ZAKAJ O ZDRAVSTVU BREZ PACIENTOV?

 

Drage podpornice in podporniki kampanje Ustavimo rušenje javnega zdravstva!

JAVNO OBVESTILO!

 
Včeraj smo na novinarski konferenci pred Predsedniško palačo opozorili na izključevanje kritične civilne družbe iz današnjega predsedničinega foruma, na katerem bodo govorili o zdravstvu

Čeprav naj bi bil forum priložnost za razpravo strokovnjakov, politikov in civilne družbe, vse kaže, da gre zgolj za iskanje dodatnih utemeljitev za razgradnjo javnega zdravstva in ponovno zgolj deklarativno vključevanje civilne družbe, pri katerem so vnaprej izključeni vsi potencialno kritični glasovi.

Tako bodo na forumu govorili predvsem nosilci idej o podjetniškem organiziranju zdravstvene dejavnosti in torej nadaljnje privatizacije javnega zdravstvenega sistema. Čeprav smo svojo strokovnost in konstruktivnost v preteklih mesecih utemeljili s pripravo kar treh zakonov na zdravstvenem ppodročju in se hkrati pokazali za bolj verodostojne vir podatkov in analiz trenutnega stanja od samega Ministrstva za zdravje, so posamezni člani naše iniciative v zadnjem trenutku prejeli vabila, da se udeležijo posveta zgolj osebno, kot poslušalci in ne kot predstavniki iniciative oziroma kot sodelujoči govorci, kar se nam zdi povsem omalovažujoče in neskladno z domnevnim namenom posveta.

Predsednici republike smo po novinarski konferenci posredovali naš predlog interventnega zakona in jo pozvali, da v prihodnje naslovi resnično kritična vprašanja na področju zdravstva in pri tem sodeluje s civilno družbo, ki se bori za pravice vseh pacientk in pacientov do ustavno zagotovljene kvalitetne, pravočasne in enakopravne zdravstvene oskrbe (osnutek predloga interventnega zakona tukaj). 

Nadaljujemo tudi z aktivnostmi, s katerimi bomo vladi in državnemu zboru predlagali pravičnejši proporcionalen način zbiranja dodatnega zdravstvenega prispevka. O aktivnostih vas bomo še naprej obveščali, če se želite kampanji aktivneje pridružiti nam pa to sporočite z odgovorom na to sporočilo.

Lep pozdrav

Iniciativa Glas ljudstva

31.05.2023 NOVO OBVESTILO

Drage podpornice in podporniki!

Javno zdravstvo se še kar ruši, število oseb brez osebnega zdravnika se še vedno povečuje. Več kot 140.000 nas na preglede in posege čaka več od dopustnega časa in čakalne vrste se še podaljšujejo. Vsak teden smo priča novim in novim korupcijskim aferam...

Čas je, da ukrepamo: JUTRI v četrtek, 1. junija ob 14.45, se dobimo na OPOZORILNEM KOLESARJENJU na Trgu republike. (če nimate kolesa lahko seveda pridete tudi peš).

Jutri bo prva obletnica nastopa Golobove vlade in z njo čas za odziv na zastoj in korake v napačno smer pri uresničevanju ključnih ukrepov na področju zdravstva.

S trga se bomo podali pred poslopje vlade na Gregorčičevi ulici, kjer bomo vladnim predstavnikom izročili njihove lastne predvolilne zaveze na področju zdravstva in tudi na drugih področjih ter jih opozorili, da se čas za ukrepanje izteka.

Med drugimi govorci bo spregovoril tudi dr. Dušan Keber in opozoril na ključne probleme in rešitve, ki jih ministrstvo za zdravje pod vodstvom Bitenčevega uslužbenca Loredana vztrajno ignorira.

Zaradi zastoja pri sprejemanju urgentnih ukrepov Slovenija postaja vedno manj pravična in socialna država, ljudje pa dobesedno zbolevajo, trpijo in umirajo, ker ne pridejo pravočasno do diagnoz in posegov.

Čas je, da vladajoče spomnimo, da se čas za rešitev javnega zdravstva izteka! Za njihovo in predvsem našo skupno dobrobit je nujno, da zavihajo rokave in začnejo nemudoma izpolnjevati svoje zaveze in dejansko zaščititi in krepiti naše javno zdravstvo!

ČISTO VSAK POSAMEZNIK BO ŠTEL zato iskreno upamo, da se vidimo JUTRI OB 14.45 NA TRGU REPUBLIKE!

Lep pozdrav
Iniciativa Glas ljudstva

Glas ljudstva združuje več kot 100 civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov z vseh družbenih področij in iz celotne Slovenije.

 

JE PROBLEM COVIDA-19 SEDAJ NADOMESTIL PROBLEM DUŠEVNEGA ZDRAVJA?

Duševno zdravje je očitno zamenjalo covid.19!

Nas je potrebno neprestano zdraviti, nas imeti pod nadzorom, nas izobraževati in osveščati, nas programirati ter nas neprestano kontrolirati!

Danes o duševnem zdravju vsi vse vedo, Tisti ustrezno izobraženi, ki v resnici še najmanj govorijo in še veliko več govorijo tisti priučeni ali tisti, ki so prepričani, da so skoraj posvečeni ter prav poklicani k reševanju tega družbenega problema. Vedo koliko v deželi nas je že ali še nas bo v kratkem zblaznelo, koliko nas je samomorilnih, sebi in drugim nevarnih, prav patološko agresivnih, seveda vedo kako nas zdraviti, kako v določenih družbenih množicah kandidatov poiskati najtežje primere, nas pitati z medikamenti in se, predvsem z mladimi, pogovarjati in pogovarjati in pogovarjati, saj to malo ali nič stane.

Ker globalistični neoliberalni kapitalizem nima rad stroškov. Da pa bi iz sedanje sesute družbe nazaj vsaj poskusili ponovno pričeti ustvarjati družbo z zdravim družinskim, socialnim, ekonomskim, političnim, kulturnim, izobraževalnim okoljem, v katerem bi jutri mladi odraščali v zdrave ter vsestransko ustvarjalne odrasle ljudi, pa si nihče ne želi niti pomisliti. Ko bomo vsi imeli ustrezno diagnozo, bomo zdravljeni in vključeni v sistem, pa bo tudi težava z duševnim zdravjem v naši družbi odpravljena. Mogoče bo v teh prizadevanjih ozdravitve družbe tudi ponujena evtanazija v bodočnosti še lahko prav prišla. Ni nemogoče!

In vrnil se bo lahko kak nov virus, ki se ga že programira. Pa brez nepotrebnega strahu in panike, ker globalistična oblastna politika in stroke bodo za nas poskrbele.

Saj poznate tisti stari rek, ki glasi: Kar ne gre milom, pa gre pač silom!

 

Rdeča pesa: GLADOMOR ALI RAZUMUMOR? O MRAČNJAŠTVU SLOVENSKE BURŽOAZIJE

 Povzeto brez dovoljenja avtorjev. Če bodo zahtevali odstranitev objave, bo odstranjena!

Plagiator

GLADOMOR ALI RAZUMUMOR? O MRAČNJAŠTVU SLOVENSKE BURŽOAZIJE

Včeraj so parlamentarci na odboru izglasovali podporo “deklaraciji o spominu na množičen poboj z lakoto – genocid v Ukrajini”. Gre za zgodovinski revizionizem v službi evroatlantskega imperializma. Predlagatelji deklaracije so Socialni demokrati!

Ta deklaracija je samo ena od simptomov popolnega bankrota slovenske buržoazije, ki se sicer v tem pogledu ne razlikuje od vladajočih razredov v večini drugih držav. Če naj bi bila zgodovinsko gledano buržoazija družbena sila napredka (kar je sicer preveč poenostavljen pogled), ki je razbijala stare fevdalne vezi in modernizirala gospodarsko dejavnost ter politično življenje, je danes samo še reakcionarna sila, ki nas potiska v mrak, planet pa v družbeni in okoljski zlom.

Ideja deklaracije je enostavna: lakoto v Ukrajini prikazati kot nekakšen komunistični holokavst. Torej izenačiti nacifašizem in komunizem. Na tem mestu ne bomo obsežno dokazovali, zakaj ta hladnovojna legenda ne drži. Lahko rečemo le to: stalinska birokracija je seveda odgovorna zaradi svoje politike industrializacije na račun kmetijstva in kolektivizacije le-tega (kot tretji razlog pa je svoje pristavila še suša), a ni želela načrtno izstradati nikogar, še posebej ne specifično Ukrajincev. Tudi če nam ne verjamete je jasno, da so pogledi na ta zgodovinski dogodek razdeljeni, že bežen pogled na Wikipedijo pokaže, da v zgodovinopisju o tem ni konsenza

Odločitev je torej strogo politična. Poleg izenačevanja “totalitarizmov” je cilj v zadnjem času jasen: prikazati Ruse kot genociden narod, opravičevati vpletenost Nato pakta v vojno v Ukrajini in spodbujati vojno hujskaštvo. Kar tako se slovenska buržoazija postavi za velikega arbitra zgodovine in pove, kako je v resnici bilo. Ali to ne spominja to na tisti “totalitarizem” ali avtokracijo, o katerih toliko govorijo?

