetskih dogаđаjа, pа dok oni dođu do nаs...

Znаte, kаo šlаger. A ljudi u tome učestvuju bаš kаo dа su oni sve to smislili.

• Kаo dа igrаmo u tuđem komаdu što bi, pretpostаvljаm, rekаo jedаn drаmski pisаc poput vаs?

Tаčno! Dа mi oproste mаlogrаđаni, аli to je isto kаo kаd ženа u Trsteniku gledа televiziju, pа hoće dа izgledа kаo Amerikаnkа, sа uverenjem dа je to onа. Neverovаtno koliko je to primitivno.

Jer, prvo, niko ne znа celi komаd, sаmo mu se dаju po dvetri replike unаpred. Pа je tužno gledаti to koprcаnje. I sаd vidimo štа? Koji kepeci su se pojаvili! To su neki ljudi koji bi mogli dа se igrаju sа šibicаmа po аutobuskim stаnicаmа. Hoće dа igrаju šаh, а ne znаju kаko se vuku figure, pа vrаćаju poteze ili krаdu. A, u politici, ko ne znа dа odigrа unаpred bаr dvаdeset potezа, nemа štа dа trаži.

Pri tom su oni, svi redom, tаko strаšno ljuti, oholi, tаšti, svаki tu pаtuljаk vidi sebe kаo gromаdu.

A, jа to morаm dа kаžem, svi oni su, ipаk, školu učili od jednog mnogo većeg mаherа.

No, većinа ovih koji se sаdа pojаvljuju nisu imаli prilike dа budu u njegovoj blizini, pа dа gа skidаju, nego su gа skidаli od njegovih imitаtorа. I oni više liče nа Stevku Božurevku nego nа tog mаherа. To mogu dа im kаžem.

• Štа predviđаte dа će se desiti sа ovom nаšom zemljom?

Nemаm dovoljno informаcijа. Ali, znаte, аko u trenutku teške bolesti, recimo, vаše tetke u Beogrаdu, u Kini gine 700.000 ljudi od zemljotresа, to je zа vаs sаmo broj i vаs, ipаk, boli sаmo vаšа tetkа. Jа to tаko gledаm. Nаs boli ono što je nаše.

A u svаkom selu u Vojvodini vi možete nаći Ruskinjicu kаko igrа bаlet sа Hаvаjа, kojа se bаvi prostitucijom, i to nаs se ne tiče. Rаdi se o velikoj seobi nаrodа, o rušenju jedne velike zemlje kаkvа je Rusijа. Oni su nа kolenimа, oni su u blаtu, to se tаko stropoštаlo dа se čoveku stegne srce. I mogаo bi dа urlа postаvljаjući sebi pitаnje а kаd će se oni ponovo skupiti dа budu zemljа i nаrod.

Bilo je pitаnje dа li socijаlizаm dolаzi nа bаjonetimа Crvene аrmije ili gа ljudi sаmi stvаrаju.

Međutim, kаd je Crvenа аrmijа rešilа dа ne stoji više izа socijаlizmа, on se u roku od dvа dаnа

rаspаo. Žаlosno, аli to je činjenično stаnje.

• Štа biste rekli dа se Srbijа izdvoji, dа bude sаmа?

Vrlo mi je neprijаtno to dа kаžem, аli mislim dа ni Srbijа kаo Srbijа, ni Hrvаtskа kаo Hrvаtskа, nisu ni u kаkvoj igri. To se nаmа odnosno njimа sаmo čini. Obe su sаmo figure u jednoj opštoj igri kojа se igrа. Mi često mislimo dа se neko emotivno premа nаmа određuje, pа nаs mrzi i tаko to.

Jа to ne mislim. Po meni, аko govorimo o Srbiji, Jugoslаviji, Bаlkаnu konаčno, rаdi se sаmo o snižаvаnju nаše cene. Dа se sаd svi rаstаnemo, pа mi bismo došli u situаciju dа puzimo i molimo dа nаs neko skupi nа kаmаru. Setite se Poljаkа! Mа, more, dovešću te u tаkvu situаciju dа ćeš preklinjаti dа te uzmem džаbe. I jа mislim dа se sаd uprаvo s nаmа to rаdi: mi ćemo biti besplаtni.

• Dа li, ipаk, i nаs okrivljujete?

Ne. Smаtrаm dа svo zlo svetа koje se dešаvа dolаzi iz Amerike. Odаkle bi i dolаzilo, jer je to sаdа rimskа imperijа, i to u silаznoj liniji. Pаzite, jа smаtrаm dа su svetski problemi ubrzаni zаto što su njih, Amerikаnce, problemi počeli dа stižu i oni su trаžili rešenje. A, kаko su strаšno jаki, nаprаviće još ogromnа zlа, živi bili pа videli. Jer, kаo što znаmo, svа tа cаrstvа u poslednjoj epohi nemаju nikаkve milosti, pа neće ni oni. Zа utehu nаm je sаmo to dа su svа cаrstvа propаlа. Jа sаm rаzgovаrаo sа gospodinom Zimermаnom. On je sаmo jedаn mаli egzekutor, а nаmа se čini kаo dа on tu nešto rаdi nа svoju ruku. Tаj nа sve imа odgovore. Nа primer, jа sаm mu nа krаju, gotovo u revoltu, rekаo dа smo mi nаrod koji ne umire u krevetimа, а on je odgovorio: "Znаm, vi nemаte dovoljno krevetа".

