Se vam je tam v Ljubljani do konca zmešalo?

Že takrat, ko je zgodba s kandidaturo takratne slovenske premierke Alenke Bratušek za evropsko komisarko in celo podpredsednico EU Komisije, bila najbolj aktualna sem postal pozoren predvsem na aktivnosti, ki so to kandidaturo spremljale ob strani in iz raznih ozadij. Očitek, da se je sama predlagala, se mi je zdel že takrat skrajno butast in se mi kot tak zdi danes še bolj, ko so nekateri krogi tam v polnoritnih ljubljanskih političnih in medijskih elitah to zgodbo ponovno privlekli na dan. Tisti famozni magnetogram, ki naj bi dokazoval samo predlaganje Bratuškove, me namreč sploh ne zanima, ker vsakdo, ki kje za kakšno mesto ali funkcijo kandidira mora predhodno podati osebno soglasje, kar je skoraj enako samo kandidiranju. Nič kaj veliko drugače kot Bratuškova se ni (samo ) kandidiral tudi Karel Erjavec, ki je kot predsednik koalicijskega DeSUS-a in kot zunanji minister prav tako bil član vlade. In potem je Dejan Židan kot vršilec dolžnosti predsednika stranke SD in kot kmetijski minister bil tudi član vlade, predlagal še EU poslanko Tanjo Fajon. Pravzaprav mi je bila takrat kandidatura Fajonove še nekam najbolj skrivnostna in na njeni kandidaturi bi verjetno med ostalimi našli tudi prstne odtise zelo visokega državnega funkcionarja in nekaterih vidnih članov liberalnega lobija doma ter v Bruslju. Vsaj poznejši dogodki zelo kažejo v to smer.

Zakaj so prav te dni nekateri politični in novinarski mrhovinarji ter stalni zdraharji v Ljubljani ponovno aktualizirali to nesrečno zgodbo s kandidaturo Alenke Bratušek bo verjetno pokazal čas. Ni tako zelo zanimivo to kar nam sedaj v vseh medijih javno prikazujejo, o čem pišejo ter o čem na TV nakladajo, temveč predvsem to o čemer molčijo. Kakšen je torej pravi namen in cilj ponovnega medijskega obračunavanja z Alenko Bratušek, ki je danes le še predsednica male in politično povsem nepomembne parlamentarne strančice ZAAB in poslanka v državnem zboru? Bratuškova je danes povsem brez vsakršne omembe vredne politične moči in vpliva in je zaradi tega še toliko bolj ranljiva ter lahka tarča svojih poslanskih ter političnih kolegic in kolegov. Ali gre v tem primeru za grobo maščevanje Bratuškovi za kakšne stare zamere iz teh elitnih političnih in medijskih krogov ali pa gre za namerno povzročen medijski trušč, v katerem je primer Bratuškove povzročen, da se pozornost slovenske javnosti usmeri vstran od kakšnih pomembnejših in usodnejših stvari. Ker okoliščina ali se je predlagala sama ali pa so jo predlagali Marija, Tonček in Slavko, je res sedaj in danes že povsem nepomembna in tokrat namerno umetno ustvarjena.

Prav rad bi vedel kateri tepec je kar naenkrat na noge dvignil tožilce, preiskovalne sodnike, kriminaliste in nekaj deset uniformiranih policistov in zaukazal hišne preiskave pri Bratuškovi na njenem domu, prostore poslanke skupine njene stranke ZAAB, in celo prostore aktualnega predsednika vlade. In vse to le zaradi ugotavljanja ali se je Bratuškova za neko funkcijo predlagala sama ali pa jo je morebiti le predlagal še kdo drug. Ko sem tega dne zjutraj zvedel za te hišne preiskave v zadevi Bratušek, sem bil prepričan, da mi bodo zvečer po TV že sporočili, da je Alenka osumljena povezanosti z mednarodnim terorizmom in obstaja realna nevarnost, da namerava v zloglasno islamsko državo transferirati nekaj sto milijonov evrov v škodo slovenske državne blagajne. Aktivnosti slovenskega obrambno imunskega sistema so bile namreč zastavljene in izvedene že tako temeljito in obširno kot, da bi šlo za kaj takšnega ali temu zelo podobnega. Od danes dalje pa me kot državljana te države sploh več ne zanima kdo je predlagal Bratuškovo za tisto funkcijo v institucijah EU, temveč me še kako zelo zanima, kdo je sprožil te nesorazmerne aktivnosti slovenskih preiskovalnih organov in s kakšnim namenom? Imena teh osebkov, ki si lahko za dnevno politične potrebe in medsebojna politična obračunavanja privatizirajo tožilstvo, preiskovalne sodnike in policijo nam morajo biti znana, ker že jutri bodo ti lahko dobili krila in potem se nam bo vsem slabo pisalo.

Ima pa ta zgodba tudi še drugo plat medalje o kateri pa danes nihče ne črne niti besede. Pa bi se prav o tem bilo potrebno pogovarjati, ker bi to lahko bilo za očiščenje slovenske politične higiene še kako zelo koristno. Blamaža države Slovenije in njene vladajoče politike ter večine medijev, ki jo spremljajo, namreč ni v samo predlaganju Alenke Bratušek za evropsko komisarko in celo podpredsednico EU Komisije, temveč v tistih zaplotniških ter skrajno nečastnih dejanjih nekaterih vidnih slovenskih politikov in nekaterih EU poslank ter poslancev v Bruslju. Ne torej Alenka Bratušek, temveč ti navedeni so s svojimi pisanji v Bruselj in še kam, z javnimi nastopi doma in v Bruslju, z aktiviranjem nekaterih nadzornih državnih institucij z namenom osramotitve in diskvalifikacije kandidatke Bratuškove, z lobiranjem med poslankami in poslanci v nekaterih političnih grupacijah v EU Parlamentu, z v naprej zrežiranim rušenjem in javnim ponižanjem Alenke Bratušek ob njeni uradni predstavitvi v EU Parlamentu, naredili državi Sloveniji veliko ter težko popravljivo politično škodo.
O tem pa bi se v Sloveniji morali pogovoriti in razčistiti kdo je v tej zgodbi igral kakšno vlogo in sramotil državo v tujini in kdo bi rad danes za te svoje nečastne rabote bil deležen določenih političnih ter kariernih privilegijev in ugodnosti.

Seznam imen teh politično in medijsko intrigantnih mešetarjev bi ob takšnem razčiščevanju bil zelo dolg in slovenska javnost bi bila zelo presenečena in celo zgrožena nad tem kdo vse bi se na tem seznamu znašel. Z veliko gotovostjo lahko zapišem, da bi se slovenska politična in medijska scena po objavi takšnega seznama vplivnih in znanih ljudi iz slovenske politike ter medijev in njihovih sramotnih ter za državo Slovenijo zelo škodljivih rabot, zelo premešali in verjetno tudi vsaj delno prečistili. Imena Alenke Bratušek na tem seznamu pa seveda skoraj zagotovo ne bi bilo.

To kar pa si je sinoči po TV dnevniku na POP TV privoščila Krčmarjeva pa je pravo medijsko dno dna. Takšni novinarji in novinarke, ki v svojem javnem medijskem nastopanju ne premorejo izkazati niti osnovnih in že doma v ranih otroških letih privzgojenih, osnov civiliziranega ter kulturnega obnašanja in komuniciranja, so velika sramota celotnega slovenskega novinarstva. Nekdo je očitno v njeni mladosti hudo zatajil. O tem pa bi morali resno razmisliti tudi njeni predpostavljeni na POP TV, če jim je seveda za ugled njihove TV hiše kaj mar.