Deklaracija, ki jo bodo parlamentarci dokončno izglasovali na eni izmed prihajajočih sej, je izjava lojalnosti evroatlantskemu imperializmu. Imperializmu, ki je v zatonu in proizvaja vse več morbidnih simptomov in je vse bolj destruktiven. Vendar ta simptom mračnjaštva ni omejen le na parlamentarce 

Poglejmo, kako so o tem poročali na javni RTV. Navajamo dva citata: “Veliko lakoto so sovjetske oblasti izzvale načrtno…” in “zadnje /ocene/ govorijo, da je bilo izstradanih 3,5 do 5 milijonov Ukrajincev”. Nato so pristavili še posnetek trenutnega ukrajinskega ministra, ki pove, da je “golodomor dokaz, da se ruska agresija na ukrajinsko identiteto, ki se je zgodila pred 90 leti, lahko ponovi.” Ne, prispevka ni pripravil Možina ali kakšen Urbanijev trolček, ampak ga je prebral veliki borec proti janšizmu in borec za objektivnost ter kakovostno novinarstvo Saša Kranjc: www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174956668

Dan pred tem smo praznovali “Dan zmage”, torej dan, ko je bil poražen nacifašizem. A pri nazivu bi morali biti bolj previdni. Gre za dan zmage nad nacifašističnimi silami osi v drugi svetovni vojni. Nacifašizem še zdaleč ni bil poražen. Leva in desna buržoazija sta nam v zadnjih desetletjih marsikaj iz nabora takratnih idej pripeljali skoz zadnja vrata.

Gladomorska deklaracija ni edini simbolni pokazatelj, kakšen značaj je dobila buržoazija. Še kakšen dan pred tem je bivši predsednik in “načelni socialdemokrat” Milan Kučan predlagal postavitev spomenika slovenski “osamosvojitvi” in odstranitev spomenika revoluciji na Trgu republike. Vse za to, da bi poenotili slovenski narod. Poenotili v čem? V kapitalističnem izkoriščanju, služenju imperialistom in bedi liberalne demokracije.

Osamosvojitveni nacionalizem je eden zadnjih žetonov slovenske buržoazije, s katerim pita delovno ljudstvo. Že kakšen teden desnjakarji napadajo radijskega komika Saša Hribarja, ker je malce podvomil v osamosvojiteljsko mitologijo. Kljub temu, da nikakor ni podvomil v temeljne postulate rehabilitacije kapitalizma - je pa vsaj uporabil pravo poimenovanje za nastanek Republike Slovenije: odcepitev od Jugoslavije - so ga obtožili dezerterstva in napadli s številnimi lažmi.

V časih, ko večina ljudi na lastni koži zelo dobro občuti “dosežke” slovenske odceptive, v časih, ko se ruši javni zdravstveni sistem, ko vse več ljudi dela v prekarnih oblikah zaposlitve, ko večina mladih plačuje oderuške najemnine ali kredite za stanovanja, se naša leva in desna buržaozija zapletata v bizarno mračnjaštvo.  To so seveda le simbolični primeri, a je seveda, kot smo že tolikokrat pisali na Rdeči pesi, tudi na področju gospodarstva in državnih politik položaj prav podoben.

V časih, ko planet gori in grozi zlom civilizacije, v časih, ko se svet pripravlja na vojno, naša buržoazija v tem z veseljem sodeluje, zraven pa tekmuje, kdo bo pripravil večjo norost in kdo nas bo še bolj potisnil v mrak, ki je legel na evroatlantski svet.

Ob vsem tem (znova in znova) računati na “razsvetljenega” ali “poštenega” buržuja je kot staviti na mrtvega konja v kasaških dirkah. Edini, ki lahko prižgemo luč, smo delovni ljudje sami - delavski razred (v širšem smislu), ki se politično organizira z enim samim ciljem: odpravo kapitalizma in odpravo buržoazije kot vladajočega razreda.

EVTANAZIJA - povzeto s Twitterja

Dr. Matjaž Zwitter: »V državah, kjer so legalizirali evtanazijo, so bolniki in starejši deležni velikih pritiskov, naj se umaknejo«

Piše: Eva Markovič

nedelja, 19. 6. 2022,

V Sloveniji spremljamo razpravo o predlogu zakona o evtanaziji, ki ga je pripravilo društvo Srebrna nit. O tem, kaj evtanazija v resnici pomeni in kakšne so njene posledice za družbo, smo se pogovarjali z dr. Matjažem Zwittrom, upokojenim zdravnikom onkologom in predstojnikom Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete v Mariboru.

Dr. Matjaž Zwitter je enainštirideset let delal kot specialist onkologije na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Je član Odbora za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice, na mariborski medicinski fakulteti pa predava o zdravniški etiki. Poleg številnih znanstvenih člankov je avtor knjig Pogovori o zdravniški etiki (Cankarjeva založba, 2018) in Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska Matica, 2019).

Kaj je evtanazija? Glede pojma obstaja veliko nejasnosti. Zakaj izrazi, kot sta pasivna evtanazija in evtanazija brez soglasja, niso sprejemljivi?

Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak je umor v slogu nacizma. Na Nizozemskem je takšnih primerov okrog 20 %.

Pasivna evtanazija naj bi bila opustitev zdravljenja, ki privede do smrti pacienta. Sam tega pojma ne priznavam. Prvič, prišteven pacient lahko vedno zavrne zdravljenje, tudi če to povzroči njegovo smrt. To ni evtanazija, ampak je spoštovanje pacientove avtonomije. Tudi v primeru, ko zdravnik narobe oceni situacijo in ne prepozna, da bi bila neka terapija koristna, to ni evtanazija, ampak strokovna napaka. Ravno tako ni evtanazija, če zdravnik zavestno opusti zdravljenje, ki podaljšuje trpljenje in v ničemer ne spremeni poteka bolezni. Temu rečemo opustitev nesmiselnega intenzivnega zdravljenja, kar je strokovno in etično edino pravilno. Če bi bila to evtanazija, bi imeli v Sloveniji 70 ali 80 % ljudi, ki jih pasivno evtanaziramo, vključno z vsemi, ki umrejo v domači oskrbi, in vsemi, ki jih v zadnjih urah življenja ne prestavimo na intenzivno enoto, kar bi jim življenje podaljšalo zgolj za nekaj dni. Če zdravnik vidi, da pacientu ni pomoči, in svojcem svetuje, naj sedijo ob njem, ga držijo za roko in mu močijo usta, to seveda ni evtanazija.

Zato pojmov pasivna in aktivna evtanazija ne priznavam. Obstaja samo evtanazija, ki pomeni aktivno končanje pacientovega življenja na njegovo izrecno zahtevo. Če ni izrecne zahteve, potem je to umor. Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak je umor v slogu nacizma. Na Nizozemskem je takšnih primerov okrog 20 %. V resnici to pomeni, da se znebimo osebe, ki je vsem odveč. Če se nekdo drug odloči, da pacientovo življenje ni več vredno, je to iz etičnega in strokovnega stališča nesprejemljivo.

Marsikdo podpira evtanazijo iz strahu, da bi bil pred smrtjo deležen nesmiselnih ukrepov, ki mu bodo podaljševali trpljenje.

Vsi imamo pravico, da izrazimo oz. že vnaprej zapišemo svojo željo, česa proti koncu življenja ne želimo. Temu pravimo zdravstvena oporoka, ki se jo da urediti v zdravstvenih ustanovah ali pri osebnem zdravniku. Tudi ustno izražena volja pacienta ali njegovih svojcev zadostuje, da zdravnik ne izvaja intenzivnih ukrepov. Razumni zdravniki to počnejo že sedaj in ne podaljšujejo nepotrebnega trpljenja. Nesmiselnim ukrepom se lahko izognemo na druge načine, ne z uzakonitvijo evtanazije.

Zakaj se je nesmiselno pogovarjati o pravici do evtanazije, dokler nimamo urejenega in dostopnega sistema paliativne oskrbe? Kaj je sploh paliativa?

Paliativna oskrba je usmerjena v čimbolj učinkovito lajšanje pacientovih težav v zadnjem obdobju življenja, in sicer v vseh dimenzijah: telesnih, duševnih, duhovnih in socialnih. Umirajoči se ne sooča samo s fizičnimi bolečinami, ampak zelo pogosto tudi z osamljenostjo in depresijo. Marsičesa se ne da reševati z zdravili, zato je potrebno sodelovanje zdravnika, socialnega delavca, duhovnika. Temu je namenjena paliativna oskrba.