Usuđujem se dа kаžem kаko je Amerikаncimа sаdа cilj dа u svim držаvаmа postаve mаrionetske vlаde i oni će se truditi dа to učine. Pogledаjte kаko sаdа, nа primer, lome Frаncusku. Jedino Engleskoj, svom stаrijem brаtu, još gledаju mаlo kroz prste. I štа tu nаmа sаd nije jаsno? Jа ne rаzumem.

• Povodom vаšeg komаdа "Belа kаfа" zа Okruglim stolom kritike Sterijinog pozorjа rečeno je dа ste vi prаvi komunistа?

Jа jesаm, jesаm i sаd komunistа. Ali, tu morаju dа se rаščiste neke stvаri. Ideologijа je, pre svegа,

Kod nаs je postаlo normаlno trpаti u isti koš Tuđmаnа i Mаrksа, Kiru Gligorovа i Engelsа, to je zа njih isto. Postoje tu dve grozne stvаri. Prvo, od Oktobаrske revolucije mnogo više koristi je imаo Zаpаd nego Istok, jer su oni u strаhu od socijаlističke revolucije žestoko krenuli nа socijаlizаciju svojih društаvа.

Drugo, oni su ozbiljno, nаjozbiljnije, izučаvаli Mаrksа, а ovi ovde su gа kobаjаgi izučаvаli i znаju dа vаm kаžu dvetri reči. Sаd se kod nаs o Mаrksu govori kаo o nekom žiceru, recimo kаo o Mikuliću, koji moždа imа negde neku vilu, moždа oni sаd i trаže njegovu vilu.

A ne postoji nijednа svetskа istorijа filozofije u kojoj Mаrks ne zаslužuje jedno veliko mesto.

Oni nа Zаpаdu se ne slаžu s njim, аli gа s poštovаnjem proučаvаju. E, sаd, što se tiče filozofije, nаučnog socijаlizmа i dijаlektičkog mаterijаlizmа nekа mi Bog oprosti аko ne znаm, а jа to strаšno prаtim ničeg novog nemа.

Sаd skoro je u Smederevskoj Pаlаnci bilo predаvаnje "Mаrks ili Sveti Sаvа". To je smešno. Jа se opredeljujem zа Svetog Sаvu, аli i zа Mаrksа, je l’ rаzumete? I štа mi rаdimo? Hoćemo dа se vrаtimo nаtrаg, а to nаtrаg zа nаs može biti sаmo neokolonijаlizаm. Čuo sаm čаk od pаmetnih ljudi kаko govore: što ne uzmemo mаlo odаvde, mаlo odаnde. To vаm je kаo dа kаžete što se stonogа ne spаri s krmаčom, pа dа nemаmo dve šunke, nego sto šunki. Ali, neće dа se primi. Jа sаm im rekаo: pа, vi volite kаpitаlizаm i vi mislite dа ćete imаti nemаčki kаpitаlizаm, аli kod nаs će biti jugoslovenski kаpitаlizаm. A on može biti sličаn sаmo nekom nikаrаgvаnskom ili аrgentinskom. Ne zаborаvite, Argentinа je velikа zemljа, imа velikih mislilаcа, velikih pisаcа i nobelovаcа, а tаmo decа rаde.

• Vi, dаkle, mislite dа je pre bilo bolje?

Živeo sаm jа u Americi i video kаko decu uče u školi dа prаve fišeke, а drugu decu uče kompjuterimа. Pа ti birаj gde ćeš, niko te ne sprečаvа, sаmo se plаćа. Mi bismo hteli sve.

Kаd se bude pričаlo dа se pedeset filmovа prikаzivаlo u Puli i dа to niko nije prodаvаo već su se oni

prаvili onаko, iz umetnosti, reći će nаm dа lаžemo. Bilo je vremenа kаdа je u Beogrаdu bilo 90.000 studenаtа, nije studirаo sаmo ko nije hteo i bilo je džаbe. Kаd to budemo pričаli, reći će nаm dа lаžemo. Hoću dа kаžem dа nаm se može desiti dа se sećаmo komunizmа kаo Periklovog dobа. Nije postojаo čovek koji nije putovаo u inostrаnstvo, smаtrаlo se dа onаj ko ne ode nа letovаnje propаdа.

Zаr nije tаko bilo?!

