Zdi se mi zelo pomembno, da se to pisanje ohrani živo še kar nekaj časa, med ostalim tudi zaradi tega, ker se mediji zvesti aktualnemu režimu zelo trudijo ga prikriti. Zaradi tega sem ga poobjavil na teh straneh in za to nisem dobil dovoljenja avtorja. Če bo avtor pisanja zahteval umik, bo njigovi zahtevi potrebno ustreči in pisanje umakniti. Plagiator
Miha Mazzini: Propad slovenske policije
Avtor: Miha
Mazzini
To kolumno je porodila žalost. Nisem še bral nekrologa za
slovensko policijo, ki se je začela v zadnjem letu od nas potiho
poslavljati in spreminjati v nekaj povsem drugega.
Če se spomnim protestov leta 1988, katerih junak je bil isti kot
je zdaj negativec (33 let protestov zaradi iste osebe, to mora biti
svetovni rekord?), se spomnim tudi občutka, ki ga je neudeležencem
silno težko razložiti, povsem nemogoče pa tujcem in mladim
rodovom. Zapišem, pa se smejte: povezanosti protestnikov s policijo.
Tedanja slovenska milica je bila očitno razumno vodena, saj ni
provocirala. Danes izjava tedanjega poveljnika Pavleta Čelika zveni
že hudo zastarelo: “Dokler bodo mirno demonstrirali, policija ne
sme nič narediti" (vir).
A bilo je več od tega, občutek, da smo na isti strani. Leto
kasneje, ko je taista policija preprečila “miting resnice”
(članek)
smo bili še vedno na isti strani. Pa še vedno leta 1994, ko je
preprečila tisto, kar mnogi imenujejo možen poskus državnega
udara, v zgodovino pa je šlo kot afera
Depala vas in zaradi katere je moral odstopiti tedanji obrambni
minister, sedanji predsednik vlade.
Razkol
Če bi moral opisati zame prvi prizor, ki mi je pomenil začetek
prenehanja občutka povezanosti in torej prehod v normalnost, bi
izbral tega: v starem središču Ljubljane parkirani luksuzni avti in
policist prilepi kazen na edinega siromašnega med njimi. “O,”
sem pomislil, “a res gremo po poti vseh tranzicijskih držav!”,
kajti take prizore sem videl povsod, od Kijeva dalje.
Skratka, odnos do
policije se je počasi vrnil na normalo. Gre pač poklic, ki brani
državo tako, kot je - državljani pa moramo zahtevati, da jo brani
zakonom zvesto in enakomerno, da torej kazen za napačno parkiranje
dobijo revni in bogati, torej ni povezana s statusom ali celo imenom
in priimkom, predvsem pa, da reakcije niso pretirane. Gre za stalen
boj in budnost, saj je kot vsako državno orodje tudi policijo lahko
zlorabiti.
Olajšanje
Velik test, če je sila države še pod kontrolo, je ravnanje s
tistimi, ki pravila sistema prekršijo od znotraj.
Leta 2015 je minister Boris Koprivnikar nasprotoval policijski
stavki in policisti so ga ustavili ne zaradi prekrška, marveč
zaradi imena in priimka, kar so pokazali izpisi pogovorov preko
Facebooka. Letos je pet policistov sedlo na zatožno klop. Postopek
se je torej s primajal do sodišča, kar je dobra novica (vir),
pa četudi je po slovensko trajalo šest let.
Nov poskus
Zato je toliko bolj šokantno deloval posnetek
z ene od lanskih demonstracij, ki priča o tem, da policija spet
ustavlja zaradi imena in priimka. Najprej ustavi, potem pa že nekaj
najde (vir).
Posnetek si je ogledalo le par sto ljudi, kar priča, kako zelo so
nam dolga leta samostojne Slovenije in pandemija kot izgovor znižali
standarde demokratičnosti.
Razlika
Porečete, šefi ukažejo tistim na cesti, koga naj ustavijo in
maltretirajo, pa kaj je to takega?
Na simbolni ravni gre za temeljit razkol - kajti, če policija ne
ravna po zakonu, marveč po imeniku, potem ni več policija, temveč
osebna garda. Niso več državni uslužbenci, marveč plačanci.
Nekaj zagretih protidemonstrantov se je veselilo, da so nastopili
časi sestavljanja seznamov, a takoj, ko pristanemo na kaj takega,
postane vse odvisno od trenutne oblasti - danes sestavljajo “levi”,
jutri pa “desni”. In kot so pokazale stalinske čistke, kjer je
bila oblast ista, sezname lahko sestavlja tudi glavni šef kot mu
pade tisti hip na pamet. Bi res živeli v taki državi?
Osebne odločitve
Če ste policist, ste danes v težki moralni dilemi. Poznal sem
jih nekaj, ki so se za to delo odločili iz idealizma in druge, ki se
jim je zdelo zanesljiva služba. Oboji so si lahko rekli, da pač
ščitijo skupnost in opravljajo družbeno koristno delo. A če so
postali osebna garda oblasti, to ni več ista služba, marveč za njo
stojijo povsem drugi vzgibi in motivi.
Čudi me totalen molk sindikatov - njihovo članstvo takorekoč
menja poklic, oni pa nič.
Še posebej pa bi rad poudaril, kaj doleti ljudi v takih
situacijah. Stavit bi šel, da se bo zvišalo število bolnišk in da
bodo tožili zaradi izčrpanosti, skratka, izgorelosti. Kar seveda ne
drži. Iste simptome ima moralna rana (moral
injury), torej stres, ki udari ljudi, ki so do nedavnega
opravljali smiselno delo, sedaj pa so potunkani v nekaj povsem
drugega. Po svetu so ga opazili pri zdravnikih in advokatih, zakaj ga
ne bi pri slovenskih policistih?
