Še pomnite, nekoč tovariši in danes gospodje?

4. julij je bil nekoč praznik - Dan borca. Danes so seveda novi časi in ni več komunistov in  tovarišev, ki so preko noči postali gospodje in veliki Evropejci. Pa jim ta preko nočna transformacija niti ni delala velikih težav, ker so bili pred tem veliki Jugoslovani in so vedeli kako se prav in hitro obrniti, da boš ob pravem času v pravo smer obrnjen. Ni več partijskih sestankov, ker danes hodijo vsi k svetim mašam. Po nasvete državni in lokalni politiki  ter drugi pomembneži ne tekajo več na republiški ali občinske partijske komiteje, temveč dobijo danes vsa potrebna navodila in napotila kar na škofijah in v župniščih. Ker tudi borcev skoraj več ni, je tako odpadla tudi potreba po tem prazniku. Nekateri bi ga sedaj sicer radi nadomestili z dnevom domobrancev, pa jim nekako prav ne uspeva.

Ni tudi več nekdanje države Jugoslavije in ne Socialistične republike Slovenije. Ukinjeni so bili delavci samoupravljavci in bili uvedeni delavci kapitalistični tlačani. Takrat, v tistih starih socialističnih časih, so slovenski republiški politiki tekali po državniška navodila v Beograd in tam smeli celo kaj povedati, predlagati ali se celo s čim ne strinjati. Danes naši slovenski politiki pridno  tekajo v Bruselj, Berlin ali Pariz in tam seveda ne smejo nič kaj veliko govoriti, predlagati ali zahtevati. Hodijo tja le po ukaze in zapovedi ter potrjevanje svojih zavez, ki jih potem doma pridno uresničujejo. In da bi se dokazali ter si zaslužili milosten nasmešek in pokroviteljski trepljaj po ramenu, od naših novih EU gospodarjev, vse to potem doma v deželi še krepko nadgradijo in zaostrijo.

Tudi nič več ne velja tista parola, da je vera opij za ljudstvo, ker je danes vera in to tista edino prava rimo katoliška, postala uradna in državna. Slabo se ti je nekoč pisalo, če si kaj bentil preko takratne komunistične stranke in njene ideologije ali njenih vidnih predstavnikov in enako slabo se ti danes piše, če si dovoliš kaj ugovarjati ali celo kritizirati nezmotljivo sveto katoliško cerkev, njene nauke  ali  njene posvečene predstavnike. Imajo pa oboji le nekaj skupnega. Stari in pravi ter novi in spreobrnjeni komunisti so zapravili ter v bankrot spravili najprej staro in potem še to novo državo in vrhuška slovenske RKC je na popolnoma enak način in po načelih enake doktrine, v sramoto in v bankrot spravila svojo cerkveno institucijo. Posledice grehov pogoltnosti in nesposobnosti obojih pa vedno pridno plačujejo slovenski, stalno bolj revni, lačni, goli in bosi, državljani in državljanke ter verniki in vernice. Moj, že zelo vidno vsega naveličan in tudi vedno bolj besen, znanec na vse to ugotavljanje le zamahne z roko in skozi zobe sikne: isto s....e, le drugo pakovanje!