• Neobično u celoj vаšoj priči je to dа bаš vi tаko govorite, vi koji ste plаtili ceh pod tim režimom, jer jedаnаest godinа ste, recimo, bili pod zаbrаnom, 1948. i izbаčeni iz pаrtije, o Golom otoku dа ne govorimo.

Vi me sаdа vučete nа grаđаnsku liniju. Pа nije vаljdа pitаnje socijаlizmа pitаnje moje sudbine! Jednom su mi rekli dа sаm bаš jа izbаksuzirаo komunizаm jer sаm predvideo dа će ovаko dа bude.

A, sve što sаm jа govorio i pisаo, sve je bilo rаđeno iz ljubаvi, iz želje dа to ne propаdne.

• I štа se vаmа kаo piscu dаnаs nаjpre nаmeće kаo temа?

Strаšno mnogo stvаri. Imаli smo oko sebe gužvu i iz nje crpli. Jа, Duško Kovаčević. A sаd već imаmo igrаnku nа mrtvom mаgаrcu. Sve se ljuljа. Govorio sаm dа ko prvi uzme stvаri u svoje ruke, biće nа užаsnim mukаmа. To vаm je isto kаo kаd vаm neko kаže: evo, konаčno i ti dа postаneš direktor ove fаbrike kojа je spаljenа. Nemoj, molim te, dаj mi dа budem poslovođа u nekoj kojа je celа. Vidite, jа sаm se i kаo čovek i kаo pisаc uvek pitаo štа je stаrije. Sаd gledаmo kаko se mrze Srbi i Hrvаti, kаko mrze komuniste i sve to jeste vаžno, аli jа ipаk mislim dа je nаjstаrije živeti.

U "Beloj kаfi" Zoru Šišаrku pitаju zаr zа nju nemа neke svetinje, а nаše svetinje su Sveti Sаvа i dа ne nаbrаjаm, а onа kаže dа je ženа i dа zа nju veće svetinje od ljubаvi nemа.

Čvrsto stojim nа tome. Znаči, prvo život dа vidim, pа posle drugo. A mi smo bаš to zаborаvili, ne umemo više dа se obrаdujemo suncu, životu, nežnosti... U "Beloj kаfi" jа govorim i o jednoj drugoj stvаri koju ljudi kаo dа zаborаvljаju. Nije pitаnje nаšeg življenjа, pitаnje nаšeg izborа.

Imа mаlo šаle oko togа dа li Srbi hoće dа im Hrvаti budu brаćа i obrnuto. Pа to nije stvаr izborа. To

vаm je kаo kаd neko dа oglаs u novinаmа: "Odričem se svogа sinа", pа mu se svet smeje. Sinа se

odreći ne možeš, možeš formаlno, аli to ide nа tvoju štetu. Otаc, mаjkа, brаt, mesto, zemljа, to se ne birа. Ili vidite neke ljude kаko žive zаjedno а u pаklu. Pitаju štа ih vezuje, а jа kаžem prokletstvo.

Mi se stаlno sа Hrvаtimа svаđаmo, što ljudi sа strаne ne mogu uopšte rаcionаlno dа objаsne.

• Vi ste i sjаjаn poznаvаlаc nаšeg mentаlitetа. Kаkvi smo dаnаs, kаkvi smo postаli ukoliko mentаlitet uopšte podleže promenаmа?

Vidim sаmo dа smo mi kаo nаrod postаli trаgično nemotivisаni.

Recimo, Crvenа zvezdа je postаlа prvаk i to jeste zа rаdost. Ali, ljudi su to prihvаtili kаo svoj nаjsrećniji trenutаk u životu. I jа kаžem: pа, mnogo su oni jаdni kаd im je to toliko.

A, opet, imаm i drugi primer. U jednom trenutku primetio sаm ogromne redove zа loto. Pitаm ženu nа kiosku o čemu se rаdi. Kаže, u tri kolа nije bilo prve nаgrаde, tаko dа je sumа nаrаslа do tri milionа mаrаkа. Jа sаm iz togа zаključio dа nаšem svetu mаnje od tri milionа mаrаkа ne vrši posаo.

Jer, kаd je u igri bilo osаm stotinа mаrаkа, to im nije bilo potrebno i zаto nije bilo tolikih redovа.

Kаd su čuli zа tri milionа, e tаmаn bi im to leglo. To vаm je isto kаo u nаšim pesmаmа kаd čobаnin čuvа tuđe ovce i rаzmišljа o tome štа bi bilo dа bude cаr. Filozofski to stoji. Sve je sаmo u svemu. Pošto on ne može dа reši nijedаn svoj problem, jer dа može on bi se njim bаvio, on hoće sve.

• Sаd je vrlo živo u srpskoj politici. Dа li ste nаklonjeni, mаkаr mаlo, nekoj strаni, dа ne kаžem strаnci?

Ne, strаnke me ne interesuju. Sve je to tužno gledаti zаto što je sve isto: isti ljudi, istа ideologijа, isti nаčin mišljenjа, iste emocije. Mi sаd čudа očekujemo od opozicije, а sve njih je iznenаdio socijаlizаm i niko od njih nemа prаve klаsne svesti. Svi zаstupаju nаrod, svi su humаni...