Z legalizacijo evtanazije bi ugodili najmanjši množici, ki si želi umreti, hkrati pa bi zelo prizadeli precej večjo množico kroničnih bolnikov.

Vprašanji o evtanaziji in paliativi sta povezani. Zagovorniki evtanazije izhajajo iz zelo poenostavljene sheme, da imamo v Sloveniji zelo majhno število ljudi, recimo deset na leto, ki si želijo na hitro umreti, in vse ostale, ki se jih vprašanje ne tiče in ob legalizaciji evtanazije ne bi bili na slabšem. Ta shema pozablja, da imamo v resnici tri »množice«: najmanjšo (tisti, ki želijo biti evtanazirani), precej večjo (kronični bolniki in invalidne osebe) ter največjo (zdravi). V anketah ljudje podpirajo evtanazijo. A tukaj gre za vse ljudi, v veliki meri zdrave. Če bi vprašali kronične bolnike in invalide, sem prepričan, da bi bil odgovor drugačen, saj bi bili ob legalizaciji evtanazije oni močno na slabšem. Odnos do smrti, umiranja, vrednosti življenja bi se povsem spremenil. V vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, vidimo, da so bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo.

Z legalizacijo evtanazije bi ugodili najmanjši množici, ki si želi umreti, hkrati pa bi zelo prizadeli precej večjo množico kroničnih bolnikov. Na Nizozemskem se je število evtanazij od legalizacije povečalo za pet ali šestkrat. Ne verjamem, da se je od takrat povečalo število trpečih. Povečal se je pritisk in naklonjenost evtanaziji.

Je glede na stanje slovenskega zdravstva realno pričakovati, da bomo našli sredstva za paliativno oskrbo?

Za ljudi v zadnjem letu življenja država porabi ogromno denarja. Žal ga ne znamo dobro razporediti. Prioriteta bi morala biti kakovostna paliativna oskrba, da bodo ljudje zadnje obdobje preživeli na dostojen in human način. Kot onkolog lahko rečem, da gre žal mnogo preveč denarja za terapije, ki nimajo učinka. Po nekaterih analizah je ena tretjina onkoloških bolnikov deležna kemoterapije ali obsevanja tudi v zadnjih dveh tednih življenja. To s strokovnega stališča nima nobenega smisla, porabi pa ogromno denarja. Včasih je težava, da je zdravniku lažje predpisati dodatno terapijo kot pacientu povedati, da nič več ne pomaga. Predpisovanje terapije vzame deset minut, pogovor z neozdravljivo bolnim in njegovimi svojci pa več ur. Čim več terapij favorizira tudi farmacevtska industrija. Če bi vsa ta sredstva namenili paliativni oskrbi, bi jo lahko vzpostavili zelo hitro.

V Sloveniji poteka razprava o predlogu zakona o pomoči pri samomoru in evtanaziji. Kako gledate na to?

Hudo bolni nimajo polne avtonomije, saj jim jo jemlje bolezen. Njihove želje se spreminjajo.

Slovenski predlog zakona izrazito temelji na avtonomiji pacienta, torej na pravici posameznika, da odloča o svojem življenju in smrti. Težava je, da hudo bolni nimajo polne avtonomije, saj jim jo jemlje bolezen. Njihove želje se spreminjajo. Pred kratkim je kolega travmatolog, dr. Matej Cimerman, povedal, da je med njegovimi pacienti – mladimi, ki so doživeli poškodbo hrbtenice in postali para- ali tertaplegiki – takoj po poškodbi velik del izrazil željo po smrti. Mlad človek zelo težko sprejme, da je pristal na invalidskem vozičku. Po nekaj tednih ali mesecih pa ti ljudje ne delajo samomorov, ampak začnejo živeti na polno, imajo družine, kariere, se ukvarjajo s športom. Mnenje ljudi se spreminja, pri evtanaziji pa ni poti nazaj. Po slovenskem predlogu zakonu bi se ves proces evtanazije odvil v nekaj tednih. Avstrijski zakon ima na primer precej daljše časovne roke.

V predlogu zakona piše, da mora pacient doživljati neznosno trpljenje, ki je posledica nepovratnega zmanjšanja telesnih ali duševnih sposobnosti. Prvič, zakon se osredotoča na subjektivno doživljanje, ki se ga ne da preveriti. Če bolnik nekaj reče, mu je treba verjeti. In drugič, vsak starostnik trpi zaradi nepovratnega zmanjšanja sposobnosti. Je to razlog za usmrtitev? Zanjo lahko zaprosijo tudi duševni bolniki, čeprav vemo, da nimajo polne avtonomije. Bomo bolnika s psihozo zdravili in mu vrnili avtonomijo ali ga bomo usmrtili?

Zakon je žal zelo slabo premišljen. Pri njegovi pripravi zdravniki niso sodelovali (z izjemo dr. Dušana Kebra) in mu večinsko tudi niso naklonjeni.

Kako pa je z ugovorom vesti?

Razkroj medsebojnih vezi in miselnost, da se mora človek umakniti, ko ni več produktiven, prihajata tudi k nam.

Vsak zdravnik lahko uveljavlja ugovor vesti, a mora v tem primeru pacienta napotiti k drugemu zdravniku. To je zelo sporno. Če je zame evtanazija umor, ne more od mene nihče zahtevati, da pacienta pošljem k drugemu morilcu. To nalogo bi morala prevzeti država ali neko drugo telo.

Zanimivo je, da je javnost naklonjena legalizaciji evtanazije, medtem ko ji večina zdravniških in invalidskih združenj nasprotuje. Od kod razhajanje?

Logično je, da bodo ljudje na vprašanje: »Ali si želite, da vas ima zdravnik v primeru neznosnega trpljenja ob koncu življenja možnost tega odrešiti?« odgovorili pritrdilno. Vprašanje je zastavljeno tako, da odgovor ne more biti drugačen. Zdravniki pa smo proti, ker se zavedamo, da medicina še zdaleč ni natančna matematična veda. Nič nenavadnega ni, če napačno postavimo diagnozo ali ocenimo potek bolezni. Moj bratranec je imel ponovitev napredovanega pljučnega raka. Takrat bi mu napovedal še dva meseca življenja, na koncu je živel še devet let. Takšnih primerov je veliko, bolezen ni vedno predvidljiva. Kdo si upa nase prevzeti breme in reči, da ima pacient pred seboj še šest mesecev življenja? Iz istega razloga ne izvajamo smrtne kazni – ker ne moremo biti nikoli stoodstotno prepričani o pravilnosti sodbe. Smrt pa je nepovratna.

Potem je tukaj še vloga zdravnika. Zdravnik se bori za pacientovo življenje, ne za smrt. S tem bi se porušila vloga zdravnika. Po aferi s kalijevimi infuzijami dr. Radana so nas pacienti prestrašeno spraševali, ali jim v žilo teče kalij. Temeljno poslanstvo zdravnikov je bilo omajano.

Presenetljivi so izsledki mednarodne raziskave, po kateri samomoru z zdravniško pomočjo daleč najbolj nasprotujejo zdravniki paliativne medicine, ki so dnevno v stiku z umirajočimi.

Tisti, ki spremljajo umirajoče, vedo, da to ni le obdobje trpljenja, ampak so ti dnevi pogosto zelo bogati.

Zdravniki, ki so manj pogosto priče smrti, nanjo gledajo podobno kot laiki. Tisti, ki spremljajo umirajoče, pa vedo, da to ni le obdobje trpljenja, ampak so ti dnevi pogosto zelo bogati. V zadnjem obdobju ljudje zažarijo na čisto drugačen način. Že ob sami diagnozi resne bolezni se vrednote popolnoma spremenijo. Premoženje, kariera, dosežki niso več pomembni, pacienti na prvo mesto postavijo medsebojne odnose. Neozdravljivo bolni si npr. želi samo tega, da bi dočakal bližajočo se hčerino poroko. Zaposleni in prostovoljci v hospicu povedo, koliko bogastva je v umirajočih in v njihovem zadnjem obdobju.

Iz kakšnih razlogov se ljudje v državah, kjer je evtanazija dovoljena, odločijo zanjo? V nasprotju s prepričanjem je nevzdržno trpljenje šele na petem mestu.

Večina bolnikov ne želi evtanazije zaradi trenutnega trpljenja, ampak zaradi zavedanja, da so hudo in neozdravljivo bolni. Bojijo se prihodnosti, odvisnosti od tuje pomoči, izgube dostojanstva. Nekateri si želijo umreti, ker nočejo biti v breme svojcem ali so osamljeni. Osamljenost je velika težava zahodnega sveta, kjer je v ospredju individualizem in skrb zase. Pri nas je to manj izrazito kot npr. na Nizozemskem, kjer so družinske vezi že zelo razrahljane. V Sloveniji večina družin lepo poskrbi za svoje stare in bolne. Toda razkroj medsebojnih vezi in miselnost, da se mora človek umakniti, ko ni več produktiven, prihajata tudi k nam.

