Peter Dajnko avtor prve knjige o čebelarstvu "Čelarstvo", napisane v slovenščini ( v vzhodnoštajerskem - prleškem - narečju ) in v danes bolj slabo poznani pisavi dajnščici, izdane v Gradcu leta 1831.
Dajnko se je rodil 23. aprila 1778 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, v novomašnika posvečen 18. septembra 1813 in v Veliki Nedelji, umrl na jutrišnji dan 22.februarja leta 1873. Izhajal je iz kmečke družine, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, teologijo je študiral v Gradcu in bil leta 1813 posvečen v duhovnika. Kot župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik je služboval v Gornji Radgoni in pri Veliki Nedelji.
Niedna reč deželskega gospodarstva ne plača na se storjenega zatroška, mara ino truda tak bogato, kak čelna reja, ino le je ona blizo po vsih naših krajih skoro celo zapušena ino ne s tako marlivostjo ino skerbjo ravnana, kak si zasluži.
S to kritično mislijo začenja Peter DAJNKO svoj predgovor, napisan 20. avgusta 1830 v Radgoni, v knjigi, ki je izšla leta 1831, z naslovom Čelarstvo (ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje, to je edina, prava ino gotova vodba, kak se naj ležej ino naj bolše dajo čele rediti na dosegnenje naj vekšega haska ino veselja, KNIGA za vse čelne prijatele vsakega strana, kero je iz naj vedneših mnogoletnih čelarov ino po lastnih skušenostah spisal ino na svetlo dal Peter Dainko, kaplan pri mestni fari v Radgon).
Velja za najplodovitejšega štajerskega pisca tedanje dobe. Kot najzanimivejši in poleg slovnice nadvse izvirni deli dr. Bernard Rajh poudarja zbirko narodnih pesmi Posvetne pesmi iz leta 1827 in poljudno strokovni čebelarski priročnik Čelarstvo iz leta 1831.
V svoji strokovni oceni Čelarstva je pokojni dr. Janez Poklukar med drugim zapisal: Peter Dajnko je izdal svoje Čelarstvo v letu 1831, ko še niso poznali premičnega satja, točil, čebelje pasme še niso bile določene. Tudi trgovine s čebelami še ni bilo. Prav tako je bilo zelo pomanjkljivo znanje o boleznih čebel.
Na avtorjevo nesrečo je delo obtičalo v senci Goličnikovega prevoda Janševega dela Popolni nauk o čebelarstvu (1792). V času pred pomladjo narodov je bilo Dajnkovo Čelarstvo prisilno pozabljeno tudi iz takratnih političnih razlogov ter odrinjeno zaradi samosvojega vzhodnoslovenskega jezika - prleščine.
Pozaba tega Dajnkovega dela se je nadaljevala v prvi polovici 20. stoletja. Takrat Čelarstva niso poznali ali pa so ga namenoma izrinili iz slovenske čebelarske zavesti kot nekaj nerazumljivega in neprimernega za moderno čebelarstvo.
In potem dr. Poklukar nadaljuje: S presenečenjem lahko ugotovimo, da je Dajnkovo Čelarstvo močno aktualno tudi danes in da bo tako tudi v prihodnosti. In svojo strokovno oceno konča takole: Vsekakor lahko čebelarji v Dajnkovem čebelarskem priročniku najdemo številne ideje za praktične rešitve nastalih problemov pri čebeljih družinah, predvsem pri čebelah v nakladnih panjih.
Dajnkovo Čelarstvo je razdeljeno na šest poglavij in razčlenjeno na 500 vprašanj in odgovorov. To priča o veliki preglednosti vsebine, s čimer je Dajnko želel kar najbolj olajšati uporabo priročnika bralcem. Poglavja je razdelil zelo pregledno. Najprej je obravnaval biologijo in navade čebel; v drugem poglavju je opisal čebelja bivališča ter orodja, ki jih potrebujemo pri čebelarjenju oziroma so jih potrebovali takrat; v tretjem je opisal, kako naselimo čebeljo družino in jo potem primerno oskrbujemo; v četrtem nas pouči o razmnoževanju čebel; v petem opisuje čebelarjeva opravila skozi vse leto; šesto poglavje pa vsebuje natančne napotke o ravnanju z medom in voskom.
Zavedal se je pomena svojega dela, in ker je poznal razmere v čebelarstvu na območju Prlekije in Slovenskih goric, mu je bilo veliko do tega, da s svojim priročnikom temeljito spremeni način čebelarjenja in tako pripomore k temu, da bi njegovi rojaki začeli uporabljati bolj humane metode pri pridobivanju medu ter povečali pridobitnost čelne reje.