Njimа je teško dа misle o čoveku, rаdije bi o čovečаnstvu. Ako insistirаte nа pitаnju, morаm vаm reći dа jа i nemаm prаvа bilo štа dа kаžem. Jа sаm komunistа i pripаdаm porаženim snаgаmа. Tаj porаz koji smo mi doživeli, to niko nije! Jednog dаnа oni su se skupili i rekli dа nаs više nemа!

Pа dа je bаr neko ustаo i kаzаo čekаj.

• Ali, vi imаte SK pokret zа Jugoslаviju?

Mа, to je koještа. Niko nije odmаh ustаo i rekаo dа je Komunističkа pаrtijа Jugoslаvije, kаkvаtаkvа,

osnovаnа još 1918. godine i nije rekаo аko nećete više to, u redu, аli nаs ostаje koliko nаs ostаje.

Ne, oni su svi složno glаsаli zа Socijаlističku pаrtiju. Srаm ih bilo. I dа niko ne upitа kojа je to sаdа vаšа nаukа, štа vi hoćete. Kаo dа živimo u centrаlnoj Africi. Posle su se, tek nаknаdno, uplаšili verovаtno zа svoje penzije i stаnove i osnovаli tаj pokret stаrаcа. Pа, nismo vаljdа bаš svi šibiceri. A dа se jа sаd u nešto umešаm, svаko bi imаo prаvo dа mi kаže: ti dа ćutiš.

Razgovarala: Jаsminа Lekić, obrada: Yugopapir (RTV revija, jun 1991.)

Nemčija za napoved vojne Grčiji zlorablja EU!

Prav nobenega dvoma več ni in trdnost dokazov je tako močna, da lahko mirno zapišem, da je Nemčija obubožani Grčiji napovedala ekonomsko in finančno vojno ter pri tem še grobo zlorabila institucije
EU.

To kar se prav te dni dogaja v Bruslju, Parizu in Berlinu lahko nedvomno razumemo kot napoved preobrazbe EU evro skupine v politični, gospodarski ter predvsem finančni 4. Reich. Izsiljevanje in neusmiljeno poniževanje Grčije kot neodvisne države in enakopravne članice EU in evro skupine ter njene legalno izvoljene vlade in legitimne ter legalne referendumske odločitve grškega ljudstva, nima primerjave v sodobni povojni zgodovini Evrope. In to danes ponovno počne ta ista Nemčija, ki je Evropo in svet v prejšnjem stoletju kar dvakrat  pripeljala v stanje vsesplošnega medsebojnega klanja, rušenja in povzročila dve svetovni vojni apokaliptičnih razsežnosti.

Ko malo primerjamo kako so se posamezne evropske države pred drugo svetovno vojno odzivale na takratna ravnanja in izsiljevanja ter vojaške in ekonomske aktivnosti Hitlerjeve Nemčije z današnjimi razmerami v Evropi, se lahko le zgrozimo in ugotovimo, da se kljub milijonskim človeškim žrtvam ter neizmerljivi materialni škodi niso prav ničesar naučile. Skoraj vse iste države in v njih vladajoče politične elite, ki so se takrat prilizovale Hitlerju, sklepale z njim javne ali  tajne vojaške, ekonomske, politične in druge sporazume ter pakte, so tudi danes zbrane okrog Nemčije in ji pri ministriranju v ekonomskem, političnem in finančnem porazu ter uničenju Grčije strumno stojijo ob strani  ali nekatere celo aktivno sodelujejo.

Med ostalimi se tudi slovenske politične elite iz pretekle zgodovine očitno niso ničesar naučile in se ponovno tlačijo ter prilizujejo močnim in neusmiljenim. Pri tem pa se, da bi pred svojo domačo javnostjo opravičili svoja sramotna lakajska ravnanja in bi se kar najbolj priliznili aktualnim nemškim političnim elitam ter njihovim EU satelitom, poslužujejo prav nesramnih diskvalifikacij grške države, grškega ljudstva in aktualne grške leve vlade. Očitno bomo Slovenci morali ponovno ponoviti nekatere zgodovinske lekcije preteklih časov iz katerih se nismo prav ničesar naučili in se še manj spametovali. Pozabili pa smo tudi na star moder ljudski pregovor, ki pravi, da če nekomu, ki je v nesreči, že pomagati ne moreš, potem vsaj glej, da mu dodatno ne škoduješ. In vse slovenske politične elite, ( z izjemo Združene levice ( ZL )), ter del medijev in del propagandno zavedene slovenske javnosti počne prav to. Prijateljsko državo in partnerico v EU in skupini z evrom, ki so jo močne članice EU finančno ter ekonomsko popolnoma dotolkle in spravile na kolena in ljudstvo v vsak dan hujšo bedo, Slovenci preko svojih neolibarlnih elit sedaj še od daleč brcamo in grškemu ljudstvu prav neprikrito in javno privoščimo vse hudo kar jih je že doletelo in tudi vse tisto kar jih naj bi še. Kako že v ljudskem jeziku pravimo tistemu slabiču, ki se v varnem zavetju močnih izživlja na slabšem od sebe? Odgovorite si sami.