Ustavni red
Glede na to, da je osnovna naloga policista, da brani ustavo, gre
za ljudi, ki so zadnje leto opravljali točno nasprotno, torej
protiustavno dejavnost. Časopisni naslovi tega tedna: Vse
omejitve gibanja protiustavne! "razveljavili odlok o začasni
prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih ter prepoved
gibanja izven občin." (vir)
Če ste danes slovenski policist ste v moralnem precepu – ali
ste robot, torej posnetek človeka, ali pa vam je težko.
Amerikanizacija
Ko se je ameriška vojska vračala z bojišč, oblast ni vedela,
kam z vso to opremo - pa so jo razdelili kar lokalni policiji. In
glej, glej, nenadoma se je policija začela obnašati kot vojska. Nič
več lokalna, marveč okupatorska (poglejte odličen
povzetek Johna Oliverja, tudi
članek o tem).
Ker smo tudi pri nas celo od zaposlenih v vrhu ministrstva za
kulturo brali pozive k oboroževanju po ameriško (vir),
ni čudno, da so protestnike nenadoma obstopili robokopi in da se
minister sprehaja v spremstvu, oboroženem z avtomatskim orožjem.
Mislil je, da bo videti kot heroj, gledali pa smo sprehod
nastavljenega aparatčika po okupiranem ozemlju (vir).
Policaji roboti
Robokop je človek z masko, torej ne-človek, policaj robot. Maska
nam vzame osebnost, kar so ugotovile že pradavne kulture. Na
demonstracijah je tovrstnih robotov vedno več in ker so brez obraza,
so lahko bolj drzni in nasilni
Ko sem pred parlamentom prejšnji teden opazoval gručo, ki je
vpila v podporo Palestini, sem videl tudi skupino robokopov, ki se je
grobo zakadila vanje in izvlekla točno dva protestnika. Seveda sem
takoj pomislil na sezname - zakaj ravno ta dva in ne drugih?
(poglejte
video posnetke policijskega nasilja)
Grobotizacija
Več grobosti in manj prijaznosti je s strani šefov očitno zelo
zaželeno. Se spomnite pogroma, ki so ga izvajali nad policistom na
motorju, ki se je slikal s protestnikom? “Zvonko Černač bi
policista, ki se je fotografiral s protestnikom, »poslal na cesto«”
(vir)
Pozimi sem hodil ob topniški in pred menoj sta starki vlekli
vozička iz trgovine in klepetali. Nenadoma je divje zavrl avto,
presenečeno sem pogledal, policijski, ven je skočila policistka in
divje nadrla gospe, da se družita brez razdalje - in jima napisala
kazen.
V statistikah beremo: “30.439 je bilo namreč ugotovljenih
kršitev zakona o nalezljivih boleznih” (vir)
in vprašam se, koliko takih kot tisti gospe, ki nista ogrožali
nikogar? Koliko pa je le od zgoraj spodbujenega besa in osebne
frustracije, ki si lahko končno dovoli na površje?
Nasmeh na službenem obrazu je postal prekršek, zaradi katerega
lahko izgubite službo. Če koga maltretirate s protiustavno
dejavnostjo, pa ni problema. Tako nizko je padla slovenska
policija.
Cilj policijskega dela
Na petek do sedaj največjih demonstracij je uprava pripeljala
policiste iz mnogo krajev (vir).
Če so center držali robokopi, torej psihološko gledano vojska, so
po obrobju stale patrulje iz drugih krajev, razporejene na svoja
mesta že zgodaj popoldne.
Čakal sem na prehodu za pešce na Njegoševi in zraven mene so se
dolgočasili trije policisti. Ko se je prižgala zelena luč, sem
krenil čez cesto. Videl sem kolesarja, ki je drvel nasproti in
obenem žensko, ki je zavijala v svojo desno, torej točno na
kolesarjevo pot. Z eno roko je držala telefon in divje razpravljala,
z drugo je nekaj iskala po predalu, kamor je tudi pogosto
pogledovala. Volan je očitno obračala s stegni in malo s komolcem.
Metri so manjkali do trčenja in začel sem divje skakati in mahati z
obema rokama, da me je ženska grdo pogledala, kaj jo motim, ko ima
pa polne roke, a vseeno pohodila zavoro.
Zvizzz, je mimo švignil kolesar, voznica je zaklela in odpeljala,
ne da bi nehala telefonirati, jaz pa sem se obrnil k policistom in
razširil roke, češ, kaj pa je bilo to? In oni so jih razširili
nazaj, češ, mi smo tu zaradi demonstracij.
30 let
Sklepam, da je gniloba iz vrhov segla do korenin. Ob začetkih
države ste si lahko rekli, da je tam zgoraj vse gnilo, sploh, ko ste
brali o trgovini z orožjem in izbrisanih, a za ogrožanje
udeležencev v prometu vam bodo tisti na terenu napisali kazen.
Ti časi očitno so minili.
Počasi, kot mezi navzdol blato, je razsulo prišlo tudi do
najnižjih kadrov in zdaj lahko telefonirate med vožnjo in zbijete
kakega kolesarja do smrti, le da ne demonstrirate, kajti potem se vas
bodo pa ostro lotili.
To, kar sem videl v zadnjem letu, kaže, da je slovenska policija
danes na poti med le še eno od sprivatiziranih podjetij za varovanje
po naročilu.