Pogost razlog je tudi izguba dostojanstva, ki ga doživljamo izrazito telesno. Človek, ki ni več pokreten, npr. nima več dostojanstva. Toda dostojanstvo lahko razumemo na zelo različne načine, ne le telesno.

Izkušnje iz držav, ki so že pred časom legalizirale evtanazijo (npr. Nizozemska in Belgija), kažejo na fenomen spolzkega klanca. Evtanazija se iz terminalnih rakavih bolnikov bliskovito razširi na druge skupine, psihične bolnike, osebe, ki niso na smrt bolne, celo na otroke. Zakaj pride do tega?

Če je evtanazija nekaterim dovoljena, zakaj ne bi bila tudi drugim? Zakaj duševnemu bolniku ne bi priznali trpljenja? Zakaj bi bilo treba imeti 18 let in ne 17? Stvari spolzijo iz rok.

Nekomu bi težave ublažila oskrba v domu za upokojence, vendar si je ne more privoščiti. Zaradi trpljenja lahko tudi njemu odobrimo evtanazijo. Po takšnem zakonu lahko revež izbira med trpljenjem in evtanazijo. Zakon ima v resnici socialno dimenzijo, kar je zelo zaskrbljujoče.

Na Nizozemskem, kjer se je evtanazija najbolj »udomačila«, že prihaja do pozivov k spoštovanju avtonomije posameznika – torej pozivom, da bi imel dostop do evtanazije kdorkoli, ki se je »naveličal življenja«.

Vsakdo lahko svojemu staršu nameša uspavalne tablete, ga spravi na oni svet in potem reče, da si je starš to zares želel.

Naš predlog zakona je napisan enako. Za evtanazijo lahko zaprosi praktično kdorkoli, ki izjavi, da trpi, ker mu pešajo moči. Res je, da nekateri ljudje naredijo samomor, ampak zakaj bi morali biti v to vpleteni zdravniki?

Rad bi opozoril tudi na »pomoč pri samomoru«. V Nemčiji in nekaterih drugih državah so jo že dekriminalizirali. Argument je bil, da, če samomor ni kazniv, ne more biti kazniva niti pomoč pri njem. A to je zelo nevarno – še bolj nevarno od legalizacije evtanazije. To pomeni, da lahko vsakdo svojemu staršu nameša uspavalne tablete, ga spravi na oni svet in potem reče, da si je starš to zares želel. Nobenega nadzora, poročila, dokumentov, prič. Nikogar, ki bi zaščitil šibke. Svojci žal niso samo ljubeči in sočutni, ampak znajo biti zelo sebični in koristoljubni.

Kot onkolog ste se štirideset let srečevali z umirajočimi. Kaj bi si ob izteku življenja želeli zase?

Življenje se lahko konča jutri ali čez dolga leta. Sam si želim živeti tako, da bo za menoj ostala neka sled. Zame je to posmrtno življenje. Želim si, da bi lahko spokojno rekel, da sem na svetu nekaj naredil in da bi bil pomirjen s svojimi bližnjimi. S takšnim zavedanjem je lažje umreti.

Evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo po svetu

Trenutno sta evtanazija in/ali samomor z zdravniško pomočjo dovoljena na Nizozemskem (od 12. leta dalje ter v določenih primerih pri dojenčkih), v Belgiji (brez starostne omejitve), Luksemburgu, Španiji, delih Švice, Albaniji, Kanadi, Avstraliji (vse nad 18 let) in Kolumbiji (nad 6 let). Samo samomor z zdravniško pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu predpiše smrtonosno »zdravilo«, ki ga ta vzame sam, je dovoljen še v ZDA (država Oregon; nad 18 let), Švici (brez natančnih zakonskih določil), Avstriji in pod določenimi pogoji v Nemčiji, kjer je dovoljena »altruistična pomoč pri samomoru«.

KULTURNI MARKSIZEM na pohodu!

KULTURNI MARKSIZEM na pohodu!

"Kulturni marksizem", ki ga je v Slovenijo prinesel Janša in ga sedaj širijo njegovi pristaši ter nekateri ne ravno posebej brihtni desni slovenski intelektualci, je ideologija, ki očitno temelji na nekdanjem posodobljenem nacističnem Kulturbolschewismu. Je pa zadeva lahko zelo nevarna, ker naslavlja patološke stranpoti globalističnega neoliberalizma.

V Sloveniji med tarče tega nesrečnega „kulturnega marksizma“ desnica uvršča vse stranke aktualne oblastne koalicije in njihove satelite - nevladne organizacije. Zaradi zelo zaostrenih razmer v svetu in tudi v Sloveniji, se lahko ta nova ideologija med ljudmi kar prime. Ni torej, da bi kar pišmeuhovsko zamahnili z roko in dejali: tako kot je prišlo, bo tudi odšlo. 

Nič kar je prikazano preprosto za razumeti, videti logično in sočasno še nagovarja strahove ljudi ter jim tudi ponuja rešitve, hitro ne odide ali izzveni. Še posebej v pogojih hude notranje politične in ideološke družbene nestabilnosti in času vojnih ter kriznih razmer, se takšne nevarne ideologije rade primejo!

 

NEKOČ JE BILO TAKO!

 

SVOBODA GOVORA!

 

MODRE MISLI VELIKIH LJUDSKIH MISLECEV

 

MISEL ZA DANAŠNJI DAN!

 

TOŽBA SLOVENSKIH V REVŠČINO PAHNJENIH UPOKOJENCEV!

Javna tožba slovenskih v revščino pahnjenih upokojencev!

Vsem novodobnim osamosvojiteljem, mladini in nevednežem: "Ja, res je. Nam upokojencem nihče ne daje neke miloščine. To kar ima danesta država in nove generacije smo ustvarili samo mi in naši predniki ter nihče drug! A tega vam politiki in njihovi novinarčki ne bodo povedali, kaj šele priznali!

Saj še danes skoraj vsi bivate v stanovanjih in hišah, ki so bile zgrajene včasu socializma z našim delom, našim odrekanjem od plač za stanovanjske sklade.

 

Imeli smo tudi pokojninski sklad, ki je bil poln denarja, dovolj za naše

penzije, pa ga je Peterletova vlada združila z državnim budžetom, da je

lahko spravila v predčasne upokojitve miličnike UNZ, oficirje in druge, ki

so jim bili nevarni.Takrat se je govorilo tudi o več nepremičninah in stanovanjih, ki naj bi jih

s tem denarjem kupili v sosednji Avstriji in Nemčiji - za vsak slučaj, če bi morali

bežati.

 

Nato nas je Peterletova vlada s spremembo datuma obračuna inflacije ogoljufala pri izračunu pokojnin za inflacijo enega leta. In ta je potem bil evropski poslanec in je danes upokojenec z odlično pokojnino! Drugi rop pa je opravila Ropova vlada, ki je v izračun osnove pokojnin skrila posebni količnik, ki osnovo za pokojnine vsako leto zmanjšuje za 1,4%... in še bi lahko naštevali. Kje je sedaj ta gospod Rop?

 

IN NIKAR NE GOVORITE, DA DANES DELATE ZA NAŠE POKOJNINE,

KER ČE MI IN ŽE NAŠI STARŠI NE BI ZGRADILI TOVARN, PODJETIJ,

ŠOL, BOLNIC ..., KJE BI VI DELALI!

In še veliko bolje bi živeli, če ne bi dovolili lopovom in kolaborantom, da pokradejo ali razdelijo gozdove, največje in najboljše tovarne, podjetja itd. Ne gre torej samo za solidarnost med generacijami, ampak tudi za pošten in zaslužen odnos do starejših.

 

Pa ne pozabite: Tega, od česar živimo, vam/nam niso dali tako imenovani osamosvojitelji, ampak tisti, ki so zgradili to domovino, jo dvignili iz zaostalosti in ruševin."

 

To pisanje, ki je bilo objavljeno in razširjeno na Facebooku, nekateri pripisujejo znanemu slovenskemu pisatelju, dramatiku in politiku Tonetu Partljiču.

RADI BI NA GLAS POVEDALI, PA SI DANES ŠE NE UPAJO: "Adolf Hitler ni zastonj umrl!"

Fevdalne vojne, verske vojne, imperialistične vojne, rasne vojne, osvajalne vojne, razredne vojne....... zdaj se nam obetajo še generacijske vojne?

Vse pogosteje se govori o ljudeh starih 65 in več let (tu je torej določena meja, ko človek postane škodljiv družbeni strošek in se ga je potrebno znebiti), ki jim kaže odvzeti vozniška dovoljenja, jih cepiti z različnimi zvarki, zapreti v hiralnice, jih pobiti z namerno širitvijo neozdravljivih bolezni nastalih v laboratorijih ter tempiranih na imunski sistem ostarelih in invalidov, s sesutjem javnega in komercializacijo zasebnega zdravstva, s povzročanjem vojn v različnih delih sveta, s povzročanjem migracij ljudi, ljudem čim bolj onemogočiti dostop do nujnih zdravstvenih storitev in obseg nabora vulgarnih naci/neoliberalcev kako se rešiti ljudi, ki so "družbeni strošek" je brezmejen. Od tu pa do koncentracijskih taborišč in krematorijev je zelo kratka pot.

Petindevetdeset tez: Martin Luter, 31. oktobra 1517

1. Ko je naš Gospod in Učitelj Jezus Kristus govoril: »Delajte pokoro!« (Mt 4, 17) je želel, da bi celo življenje vernikov bila pokora.

2. Te besede ne moremo razumeti v smislu zakramentalne pokore (tj. v smislu spovedi in zadoščenja, ki bi bilo naloženo po uradni dolžnosti duhovnika).

3. Tudi ni mišljena le notranja pokora; saj je ta nična, če hkrati ne učinkuje na zunaj z vsakovrstnim mrtvičenjem mesa.

4. Zato ostaja kazen tako dolgo, dokler ostaja sovraštvo do samega sebe (se pravi resnično notranje kesanje), torej vse do prihoda v nebesa.

5. Papež noče in ne more odpustiti nobenih drugih kazni, razen teh, katere je naložil sam po svoji lastni odločitvi ali po cerkvenih zakonih.

6. Papež kazni ne more odpustiti drugače, kot le, da oznani in potrdi, da bodo odpuščene od Boga; lahko odpušča v primerih, ki so mu pridržani; ob zanikanju mu te pravice, krivda zagotovo ostane.

7. Sploh pa nikomur Bog ne odpusti krivde, kdor spovednika istočasno ne prizna za njegovega (Božjega) namestnika in se mu ponižno ne pokori.

8. Kanonične spokorne odločbe se izključno nalagajo živim; mrtvim ne sme biti od njih ničesar naloženo.

9. V dobrem tu Sveti Duh razsvetljuje papeža, ko ta v svojih dekretih (odlokih) vsakokrat upošteva slučaj smrti in skrajno stisko.

10. Nevedno in napačno ravnajo tisti duhovniki, ki umirajočemu kanonično spokorno kazen prihranjajo še za vice.

11. Plevel o spremembi kanonične spokorne kazni v spokorno kazen v vicah, je bil očitno zasejan, ko so škofje spali. (Mt 13,25)

12. Nekoč kanonične pokore niso nalagali po, temveč pred odvezo, da bi preizkusili resničnost kesanja.

13. Umirajoči bodo s smrtjo osvobojeni vsega; tudi za kanonične odločbe so mrtvi pravnomočno odvezani.

14. Nepopolna ljubezen ali pobožnost umirajočega nujno prinaša s seboj velik strah, ki je toliko večji, kolikor manjša je bila ljubezen ali pobožnost.

15. Ta strah in groza sama po sebi zadostujeta (da o drugem molčimo), da prikličeta muke vic, kajti blizu sta grozi obupa.

16. Pekel, vice in nebesa se med seboj dozdevno razlikujejo tako, kot se med seboj razlikujejo obup, skorajšnji obup in varnost.

17. Za potrebno se zdi, da bi se dušam v vicah sorazmerno zmanjševala groza in rastla ljubezen.

18. Zdi se, da se niti razumsko niti z dokazi Pisma, ko so izven meja razumevanja ne da dokazati, v čem je zaslužnost in v čem rast ljubezni.

19. Ne zdi se ali vsaj ni vsem dokazano, da so prepričani v svoje zveličanje, čeprav smo mi o tem povsem gotovi.

20. S »popolnim odpuščanjem vseh kazni« papež ne misli čisto vseh, ampak samo tiste, katere je sam naložil.

21. Zato se motijo tisti pridigarji, ki govorijo, da je s papeževim odpustkom človek prost vseh kazni in bo zveličan.

22. Toliko manj odpušča kazni dušam v vicah; kazni, ki bi po kanoničnih predpisih morale biti odslužene že za časa življenja.

23. Če pa kakšen odpustek lahko odpusti vse kazni, potem to lahko stori samo tem najpopolnejšim, tj. zelo redkim.

24. Nedvomno je zaradi tega velik del ljudi prevaran z bahavskimi obljubami o odpuščanju grehov.

25. Enako oblast, kot si jo generalno lasti papež nad vicami, ima vsak škof in župnik v svoji škofiji, še posebej pa v svoji župniji.

26. Zelo pravilno ravna papež, ko dušam ne daje odpuščanja na temelju svoje ključne oblasti (ta mu za to tudi ni bila podeljena), ampak samo po priprošnjah.

27. Človeško učenje pridigajo tisti, ki pravijo: Kakor hitro kovanec v skrinjico zažvenketa, tako hitro se duša dviga iz vic.

28. Gotovo je, da ko kovanec v skrinjici zažvenketa, se povečata dobiček in pohlep; priprošnje Cerkve pa so edino le v Božji odločitvi (sodbi).

29. Kdo bi vedel ali želijo vse duše v vicah biti odkupljene; pri sv. Severinu in Paschalisu to ne bi smelo priti v poštev!

30. Nihče ne more biti prepričan v resničnost svojega kesanja, še manj pa, če je prejel popolno odpuščanje.

31. Kot so redki resnično kesajoči se, tako redki so tisti, ki na pravilen način kupujejo odpustke, tj. izredno redki.

32. Večno preklet skupaj z vsemi svojimi učitelji bo ta, kdor veruje v svojo blaženost na podlagi odpustkovih pisem.

33. Še posebej se moramo varovati tistih, ki pravijo, kako je papežev odpustek neprecenljiv Božji dar, po katerem se bo človek spravil z Bogom.

34. Milosti odpustkov se nanašajo samo na kazni zakramentalnega zadoščenja, ki so določene od ljudi.

35. Nekrščansko pridigajo tisti, ki trdijo, da za odkup duš ali za dosego spovednih privilegijev ni potrebno nobenega kesanja.

36. Vsak kristjan, ki čuti resnično kesanje, ima popolno odpuščanje kazni in krivde, tudi brez odpustkovega pisma.

37. Vsak resničen kristjan, živ ali mrtev, je deležen vseh dobrot Kristusa in Cerkve; Bog mu te darove zagotavlja.

38. Vendar pa ne smemo odpustka in deleža darov, ki jih daje papež podcenjevati, ker so (kot sem dejal) oznanilo Božjega odpuščanja.

39. Neizmerno težko je tudi najbolj učenim teologom, istočasno pred ljudmi poveličevati polnost odpustkov in odkritosrčnost kesanja.

40. Resnično kesanje išče in ljubi kazni; obilica odpustkov pa jih nasprotno odpušča in povzroča nejevoljo proti kazni, ali vsaj daje priložnost za to.

41. S previdnostjo je potrebno pridigati o apostolskem (papeževem) odpustku, da ljudstvo ne bi napačno menilo, kako imajo odpustki prednost pred drugimi deli, namreč pred dobrimi dejanji ljubezni.

42. Kristjane je potrebno poučiti: ni papeževo mnenje, da bi nakup odpustka kakor koli enačili z deli usmiljenja.

43. Kajti preko dejanj ljubezni ljubezen raste in človek postaja boljši; preko odpustka pa nasprotno: ni boljši, ampak je samo osvobojen kazni.

44. Kristjane je potrebno poučiti: dati revnim ali posoditi revnemu je boljše kot kupiti odpustek.

45. Kristjane je potrebno poučiti: kdor vidi potrebnega in se zanj ne zavzame, ampak kupi odpustek, si ne pridobi papeževega odpuščanja, ampak Božjo jezo.

46. Kristjane je potrebno poučiti: če nimajo denarja v izobilju, so dolžni tega obdržati za vsakdanje potrebe in se v nobenem primeru ne klanjati pred odpustki.

47. Kristjane je treba poučiti: kupovanje odpustkov je svobodno in ne ukazano.

48. Kristjane je treba poučiti, da papež potrebuje in želi pri podelitvi odpustka v veliko večji meri pobožne, za njega prinešene molitve, kot vdane prihodke.

49. Kristjane je potrebno poučiti: papežev odpustek je koristen v kolikor vanj ne polagamo svojega zaupanja; je pa nad vse škodljiv, če zaradi njega zanemarimo strah Božji.

50. Kristjane je potrebno poučiti: če bi papež vedel, kako pridigarji odpustkov izterjujejo denar, bi rajši pustil Petrovo cerkev propasti v pekel, kakor da bi bila zidana s kožo, telesi in kostmi njegovih vernikov.

51. Kristjane je potrebno poučiti: papež bi bil pripravljen (kar je njegova dolžnost) – če bi moral (v sili) Petrovo cerkev prodati in od svojega bogastva dati tem, kateri zdaj v veliki večini s pridigarji odpustkov izvablja denar.

52. Ničevo je upanje biti zveličan po pismih odpustkov, pa če tudi sam komisar odpustkov ali sam papež za to zastavi svojo dušo.

53. Kristusovi in papeževi sovražniki so, kateri razglašajo, kako je zaradi pridiganja odpustkov Božja beseda v ostalih cerkvah povsem umolknila.

54. Žalitve Božje besede se dopušča, če v eni in isti pridigi odpustku odmerjajo več časa kakor Božji besedi.

55. Mnenje papeža mora neizogibno biti: če odpustek (ki je ta najmanjši) častijo z zvonovi, procesijami in Božjimi službami, potem mora evangelij (ki je ta najvišji) biti pridigan (oznanjevan) s stoterimi zvonovi, s stoterimi procesijami in s stoterimi Božjimi službami.

56. Zakladi cerkve, iz katerih papež deli odpustke krščanskemu ljudstvu, niso dovolj dobro opisani, še manj pa znani.

57. Časni zakladi to očitno niso, ko pa mnogi pridigarji teh ne delijo radodarno, ampak jih raje kopičijo.

58. Tudi zasluge Kristusa in svetnikov to niso, ker te delujejo neprestano brez milosti papeža za notranjega človeka, tako kot križ, smrt in pekel za zunanjega človeka.

59. Reveže v cerkvi je sv. Laurentius imenoval kot zaklade Cerkve, toda on je uporabljal izrazoslovje svojega časa.

60. V trdnem prepričanju označujemo ključe Cerkve (ki so ji po zaslugah Kristusa podarjeni) za te zaklade.

61. Jasno je, da za odpuščanje kazni in v posebnih primerih za odvezo zadostuje papeževa oblast.

62. Resničen zaklad Cerkve je evangelij o čudovitosti in milosti Božji.

63. Ta je iz dobrih vzrokov izredno zasovražen, ker iz prvih dela zadnje. (Mt 20,16)

64. Nasprotno je iz dobrih vzrokov zaklad odpustka izredno priljubljen, ker se iz zadnjih dela prve.

65. Zato so zakladi evangelija mreže, s katerimi so nekoč ribarili (lovili) bogate ljudi.

66. Nasprotno so zakladi odpustkov mreže, s katerimi sedaj ribarijo (lovijo) bogastvo ljudi.

67. Odpustek, kateremu pridigarji vzklikajo najvišje milosti, lahko tudi v resnici tako izgleda, če prinaša dobiček.

68. V resnici pa je odpustek ta najmanjši, merjen z Božjo milostjo in z usmiljenjem križa.

69. Škofje in župniki so dolžni komisarje apostolskih odpustkov dovoliti z vsem spoštovanjem.

70. Še veliko bolj pa so dolžni vse oči usmeriti in vsa ušesa obrniti (in paziti), da ti namesto papeževih naročil ne bodo pridigali svojih izmišljotin.

71. Kdor govori proti resnici apostolskega odpustka, ta bodi obsojen in preklet.

72. Kdor nastopi proti samovolji in razuzdanosti govorov pridigarjev odpustkov, ta bodi blagoslovljen.

73. Kakor papež upravičeno grozi s prekletstvom tem, ki na vse mogoče načine povzročajo škodo trgovanju z odpustki,

74. tako hoče veliko bolj z izobčenjem zadeti te, ki pod pretvezo odpustkov delajo škodo sveti ljubezni in resnici.

75. Meniti, da je papežev odpustek tako učinkovit, da človeka lahko reši tudi takrat, če bi ta – kar je nemogoče – oskrunil (posilil) Božjo mater je nesmisel.

76. Mi nasprotno menimo, da papežev odpustek ne more izbrisati niti tega najmanjšega odpustljivega greha, kar se krivde tiče.

77. Ko se govori, da tudi sv. Peter, če bi bil zdaj papež, ne bi mogel podeliti nobene večje milosti, je to obrekovanje sv. Petra in papeža.

78. Mi nasprotno trdimo: Ta in vsak papež ima še večje milosti, namreč evangelij, karizmatične sposobnosti, darove zdravljenja itd., kot pravi 1. Kor 12, 28.

79. Trditev, da visoko povzdignjen odpustkarski križ, okrašen s papeževim grbom ima enako moč kot Kristusov križ, je obrekovanje Boga.

80. Upravičeno bodo morali biti enkrat odstranjeni (zavrnjeni) škofje, duhovniki in teologi, ki dopuščajo, da se ljudem ponujajo takšni govori.

81. Tako so predrzne (nesramne) pridige o odpustkih vzrok, da tudi učenim možem, ni lahko braniti do papeža dolžno spoštovanje pred lažnimi obtožbami ali vsaj pred zbadljivimi vprašanji laikov.

82. Na primer: zakaj papež ne izprazni vic iz čiste ljubezni in zaradi hudih stisk duš, torej iz najbolj tehtnih vzrokov, če vendar brez števila duš rešuje zaradi brezdušnega denarja, ki se daje za gradnjo Petrove cerkve, torej iz povsem brezpomembnih vzrokov?

83. Nadalje: Zakaj se opravljajo maše zadušnice in obletnice za pokojne in zakaj papež ne da za to darovani denar nazaj ali ne pusti, da bi ga darovalec vzel nazaj, ko pa je nepravično še naprej moliti za pravkar rešene iz vic?

84. Nadalje: Kakšna nova usmiljenost Boga in papeža je to, da se brezbožnikom in sovražnikom dovoljuje, da za denar rešujejo pobožne (verne) in od Boga ljubljene duše; da se te pobožne in od Boga ljubljene duše zaradi lastnega trpljenja (stisk) ne morejo rešiti iz zastonj podarjene ljubezni?

85. Nadalje: Zakaj stara pravila o pokori, ki so že zdavnaj preživeta in mrtva, spet uvajajo odpustke, ki se plačujejo z denarjem, kot da bi bila ta pravila še vedno v veljavi?

86. Nadalje: Zakaj papež, katerega bogastvo je danes večje od največjega Crassusa, Petrovo cerkev rajši ne gradi s svojim lastnim denarjem, kakor z denarjem revnih vernikov?

87. Nadalje: Kaj papež odpušča tem ali kaj le deloma tem, ki imajo zaradi popolnega kesanja pravico do popolnega odpuščanja in do popolne udeležbe?

88. Nadalje: Ne bi bilo za Cerkev najbolje, ko bi papež to, kar on dela enkrat dnevno vsakemu verniku, stokrat na dan podelil odpustek in delež?

89. Če gre papežu pri odpustkih bolj za rešitev duš kot za denar, zakaj je potem razveljavil prej veljavna (dovoljena) pisma in odpustke, čeprav so bili ti enako učinkoviti?

90. Te nadvse neprijetne pomisleke laikov odpravljati le z nasiljem, ne pa jih odpraviti iz sveta s pametnimi pojasnili (razlagami), pomeni Cerkev in papeža izročati posmehu sovražnikov in kristjane onesrečiti.

91. Če bi po papeževi zamisli in v njegovem duhu pridigali o odpustkih, bi bili vsi oni pomisleki zlahka odstranjeni, da, niti jih ne bi bilo.

92. Zato proč z vsemi temi preroki, ki Kristusovemu ljudstvu govorijo: »Mir, mir«, miru pa nobenega. (Jer 6,14)

93. Zveličanje vsem tem prerokom, ki Kristusovemu ljudstvu govorijo: »Križ, križ«, če tudi o križu ni ničesar čutiti.

94. Kristjane je potrebno opomniti, da je Kristus njihova glava, da bi se mu trudili slediti preko trpljenja, smrti in pekla.

95. In toliko bolj v to zaupati ter preko mnogih bridkosti priti v nebesa, kot pa preko varnosti dozdevnega, navideznega miru.

Smo kreteni res mi ali so kreteni tisti, ki so prepričani, da smo mi kreteni?

 

KDO JE KRETEN?

Smo kreteni res mi ali so kreteni tisti, ki so prepričani, da smo mi kreteni?

 

V četrtek iz JAR sporočijo, da so odkrili nov sev, domnevno malo bolj neugoden, bolj agresiven in prefrigan, da celo vsa cepiva s katerimi so nas doslej filali prelisiči.