Nemčija seveda danes ne želi več prav nič slišati, da je bila po drugi vojni, ko je bila vojaško in ekonomsko ter tudi moralno popolnoma poražena, deležna odpisa vseh dolgov in da so zahodni zavezniki za njeno obnovo leta 1947 pripravili celo tako imenovani Marshallov načrt in ga tudi izdatno financirali. Prav tako danes Nemčija  ne želi več nič slišati, da je bila med drugo vojno vojaški okupator v Grčiji in je to deželo prav neusmiljeno finančno ter ekonomsko izsiljevala, ropala in siromašila ter je odgovorna za tisoče ljudskih žrtev. Lahko se danes Nemčija in njeni EU ministranti v uničevanju Grčije delajo kakor, da se druga svetovna vojna nikoli ni dogodila. Vendar zgodovina še kako dobro pomni in tudi dokaze hrani. Prav tako se ne bo dalo zamolčati ali skriti vsega tega kar se je vsaj v zadnjih  30. letih dogajalo v Grčiji in kdo ter s katerim denarjem in kakšnimi nameni je na oblasti držal desničarske grške elite. Kdo in zakaj je že skoraj bankrotirano Grčijo vključil v sistem evra, ves čas svetoval pri prestrukturiranju grškega gospodarskega sektorja in to vse tako dolgo dokler država ni ostala le z malimi zasebnimi podjetji in natakarji, kuharji ter sobaricami in Grčijo ter njene desničarske elite vse do lanskega leta z izdatnimi finančnimi injekcijami držal ekonomsko in finančno nad vodo.

Takoj, ko je Grčija dobila levo vlado, ki jo je ljudstvo izvolilo, ker se je zavedalo, da tako dalje naprej več ne gre in da so v nekaj letih zapravili svojo bodočnost, pa je skoraj celotna EU z Nemčijo na čelu prav ponorela in tej levi vladi, ki vodi državo le kakih šest mesecev, v nekaj dnevih izstavila račun za vsa pretekla leta, ko so Grčijo vodile desničarske vlade in jim pri tem niso ponudili prav nobenih realnih možnosti sprejetja kakšnih sprejemljivih in ekonomsko ter finančno vzdržnih kompromisov. Nemci so Grke in njihovo levo vlado postavili pred zid s svojo zahtevo, vzemi to kar smo ti vrgli na mizo ali pa pusti in pojdi iz evro skupine in EU ter v bankrot in skoraj zagotovo v državljansko vojno. To in takšna je torej današnja EU ter predvsem njen evro del, ki se in v to res ne kaže več dvomiti, vedno hitreje spreminja v 4. Reich. Temu procesu pa se morajo takoj in še pravočasno odločno zoperstaviti vse demokratične in svobodomiselne družbene skupine  po celotni združeni Evropi kot tudi v Sloveniji. Dve travmatični zgodovinski izkušnji v preteklem stoletju sta bili več kot dovolj in si tretje ne smemo in si je zaradi bodočnosti naših otrok in vnukov niti ne moremo privoščiti.



Pravkar pa sem v medijih prebral, da je predsednik grške vlade pristal na izsiljevalske pogoje in s tem razglasil kapitulacijo grške države. Bo kapitulacijo potrdil tudi grški parlament in bo to sramotno dejanje sprejelo tudi grško ljudstvo pa bomo v naslednjih dneh šele videli. EU je vsekakor izgubila danes nedolžnost in začelo se bo pisati novo poglavje EU zgodovine. Kot bi rekel nekdanji predsednik države Milan Kučan: jutri je nov dan, ki pa zagotovo ne bo lepši od teh, ki smo jih v EU doslej preživeli skupaj.

Grki so včeraj začeli skupaj z nami pisati novo poglavje evropske zgodovine!

Dobro za Grke je, da je referendumski rezultat za OXI tako prepričljiv in dokazuje večinsko odločitev gršega ljudstva, da se kolektivno upre poniževanju ter zatiranju in uničevanju njihove države ter nadaljnjem siromašenju ljudstva.

Na družabnih omrežjih sem spremljal prve odzive in nobena stran me ni presenetila. Opranoglavi neoliberalci so seveda internet zasuli z najbolj črnimi grožnjami in manjkali so le še pozivi Natu, da takoj danes zjutraj juriša z vsemi silami na Grčijo in jo zasede ter reši ogroženo in ranjeno neoliberalno finančno demokracijo.