To nam potrjuje že sam začetek priročnika, saj Dajnko svoj uvod začne z vprašanjem: 1. Vu čemi obstoji čelna reja? in odgovorom: Vu strežbi ino reditbi čel, naj bi se od njih, keliko mogočno, veliki prid ino hasek dobival ino človeka veseluval.
To kratko in skromno predstavitev Čelarstava končajmo s 500. vprašanjem: K čemi pa so gomole, kere si is prešanih voščenic, trošin ino satovnic natisnemo? in odgovorom: Mi jemlemo nje za glodanje hižnih reči, za flastre, za kadenje pri dravnatih ino drugih boleznih. Tudi nje v ocet ino žganico namočene vežemo živini na izveržene ali previnjene telne vude ino stiske. Tudi je dobro z njimi otečene telne strane kaditi.
Številni si še dandanes postavljajo vprašanje, ali je Dajnko poznal Janševa dela. Enotnega odgovora ni. Sam menim, da bi na to vprašanje lahko odgovorila temeljita in predvsem korektna strokovna analiza tako Dajnkovih kot Janševih del. In če bi ta odgovor tudi poznali, se pomen Dajnka in njegovega dela ne bi prav nič spremenil. Janševa dela so bila v tistem času pisana v nemščini, in ker knjige tedaj niso bile tako razširjena dobrina, kot so dandanes, so bile preprostim ljudem Prlekije in še posebej Slovenskih goric zelo nedostopne. Čelarstvo pa je Dajnko napisal v slovenskem jeziku, ga objavil in tudi poskrbel, da je bilo razširjeno med ljudi - predvsem tamkajšnje čebelarje.
France Novak z Znanstveno-raziskovalnega centra pri SAZU v Ljubljani svoj prispevek v Dajnkovem zborniku (simpozij v Gornji Radgoni, 1997) z naslovom Dajnkovo čebelarsko izrazje konča takole: Za konec lahko rečemo, da je Dajnko naredil veliko dejanje za slovensko čebelarsko izrazje. Čeprav je izhajal iz pokrajine, v kateri se je rodil, v kateri je deloval in katere jezik je v znatni meri upošteval tudi v knjižnem jeziku, ni zanemaril skupnega slovenskega jezikovnega interesa. Cela vrsta izrazov kaže, da je pospeševal tudi skupna slovenska prizadevanja.
Razlogov za to, zakaj o Dajnku do zdaj ni bilo veliko napisanega, je več in jih tukaj ne nameravam povzemati. Omenim naj le dva, za katera nekateri menijo, da sta bila ključna za Dajnkovo zamolčanje. Prvi vzrok naj bi bila njegova vloga v znani črkarski pravdi, drugi pa njegov spor s Slomškom. Naj bo tako ali drugače, dandanes je treba to preseči in Dajnku priznati mesto ob Antonu Janši, saj sta v tistem času oba veliko storila za razvoj in napredek slovenskega čebelarstva. Vsi slovenski čebelarji smo danes dediči njunega izročila. Predvsem čebelarji v Prlekiji in Slovenskih goricah moramo biti ponosni na Petra Dajnka, ljudskega učitelja na področju čebelarstva, dušnega pastirja Gornje Radgone in Velike Nedelje, narodnega buditelja, pisatelja in pesnika ter zbiratelja narodnega kulturnega blaga. Tega smo se zavedali tudi v Gornji Radgoni. Občinski svet občine Gornja Radgona je ob izdatni podpori takratnega župana Mihe Vodenika leta 2001 zagotovil sredstva za izdajo ponatisa ( reprinta ) Čelarstva, ki je še istega leta izšlo v 500 izvodih.
Lokalno čebelarsko društvo je v svojem imenu povzelo ime svojega velikega rojaka in čebelarskega učitelja Petra Dajnka. Prepričan sem, da ohranjajo med svojimi člani spomin nanj tudi v programih svojih vsakoletnih aktivnosti in ne le v nazivu svojega društva, ki združuje večino čebelarjev Gornje Radgone in okolice. Svoj velik zgodovinski dolg do zapuščine ter spomina na Patra Dajnka, pa imajo tudi čebelarji Velike Nedelje in okolice, kjer je preživel in deloval največji del svojega ustvarjalnega življenja in je na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopan. Seveda pa Dajnko ni zadolžil le čebelarjev Gornje Radgone in Velike Nedelje, temveč tudi obe lokalni skupnosti in vse občanke in občane v okoljih kjer je živel, deloval in ustvarjal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar