Bolj se Slovenci trudimo svetu in sebi
dokazati, da pa mi že nismo Balkanci, bolj nam tega nihče več ne verjame, ker v to intimno ne verjamemo več niti sami. Pa to kar sami
o sebi mislimo in v kar se trudimo prepričati vse druge okrog sebe,
niti ni preveč pomembno in še manj usodno, ker nekaj velja in je
pomembno le to kako nas vidijo in doživljajo vsi tisti, ki o našem
življenju ter naši kolektivni usodi v EU in svetu odločajo. Ker
so vse te politične in ideološke predstave, ki nam jih sedaj že
kar dnevno uprizarjajo naši politiki, cerkveni dostojanstveniki,
razni, vse svoje življenje na državnih jaslih prisesani in ostali
samooklicani ter prostočasni kulturniki, najvišji državni
funkcionarji, poslanke in poslanci, mediji in mnogi drugi poklicani
ter nepoklicani, služijo le za domačo lokalno rabo in nikogar v
Evropi in svetu niti ne zanimajo. Pravzaprav vedno manj zanimajo tudi
že dobršen del domače slovenske javnosti, ki v medijih kar mirno
preskoči večino poročanj o političnih in ideoloških ter mnogih kulturnih dogodkih in jim ne posveča več
nikakršne pozornosti, čeprav vedo ali pa vsaj slutijo, da vsa ta
dogajanja ne napovedujejo prav nič dobrega.
Predalčkanje ljudi v razne politične
in ideološke predale je postala vsakodnevna praksa v javnih nastopih
slovenskih politikov ter tudi drugih javnih govorcev, ki jim
slovenski mediji na široko odpirajo vrata za njihove žolčne
ali pa prav zvite izlive nestrpnosti in spodbujanja sovraštva med različno mislečimi
skupinami državljanov in državljank in v zadnjem času tudi med družbenimi sloji. Tisti desno misleči bi se že
kar fizično lotili tistih levo mislečih in seveda tudi obratno.
Za koristi kakšnega strankarskega in ideološkega malika so
dovoljena skoraj že prav vsa sredstva in država ter z njo vso
prebivalstvo so kar naenkrat postali ujetniki nesposobnosti ter
neučinkovitosti vseh treh vej oblasti. Nikogar tudi posebej ne
skrbi, da ljudje ne verjamejo več v družbeni sistem ter njegov
pravni red, v tožilstva in sodišča, preiskovalne organe, se
posmehujejo predsedniku države, zgražajo se nad obnašanjem velike
večine poslank in poslancev, ne zaupajo predsedniku vlade in veliki
večini njegovih ministric in ministrov. Še manj pa zaupajo
slovenskim evropskim poslankam in poslancem in oblastnim institucijam
EU ter njihovim funkcionarjem. Uradni prikazi objavljenih javnomnenjskih raziskav
seveda kažejo drugačno sliko in na srečo tudi temu verjame vedno
manj ljudi. Verjetno velika večina preprostih ljudi res prav
natančno niti ne bi vedela povedati zakaj nikomur v državi več ne
zaupa, ker tako pač čutijo. Ker jih na prihajajočo nevarnost in
težke čase vztrajno opozarja nek notranji glas, neko tiho
opozorilo, ki se je skozi tisočletni razvoj zapisalo v kolektivni
ljudski genski zapis. In temu notranjemu svarilu sledi vedno več
državljank in državljanov, ki postajajo vedno bolj nedovzetni za
vso nasilno in zvito propagando s katero jih dnevno bombardirajo iz
svetovnih centrov politične, vojaške, finančne in ekonomske moči
ter domači politični, ideološki, ekonomski in finančni
neoliberalni lakaji.