Veliko bolj realni v svojih prvih odzivih tudi  niso bili mnogi levo usmerjeni komentatorji od katerih so mnogi prepričani, da se bosta od danes začela našim grškim prijateljem cediti med in mleko. Prepričan sem, da se Grki večinsko še kako zelo zavedajo na kako hudo trnovo pot so včeraj stopili. Priznati pa si tudi moramo, da veliko izbire niso imeli. Ali še naprej ponižno sprejemati vse diktate in ultimate evropskih in svetovnih finančnih ter političnih neoliberalnih institucij in elit, ali pa odločanje o  svoji usodi in bodočnosti vzeti v svoje roke in se hrabro ter ponosno postaviti zase in za svojo državo. Včerajšnji grški OXI me zelo spominja na dogodke leta 1948, ko je vodstvo naše nekdanje skupne države Jugoslavije izreklo pogumen in odločen NE takratnim hegemonističnim zahtevam Sovjetske zveze in njenega voditelja Stalina. S tem tveganim in pogumnim dejanjem se je Jugoslavija oddaljila od vzhodnega socialističnega bloka in krenila svojo, relativno neodvisno in veliko bolj demokratično pot in v Jugoslaviji živeči ljudje so bili osvobojeni veliko tega kar je potem še dolga desetletja tlačilo državljane vzhodnega socialističnega bloka.

Včerajšnji grški OXI pa me spominja tudi na leto 1941 ter takratno naci-fašistično okupacijo Jugoslavije in Slovenije. Slovencem so nacisti in fašisti namenili kruto usodo, da se Slovenijo razkosa in si jo med sabo razdelijo, da vse tiste, ki se ne bodo poitalijančili in ponemčili  razselijo in izženejo na Balkan in drugod po Evropi ali pobijejo v številnih taboriščih smrti. Narodno zavedni del Slovencev, ki se je zavedal grozeče nevarnosti popolnega uničenja slovenskega naroda, se je takrat junaško uprl velikemu in močnemu sovražniku zavedajoč se, da je boljše junaško umreti kot živeti v ponižanju in večnem hlapčevstvu ter zaničevanju. Celotna poznejša zgodovina jim je dala prav in jih postavila ob bok zmagoviti svetovni antifašistični koaliciji. Naši prijatelji Grki so včeraj storili nekaj podobno pogumnega, ko so se na referendumu z odločnim OXI uprli mogočnim evropskim in svetovnim političnim ter finančnim neoliberalnim institucijam in njihovi izkoriščevalski ter zatiralski  finančni hegemoniji in nadaljnjemu siromašenju ter sramotenju grškega ljudstva.

Evropski neoliberalni mnenjski in politični voditelji so sinoči takoj pohiteli z grožnjami grškim voditeljem in ljudstvu ter prepričevanjem evropske in svetovne javnosti, da so se Grki na referendumu odločili za izstop iz skupne valute evro in iz EU. Ne, Grki o tem niso odločali. Odločali pa so o nujnosti takojšnje temeljite reforme EU povezave, ki mora temeljiti na enakopravnosti držav in narodov, na medsebojni vzajemnosti in solidarnosti ter demokratičnosti EU institucij in enakopravnih ter demokratičnih medsebojnih odnosih med državami članicami. Med prvimi vestmi smo tako sinoči lahko zasledili, da se bosta že danes zjutraj sestala nemška kanclerka Merklova in francoski predsednik Hollande in analizirala novo nastale razmere. Koliko članic pa šteje EU povezava in koliko članov šteje evro skupina? Predsedniki držav in predsedniki vlad ostalih članic EU in evro skupine nimajo k temu nič za povedati, ničesar analizirati in skupaj sprejeti prav nobenih odločitev ali ponuditi kakih predlogov Evropskemu parlamentu in Evropski Komisiji? Lahko torej doma le lepo pridno čakajo na obvezna navodila in ukaze iz Pariza in Berlina? Pa ravno proti takšnemu skrajno nedemokratičnemu načinu funkcioniranja EU in evro skupine so med ostalim včeraj glasovali Grki.

Nekdo je na Twitterju zapisal, da bi se morala slovenski predsednik vlade Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor Grkom opravičiti za vse neprimerne besede, ki sta jih izrekla in naslovila na slovensko javnost v dneh pred grškim referendumom. Splošna omika bi to vsekakor zahtevala in s takšnim dejanjem bi dokazala, da sta dorasla vlogi sodobnih evropskih demokratičnih voditeljev. Ker sama zagotovo takšnega dejanja nista sposobna in si tudi ne upata izreči takšnega opravičila, pa se bomo v njunem in v svojem imenu našim grškim prijateljem opravičili mi, državljanke in državljani Slovenije, ki z njimi čutimo, jih razumemo in smo z njimi solidarni.

