In kaj bo sedaj sledilo?

Lovski psi jamarji: resasti jazbečar

Ne dolgo nazaj so slovenski mediji pisali o tem, da naj bi lovec ustrelil svojega psa in ga vrgel v smetnjak. Odziv javnosti je bil seveda pričakovano oster ter buren in kar nekaj pozivov k ukrepanju pristojnih državnih organov je bilo mogoče zaslediti. Kaj se je potem v resnici dogodilo in ali so pristojni državni organi ukrepali in sprožili proti nevestnemu lovcu kakšne postopke ni znano.

Vendar nas tokrat niti toliko ne zanima ukrepanje državnih organov kot so policija in inšpekcijske službe, temveč predvsem kako so v tem primeru, ki niti ni tako zelo osamljen, ukrepali v Lovski družini katere član je ta nevestni lovec, kako v področni Lovsko kinološki organizaciji, Kinološki zvezi Slovenije in Lovski zvezi Slovenije. Slednja se je na svoji uradni spletni strani sicer odzvala s sporočilom svoji lovski javnosti v katerem je precej medlo obsodila dejanje svojega člana in pri tem suhoparno pristavila še objavo določil  njihovega Etičnega kodeksa, ki govorijo o ravnanju lovca s svojim lovskim psom. In s tem je verjetno zanje ta zgodba končana v želji, da se na ta neljubi dogodek kar najhitreje pozabi. In tako se bo verjetno tudi dogodilo, čeprav bi morali pristojni organi krovne organizacije slovenskih lovcev ( LZS ) tu temeljito razpravo o razmerah v slovenski lovski kinologiji ter pogostih nehumanih ravnanjih nekaterih lovskih kinologov s svojimi štirinožnimi prijatelji in spremljevalci šele prav začeti in jo nadaljevati.

Predstavniki LZS v svojem sporočilu nič ne napišejo, da bo pristojen organ za spremljanje izvajanja ter kršitev določil Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ta primer obravnaval in sprejel ustrezne ukrepe ter nevestnemu kršitelju izrekel tudi ustrezen moralni ukor. Prav tako očitno iz krovne organizacije ( LZS )  njegovi matični organizaciji ( Lovski družini ) katere član je, ni bilo priporočeno, da se sproži disciplinski postopek in se nevestneža primerno kaznuje ali celo odstrani iz lovskih vrst. Tako ostane vsem, ki jih je to dejanje nevestnega lovca in lovskega kinologa upravičeno pretreslo, le še upanje, da bodo vsaj pristojni državni organi na tem področju kaj naredili in da ga bo na koncu vendarle doletela vsaj neka kazen za njegovo skrajno nehumano dejanje.

Še posebej, ker prav v lovski kinologiji niso tako zelo redki primeri slabega ravnanja z lovskimi psi in težko boste našli člana lovske organizacije, ki iz svojega okolja ne bi poznal vsaj enega primera, če ne že kar nekaj več, slabega in nehumanega ravnanja kakšnega poznanega lovskega kinologa s svojim lovskim psom. Prav tako ni mogoče nikjer zaslediti podatkov koliko lovskih psov v Sloveniji na raznih lovih "po nesreči" postrelijo kar lovci sami. Gre za skrb vzbujajoč pojav, ki praviloma skoraj nikoli ne doživi primernega disciplinskega ali celo kazenskega zaključka, čeprav gre v skoraj vseh primerih tudi za posredno ali celo neposredno ogrožanje drugih udeležencev lova in bi namesto psa jutri lahko bil ustreljen lovski tovariš. Primere skrajno nehumanega ravnanja z lovskimi psi pa tako zasledimo tudi pri raznih kinoloških preizkušnjah jamarjev in potem še pri veliko primerih izvajanja lova imenovanega jamarjenje. Nekdo, ki še ni imel priložnosti videti kaj vse se v posamičnih primerih s temi ubogimi psi jamarji dogaja, si ne more niti predstavljati muk in trpljenja ter bolečin teh psov, če v spopadu v rovu naletijo na močnejšega in borbenega lisičjega nasprotnika ali celo jazbeca, ko pri takem spopadu gre skoraj vedno za borbo na življenje in smrt. Veliko več bi o tem vedeli povedati posamezni veterinarji, ki se potem v ambulantah trudijo te male pasje reveže nazaj sestaviti in zakrpati, če jih vodnik do tja sploh pripelje in mu sam prej "ne skrajša muk" kot pravijo. Ker veterinarske storitve so namreč zelo drage in lovcu teh stroškov nihče ne pokrije.

Nadzora nad vsem tem pa ne opravlja nihče. V Lovskih družinah vse takšne stvari prikrijejo in se največkrat gredo lažne solidarnosti do svojih nevestnih in nehumanih lovskih kolegov, ki na tak ali drugačen način mučijo in trpinčijo svoje lovske pse. Mnogi dobri in vestni lovski kinologi, lovsko kinološki sodniki in vzreditelji lovskih psov ter tudi lovci brez svojih psov z dovolj razvito čustveno inteligenco, pogosto skušajo opozoriti na te pojave in se trudijo razmere na tem področju spremeniti. Na žalost pa največkrat niso posebej uspešni, ker jim vodstva v Lovskih družinah in odgovorni v organih LZS in KZS ne nudijo dovolj podpore in so veliko bolj zadovoljni, če se takšni primeri hitro pometejo pod preprogo ter kar najhitreje na vse pozabi. Tudi ta zadnji primer nehumanega in celo proti zakonitega ravnanja lovca s svojim psom povedano potrjuje.