 

V petek EU blokira letalski promet s pol Afrike, svetovna zdravstvena organizacija WHO se medtem posveti preudarnemu poimenovanju novega seva. V glavnem vse kar leze in gre na tem svetu se aktivira v načrtovanju boja proti tej novi nevarnosti, ki nam preti. Oglasijo se tudi proizvajalci cepiv in nas potolažijo z izjavo, da so sposobni v nekaj tednih prilagoditi cepiva s katerimi nas bodo obvarovali pred to novo nesrečo, čeprav novega virusa še niti videli niso. Oni že vedo kako se tej stvari streže. Očitno bomo dobili za vsako novo različico seva virusa svoje cepivo. Po enem letu bom preluknjan kot švicarski sir in vesel, če bom še vedno živ.

 

Sobota je potem že dan, ko je novi sev covid virusa imenovan Omicron, odkrit v najmanj štirih ali petih državah v Evropi. 

 

Čudna so pota tega virusa, res neverjetno čudna! Prava čuda pa bodo sedaj šele sledila. Če bo tega nesrečenga covid obdobja kdaj res konec, se bo preživelim najverjetneje namesto krvi po žilah pretakalo le še cepivo.

SAJ RES, KAJ BO, ČE BO?

 

SAJ RES, KAJ BO, ČE BO? 

Nekaj nam v tej Sloveniji gre hudo narobe. Covid je tu že 1,8 leta, imamo tuje in svoje zdravstvene in organizacijske izkušnje, imamo (vsaj imeli smo) odlično organizirano in strokovno javno zdravstvo, denarja iz EU naj bi bilo kot smeti, več vrst cepiv je brezplačno na razpolago, naj bi bilo dovolj respiratorjev, mi pa smo popolnoma nepripravljeni in panični dočakali ta nesrečni PRIČAKOVANI 4. covid val, ko imamo tudi pričakovanih nekaj 100 bolnikov v celotni državi. In vse kar sedaj državni zdravstvena in politična oblast počneta je, da javno vijeta roke, obupujeta in zganjata demagogijo ter izključno zunaj sebe iščeta krivce za nastale kritične razmere ter s tem le še povečujeta jezo, strah in nervozo med prebivalstvom. Čeprav sta v preteklosti na tem področju s svojimi nedorečenimi in nasprotujočimi se ukrepi zapacali vse kar se je zapacati dalo. 

Sedaj se skuša pri prebivalstvu vzbuditi čustven odnos ter celo občutek krivde do trpljenja in velikih žrtev zaposlenih v zdravstvenem sektorji, ki da trpijo in morajo vse to prenašati le, ker se prebivalstvo ni poslušno ravnalo po navodilih, napotilih ter ukazih zdravstvene in politične oblasti. Nekateri gredo celo tako daleč v tej svoji podli histeriji in valjenju krivde na prebivalstvo, da ljudem javno očitajo, da ti kolektivno me zaupajo več požrtvovalnim zdravnikom in drugemu medicinskemu osebju, ne zaupajo v priporočila glede izvajanja zaščitnih ukrepov in predvsem ne zaupajo v cepiva. Resnica je ravno nasprotna. Prebivalstvo še kako zelo zaupa zdravnikom in vsemu medicinskemu osebju in ljudje zelo cenijo požrtvovalnost ter nesebično razdajanje zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja po bolnišnicah in zdravstvenih domovih, veliko manj pa zaupajo predstavnikom zdravsvenih in političnih oblasti in tudi zaupanje v cepiva je zelo omajano, ker zdravstvena stroka in politična oblast nista  pravočasno vedeli odločno odreagirati na poplavo lažnih informacij, ki so jih po družbenih omrežjih širili razni vplivneži in drugi nejeverni in naivni tepci.

Ta nesrečna covid izkušnja nas že sedaj, ko niti še konačana ni, postavlja pred resna vprašanja naše kolektivne varnosti, organiziranosti in funkcioniranja državnega in družbenega sistema v primerih izrednih ekoloških, naravnih in drugih nesreč v katerih je hudo prizadetih ogromno prebivalcev vseh starostnih skupin. Ko ne bo hudo prizadetih le nekaj 100 ljudi, teveč kar nekaj 10.000 ali celo še več.

Kaj če nam jutri zjutraj potres sesuje Ljubljano ali kako drugo večje mesto v državi? Ali raznese reaktor v Krškem? KAJ BO TAKRAT? 

Razmišlja kdo kaj o tem in ima oblast pripravljene učinkovite ukrepe za pomoč nesrečnemu prebivalstvu? Če ima, potem mora biti prebivalstvo že danes temeljito seznanjeno z njimi in pri snovanju ter načrtov tudi aktivno sodelovati. Na osnovi dosedanjih izkušenj iz te covid krize moramo biti prebivalci te dežele upravičeno zelo zaskrbljeni za primer kaj bo, če bo! Upajmo, da nikoli ne bo, vendar se pripravljajmo kakor, da že jutri bo!

Miha Mazzini: Propad slovenske policije

 Zdi se mi zelo pomembno, da se to pisanje ohrani živo še kar nekaj časa, med ostalim tudi zaradi tega, ker se mediji zvesti aktualnemu režimu zelo trudijo ga prikriti. Zaradi tega sem ga poobjavil na teh straneh in za to nisem dobil dovoljenja avtorja. Če bo avtor pisanja zahteval umik, bo njigovi zahtevi potrebno ustreči in pisanje umakniti.  Plagiator

Miha Mazzini: Propad slovenske policije

Avtor: Miha Mazzini

To kolumno je porodila žalost. Nisem še bral nekrologa za slovensko policijo, ki se je začela v zadnjem letu od nas potiho poslavljati in spreminjati v nekaj povsem drugega.

Če se spomnim protestov leta 1988, katerih junak je bil isti kot je zdaj negativec (33 let protestov zaradi iste osebe, to mora biti svetovni rekord?), se spomnim tudi občutka, ki ga je neudeležencem silno težko razložiti, povsem nemogoče pa tujcem in mladim rodovom. Zapišem, pa se smejte: povezanosti protestnikov s policijo.

Tedanja slovenska milica je bila očitno razumno vodena, saj ni provocirala. Danes izjava tedanjega poveljnika Pavleta Čelika zveni že hudo zastarelo: “Dokler bodo mirno demonstrirali, policija ne sme nič narediti" (vir).

A bilo je več od tega, občutek, da smo na isti strani. Leto kasneje, ko je taista policija preprečila “miting resnice” (članek) smo bili še vedno na isti strani. Pa še vedno leta 1994, ko je preprečila tisto, kar mnogi imenujejo možen poskus državnega udara, v zgodovino pa je šlo kot afera Depala vas in zaradi katere je moral odstopiti tedanji obrambni minister, sedanji predsednik vlade.

Razkol

Če bi moral opisati zame prvi prizor, ki mi je pomenil začetek prenehanja občutka povezanosti in torej prehod v normalnost, bi izbral tega: v starem središču Ljubljane parkirani luksuzni avti in policist prilepi kazen na edinega siromašnega med njimi. “O,” sem pomislil, “a res gremo po poti vseh tranzicijskih držav!”, kajti take prizore sem videl povsod, od Kijeva dalje.

Skratka, odnos do policije se je počasi vrnil na normalo. Gre pač poklic, ki brani državo tako, kot je - državljani pa moramo zahtevati, da jo brani zakonom zvesto in enakomerno, da torej kazen za napačno parkiranje dobijo revni in bogati, torej ni povezana s statusom ali celo imenom in priimkom, predvsem pa, da reakcije niso pretirane. Gre za stalen boj in budnost, saj je kot vsako državno orodje tudi policijo lahko zlorabiti.

Olajšanje

Velik test, če je sila države še pod kontrolo, je ravnanje s tistimi, ki pravila sistema prekršijo od znotraj.

Leta 2015 je minister Boris Koprivnikar nasprotoval policijski stavki in policisti so ga ustavili ne zaradi prekrška, marveč zaradi imena in priimka, kar so pokazali izpisi pogovorov preko Facebooka. Letos je pet policistov sedlo na zatožno klop. Postopek se je torej s primajal do sodišča, kar je dobra novica (vir), pa četudi je po slovensko trajalo šest let.

Nov poskus

Zato je toliko bolj šokantno deloval posnetek z ene od lanskih demonstracij, ki priča o tem, da policija spet ustavlja zaradi imena in priimka. Najprej ustavi, potem pa že nekaj najde (vir). Posnetek si je ogledalo le par sto ljudi, kar priča, kako zelo so nam dolga leta samostojne Slovenije in pandemija kot izgovor znižali standarde demokratičnosti.

Razlika

Porečete, šefi ukažejo tistim na cesti, koga naj ustavijo in maltretirajo, pa kaj je to takega?

Na simbolni ravni gre za temeljit razkol - kajti, če policija ne ravna po zakonu, marveč po imeniku, potem ni več policija, temveč osebna garda. Niso več državni uslužbenci, marveč plačanci.