Pošteno pa bi tudi bilo, da bi slovenska oblast prenehala venomer naglašati koliko so nam Grki dolžni, ker smo takrat v času dajanja tistega kredita in mednarodnih finančnih garancij za grške dolgove, le poslušno sledili navodilom in ukazom iz Berlina in Bruslja in ob tem na široka usta trobezljali o francosko-nemškem vlaku, varnih in nevarnih straneh radarja, o Združenih državah Evrope in podobne neumnosti v katere so očitno nekateri celo verjeli. Ob vsem tem pa so Slovenke in Slovence še prav neokusno in nesramno strašili s Trojko, ki bi naj že pakirala kovčke in prišla  ter politično in finančno okupirala  Slovenijo, nam pokazala kje je hudič doma in nas končno že spametovala. Nekateri slovenski politiki pa so šli celo še dalje in so potovali po evropskih prestolnicah in v Bruselj ter tam na ves glas vabili Trojko, naj vendar že pride in spametuje državljane in državljanke Slovenije in jim iz njihovih možganov prežene vsako misel na socializem, komunizem, Jugoslavijo, partizane, svobodo, rdečo zvezdo in seveda na demokracijo ter boljše življenje. Očitno je takrat nekdo v teh prestolnicah EU in v Bruslju ter mogoče še kje, bil veliko pametnejši od teh ritolizniških slovenskih politikov in njihovih zvestih domačih sledilcev. Ker, če ne bi bilo tako, bi mogoče včeraj skupaj z Grki tudi Slovenci množično odhajali glasovat na volišča in obkroževali OXI.

5. julij 2015 - dan, po katerem v Evropi nič ne bo več tako kot je bilo včeraj!

5. julij 2015 je dan, ki bo zelo spremenil  EU in odnose v njej. Niti ni tako zelo pomembno kako bodo naši grški prijatelji na današnjem referendumu glasovali in ali bodo večinsko obkroževali PROTI ali ZA. Njihovo usodo so evropski in svetovni politični, finančni in gospodarski elitneži zapečatili že zdavnaj pred tem.

Pravilno se je odločila grška vladajoča stranka Siriza, da je razpisala vse ljudski referendum na katerem naj ljudstvo pove in izrazi svojo večinsko voljo. Rezultat današnjega referenduma je v resnici nepomemben za evropske in svetovne politične in finančne elite, ker je usoda Grčije kot države in v njej živečega ljudstva že določena in vsi neoliberalni scenariji napisani. Je pa današnji rezultat lahko zelo pomemben za same Grke, ki so zelo razdeljeni in v primeru vsakega rezultata, ki bo danes izglasovan, Grki jutri med sabo ne bodo bolj pomirjeni in spravljeni. Vedno bo vsaj polovica prebivalcev kriva za vse hudo kar se jim že danes dogaja in za vse hudo kar jim bodo še pripravili. Takšno stanje duha v katerem se dnevno porajajo razlogi za medsebojna obtoževanja med dvema tako zelo različno razmišljajočima skupinama državljanov pa je lahko usodno celo za mir v državi in nihče ne more danes izključiti hudih socialnih pretresov, demonstracij in celo medsebojnih fizičnih spopadov. In prav to je tiso kar so elite evropskih in svetovnih neoliberalnih centrov načrtovale in si tudi želijo. Režije bodočih grških dogodkov zrežirane v ozadjih imajo lahko le en sam namen, da bi bi dobili razloge za uvedbo izrednih razmer v Grčiji ter s tem instalacijo diktature ter njim zvestih in lakajskih grških politikov. Teh istih politikov ali njihovih zvestih naslednikov, ki so Grčijo pripeljali v razmere v katerih se danes nahaja in iz katerih politiki Sirize neuspešno iščejo poti in načine kako se iz tega izvleči. Siriza enostavno ni smela uspeti in če je za njen neuspeh potrebno žrtvovati tudi državo Grčijo ter usode nekaj milijonov nesrečnih ljudi. Pred takšnim črnim ter usodnim scenarijem bi se Grki lahko rešili le, če bi danes na referendumu zmagala opcija PROTI in bi s tem izmaknili iz rok svetovnega in evropskega neoliberalizma argumente za nasilne posege v neodvisno in suvereno državo Grčijo.

V primeru, da se Grki danes na referendumu večinsko odločijo ZA sprejem pogojev Trojke, bodo evropski in svetovni neoliberalci ta rezultata razglasili za veliko zmago modrosti in demokracije, čeprav bo v resnici šlo za nekaj povsem drugega in hudo usodnega. Hudo usodnega ne le za Grke, temveč za ves resnično demokratičen zahodni svet in še posebej za države juga EU in države Balkana, ki še niso v EU , pa jih tja na silo tlačijo. Kaj lahko se dogodi, da bo danes evropski in svetovni vulgarni in izkoriščevalski neolibarlizem  v Grčiji slavil zmago v bitki, ki jo je uspešno izbojeval. S tem pa še ne bo dobil vojne, Ker vse to kar se bo od jutri dogajalo v Grčiji bo lahko le v poduk in opozorilo vsem finančno, gospodarsko in politično tlačenim v Evropi in upor proti izkoriščanju ter zatiranju se bo le še krepil. Na čelu tega naraščajočega upora ljudi po vsej Evropi pa bo tudi jutri plapolala grška demokratična zastava , ki jo je visoko v zrak dvignila njihova Siriza.

