Da se ne pozabi in da se današnje generacije dostojno poklonijo junakom!
8. januar 1943 - poslednji boj Pohorskega bataljona
V
Arhivu Republike Slovenije se hrani povelje št. 106, ki ga je izdal
Poveljnik redarstvene policije okrožja Alpenland (Befehlshaber der
Ordnungspolizei Alpenland), generalmajor Knofe. S poveljem se je
začela akcija za uničenje Pohorskega bataljona, ki se je decembra
1942 utaboril na Osankarici. Priloga povelja je navodilo poveljnika
varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, Otta Lurkerja, da
je treba ob vojaških dejavnostih identificirati tudi civiliste, ki
žive na tistem območju.
Urad
redarstvene policije je bil tako kot Glavni urad varnostne policije
podrejen vrhovnemu šefu policije, reichsführerju SS Heinrichu
Himmlerju, ki je to funkcijo prevzel že leta 1936, od leta 1943 pa
je vodil tudi ministrstvo za notranje zadeve. Redarstvena policija na
zasedenih ozemljih Spodnje Štajerske, Gorenjske in slovenske Koroške
je spadala v 18. vojno okrožje; to se je glede na območje, ki ga je
pokrivalo, imenovalo Alpenland. Himmler je na sedežih vojnih okrožij
imenoval višje SS in policijske vodje; v okrožju Alpenland je to
funkcijo opravljal SS gruppenführer in generalporočnik Erwin
Rösener. Pod redarstveno policijo sta sodili upravna policija in
uniformirana redarstvena policija z žandarmerijo, zaščitno
policijo, tehnično službo in požarno policijo. Poveljnik
redarstvene policije okročja Alpenland je bil od 1. oktobra 1942
policijski generalmajor Knofe, samo povelje pa je podpisal njegov
pooblaščenec, stotnik Blank.
Pohorski
bataljon oziroma uradno poimenovani 1. bataljon Pohorskega odreda pod
poveljstvom Rudolfa Medeta – Groge je nastal po preureditvi
partizanskih čet na Štajerskem 11. septembra 1942 v Dobrovljah.
Pozneje so mu bile dodeljene še Savinjska, Šaleška in Ruška četa.
Bataljon je začel z močno odporniško dejavnostjo na področju
Pohorja. Vzpostavil je obveščevalno dejavnost, preganjal nemške
učitelje in ovaduhe, širil letake in različno propagandno gradivo
ter propagiral protinacistične ideje. Nemcem je povzročal tudi
materialno škodo; borci tega bataljona so se namreč preskrbovali s
hrano in drugimi potrebščinami predvsem tako, da so ropali nemška
skladišča s hrano in domove nemških simpatizerjev. Decembra 1942
se je bataljon utaboril na Osankarici, kjer naj bi prezimil. Borci so
zgradili taborišče s premerom okrog 100 metrov. Izkopali so 26
približno meter globokih zemljank, ki so jih pokrili s tankimi
smrekovimi debli. V vsaki od njih so uredili ležišča za pet do
osem ljudi, pred vhodom pa izkopali jamo, kjer so lahko kurili.
Zemljanke so bile obdane s strelskimi zakloni in strojničnimi
gnezdi. Tu so nameravali preživeti najhujše zimske mesece, zato so
zbrali precej hrane, ki so jo shranili v skritih skladiščih. Konec
leta 1942 je bilo v bataljonu 96 borcev in bork.
Knofe
je organiziral obveščevalno službo, ki je locirala položaj
partizanskih enot. Rezultati so razvidni v prvi točki povelja. Vse
bandite je bilo treba prijeti ali ubiti, območje v obkolitvenem
obroču pa natančno preiskati.
Za
vojaški pohod so bile predvidene te enote: tri čete policijskih
stražarskih bataljonov (Wien, Wiesbaden in Alpenland), ena četa 19.
policijskega polka, motorizirana rezervna orožniška četa
Alpenland, četa orožniškega okrožja Maribor, bataljon
Wehrmannschafta, 350 mož Wehrmachta, čete deželnih strelcev Krško,
Laško, Slovenska Bistrica, Radlje, dopolnilni kolesarski vod Slovenj
Gradec, dva voda I. bataljona 19. policijskega polka. Knofe je prav
tako ukazal, naj se oblikujeta dva smučarska voda, ki naj bi bila
pripravljena 7. 1. 1943 ob 18. uri.
Povelje
odraža izredno natančnost pri načrtovanju akcije. Podana so bila
podrobna navodila glede prevoza oboroženih enot, natančno so bili
navedeni prihodi vlakov, kraji zbirališč in poveljniških
položajev. Točno je bilo določeno, kdo, kdaj in kje mora prevzeti
opremo za komunikacijo. Ukazana je bila preskrba s hrano za tri dni,
kolikor naj bi trajala celotna akcija. 1. bataljon policijskega polka
v Oplotnici naj bi uredil bolniški prostor za oskrbo ranjencev,
zbirna mesta za ujetnike pa naj bi določili poveljniki posameznih
odsekov. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju! Za boljšo
orientacijo nemških čet na neznanem teritoriju naj bi poskrbeli
vodiči, ki so jih poiskali med lokalnim prebivalstvom. Povelje se
zaključuje z navedbo varnostnih gesel, in sicer po posameznih
dnevih. Prejeli so ga vsi poveljniki sodelujočih enot, v vednost pa
je bil poslan višjemu vodji SS in policije, zveznemu vodji Štajerske
domovinske zveze, vodjem Wehrmannschafta, oficirju za zvezo pri
višjem vodji SS in policije, komandantu varnostne policije in
varnostne službe v Mariboru, predstojnikom glavnih carinskih uradov
v Mariboru in Celju ter komandantu 922. bataljona deželnih strelcev
in njegovim enotam. Skupaj je bilo poslanih 59 izvodov ukaza.
8.
1. 1943 zjutraj so bile priprave na napad zaključene. Ob 11.45 je
padel prvi strel. Sledil je srdit boj, ki je trajal dobri dve uri.
Skrbno načrtovan napad je bil izredno uspešen. Bataljon, ki je v
času bitke štel 70 borcev in bork, je bil uničen. 69 jih je padlo,
le enega so Nemci ujeli živega in ga julija 1943 ustrelili kot
talca. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Posebnost
tega boja je, da je bilo poleg odraslih moških in 10 žensk ubitih
še precej mladoletnikov. Najmlajši med njimi, Ivan Šarh –
Vanček, je bil star 13 let, februarja pa bi 15 let dopolnila Vanček
Kotnik – Pašo in Pepček Šarh – Jožek.
Nemci
so partizane očitno imeli za omembe vredne nasprotnike. O tem priča
poleg skrbno načrtovanega napada tudi številčna premoč napadalcev
(po grobi oceni naj bi jih bilo okoli 2000, vsekakor pa bistveno več
kot borcev Pohorskega bataljona). Rösener je od Himmlerja prejel
izrecno pohvalo za odlično izpeljano akcijo zoper bandite na
področju Pohorja, o uničenju bataljona pa je bil obveščen tudi
sam Adolf Hitler.
Ni komentarjev:
Objavite komentar