Najprej so ljudi razočarali ter jim
hudo zagrenili življenje ekonomisti, potem cerkveni
dostojanstveniki, da bi jih potem v grozo spravili še pravniki in
sedaj še novinarji. Ves čas pa modro molčijo ( vsaj v veliki
večini ) in skoraj ne pokukajo iz svojih varnih ter udobnih
zapečkarskih bivališč tisti, ki bi morali največ in najbolj
glasno govoriti. To so politologi, sociologi, filozofi, antropologi
in mnogi drugi misleci, ki bi morali biti glas svarila in kažipot v
vsaki sodobni družbeni skupnosti. No, saj res, povsem tiho pa tudi
niso. Nekateri so se sicer oglasili in celo angažirali ob izenačitvi pravic pri
sklepanju zakonskih zvez istospolnih in potem smo jih nekaj slišali
še ob zahtevah po pravni ureditvi legaliziranih umorov oziroma
evtanaziji ter še ob zahtevah po legalizaciji marihuane. Vzpodbudno
je to, da največji slovenski modreci družboslovnih ved občasno le
dvignejo oči od svojih debelih bukev in ljudstvu povedo kaj je prav
in kaj ni ter kako bi moralo biti, če želi ljudstvo jutri živeti
srečno ter zadovoljno. Če že ne bo sito naj bo vsaj dobro
omamljeno in to od česar koli pač že.
Da pa bi se cvet slovenske družboslovne
znanosti ukvarjal z lačnimi družinami ter njihovimi seveda tudi
lačnimi otroci doma ter v šolah, z deložacijami v katerih na cesto
neusmiljeno mečejo cele družine, s problemi in težavami prekernih
mladih in starejših zaposlenih, mizernimi mezdami v realnem sektorju
ter vedno bolj skromnimi pokojninami, nezaposlenimi mladimi in
starejšimi ter podobnimi težavami, pa seveda ni za misliti, ker tukaj gre
za konkretne družbene probleme in je njihovo poslanstvo le v
reševanju problemov na področju abstraktnih vizij bodočega družbenega
razvoja. Tega pa preprosto ljudstvo tako ne bi razumelo in jih tudi
nima prav nobenega smisla s tem obremenjevati.
Niti zavedamo se prav ne kako srečni
smo lahko, da imamo internet. Kar zgrozim se nad spoznanjem v kakšni
temi in grozovitih ter usodnih zablodah bi živel, če bi moral
poklanjati vero samo slovenskim medijem. Verjetno bi po deželi hodil
kar z dolgim nožem za pasom in puško na ramenu, da se ubranim pred
zadrtim klerikalnim domobranskim desničarjem ali pa pred novodobnim
krvoločnim komunističnim rdečkarjem ali pa, da po potrebi počim prvega Rusa, arabskega
muslimana, krvoločnega Srba in še kakšnega sovraga, če jih slučajno srečam hoditi po moji
deželici, ker bi pač verjel, da hudo ogrožajo ter želijo le slabo
moji slovenski deželici ter mojim bratom v orožju v Natu, ZDA in
EU. Brez interneta bi prav tako skoraj zagotovo verjel, da je v
Evropi in moji deželici na pohodu nevaren neokomunizem in bi se mi
to kar se imenuje neofašizem v podobi vulgarnega neoliberalizma
zdela kot prava in od samega boga poslana rešitev. Verjel bi tudi,
da so za preseljevanje ljudstev iz Afrike in arabskega sveta v Evropo
krivi tam živeči ljudje sami, ker kaj drugega kot prodajati nafto
in se pobijati med tako ne vedo in sedaj prihajajo k nam, da bi
morebiti jutri to počeli še tukaj. Prepričan bi zagotovo bil tudi,
da so največja grožnja svetovnemu miru ter obstoju svetovne
civilizacije tisti grozni Rusi z njihovim predsednikom Putinom na
čelu in nihče drug. Verjel bi še v veliko kaj drugega v kar bi me
prepričevali gospodarji sveta in moji domači lakajski politiki ter
drugi javnomnenjski nakladači. Tako bi zagotovo verjel tudi, da so si
za svojo nesrečo krivi Grki sami, ki bi radi še nadalje dobro
živeli na naš račun in so vsa ta desetletja nesramno izkoriščali
ubogo ter naivno Nemčijo, še bolj ubogo Francijo ter celotno EU in
na koncu so celo prav nesramno izrabili dobrosrčnost male Slovenije.
Da, zagotovo obstaja Bog, ker v
nasprotnem tudi interneta ne bi bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar