Slovenija pa potrebuje najmanj polovico manj županov!

V Murski Soboti se je pojavil plakat, ki naj bi ga postavila meščanska civilna iniciativa, s katerim občankam in občanom mestne občine Murska Sobota sporočajo, da Sobota rabi novega župana. Kaj vse zamerijo sedanjemu županu Antonu Štihcu bodo po vsej verjetnosti povedali v času uradne volilne kampanje za lokalne volitve županov in občinskih svetov.

V današnjih nestabilnih in zaostrenih ekonomskih, socialnih in političnih družbenih razmerah je zagotovo težko biti župan. In še veliko težje je v takšnih razmerah zadovoljiti želje, zahteve in potrebe posameznih skupin občanov in še toliko bolj celotne občinske skupnosti. Če pa k tem znanim političnim, denarnim in ekonomskim  težavam s katerimi se ves čas srečuje večina lokalnih skupnosti in njihovih županov, prištejemo še pogosto prav nesmiselne in politikantsko motivirane zahteve in neprestane očitke posameznih političnih grupacij v občinskih svetih in veliko ter prav nerazumno razdrobljenost države na 212 slovenskih občinskih pašalukov, izpade  podoba naše lokalne samouprave že prav tragikomična. V Sloveniji bi vsekakor bilo optimalno imeti vsaj polovico manj občin in s tem seveda toliko manj županov, občinskih svetov in druge upravne, samoupravne, tehnične ter birokratske, tako ali drugače plačane in honorirane, organizacijske lokalno upravljavske navlake. Tudi z uvedbo pokrajin, za kar se nekateri tako goreče zavzemajo, teh težav ne bi mogli preseči. Pravzaprav bi jih le še poglobili in možnost soupravljanja ljudi še dodatno oddaljili od centrov odločanja. Že sedanji sistem lokalne samouprave, ki je razvrednotil in na obrobje potisnil Krajevne skupnosti in druge v mestih njim podobne oblike odločanja  krajank in krajanov, je ljudi nasilno odmaknil od vseh vplivov na sprejemanje pomembnih odločitev ter uvedel sistem, da v imenu krajanov in krajank govorijo ter odločajo v občinske svete izvoljeni predstavniki političnih strank. V mnogih lokalnih sredinah svojih krajanov niti več kvalitetno ne informirajo kaj se v lokalni skupnosti res dogaja in se tako postavlja resno vprašanje ali se takšen sistem upravljanja s posameznimi lokalno upravnimi deli države sploh še sme imenovati lokalna samouprava.

Vse to kar v lokalnih skupnostih že danes imamo in vse to kar bi nekateri še želeli, da bi imeli, pa  seveda mora nekdo plačati. In ta nekdo ni nihče drug kot državljanke in državljani v funkciji občanov in občank. Tega bi se morali še kako zavedati razni pobudniki in predlagatelji novih in pogosto tudi zelo nerealnih ali ozko egoistično in politikantsko motiviranih zahtev županom in občinskim upravam v občinah. Veliko ciljev, ki so bili z uvedbo nove lokalne samouprave v državi postavljeni, se je doseglo in v mnogih okoljih še celo veliko več. Napredek je viden na mnogih področjih od lokalne infrastrukture do varstva okolja in prometne varnosti pa vse do ponudbe kvalitetnejših storitev na področju otroškega varstva in šolstva ter kulture. Veliko tega tudi s pomočjo evropskih sredstev. Ker pa v kapitalističnem družbenem sistemu velja načelo, da nobeno kosilo ni zastonj, bi se sedaj verjetno že počasi morali začeti spraševati čemu pa smo se v korist tega "napredka" morali odreči. Naslednja težava je v odsotnosti ali vsaj v veliki nedorečenosti sistema institucionaliziranega državnega nadzora nad funkcioniranjem organov lokalne samouprave ter občinskih uprav in v posledici tega se tako v praksi srečujemo s prepogostimi in dobro prikritimi primeri nezakonitosti, korupcije, netransparentnosti ter mnogimi drugimi škodljivimi pojavi.

Čas za iskanje odgovorov na ta vprašanja je pred nami in koristno bi bilo, da v času predvolilne kampanje za letošnje lokalne volitve, skušamo odgovoriti vsaj na nekaj teh vprašanj. Mogoče bomo takrat v svojih zahtevah kandidatom za župane in člane občinskih svetov manj ambiciozni in manj zahtevni ter veliko bolj realni in predvsem v okvirih možnosti, ki jih naše občanke in občani finančno še zmorejo. Vsaka lokalna skupnost ima seveda svoje investicijske in druge tekoče prioritete ter nujne potrebe, ki jih mora zagotoviti in s katerimi svoje občanke in občane zadovoljiti. Nekaj več zmernosti in objektivne poštenosti pa bi morali pokazati tudi ob vrednotenju uspešnosti dosedanjih županov, občinskih uprav in občinskih svetov. Kritizerstvo nam gre kar dobro od rok, še posebej, če je vsaj malo motivirano s kakšnimi ozko lokalnimi, političnimi, ideološkimi ali celo nezadovoljenimi  osebnimi interesi. Pošteno pa bi bilo, če bi zmogli tudi kdaj kaj pohvaliti in javno priznati, da je bil kakšen obče koristen projekt res kvalitetno izpeljan in da smo bili v preteklem mandatu župana in občinskega sveta s čim res tudi zadovoljni.