Nekaj zagretih protidemonstrantov se je veselilo, da so nastopili časi sestavljanja seznamov, a takoj, ko pristanemo na kaj takega, postane vse odvisno od trenutne oblasti - danes sestavljajo “levi”, jutri pa “desni”. In kot so pokazale stalinske čistke, kjer je bila oblast ista, sezname lahko sestavlja tudi glavni šef kot mu pade tisti hip na pamet. Bi res živeli v taki državi?

Osebne odločitve

Če ste policist, ste danes v težki moralni dilemi. Poznal sem jih nekaj, ki so se za to delo odločili iz idealizma in druge, ki se jim je zdelo zanesljiva služba. Oboji so si lahko rekli, da pač ščitijo skupnost in opravljajo družbeno koristno delo. A če so postali osebna garda oblasti, to ni več ista služba, marveč za njo stojijo povsem drugi vzgibi in motivi.

Čudi me totalen molk sindikatov - njihovo članstvo takorekoč menja poklic, oni pa nič.

Še posebej pa bi rad poudaril, kaj doleti ljudi v takih situacijah. Stavit bi šel, da se bo zvišalo število bolnišk in da bodo tožili zaradi izčrpanosti, skratka, izgorelosti. Kar seveda ne drži. Iste simptome ima moralna rana (moral injury), torej stres, ki udari ljudi, ki so do nedavnega opravljali smiselno delo, sedaj pa so potunkani v nekaj povsem drugega. Po svetu so ga opazili pri zdravnikih in advokatih, zakaj ga ne bi pri slovenskih policistih?

Ustavni red

Glede na to, da je osnovna naloga policista, da brani ustavo, gre za ljudi, ki so zadnje leto opravljali točno nasprotno, torej protiustavno dejavnost. Časopisni naslovi tega tedna: Vse omejitve gibanja protiustavne! "razveljavili odlok o začasni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih ter prepoved gibanja izven občin." (vir)

Če ste danes slovenski policist ste v moralnem precepu – ali ste robot, torej posnetek človeka, ali pa vam je težko.

Amerikanizacija

Ko se je ameriška vojska vračala z bojišč, oblast ni vedela, kam z vso to opremo - pa so jo razdelili kar lokalni policiji. In glej, glej, nenadoma se je policija začela obnašati kot vojska. Nič več lokalna, marveč okupatorska (poglejte odličen povzetek Johna Oliverja, tudi članek o tem).

Ker smo tudi pri nas celo od zaposlenih v vrhu ministrstva za kulturo brali pozive k oboroževanju po ameriško (vir), ni čudno, da so protestnike nenadoma obstopili robokopi in da se minister sprehaja v spremstvu, oboroženem z avtomatskim orožjem.

Mislil je, da bo videti kot heroj, gledali pa smo sprehod nastavljenega aparatčika po okupiranem ozemlju (vir).

Policaji roboti

Robokop je človek z masko, torej ne-človek, policaj robot. Maska nam vzame osebnost, kar so ugotovile že pradavne kulture. Na demonstracijah je tovrstnih robotov vedno več in ker so brez obraza, so lahko bolj drzni in nasilni 

Ko sem pred parlamentom prejšnji teden opazoval gručo, ki je vpila v podporo Palestini, sem videl tudi skupino robokopov, ki se je grobo zakadila vanje in izvlekla točno dva protestnika. Seveda sem takoj pomislil na sezname - zakaj ravno ta dva in ne drugih? (poglejte video posnetke policijskega nasilja)

Grobotizacija

Več grobosti in manj prijaznosti je s strani šefov očitno zelo zaželeno. Se spomnite pogroma, ki so ga izvajali nad policistom na motorju, ki se je slikal s protestnikom? “Zvonko Černač bi policista, ki se je fotografiral s protestnikom, »poslal na cesto«” (vir)

Pozimi sem hodil ob topniški in pred menoj sta starki vlekli vozička iz trgovine in klepetali. Nenadoma je divje zavrl avto, presenečeno sem pogledal, policijski, ven je skočila policistka in divje nadrla gospe, da se družita brez razdalje - in jima napisala kazen.

V statistikah beremo: “30.439 je bilo namreč ugotovljenih kršitev zakona o nalezljivih boleznih” (vir) in vprašam se, koliko takih kot tisti gospe, ki nista ogrožali nikogar? Koliko pa je le od zgoraj spodbujenega besa in osebne frustracije, ki si lahko končno dovoli na površje?

Nasmeh na službenem obrazu je postal prekršek, zaradi katerega lahko izgubite službo. Če koga maltretirate s protiustavno dejavnostjo, pa ni problema. Tako nizko je padla slovenska policija.

Cilj policijskega dela

Na petek do sedaj največjih demonstracij je uprava pripeljala policiste iz mnogo krajev (vir). Če so center držali robokopi, torej psihološko gledano vojska, so po obrobju stale patrulje iz drugih krajev, razporejene na svoja mesta že zgodaj popoldne.

Čakal sem na prehodu za pešce na Njegoševi in zraven mene so se dolgočasili trije policisti. Ko se je prižgala zelena luč, sem krenil čez cesto. Videl sem kolesarja, ki je drvel nasproti in obenem žensko, ki je zavijala v svojo desno, torej točno na kolesarjevo pot. Z eno roko je držala telefon in divje razpravljala, z drugo je nekaj iskala po predalu, kamor je tudi pogosto pogledovala. Volan je očitno obračala s stegni in malo s komolcem. Metri so manjkali do trčenja in začel sem divje skakati in mahati z obema rokama, da me je ženska grdo pogledala, kaj jo motim, ko ima pa polne roke, a vseeno pohodila zavoro.

Zvizzz, je mimo švignil kolesar, voznica je zaklela in odpeljala, ne da bi nehala telefonirati, jaz pa sem se obrnil k policistom in razširil roke, češ, kaj pa je bilo to? In oni so jih razširili nazaj, češ, mi smo tu zaradi demonstracij.

30 let

Sklepam, da je gniloba iz vrhov segla do korenin. Ob začetkih države ste si lahko rekli, da je tam zgoraj vse gnilo, sploh, ko ste brali o trgovini z orožjem in izbrisanih, a za ogrožanje udeležencev v prometu vam bodo tisti na terenu napisali kazen.

Ti časi očitno so minili.

Počasi, kot mezi navzdol blato, je razsulo prišlo tudi do najnižjih kadrov in zdaj lahko telefonirate med vožnjo in zbijete kakega kolesarja do smrti, le da ne demonstrirate, kajti potem se vas bodo pa ostro lotili.

To, kar sem videl v zadnjem letu, kaže, da je slovenska policija danes na poti med le še eno od sprivatiziranih podjetij za varovanje po naročilu.

DA SE NE POZABI!

 

DA SE NE POZABI!

 

Ker se pri tako uspešni slovenski politični in zdravstveni oblasti kaj lahko vse to še ponovi!

 

V prelepem ljubljanskem parku Tivoli je skozi noč zavihralo 4265 zastavic za 4265 ljudi, naših sorodnikov in sodržavljanov, umrlih v zadnjem letu zaradi covida-19. 

 

Podoba postavljenih zastavic v Tivoliju je porazno zgovorna, hkrati pa najboljša podoba sposobnosti in uspešnosti slovenske Vlade ter slovenske zdravstvene oblasti. 

 

In podoba zastavic je porazna tudi za vso Slovenijo in njeno svobodomiselno ter demokratično javnost ki je v teh covid kriznih časih vse prepogosto prepotrebno empatijo nadomestila z osebnim egoizmom in brezčutnostjo.

 

Po tej covid krizi veliko kaj ne bo več tako kot je bilo nekoč.
 

Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zapleteno?

 

BRAVO NIJZ!

 

Zakaj bi bilo enostavmo, če je lahko zapleteno? 

 

Starejša gospa iz Gornje Radgone je s SMS sporočilom danes na navaden mobilni telefon dobila 2. termin za cepljenje in varnostno kodo za potrditev termina. 

 

Ker nima pametnega telefona in tudi računalnika ne v katerega bi lahko prepisala spletni naslov nijz-ja in naredila to kar so ji birokratsko naročili, si tako s tem nima kaj začeti. 

 

V dobljenem SMS sporočilu pa so ji še zagrozili, da če ne bo takoj potrdila prijave dodeljenega termina za cepljenje, izgubi dobljeni termin cepljenja.

 

Zakaj tako cenjene gospe in gospodje na NIJZ?

SMO PONOSNI NASE?

TUDI V NAŠEM IMENU IN Z NAŠIM SOGLASJEM SO BILI VČERAJ UBITI V GAZI! SMO PONOSNI NASE?

Včeraj so jih ubili, ker jih lahko!