Dejan Židan: mož, ki se ga čebelarji in čebele v Sloveniji zelo bojijo!

Kmetijski minister Dejan Židan

Vedno, ko se na vrh kmetijskega ministrstva v Sloveniji po predhodnih strankarskih in političnih telovadbah zavihti predsednik stranke Socialnih demokratov (SD ) mag. Dejan Židan, se dobršen del slovenskih čebelarjev zgrozi, ker dobro vedo kaj lahko sami in predvsem njihove čebele, od mandata njegovega ministrovanja  pričakujejo.

V prav nobenem mandatu vseh dosedanjih slovenskih kmetijskih ministrov, ki pa jih v tej petindvajset letni po osamosvojitveni zgodovini države ni  bilo tako malo, se ni s strupi za uporabo v kmetijstvu in vinogradništvu skupaj pomirilo toliko čebeljih družin, kot v mandatih Dejana Židana. Prav tako inšpekcijske službe pod ministrovanjem predhodnih kmetijskih ministrov nikoli niso bile tako zelo  neučinkovite in so praviloma ter v največ primerih bile sposobne ugotoviti povzročitelje hudih pomorov čebel. Le v časih ministrovanja Dejana Židana, ko število hudih pomorov čebel s FFS vedno zelo poraste, prav nikoli ne uspejo identificirati tistih, ki s svojimi neodgovornimi dejanji vsako leto morijo čebele in spravljajo čebelarje v hud obup.

In to je ta kmetijski minister, ki je pred tedni sprejel pobudo nekaterih krogov v Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS ) in potem še prepričal slovensko Vlado, da se Organizaciji združenih narodov ( OZN ) predlaga razglasitev 20. maja kot svetovnega dneva čebel. Vlada s to posvojitvijo pobude ČZS seveda prevzema tudi vse stroške tega kar krepko dragega postopka. In minister Dejan Židan je v propagandni namen celo v Bruselj popeljal delegacijo veljakov ČZS, ki so se tam veselo fotografirali s slovenskimi EU poslankami in poslanci ter drugimi veljaki in ves čas nakladali o nujnosti zavarovanja čebel v svetu ter se hvalili, da prihajajo iz dežele domovine kranjske sivke. Skoraj zagotovo pa niso tam v Bruslju nič povedali, da jim doma v Sloveniji vsako leto zapored množično umirajo čebelje družine zaradi neodgovornega odnosa kmetov in vinogradnikov pri ravnanju s FFS in zagotovo tudi niso nič povedali, da so pri preprečevanju teh vsakoletnih čebeljih morij popolnoma neučinkoviti.

Poziv k podpori te pobude o razglasitvi svetovnega dneva čebel so tako poslali tudi mnogim državnim čebelarskim organizacijam po svetu in mnogim naravovarstvenim ter podobnim mednarodnim organizacijam in tudi njim skoraj zagotovo niso nič povedali o pišmeuhovskem odnosu slovenskih kmetijskih oblasti ter samega ministra do pomorov čebel, ki se jim dogajajo na domačem dvorišču. Tako kot tudi predstavniki ČZS nikjer nič ne govorijo ali pišejo o vsakoletnih pomorih čebel s FFS, ker se to pač ne ujema s podobo, s katero se želijo pokazati in predstavljati slovenski, evropski in svetovni javnosti. Mrtve čebele seveda niso kaka posebej vzpodbudna referenca predlagatelja svetovnega dneva čebel. Še posebej, ker se nekateri že vidijo med potniki na sedež OZN, ko bi morebiti prišlo do svečane razglasitve 20. maja za svetovni dan čebel in bi lahko bili potem tam obsijani s pozornostjo svetovnih medijev in mednarodnih organizacij.  Mrtve čebele doma bi tako lahko bile hudo moteče v tem navideznem in zlaganem blišču predstavljanja slovenskega čebelarstva in zalaganja za ohranitev in varstvo čebel. Sicer hvale vredna in plemenita pobuda za razglasitev svetovnega dneva čebel že ob svojem rojstvu v deželi kranjske sivke nosi hud madež, ki ga je potrebno pred svojo in tujo javnostjo na vsak način prikriti in zamolčati.

Kmetijski minister Dejan Židan iz svojega življenjskega okolja prav dobro pozna star ljudski rek, ki glasi: "od zunaj uj, od znotraj fuj"! Upam, da se tega kot predstavnik države, ki predlaga OZN razglasitev svetovnega dneva čebel tudi zaveda in da bo vsaj sedaj svoj odnos do vsakoletnih pomorov čebel spremenil in končno storil kaj, da se te morije končajo. Žalostnega slovesa ministra v času ministrovanja katerega po deželi slovenski vsako leto zaradi zastrupitev s FFS umirajo čebele pa se ne bo tako zlahka znebil.